Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti in ne o objektivni odgovornosti. Kolo z motorjem tako po zakonskih določbah kot tudi po dejanski rabi sodi med motorna vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 4.735,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 dalje do plačila. Tožniku je tudi naložilo, da je dolžan v roku petnajstih dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 433,07 EUR.

2. Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in se uvodoma strinja, da je bilo potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbo člena 154 OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Ne sprejema pa ocene sodišča prve stopnje, da gre celotno odgovornost za nezgodo pripisati izključno njemu, kvečjemu bi prečkanje cestišča v napačni smeri lahko predstavljalo soprispevek k vzroku trčenja. Zavarovanka tožene stranke je res pripeljala po prednostni cesti, a bi lahko reagirala drugače, saj je imela boljši in odprt pregled na dogajanje v rondoju in bi morala opaziti tožnika, ne glede na njegovo kršitev cestnoprometnih pravil. Zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanka tožene stranke ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo z njene leve strani pripeljal voznik kolesa z motorjem, je neživljenjski, saj je splošno znano, da se promet v žalskem rondoju odvija tudi po prehodu za pešce oziroma kolesarski stezi in to v obe smeri, saj je takšna vožnja tudi fizično mogoča. Prav tako zavarovanka tožene stranke ni vozila tako, da bi lahko zaustavila pred morebitno oviro, o čemer priča podatek, da je po trčenju potiskala pred seboj kolo z motorjem tožnika še 2,75 m. To kaže na dejstvo, da bi v dani situaciji zbila tudi pešca, če bi se nahajal na istem mestu kot tožnik, čeprav je imela dobro preglednost na prehod vsaj 10 m od prehoda. Da je zavarovanka tožene stranke tožnika spregledala ugotavlja tudi izvedenec K., ki v bistvenih delih sledi opisu nastanka nezgode, kot ga zatrjuje tožnik in nasprotuje izpovedi zavarovanke tožene stranke. Slednja je namreč zatrdila, da je tožnik z mopedom udaril v sprednjo levo stran blatnika njenega vozila in da je vozilo ustavila takoj, kar pa izvedensko mnenje negira. Enako velja glede njene trditve, da je tožnik po trku padel na avto kot tudi njegov motor, kar pa se dejansko ni zgodilo. Upoštevajoč mesto trka pa je očitno, da je voznica osebnega avtomobila tožnika spregledala in s tem vozila malomarno. Ker pa je v tožnika trčila s frontalnim delom vozila, je očitno, da pred srečanjem sploh ni reagirala ne z zaviranjem niti z umikanjem, kar je sodišče prve stopnje presojalo s premajhno kritičnostjo in je tako dejansko stanje ugotovilo nepopolno, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilen bi bil namreč zaključek, da gre najmanj za obojestransko krivdo obeh udeležencev, ki odgovarjata v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pritožnik dopušča možnost, da je tožnikova kršitev hujša, a je dejstvo, da je osebni avto nevarnejša stvar od kolesa z motorjem, do česar pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni skladno z njegovimi navedbami, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Do obravnavane prometne nezgode je prišlo dne 1. 6. 2011 v krožišču X, pritožnik pa ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kot voznik kolesa z motorjem takrat vozil brez vozniškega dovoljenja in čelade, neregistrirano kolo ter po kolesarski stezi v napačni, torej nasprotni smeri. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih okoliščin, v katerih je prišlo po ugotovitvah izpodbijane sodbe do škodnega dogodka. V sodbi je jasno in izčrpno pojasnjeno, zakaj zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati niti manjšega soprispevka k nastanku nezgode predvsem z očitkom, da je imela dober pregled na dogajanje v rondoju ter da je neustrezno odreagirala tik pred trčenjem s tožnikom. V tej zvezi so tako pravno kot življenjsko povsem logični zaključki sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke v dani situaciji, ko je bila na izvozu iz krožišča, lahko s svoje leve strani utemeljeno pričakovala le pešce, katerih hitrost gibanja pa je bistveno manjša od hitrosti, s katero je pred trčenjem vozil tožnik. Ta je po ugotovitvah izvedenca znašala 20 km/h, česar pritožnik niti ne izpodbija. Pritožbeni očitek, da so tovrstni zaključki sodišča prve stopnje neživljenjski iz razloga, ker je splošno znano, da se promet v rondoju odvija tudi v nasprotni (torej prepovedani) smeri, saj je takšna vožnja fizično mogoča, pa je seveda pravno povsem irelevanten. Ne drži tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede samega načina trčenja med obema udeležencema s strani sodišča prve stopnje in le tega ne omaje niti nekoliko drugačna izpoved zavarovanke tožene stranke od ugotovitev izvedenca glede trditve, kam je po trku padel tožnik oziroma njegov motor. Ključna je namreč ugotovitev glede mesta trčenja kot tudi predhodnega načina vožnje obeh udeležencev in njune hitrosti, kar pa je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo in pritožnik teh dejstev niti ne izpodbija (točka 10 in 11 izpodbijane sodbe).

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do dejstva, da je osebni avtomobil nevarnejša stvar od kolesa z motorjem, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je to dejstvo v točki 8 sodbe celo izrecno izpostavilo in pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154.člena OZ, po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti in ne o objektivni odgovornosti. Ne gre prezreti, da celo sam pritožnik v uvodu pritožbe izrecno pritrjuje uporabi te določbe z navedbo, da kolo z motorjem tako po zakonskih določbah kot tudi po dejanski rabi sodi med motorna vozila, kar pa je izrecno in dobesedno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

7. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi člena 353 ZPP potrdilo.