Jedro

V primeru, kadar upravičen predlagatelj po čl. 110/2 in 3 ZUreP-1 služnostne pogodbe v javno korist z lastniki zemljišč, ki jih takšna služnost bremeni, ne sklene ali noče skleniti, lahko lastnik zemljišča na podlagi obligacijskih pravil o kontrahirni dolžnosti (17. čl. OZ) zahteva od upravičenca le, da mu v določenem roku ponudi sklenitev pogodbe pod pogoji iz čl. 110 ZUreP-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tako priredni kot podredni tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerima sta tožnika od tožene stranke zahtevala sklenitev služnostne pogodbe ter plačilo odškodnine za ustanovljeno služnost ter odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jima je nastala v posledici posega tožena stranke na njuno nepremičnino dne 06.08.2003, s podrednim zahtevkom pa tudi vzpostavitev prvotnega stanja na njuni parceli. V posledici zavrnitve njunih zahtevkov jima je sodišče naložilo toženi stranki povrniti tudi njene potrebne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Sodbo tožnika pravočasno pritožbeno izpodbijata.

Navajata, da nista ničesar zakrivila in da zato toženi stranki nista dolžna povrniti pravdnih stroškov, ki jih je ta zakrivila sama s svojo malomarnostjo in onemogočanjem normalnega dostopa do svojega poslopja, to stanje pa je trajalo od 06.08.2003 pa do konca maja 2004. Poudarjata, da je tožena stranka brez soglasja in predhodnega obvestila in brez ustanovljene služnosti naredila razdejanje na njunem vikendu, kar je razvidno iz štirih barvnih fotografij v spisu. Prerekata trditve tožene stranke, da za lastnika tožena stranka ni vedela in da so bila dela nujna, zaradi česar je bilo potrebno takojšnje ukrepanje. Na njunem zemljišču so se delavci tožene stranke obnašali tako, kot da je njihova last in bili brez nadzora. Tožnik se je želel lepo pogovoriti in poiskati skupne rešitve s toženo stranko, vendar se ta ni hotela odzvati, čeprav je 1/3 njunega zemljišča zaradi vroče vode neuporabna. Pojasnjujeta, da je toplovod napeljan po celotni dolžini zemljišča (13 metrov), da ga ne koristita, tožena stranka pa se na njune zahteve ni odzvala, zato sta morala vložiti tožbo. Sodišče je s to sodbo razsodilo krivično, mogoče celo pod pritiskom. Tožnika vztrajata pri vseh denarnih zahtevkih, tako iz naslova služnosti in iz naslova gmotne in negmotne škode, kot tudi pravnih stroških. Zahtevki so nizki glede na napake tožene stranke, saj gre po njunih trditvah za 100 % motenje posesti, namerno malomarnost in neupoštevanje stvarnega prava. Tožena stranka bi z njima morala skleniti služnostno pogodbo.

Pritožbeno sodišče naj ponovno prouči dokumentacijo in pravično razsodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi tožnikov nista utemeljeni.

Tožnika sta s tožbo, vloženo dne 10.02.2004, zahtevala tako po prirednem kot tudi podrednem zahtevku najprej sklenitev služnostne pogodbe s toženo stranko kot izvajalcem javne službe (upravljalcem komunalne infrastrukture), sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Ni pritožbeno izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da gre glede na vsebino služnosti za ustanovitev služnosti v javno korist. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi najprej navedlo, da je zahtevek za sklenitev služnostne pogodbe zavrnilo zato, ker da glede na določilo čl. 110/6 Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1, Ur. l. RS št. 110/2002) ni stvarno pristojno, ker sodi odločanje o takšnih zahtevkih v pristojnost upravnih organov. Takšna obrazložitev ni ustrezna, saj bi takšni razlogi narekovali sodišču ravnanje in odločitev po čl. 18/II Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar pomeni, da bi se moralo sodišče izreči za stvarno nepristojno in tožbo zavreči. Zahtevek za sklenitev pogodbe za ustanovitev služnosti v javno korist in hkrati v breme tožnikov pa je kljub temu pravilno zavrnjen, vendar ne iz materialnopravnih razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ustanovitev služnosti v javno korist lahko predlaga kot upravičenec le država, občina oziroma izvajalec javne službe, kot to določa čl. 110/2 ZUreP-1, po 3. odstavku istega člena pa še investitor javne infrastrukture. Po 4. odstavku člena 110 ZUreP-1 mora upravičenec pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti v javno korist ponuditi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti. Na subjektih, ki so po čl. 110/2 in 3 legitimirani za ustanovitev služnosti v javno korist je, da opredelijo vsebino javne koristi in obseg ter trajanje za to potrebne služnosti, to pa nenazadnje izhaja iz vsebine določila čl. 110/5 ZUreP-1, kjer je opredeljena vsebina zahteve za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist, ki očitno sledi v primeru, če do sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti z zavezancem na podlagi ponujene pogodbe ne pride in se na podlagi zahteve upravičencev za ustanovitev služnosti v javno korist zadeva obravnava v upravnem postopku. Če je zahteva uspešna, se upravni postopek konča z ustanovitvijo služnosti v javno korist z odločbo upravnega organa. Zato v primeru, kadar upravičeni predlagatelj, opredeljen v čl. 110/2 in 3 ZUreP-1 služnostne pogodbe v javno korist z lastniki zemljišč, ki jih služnost v javno korist bremeni, ne sklene ali noče skleniti, lahko lastnik zemljišča na podlagi obligacijskih pravil o kontrahirni dolžnosti (čl. 17 Obligacijskega zakonika – OZ) zahteva od upravičenca le, da mu v določenem roku ponudi sklenitev pogodbe pod pogoji iz čl. 110 ZUreP-1, ne more pa zahtevati sklenitve pogodbe s konkretno opredeljeno vsebino pogodbe, saj je opredelitev javnega interesa in za to potrebne vsebine služnosti tako po trajanju in obsegu na strani subjektov, ki lahko po ZUreP-1 ustanovitev služnosti v javno korist predlagajo. Za tožbene zahtevke iz naslova kontrahirne dolžnosti je potrebno, da vsebujejo vsebino pogodbe. Vendar v konkretnem primeru glede na trditveno podlago, s katero tožnika utemeljujeta v tej pravdi postavljen tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe ne gre za nepopoln zahtevek, ampak za nesklepčen zahtevek, ki je ob obrazloženi materialnopravni podlagi zato pravilno zavrnjen. Pri tem je še ugotoviti, da zahtevka po podaji ponudbe za sklenitev pogodbe tožnika nista postavila in ob tem pojasniti, da v pravdnem postopku sodišče odloča le o postavljenih zahtevkih, na katere je vezano (čl. 2/I ZPP).

V konkretnem primeru, ko ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da po zemljišču tožnikov že poteka poleg vodovoda, za katerega je bila sklenjena služnostna pogodba s toženo stranko, tudi toplovod, za katerega pa služnostna pogodba ni sklenjena, tožnikoma kot lastnikoma nepremičnine ni mogoče odreči pravice do ustrezne odmene ali nadomestila za takšen poseg v njuno lastninsko pravico, kot zmotno šteje sodišče prve stopnje. Vendar sodišče v pravdi o utemeljenosti postavljenega zahtevka odloča v okviru trditev, ki jih pravdni stranki ponudita in na podlagi dokazov, ki jih v dokaz le-teh predlagata (čl. 7/I in 212 ZPP). Tožnika sta trditve za takšno nadomestilo sicer podala, tožena stranka se je zahtevku iz tega naslova upirala, tožnika pa sta, kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, v dokaz svojih trditev predlagala izvedenca kmetijske stroke (str. 3, prvi odst. obr. sodbe).Ta dokaz pa sta kasneje umaknila, kar ni pritožbeno prerekano. Zato je zahtevek iz naslova nadomestila zaradi služnosti v javno korist, torej kot odmena za omejitve v uporabi njunega zemljišča zaradi toplovoda, v vtoževani višini ostal nedokazan in zato iz tega razloga pravilno zavrnjen.

Tožnika v pritožbah vztrajata tudi pri zahtevani odškodnini za nematerialno škodo. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in pri tem pravilno obrazložilo, da takšne oblike nematerialne škode, za katero tožnika terjata odškodnino, to je za duševne bolečine zaradi nemožnosti koriščenja nepremičnine in duševne bolečine zaradi vznemirjenosti zaradi opazovanja posledic posegov, določilo čl. 179 OZ ne opredeljuje kot pravno priznane škode na nepremoženjskem področju, za katero bi bilo mogoče oškodovancem prisoditi odškodnino.

Tožnika v pritožbah vztrajata tudi pri denarni odškodnini za premoženjsko škodo v zvezi z obravnavanim konkretnim posegom tožene stranke na njuno zemljišče. Pri odločanju o povrnitvi premoženjske škode se je sodišče prve stopnje ob dejstvu, ki ni pritožbeno prerekano, da je škoda nastala v zvezi z opravljanjem splošno koristne dejavnosti, pravilno oprlo na določilo čl. 164 in določilo čl. 133/III OZ in pri tem utemeljeno zaključilo, da škoda, do katere bi bila tožnika v primeru posega tožeče stranke, ki je bil opravljen v zvezi z opravljanjem splošno koristne dejavnosti upravičena, torej tiste škode, ki presega običajno mejo, tožnika nista dokazala. Pritrditi je namreč stališču sodišča prve stopnje, da bi takšno škodo morala tožnika dokazati s pomočjo strokovnega izvedenskega mnenja. Dokazni predlog po določitvi izvedenca kmetijske stroke pa sta tožnika umaknila. Zgolj na podlagi fotografij, na katere se pritožnika sklicujeta, pa ni mogoče opredeliti, ali in za koliko škoda presega običajno mejo. Zato je tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo premoženjske škode zaradi nedokazanega obsega in višine škode, do katere bi bila tožnika upravičena na podlagi že navedene pravne podlage, utemeljeno zavrnilo.

Tudi stroškovna odločitev je pravilna. Temeljni kriterij za odločitev o povrnitvi potrebnih pravdnih stroškov strank v pravdi je njihov uspeh v pravdi in ne krivdno načelo. Glede na to, da tožnika v pravdi nista uspela, morata na podlagi določila čl. 154/I ZPP toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Obrazložene vsebine le-teh pa pritožnika ne izpodbijata. Tako je tudi pri stroškovni odločitvi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je glede na trditve pravdnih strank in predlagane izvedene dokaze dejansko stanje pravilno ugotovilo in ob obrazloženo utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov tako iz naslova sklenitve služnostne pogodbe kot iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode. Pri tem pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnikov zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

O pritožbenih stroških ni bilo odločeno, ker niso bili priglašeni.