Jedro

V kazenskih zadevah je treba pri presojanju vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in višino zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 526/2016 z dne 15. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da je tožnica prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila v kazenskem postopku, ki se zoper njo vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I K 33680/2015, zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Tožena stranka pojasnjuje, da morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah od 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izpolnjena dva pogoja, in sicer subjektivni in objektivni, to je vsebinski pogoj. Pri presojanju vsebinskega pogoja se upošteva ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima prosilec verjetne izglede na uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati, vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati in ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj, oziroma ali je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka je ugotovila, da se zoper tožnico vodi kazenski postopek pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I K 33680/2015, zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in v nadaljevanju povzema vsebino obtožnega predloga. Iz obtožnega predloga izhaja, da je bila tožnica v februarju 2015 že obsojena za enako kaznivo dejanje, in sicer ji je bila izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, v njem pa določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter varstveno nadzorstvo v enakem času trajanja, v katerem ji je bilo določeno navodilo, da se mora zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola v Psihiatrični ambulanti Zdravstvenega doma v Kopru ter da mora obiskovati terapevtsko skupino pod vodstvom psihoterapevtke.

3. Tožena stranka ugotavlja, da po 3. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) velja domneva nedolžnosti. Obdolženemu se zato v postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora krivdo dokazati tožilec, sodišče pa v dvomu razsoditi v prid obdolženca. Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku je zato treba kot ključno okoliščino ugotoviti težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost postopka, v katerem se je znašel prosilec, kot tudi upoštevati, da se prosilcu zagotovi pravica do poštenega sojenja. Tožena stranka ocenjuje, da teža kaznivega dejanja, ki se očita tožnici, ni taka, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se ji zagotovi strokovna pomoč zagovornika. Glede na dokaze, za katere tožilec predlaga, naj se izvedejo, ocenjuje, da v postopku ne gre za obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in vprašanj dejanskega stanja. Prav tako ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožnica zagotovljeno strokovno pomoč v postopku, nenazadnje pa tudi sodišče samo ugotavlja dejstva in dokaze, ki so obdolžencu v prid, če tega zaradi nevednosti ne stori sam. Tožena stranka še ugotavlja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bilo zaradi osebnosti tožnice treba ugoditi njeni prošnji. Tožnica ima končano poklicno šolo, se lepo in jasno pisno izraža ter razume pomen postopka, ki se vodi zoper njo, zaradi česar tožena stranka ocenjuje, da se je v postopku sposobna braniti sama. Tožena stranka zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in je zato njeno prošnjo zavrnila, ne da bi posebej presojala izpolnjevanje subjektivnega pogoja, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter smiselno predlaga, naj se odločitev odpravi. Uvodoma pojasnjuje, da se je zaradi neresničnih obtožb njene sestre A.A. njen sin julija 2015 odselil iz stalnega bivališča. Vse od takrat je bila s strani sestre in njenega moža podvržena psihičnemu in fizičnemu nasilju ter bila večkrat prisiljena poiskati zatočišče pri prijateljih, saj si zaradi finančne nezmožnosti ni uspela najeti stanovanja. To ji je uspelo šele v mesecu oktobru. Zaradi nasilja je skupaj s sinom zoper svaka podala kazensko ovadbo v letu 2014. O sodbi ni bila obveščena, policisti pa so jo seznanili, da so mu zasegli strelno orožje. Njen sin trenutno biva z drugo sestro B.B., ki ga, četudi se zakoncev A. boji, sili v stike z njimi, pri tem pa je deležen šikaniranja in poniževanja. Ker s sinom želita ponovno živeti skupaj, mora v postopku dokazati svojo nedolžnost, kar pomeni, da je zadeva zanju življenjskega pomena. Za sedaj očitano ji kaznivo dejanje jo je ovadila sestra A.A., njene trditve pa so neresnične. Skupaj z možem in drugo sestro jo obtožujejo vse od februarja 2015, ko so izvedeli za sodbo, saj sami nimajo otrok in si želijo prilastiti njenega sina.

5. V pravne zadeve se ne razume, zlasti ne v kazensko pravo. Ko so jo prvič obsodili, se v postopku ni znala braniti, morala pa je dokazovati svojo nedolžnost, ne pa da bi ji tožilstvo dokazovalo krivdo. Priče, ki bi lahko pričale v njeno korist, sta tožilstvo in sodišče zavrnila, s strani tožilstva je tudi imela občutek manjvrednosti in omalovaževanja. Po izreku sodbe je dobila občutek, da je vse vnaprej dogovorjeno med tožilstvom in sodiščem. Njen svak je nekdanji pravosodni policist, prijateljuje s policisti, njena sestra B.B. pa z enim od sodnikov in je v navezi tudi z eno od tožilk v njenem postopku. Prepričana je, da zato ne bo deležna poštenega sojenja in da brez pravne pomoči ne bo uspela dokazati svoje nedolžnosti.

6. Zaradi dolgoletnega ustrahovanja, psihične zlorabe in ogrožanja, je psihično zbolela, kar je razvidno iz zdravniških potrdil Psihiatrične bolnišnice Idrija in Zdravstvenega doma Koper. Po končanem zdravljenju se ji je stanje pod vodstvom psihiatra tako izboljšalo, da ji je zdravnik postopno ukinil terapije. Zaradi novih podtikanj in lažnih obtožb ponovno živi v čustveni stiski in strahu in mora znova iskati zdravniško pomoč. Glede navedbe, da se lepo in jasno pisno izraža, pa še pojasnjuje, da ji pri raznih dopisih prostovoljno pomaga strokovni delavec z višjo izobrazbo.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila v kazenskem postopku, ki se zoper njo vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I K 33680/2015, zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora od treh let, kar pomeni, da za obravnavo tega kaznivega dejanja ni predpisana obvezna obramba z zagovornikom (70. člen ZKP).

10. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te zakonske določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11. Vrhovno sodišče RS se je do vprašanja presoje dodelitve brezplačne pravne pomoči obdolženim v kazenskih postopkih opredelilo v sodbah opr. št. X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in opr. št. X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015. Poudarilo je, da mora biti vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, zlasti za obravnavani primer pomembna Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). To pomeni, da sodišča in drugi organi oblasti uporabljenim zakonskim normam (v obravnavanem primeru je to določba 24. člena ZBPP) ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Tudi Ustavno sodišče je poudarilo, da je pravica do obrambe z zagovornikom ena temeljnih ustavnih pravic, pri čemer je strokovna pomoč, ki jo lahko nudi zagovornik, ena od pravnih jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku za dosego pravice do poštenega sojenja z namenom zagotovitve enakosti strank v kazenskem postopku. Tako stališče pomeni, da je pravica do brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. 12. Vrhovno sodišče RS je v prej navedenih sodbah opozorilo, da obstaja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja. Ta poudarja, da je ob tem, da se ugotovi, da obdolženec nima dovolj sredstev za zagovornika, treba za odločitev o zagotovitvi zagovornika uporabljati dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve. Na podlagi teh dveh kriterijev temelji tudi razlaga 24. člena ZBPP in to z namenom zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe.

13. V kazenskih zadevah je treba pri presojanju vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in višino zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec za brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče RS se je opredelilo, da ZBPP ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ko mu grozi kazen zapora, očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka te pomoči ne bi utemeljevale in to ne glede na možnosti za uspeh v postopku. Tudi iz zahteve točke c. tretjega odstavka 6. člena EKČP izhaja, da je v primerih očitanih kaznivih dejanj, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev, medtem ko kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih (torej v primeru kaznivih dejanj, za katera ni zagrožena prostostna sankcija).

14. Skladno z opisanimi stališči Vrhovnega sodišča RS ter 6. členom EKČP sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice utemeljena. Zoper tožnico se namreč vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za kar je zagrožena zaporna kazen do treh let zapora. Višina zagrožene kazni je torej že sama po sebi okoliščina, zaradi katere njene prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče šteti za nerazumne, pač pa terja, da se tožnici postavi zagovornik, ob predpostavki, da je brez lastnih sredstev za njegovo angažiranje.

15. Skladno z vsem navedenim je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Četudi je sodišče, v nasprotju z izpodbijano odločbo, presodilo, da tožnica izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku oceniti še izpolnjevanje subjektivnega pogoja ter, v kolikor bo ugotovila, da izpolnjuje tudi ta pogoj, tožnici dodelitvi brezplačno pravno pomoč in določiti njen obseg.