Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da so ugovorne trditve dolžnika pavšalne, skope, da je v njih pomanjkljiva trditvena podlaga in da ni konkretizirana. Dolžnik v pritožbi utemeljeno navaja, da takšno razlogovanje ni utemeljeno z vidika materialnoprocesnega vodstva in da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati ter omogočiti popravo navedb. V izvršilnem postopku, smiselno v postopku zavarovanja, ni izrecno izključeno materialnoprocesno vodstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (prva točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora povrniti upniku 10,00 EUR stroškov postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (druga točka izreka). Ugotovilo je, da zgolj pavšalne navedbe dolžnika o pričakovanem večjem poslu niso izkazane. Dolžnik tudi ni izkazal, da ni podana nevarnost poplačila upnika. Zgolj skopih navedb o pričakovanem večjem poslu, poročanju o svojih stanjih, načrtih, možnostih in realnih pričakovanjih, za katere dolžnik ni predložil dokazov, ne more upoštevati. Dolžnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje S. K., vendar pomanjkanja substancirane trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s predlaganimi dokazi. Dokazov, na podlagi katerih naj bi se šele ugotavljala dejstva, ki jih dolžnik v ugovoru ne konkretizira, namreč ni mogoče izvajati.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in mu ni dalo možnosti dokazovanja trditev. Drži, da se pri izvršbi na podlagi notarskega zapisa domneva nevarnost kot pogoj za dovolitev zavarovanja. Vendar ima dolžnik možnost dokazovanja nasprotnega. Vodilni zaposleni pri upniku oziroma odgovorni zaposleni pri upniku za njemu dani kredit so z njim ves čas na “vezi”. Upniku nenehno poroča o svojem stanju, načrtih, možnostih in realnih pričakovanjih. Iz teh pogovorov je upnik seznanjen, da v kratkem pričakuje večji posel, ki mu bo omogočil plačevanje zapadlih obveznosti. Nenevarnost je želel dokazovati z svojim zaslišanjem in z zaslišanjem finančnice v podjetju, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. S tem mu je nezakonito odvzelo možnost dokazovanja. Dejstvo je, da se v poslu ne da vsega dokazati s pisnimi listinami. Če se dogovarja za posel, običajno ne obstajajo dokazi. Lahko pa to ustno predstavi. Sodišče prve stopnje bi po zaslišanju imelo možnost presoditi, ali je verodostojno predstavil okoliščine, iz katerih izhaja, da nevarnost ne obstaja, ali pa bi odločilo, da ni zadostil dokaznemu bremenu nenevarnosti. Nezakonito je stališče sodišča prve stopnje, da ni dokazal svojih navedb, če pa teh dokazov sploh ni izvedlo. Tudi stališče o nesubstanciranem navajanju ni sprejemljivo z vidika materialnoprocesnega vodstva, saj bi ga v tem primeru sodišče prve stopnje moralo pozvati in mu omogočiti popravo navedb. Če navede, da se dogovarja za posel, ki bo omogočil redno plačevanje obrokov, bi se moralo dopustiti, da kakšen posel in v kakšnem obsegu predstavi pred sodiščem prve stopnje. Navedba, da “se dogovarja za posel”, mora zadostovati, da mu sodišče prve stopnje omogoči, da predstavi svoje navedbe v zaslišanju, s čimer jih dokazuje.

Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnika. V odgovoru navaja, da je dolžnik podal zgolj pavšalne navedbe o pričakovanem večjem poslu, da tega ni z ničemer konkretiziral in da ni postavil nikakršne trditvene podlage, temveč je poskušal trditveno podlago nadomestiti s svojim zaslišanjem in zaslišanjem gospe Kozjak, kar je vse v nasprotju z ZPP in ZIZ. Ne le da ni dovolj določno navedel dejstev, ki naj bi jih z zaslišanjem dokazoval, ampak teh dejstev sploh ni opredelil. Šele v pritožbi navaja, da naj bi z zaslišanjem želel dokazovati nenevarnost, kar je prepozno, vsekakor pa tudi popolnoma pavšalno. V odsotnosti kakršne koli substancirane trditvene podlage o tem, da naj ne bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno in zakonito odločilo, da je podan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe. V zvezi z neutemeljenimi očitki dolžnika sodišču prve stopnje o napačnem materialnoprocesnem vodstvu, pa navaja, da je, kot je to tudi jasno obrazložilo sodišče prve stopnje, dokazno breme za zakonsko zahtevano trditveno podlago na dolžniku, ki ji v svojem ugovoru ne le da ni zadostil, temveč je podal zgolj pavšalne navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj; dolžnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o njegovi izpolnitvi v šesti točki in prvem stavku sedme točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj). Šteje se, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb […], (6.) na notarski zapis, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla (prvi odstavek 258. člena ZIZ).

Upnik je vložil predlog za zavarovanje na podlagi notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla, zato je izkazal predpostavko domneve nevarnosti (drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe). Vendar ima dolžnik v pritožbi prav, da ima možnost dokazovanja nasprotnega, da kljub domnevi ni nevarnosti za upnika, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik je vložil predlog za zavarovanje po neplačilu že zapadlih obrokov, zaradi česar naj bi bilo vprašljivo plačilo preostalih še nezapadlih obrokov po pogodbah. Dolžnik je to domnevo izpodbijal s trditvami, da upniku nenehno poroča o svojem stanju, načrtih, možnostih in realnih pričakovanjih ter da je upnik seznanjen, da v kratkem pričakuje večji posel, ki mu bo omogočil plačevanje zapadlih obveznosti, kar vse ponavlja v pritožbi. Toda sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da so te ugovorne trditve dolžnika pavšalne, skope, da je v njih pomanjkljiva trditvena podlaga in da ni konkretizirana. Dolžnik v pritožbi utemeljeno navaja, da takšno razlogovanje ni utemeljeno z vidika materialnoprocesnega vodstva in da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati ter omogočiti popravo navedb. V izvršilnem postopku, smiselno v postopku zavarovanja, ni izrecno izključeno materialnoprocesno vodstvo. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ s pisnim pozivom strankam naloži, da v določenem roku odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, in da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe(1). Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari ter okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi dolžnika, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s tretjo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje pozove dolžnika na dopolnitev ugovornih trditev, ki se tičejo dokazovanja neobstoja nevarnosti, da upniku možnost odgovora nanje in izvede ali obrazloženo zavrne predlagane dokaze. Nato naj ponovno odloči o ugovoru dolžnika.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

op. št. 1: Prim. sklepe Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1008/2012, I Ip 517/2012, I Ip 387/2012.