Jedro

Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki. Sodna praksa je zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.

Ustaljena sodna praksa je, da predpravdno pripravljena (izvedenska) mnenja predstavljajo del trditvene podlage stranke, med postopkom postavljeni sodni izvedenci, ki izdelajo mnenje po odredbi sodišča, pa predstavljajo dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek stranke, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 404.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2011 dalje do plačila (prvi odstavek izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženkama nerazdelno povrne pravdne stroške v znesku 5.334,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku tožnice ugodi v celoti, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je bila s sklepom z dne 4.9.2014 izbrisana iz Sodnega registra na podlagi pogodbe o pripojitvi, s katero se je tožeča stranka kot prevzeta družba pripojila družbi P. d. o. o., ki je njena univerzalna pravna naslednica. Sodišče druge stopnje je ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izdalo odločbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica napačno povezuje obstoj škode kot samostojnega elementa odškodninske odgovornosti s protipravnostjo. Kot je že pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, nastane odškodninska obveznost v primeru, če so izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej protipravnost ravnanja odgovorne osebe, odgovornost povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstojijo trije elementi odškodninske odgovornosti ne pa tudi četrti, to je obstoj škode v obliki izgubljenega dobička in tako pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

7. Določba tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna.(1) Najprej je potrebno ugotoviti obseg poslovanja (poslov), ki bi ga oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki. Sodna praksa(2) je zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.

8. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njen predlog za postavitev novega izvedenca in tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje poudarja, da je izhodišče pritožnice napačno, ko poročilo strokovnjaka družbe T., ki je po njenem naročilu pripravil oceno izgubljenega dobička, ki ga je priložila tožbi in tako predstavlja del trditvene podlage, smiselno enači z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Ustaljena sodna praksa je, da predpravdno pripravljena (izvedeniška) mnenja predstavljajo del trditvene podlage stranke, med postopkom postavljeni sodni izvedenci, ki izdelajo mnenje po odredbi sodišča, pa predstavljajo dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izvedeni dokaz s sodnim izvedencem ni potrdil trditev tožnice (četudi jih je pripravil strokovnjak ekonomske stroke), da ji je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička.

9. V nadaljevanju pritožnica problematizira ugotovitve izvedenca, kar pa bi lahko storila že v postopku na prvi stopnji. Po pozivu sodišča je namreč sodni izvedenec odgovoril na njene pripombe in vztrajal pri svojem mnenju, pri tem pa poudaril, da je metodologija izračuna izgubljenega dobička s strani tožeče stranke napačna. Na glavni obravnavi 3. 6. 2014 je tožnica ponovno zavračala izvedeniško mnenje, vendar pa ni predlagala zaslišanja izvedenca. Zahtevala je zgolj postavitev novega izvedenca, ker je po njenem napačen izračun oziroma metodologija, ki jo je uporabil izvedenec. Teh svojih trditev pa ni konkretizirala in določno navedla, kakšna metodologija bi bila po njenem pravilna. Iz zapisnika naroka je razvidno, da sta se obe stranki odpovedali neposrednemu zaslišanju izvedenca, na katerem bi zlasti pritožnica lahko odpravila dvom nasprotij oziroma zatrjevane pomanjkljivosti izdelanega sodno izvedeniškega mnenja ter mu konkretizirano oporekala glede uporabljene metode izračuna izgubljenega dobička. Tako so bile njene navedbe v smeri tega, da bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca, preveč pavšalne, da bi lahko šlo za situacijo, da gre za utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedeniškega mnenja (tretji odstavek 254. člena ZPP) in je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca, pravilna.

10. Pritožnica nima prav, ko nasprotuje izvedeniškemu mnenju v delu, da bi moral izvedenec upoštevati, da je bilo začetno poslovanje tožnice slabše, saj je šlo za »start up« fazo podjetja. Iz njenih trditev v poročilu(3) (priloga A 39 str. 26) izhaja, da bi bil 100 % delež vrednosti podjetja ob sodelovanju prve tožnice 938.000,00 (srednja vrednost) na dan 1. 1. 2010, ko je družba poslovala komaj tri mesece, in da je bil zaradi prekinitve poslovanja z nekdanjo direktorico rezultat na isti dan 534.000,00 EUR in je tako izgubljen dobiček izračunal na 404.000,00 EUR. Iz njenih tožbenih trditev tako ne izhaja, da bi imela družba težave ob začetku poslovanja. Ravno nasprotno; začetno poslovanje je ocenila zelo visoko (kar ugotavlja tudi sodni izvedenec na l. št. 95). Trditev tožnice glede tega, da bi bilo potrebno upoštevati »start up« fazo podjetja, je tako novo dejstvo, katerega pa ni dopustno navajati, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni mogla prej navajati (337. člen ZPP).

11. V nadaljevanju pritožbenih razlogov glede vsebine izvedeniškega mnenja pa se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki je pravilno ocenilo dokaz z izvedeniškim mnenjem. Izvedenec je opozoril, da je bil metodološki pristop za izračun izgubljenega dobička, ki ga je uporabila pritožnica v svojem poročilu neuporaben tudi zaradi tega, ker bi v primeru, ko se kot izgubljeni dobiček prikazuje vrednost 100% deleža družbe, kot tožniki morali nastopati družbeniki tožeče stranke in ne ona sama. V tem primeru pa bi bilo potrebno upoštevati tudi, da je bila družbenica tožeče stranke tudi prva toženka in tako škoda ne more pomeniti 100% deleža. 12. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena in se ni spuščalo v podrobne očitke glede izdelanega izvedeniškega mnenja. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč toženka ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): primerjaj Sodba VSRS II Ips 107/2011, III Ips 111/2011. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 102/2011, II Ips 300/2006. Op. št. (3): za katerega je po mnenju pritožbenega sodišča sodni izvedenec pravilno ugotovil, da je napačna metoda izračuna izgubljenega dobička (metoda diskontiranih denarnih tokov), ko se obračunava vrednost 100 % deleža družbe in ne izgubljenega dobička v smislu prihodkov in odhodkov, tako kot po metodi, ki jo je uporabil sam in je upoštevana tudi v sodni praksi.