Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je očitana kršitev tožnici dokazana. V zvezi s tem so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica 3. 8. 2019 zatem, ko je pomotoma predčasno zaključila dve hitri blagajni, iz njiju odstranila kaseti z gotovino, o čemer ni obvestila nadrejene delavke, sodelavk, ki so v bližini polnile police, ali varnostne službe, niti kaset z denarjem ni izročila pristojnim osebam, temveč ju je pustila nezavarovani in nenadzorovani v nakupovalni košari pod nedelujočo hitro blagajno, ena od kaset pa je bila nato s strani obiskovalke trgovine ukradena. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so pri toženi stranki z zaključevanjem hitrih blagajn običajno pričeli ob 20.15 uri (in ne ob 20.45 uri, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), saj to za odločitev ni bistveno. Bistvo očitka iz odpovedi ni v tem, da je tožnica hitri blagajni zaključila predčasno (kar med strankama sicer niti ni bilo sporno), temveč v njenem nadaljnjem ravnanju z gotovino, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožnici, in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 30. 8. 2019, temveč z vsemi pravicami traja do 23. 9. 2019; da naj tožena stranka tožnico za obdobje od 30. 8. 2019 do 23. 9. 2019 prijavi v obvezna zavarovanja z vpisom v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna mesečna nadomestila plače v bruto znesku 940,58 EUR, povečana za dodatek na delovno dobo, po odvodu davkov in prispevkov pa ustrezne neto zneske izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da naj tožena stranka tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 11.344,56 EUR in ji po odvodu davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v videoposnetke obravnavanega dne predstavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno. Nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za vpogled v videoposnetke in izpise hitrih blagajn za obdobje enega meseca pred očitano kršitvijo, ki jih je podala v potrditev navedb, da so tudi sodelavke kasete z denarjem puščale v nakupovalnih košarah na hitrih blagajnah, da ji tožena stranka glede ravnanja s kasetami ni dala nobenih navodil, da so se hitre blagajne običajno pričele zaključevati ob 20.15 uri ter da je delavka tožene stranke po kasete prišla ob 20.30 uri. Tožena stranka ni dokazala, da s temi videoposnetki ne razpolaga več, sicer pa bi bilo časovno dinamiko zaključevanja hitrih blagajn mogoče ugotoviti tudi iz računalniških izpisov. Iz videoposnetkov za čas od tatvine do zaprtja trgovine bi bilo razvidno, da je delavka, zadolžena za pobiranje kaset, obravnavanega dne prišla prepozno. Uveljavlja protispisnost dejanske ugotovitve, da je tožnica po izpovedih prič A.A., B.B., C.C. in D.D. 3. 8. 2019 uro prezgodaj zaključila hitri blagajni, odstranila kaseti z gotovino in ju pustila v nakupovalni košari pod hitro blagajno, saj nobena od teh prič ob dogodku ni bila prisotna. Zmotna je ugotovitev, da sta bili kaseti z denarjem nezavarovani in prosto dostopni mimoidočim obiskovalcem trgovine, saj ju sodelavka A.A. in varnostnica nista opazili. S sklicevanjem na izpoved priče E.E. vztraja pri navedbah, da so se hitre blagajne pričele zaključevati ob 20.15 uri in da se je Pravilnik o blagajniškem poslovanju nanašal le na delo na običajnih blagajnah. Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke, s čimer je kršilo njeno pravico do obravnavanja pred sodiščem in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je iskalo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato so bile kršene njene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožena stranka je dokaze, navedene v 3. točki obrazložitve sodbe, predložila prepozno. Ne drži, da je šele na drugem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da je prvo hitro blagajno zaključila ob 19.20 uri, drugo pa petnajst minut kasneje, saj so bile njene navedbe v zvezi s tem ves čas enake. Sodišče prve stopnje bi zato računalniške izpise hitrih blagajn, ki jih je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, moralo šteti kot prepozne. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je imela jasna navodila za delo. Tožena stranka je Pravilnik o blagajniškem poslovanju predložila prepozno. Ne drži, da je priča C.C. potrdila obstoj tega pravilnika, saj je izpovedala, da tožnici ni dala nobenih posebnih navodil. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče B.B., da jo je pooblaščenka tožene stranke dan pred zaslišanjem spraševala o času zaključevanja hitrih blagajn, kar dokazuje poskus nedopustnega vplivanja na pričo. Uveljavlja, da so izpovedi zaslišanih prič neobičajno usklajene, kar potrjujeta identični pisni izjavi F.F. in G.G.. Sodišču prve stopnje očita, da glede nastanka škode ni izvajalo nobenih dokazov. Tožena stranka je navedbe glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. v zvezi s tem podala prepozno. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 124/2015 in odločbi pritožbenega sodišča Pdp 1199/2015 in Pdp 438/2016 nasprotuje stališču sodišča, da je bil D.D. predlagan v zvezi z dejstvi, ki jih je sodišče dolžno raziskati po uradni dolžnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje to pričo zaslišalo, ne da bi v zvezi z izvedbo tega dokaza sprejelo ustrezen dokazni sklep. Kot bistveno izpostavlja, da je po spornem dogodku nadaljevala z delom na hitrih blagajnah, saj to dokazuje, da tožena stranka ni izgubila zaupanja v njeno delo. Vztraja pri navedbah, da H.H. izpodbijane odpovedi ni podpisala po navodilu delodajalca, temveč po navodilu D.D., ki svojega pooblastila ni mogel prenesti na tretjo osebo. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči oproščena plačila stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Poleg tega pritožba to kršitev uveljavlja z navedbami o nejasnih in neprepričljivih dokaznih zaključkih, kar po vsebini pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga (zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP), ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Pritožba to kršitev zmotno uveljavlja z nasprotovanjem dejanski ugotovitvi, da je tožnica po izpovedih prič A.A., B.B., C.C. in D.D. 3. 8. 2019 uro prezgodaj zaključila blagajni, odstranila kaseti z gotovino in ju pustila v nakupovalni košari pod hitro blagajno, saj tudi te navedbe predstavljajo nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo določbo 286. člena ZPP, ko je toženi stranki dopustilo izvedbo nekaterih dokazov, predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP), sicer pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo tudi nekatere kasneje podane navedbe tožnice (o tem, da izredne odpovedi ni podpisala pristojna oseba). Utemeljeno je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik o blagajniškem poslovanju, saj je toženo stranko na drugem naroku za glavno obravnavo k predložitvi tega dokaza izrecno pozvalo. Pritožba kršitev 286. člena ZPP neutemeljeno zatrjuje tudi v zvezi z računalniškimi izpisi hitrih blagajn, ki jih je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Ta očitek je neutemeljen že zato, ker za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niti ni pomembno, ob kateri uri je tožnica 3. 8. 2019 zaključila prvi dve hitri blagajni.

8. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev sprejema kot celovito, prepričljivo in ustrezno obrazloženo, zato s pritožbo uveljavljana kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni podana. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da sta pisni izjavi prič F.F. in G.G. neobičajno usklajeni, saj ju sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, pritožbena navedba glede pretirane skladnosti izpovedi zaslišanih prič pa je neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Pritožba neutemeljeno opozarja na izpoved priče B.B., da jo je pooblaščenka tožene stranke dan pred zaslišanjem spraševala o časovni dinamiki zaključevanja hitrih blagajn pri toženi stranki. Ugotovitve o tem, kdaj so se pri toženi stranki običajno zaključevale hitre blagajne, za odločitev niso bistvene.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 30. 8. 2019 podala tožnici po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V skladu s to določbo lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v postopku podaje odpovedi upoštevala določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri je bila dolžna tožnico pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in ji v razumnem roku omogočiti zagovor. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za podajo izpodbijane izredne odpovedi obstajal utemeljen razlog in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vključno z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo kot neutemeljenega.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo pavšalnim in nedokazanim trditvam tožene stranke, saj je ta ustrezno zatrjevala in dokazala obstoj zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pritožbeni očitki o neenakopravni obravnavi tožnice in kršitvi njene pravice do obravnavanja pred sodiščem niso utemeljeni, kot je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je iskalo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in da izpodbijana sodba vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Pritožbeno sodišče tega ne ugotavlja, zato v zvezi s tem uveljavljane kršitve pravic iz 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) niso podane.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2018 za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec v poslovni enoti I. v J.. Tožena stranka ji je v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je 3. 8. 2019 iz hitrih blagajn SC01 in SC02 predčasno odstranila kaseti z denarjem in ju odložila v nakupovalno košaro ob blagajni, tako da sta bili kaseti z večjo količino gotovine nezavarovani in prosto dostopni vsem obiskovalcem trgovskega centra; da o predčasni odstranitvi kaset z denarjem iz blagajn ni obvestila odgovornih oseb ali varnostne službe, oziroma da kaset ni zavarovala na drug ustrezen način, temveč je nemoteno nadaljevala z delom; da je ob 19.58 uri zapustila prostor hitrih blagajn, ne da bi si pred tem zagotovila nadomeščanje katerega od sodelavcev. Iz odpovedi še izhaja, da je zaradi ravnanja tožnice, ki bi morala skladno z načelom vestnega in gospodarnega ravnanja poskrbeti za zavarovanje gotovine, ob 20.29 uri neznana ženska odtujila kaseto z denarjem in jo pospravila v torbo, s čimer je toženi stranki nastala škoda.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da izredne odpovedi ni podpisala pristojna oseba. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje jo je podpisala H.H., ki je imela za to generalno pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke in je bila tudi seznanjena z vsemi okoliščinami očitane kršitve. Pri tem ni bistveno, da je postopek odpovedi in odločitev o njeni podaji sprejel D.D., ki je bil s strani tožene stranke prav tako pooblaščen za vodenje postopkov in podpisovanje rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je očitana kršitev tožnici dokazana. V zvezi s tem so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica 3. 8. 2019 zatem, ko je pomotoma predčasno zaključila dve hitri blagajni, iz njiju odstranila kaseti z gotovino, o čemer ni obvestila nadrejene delavke, sodelavk, ki so v bližini polnile police, ali varnostne službe, niti kaset z denarjem ni izročila pristojnim osebam, temveč ju je pustila nezavarovani in nenadzorovani v nakupovalni košari pod nedelujočo hitro blagajno, ena od kaset pa je bila nato s strani obiskovalke trgovine ukradena. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so pri toženi stranki z zaključevanjem hitrih blagajn običajno pričeli ob 20.15 uri (in ne ob 20.45 uri, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), saj to za odločitev ni bistveno. Bistvo očitka iz odpovedi ni v tem, da je tožnica hitri blagajni zaključila predčasno (kar med strankama sicer niti ni bilo sporno), temveč v njenem nadaljnjem ravnanju z gotovino, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica ni poskrbela za ustrezno zavarovanje kaset z denarjem, da sta bili ti prosto dostopni mimoidočim in da ju tožnica ni ves čas nadzorovala, kot je zatrjevala, saj to ne spremeni pravilnosti zaključka, da je z gotovino ravnala v nasprotju z navodili tožene stranke.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica za delo s hitrimi blagajnami ustrezno usposobljena in da ji je tožena stranka dala navodila za pravilno ravnanje z denarjem. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bila tožnica seznanjena s Pravilnikom o blagajniškem poslovanju, ki v 12. členu določa, da je med delovnim časom dobroimetje v denarju dovoljeno hraniti le v blagajnah, v predalih in v trezorju, pravilno utemeljilo tudi s sklicevanjem na izpoved priče C.C., iz katere izhaja, da so bili delavci na rednih jutranjih sestankih seznanjeni z vsemi pravilniki in da so bila navodila za delo jasna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bile v obravnavanem obdobju glavna tema teh sestankov ravno tatvine, pri čemer je bilo posebej poudarjeno, da je treba denar in osebne stvari pospravljati z blagajne. Pritožba s sklicevanjem na izpoved priče E.E. neutemeljeno uveljavlja, da se je Pravilnik o blagajniškem poslovanju nanašal le na delo na običajnih, ne pa tudi hitrih blagajnah. Sodišče prve stopnje izpovedi te priče ob ugotovitvi, da v času obravnavanega dogodka pri toženi stranki že skoraj eno leto ni bila več zaposlena, utemeljeno ni sledilo.

15. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za vpogled v videoposnetke dogajanja ob hitrih blagajnah 3. 8. 2019. Čeprav je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo z razlogi, ki pomenijo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, izvedba tega dokaza za odločitev ni bila potrebna, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica je namreč dokazni predlog za vpogled v videoposnetke obravnavanega dne med drugim podala v potrditev navedb, da je kasete z denarjem skrbno skrila in zavarovala, da niso bile vidne in dostopne tretjim osebam, ter da je proti njim večkrat pogledala, kar tudi v primeru, če bi bilo dokazano, ne bi vplivalo na pravilnost zaključka, da je z gotovino ravnala v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga tudi ni bistvena oddaljenost mikrofona, preko katerega bi lahko tožnica o izvlečenih kasetah z denarjem obvestila nadrejenega delavca ali varnostno službo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje bi o tem lahko povedala tudi varnostnici, ki se je nahajala pri hitrih blagajnah, ali sodelavkam, ki so v bližini polnile police, kaseti z denarjem pa bi lahko odnesla do petnajst metrov oddaljene varnostne službe. Čeprav je tožena stranka tožnici v odpovedi tudi očitala, da je ob 19.58 uri zapustila prostor hitrih blagajn, to za presojo zakonitosti odpovedi ni (več) odločilno, saj že tožničino nepravilno ravnanje z gotovino, ki ji je bila zaupana v okviru opravljanja delovnih nalog, predstavlja hujšo kršitev njenih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Za odločitev niso ključne tožničine navedbe o tem, da naj bi dežurna delavka, ki je bila zadolžena za pobiranje kaset, obravnavanega dne zamujala in da je bila ena od kaset ukradena z druge strani blagajne, česar ni mogla predvideti. Očitek hujše kršitve delovnih obveznosti tožnici bi bil utemeljen tudi v primeru, če do tatvine ne bi prišlo, zato okoliščine tega dogodka ne vplivajo na pravilnost zaključka, da je očitana kršitev tožnici dokazana.

16. Tožnica bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za predložitev videoposnetkov in računalniških izpisov iz hitrih blagajn za obdobje enega meseca pred obravnavanim dogodkom. Po zatrjevanju pritožbe je tožnica ta dokazni predlog podala v potrditev navedb, da so delavke tožene stranke z zaključevanjem hitrih blagajn običajno pričele ob 20.15 uri, da so tudi sodelavke nezavarovane kasete z denarjem puščale v nakupovalni košari ob hitrih blagajnah in da tožnica glede ravnanja z gotovino ni imela nobenih posebnih navodil. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje predložitev videoposnetkov za navedeno časovno obdobje niti ni bila mogoča, ker tožena stranka z njimi ni več razpolagala, poleg tega pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov za odločitev ni bila potrebna. Kot obrazloženo, ni pomembno, kdaj so se sicer zaključevale hitre blagajne in ob kateri uri so se kasete z denarjem običajno odnesle v pisarno. Prav tako ni bistveno, ali so tudi sodelavke kasete z denarjem puščale nezavarovane v nakupovalnih košarah ob hitrih blagajnah, kot zatrjuje pritožba. Tudi če bi bile podobne kršitve sodelavk dokazane, to ne bi vzbujalo dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z navodili za pravilno hranjenje gotovine seznanjena, tožena stranka pa je imela ob ugotovljeni kršitvi tožnici pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali so podobne kršitve storile tudi sodelavke.

17. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnica z očitanim ravnanjem huje kršila obveznost vestnega, strokovnega in pravočasnega opravljanja dela (33. člen ZDR‑1), obveznost upoštevati navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1) ter obveznost vzdržati se vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da za opredelitev kršitve kot hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno, ali je tožena stranka zaradi tožničinega ravnanja utrpela materialno škodo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede obstoja škode ni izvajalo nobenih dokazov, zato ni utemeljen. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi ustrezno obrazloženo presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica z opustitvijo potrebne skrbnosti za sredstva tožene stranke ravnala hudo malomarno, zato nasprotno pritožbeno uveljavljanje ni utemeljeno.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil za podajo izpodbijane izredne odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica v pritožbi zmotno navaja, da je tožena stranka navedbe o izgubi zaupanja v njeno delo podala prepozno, saj jih je podala tako v odpovedi kot v odgovoru na tožbo, drži pa, da je dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. v potrditev teh navedb podala šele v tretji pripravljalni vlogi. Ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo 13. 1. 2021 izvajalo tudi druge dokaze, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki je izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče dopustilo, ker to ni zavleklo reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeni očitek kršitve 286. člena ZPP ni utemeljen. Pritožba zmotno navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z zaslišanjem priče D.D. ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa, saj iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 13. 1. 2021 izhaja nasprotno.

19. Tožnica glede (ne)izpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zmotno kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je po očitani kršitvi z delom na hitrih blagajnah nadaljevala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer res izhaja, da je tožnica po vrnitvi z letnega dopusta 30. 8. 2019 do 11.00 ure opravljala delo, kar pa ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da je bil razpored dela pripravljen vnaprej in da je bila tožnici še istega dne vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da tožena stranka ni izgubila zaupanja v njeno delo.

20. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna. Ker tožnica v tem sporu ni uspela, je glede na določbo 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.