Jedro

Za obstoj prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 potrebno ugotoviti ne samo, da se kršitelj nedostojno vede na javnem kraju oz. se na javnem kraju prepira, vpije ali nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, temveč mora pri drugem nastati posledica takšnega kršiteljevega ravnanja, da je torej treba ugotoviti tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil vznemirjanje ali razburjanje ali se počutil ogroženega ali da je tako ravnanje škodovalo njegovemu ugledu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje ... in slednjo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po prvem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki naj bi ga storil s tem, da je 5. 6. 2018 ob 11.00 uri na ... ob bazenu ... nedostojno vedel do A. Ž. in pri njej povzročil vznemirjanje in razburjenje oz. je z žaljivimi besedami škodoval ugledu A. Ž., ki je kot učiteljica storilčeve hčerke opazila storilca, ki se je kljub takrat veljavni sodni prepovedi približevanja hčerki pogovarjal s hčerko, Ž. pa je hotela prekiniti pogovor in je učenko pozvala, da se ne ustavlja in naj gre s sošolci naprej, storilec pa naj bi takrat zavpil na A. Ž., da je „prekleta prasica“, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker ni dokazano, da bi storilec storil prekršek, s stroški postopka o prekršku pa je obremenilo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ, ki uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek ter odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških postopka o prekršku in premoženjskopravnem zahtevku (1., 2. in 4. točka 154. člena ZP-1). Predlaga razveljavitev sodbe o prekršku, ponovno ovrednotenje dokazov in izdajo nove obsodilne sodbe, ker je odločitev sodišča nepravilna in ima za podlago bistveno kršitev določb postopka o prekršku in napačno uporabo materialnega predpisa, prav tako pa ne ustreza dejanskim okoliščinam in dokazom prekrška, katere sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 stori, kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1. Slednja kot nedostojno vedenje opredeljuje vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjanje ali razburjanje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je je za obstoj prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 potrebno ugotoviti ne samo, da se kršitelj nedostojno vede na javnem kraju oz. se na javnem kraju prepira, vpije ali nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, temveč mora pri drugem nastati posledica takšnega kršiteljevega ravnanja, da je torej treba ugotoviti tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil vznemirjanje ali razburjanje ali se počutil ogroženega ali da je tako ravnanje škodovalo njegovemu ugledu.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po prejemu storilčeve zahteve za sodno varstvo, v kateri je storilec zanikal, da bi oškodovanki izrekel besede „prekleta prasica“ in zatrjeval, da do kontakta z oškodovanko sploh ni prišlo, dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka v okviru katerega je zaslišalo s strani storilca predlagani priči M. H. ter D. R., ki sta smiselno potrdili storilčev zagovor, kot tudi oškodovanko. Slednja je izpovedala, da ji je storilec ob tem, ko je njegovi hčerki zaradi omejitve stikov s storilcem naročila naj se ne ustavlja in naj gre naprej, storilec nanjo zavpil „prokleta prasica“, zaradi česar se je sicer počutila neprijetno, ne pa tudi prestrašeno ali zgroženo. Glede na tako izpovedbo oškodovanke je sodišče ugotovilo, da storilec s predhodno navedenimi besedami oziroma ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov navedenega prekrška in je postopek o prekršku zaradi nedokazanosti ustavilo.

6. Ob pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbo oškodovanke, saj iz zapisnika o zaslišanju oškodovanke na list. št. 19 spisa izhaja, da je oškodovanka izjavila, da „se je zaradi izrečenih besed prokleta prasica počutila neprijetno, vendar zaradi tega, kar ji je rekel, po njenem mnenju ni potrebe, da je kaznovan, ker se ona sama zaradi te besede ni počutila prestrašeno ali zgroženo“, poudarila pa je tudi, da dogodka ni prijavila na policijo sama, temveč je to storila šola. Še posebej je poudarila, da beseda, ki jo je takrat izrekel storilec, pri njej ni vzbudila prestrašenosti in prizadetosti. Sodišče prve stopnje je torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res pomotoma zapisalo, da je oškodovanka izpovedala, da se ni počutila neprijetno, vendar je kljub temu pravilna ključna ugotovitev, da izrečene besede pri oškodovanki niso vzbudile občutka prestrašenosti in prizadetosti. Napaka sodišča prve stopnje pri povzemanju vsebine izpovedbe oškodovanke tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Tudi ravnanje sodišče, ko oškodovanke ob zaslišanju ni opomnilo na njeno izjavo, dano pred prekrškovnim organom v zvezi z njenim počutjem ob izrečenih besedah kršitelja, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi terjala razveljavitev izpodbijane sodbe, saj iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako naj bi opustitev tega vplivala na zakonitost sodbe. Sodba sodišča prve stopnje tako ni v nasprotju sama s sabo, niti v nasprotju z izjavami, ki so jih priče podale na zapisnik na sodišču, kot neutemeljeno očita sodišču prekrškovni organ.

7. Nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 133. člena ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku in ker sodišče ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, da bi na podlagi take presoje ugotovilo, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano, pa prekrškovni organ dejansko očita, da je zmotno presodilo dokaze, kar po svoji naravi predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo zmotno oceno dokazov so tako neupoštevne, pritožbene navedbe, da je prišlo do napačne odločitev o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških postopka in premoženjskopravnem zahtevku pa so v celoti neobrazložene. Z izpodbijano sodbo sodišče sploh ni odločalo o sankcijah za storjeni prekršek, niti o odvzemu premoženjske koristi, premoženjsko pravnem zahtevku, medtem ko odločitev o stroških postopka temelji in je skladna z določbami 144. člena ZP-1. 8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.