Jedro

Protipogodbeno ravnanje s posnetim pornografskim filmom je temelj za priznanje odškodnine ob sicer prostovoljnem aktivnem sodelovanju pri snemanju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvemu tožencu D. M. plačilo odškodnine in sicer tožniku v znesku 250.000,00 SIT in tožnici prav tako v znesku 250.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1993 dalje do plačila. Prvemu tožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih je sodišče glede na uspeh v pravdi prisodilo tožnikoma v znesku 9.500,00 SIT.

Tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu J. M. in višji tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu D. M. pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožujeta tožnika in prvotoženec.

Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških, pri čemer uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in delne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožečih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, le zaključka sodišča, da sta bila tožnika prisiljena "začasno se odseliti" in da so njune bolečine bile prvi teden hude stopnje, v naslednjih štirih mesecih pa so prešle v lahke in nato povsem pojenjale, sta brez podlage v izvedenih dokazih. Sicer pa v svoji pritožbi navajata, da sta se morala iz njunega dotedanjega okolja odseliti za trajno in da so bile njune duševne bolečine v začetku resda hude najbolj prve tedne, vendar so take še sedaj, le da se kažejo v drugi manj očitni obliki. Prisiljena sta se bila umakniti v samoto in se na ta način izločiti iz okolja. To ne pomeni, da je škoda manjša, nasprotno, glede na njuno dotedanje življenje je to nedvomno predstavljal hud poseg v njuno osebno integriteto. Škoda je bila v obdobju od junija do septembra 1991, ko je bil sprožen kazenski postopek, zelo huda, kasneje se je delno zmanjšala, povsem prenehala pa ne bo verjetno nikoli. Menita, da je bil njun zahtevek postavljen realno in v skladu z določbo 200. člena ZOR. Glede temelja zahtevka proti drugotožencu pa vztrajata na dosedanjih navedbah in menita, da je nelegalno predvajanje gotovo protipravno dejanje. Že zgolj dejstvo, da je drugotoženec soomogočil protipravno predvajanje teh posnetkov, je zadosten temelj za odškodninsko odgovornost. Prvotoženec pa v svoji pritožbi očita sodbi, da je pristranska in krivična do njega. Sodišču očita, da ni zaslišalo nekaj pomembnih prič in da je neutemeljeno odklonilo vero pričam B. V., njegovi ženi in S. J., ki so z njim resda bodisi v sorodstvenih vezeh, bodisi, da so njegovi znanci. Vsi trije so govorili resnico. Nadalje očita sodišču, da sodnica ni vodila postopka korektno in končno vztraja na tem, da sta tožnika vedela, da se bo posneti material predvajal, saj jima je povedal, da bo kaseto prodal, da bo na ta način pokril stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede na očitek v pritožbi tožnikov, da je zaključek sodišča, da sta se bila tožnika prisiljena "začasno odseliti" brez podlage v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da so na strani 2 sodbe le povzetki tožbe, v kateri sta tožnika resda napisala, da sta se bila prisiljena odseliti iz domačega kraja, težja pa bo ponovna vrnitev, saj si ju bodo ljudje iz ožje okolice zapomnili. Ta navedba v tožbi prav gotovo kaže na začasno odselitev in če je sodišče prve stopnje v povzetkih to zapisalo, ne gre za zaključek sodišča, sploh pa ne za takega, ki bi izhajal iz izvedenih dokazov.

Tudi zaključek, da so bile njune bolečine prvi teden hude stopnje, v naslednjih štirih mesecih pa so prišle v lahke, nato so povsem pojenjale, le delno drži, kajti tožnika sta izpovedala, da sta se šele kasneje nekoliko pomirila. Pritožbeno sodišče sprejema njuno navedbo v pritožbi, da je bila njuna prizadetost v začetku zelo huda, kasneje se je delno zmanjšala, povsem prenehala pa verjetno ne bo nikoli, vendar to še ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine nepravilna. Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve časti in dobrega imena se itak priznava samo izjemoma in to takrat, kadar je ta kršitev izjemno težka, tako da pri oškodovancu opravičeno povzroči posebej intenzivno duševno bolečino.

Denarno odškodnino zaradi kršitve časti in ugleda je treba omejiti samo na izjemno močne napade, ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerah okolja povzročijo jasno manifestirano kršitev časti in ugleda človekove osebnosti. V kolikor v obravnavanem primeru ne bi šlo za tako kršitev časti dobrega imena, ki je povzročila pri tožnikih duševne bolečine, ki še trajajo, odškodnine sploh ne bi bilo mogoče prisoditi. Čeprav torej duševne bolečine pri tožnikih niso pojenjale oziroma prenehale, tožnikoma ni mogoče prisoditi višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbe zoper stroškovni del izpodbijane sodbe tožnika sploh nista obrazložila in zato tudi ni jasno ali grajata odmero stroškov ali pa morda odločitev o medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo odločitev o stroških v mejah, začrtanih z določbo 2. odst. 365. člena ZPP in ugotovilo, da ji v tem obsegu preizkusa ni kaj očitati.

Pritožba tožnikov pa tudi ni utemeljena v kolikor se nanaša na zvrnitev zahtevka proti drugotožencu. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje in k temu nima kaj dodati.

Kot ni utemeljena pritožba tožnikov, tako tudi ni utemeljena pritožba prvega toženca. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, po kateri je preje pokloniti vero tožnikoma kot pa pričam, ki jih je predlagal toženec. Glede vodenja postopka pa pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, kajti toženec je imel odvetnika, ki je bil na obravnavi, pa vendar na razpravni zapisnik ni dal nobene pripombe. Tudi glede ocene izjav obeh tožnikov, s katerima sta se odrekla avtorskim pravicam in pravici do distribucije posnetega materiala, se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, po katerem je treba morebitne nejasnosti razlagati v korist tožnikov. Skratka, pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika prepričana, da je posneti material namenjen samo za predvajanje v Italiji, ne pa tudi za predvajanje v L. oziroma v Sloveniji in da prikrivanje imena tožnikov ne bi imelo nobenega smisla, če bi se posnetki predvajali po Sloveniji, saj bi bilo oba tožnika na posnetkih mogoče z lahkoto prepoznati že po videzu in je potem popolnoma vseeno, če bi bilo objavljeno tudi njuno ime. Ob taki dokazni oceni, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in kot jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, so vse ostale pritožbene navedbe nepomembne in na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče je torej obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.