Jedro

V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da ima vmesna sodba učinek prekluzivnosti in učinek formalne pravnomočnosti.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala (i.), ker je dne 1. 1. 2014 padel s šest metrov visokega neograjenega kamnitega podesta na gradu ... v občini ..., last četrte toženke, in (ii.) zaradi dne 1. 1. 2014 nestrokovno opravljene operacije hrbtenice pri drugi toženki ter neizpolnjene pojasnilne dolžnosti pred izvedbo te operacije. Druga tožnica in tretji tožnik sta starša prvega tožnika. Druga toženka je imela v času škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki, četrta toženka pa pri tretji toženki.

2.Tožniki so postavili več primarnih in več podrednih zahtevkov. Primarni tožbeni zahtevki so:

-Prvi tožnik od prve in druge toženke zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v skupni višini 280.000,00 EUR) in premoženjsko škodo (zaradi potnih stroškov v Sloveniji v višini 750,00 EUR, zaradi stroškov zaradi pregleda v Švici v višini 9.059,94 EUR, zaradi nakupa zdravstvenih pripomočkov v višini 2.648,83 EUR in zaradi izgube dohodka v višini 53.313,92 EUR), in sicer zaradi tožnikove paraplegije (kar vključuje vso zatrjevano škodo zaradi operacije z dne 1. 1. 2014 in nadaljnjo škodo), ki je po njegovih trditvah posledica strokovne napake druge toženke pri njegovem zdravljenju oziroma nepravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti pred izvedbo operacije.

-Prvi tožnik od tretje in četrte toženke zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v višini 29.500,00 EUR) in za premoženjsko škodo (stroški zaradi oskrbe v višini 600,00 EUR), in sicer za tisti del škode, ki je posledica samega zloma vretenca zaradi padca in posledičnega zdravljenja (in ne zaradi posledic paraplegije), ker je četrta toženka opustila dolžne ukrepe za zavarovanje gradu ... pred padci.

-Tretja tožnica in četrti tožnik od prve in druge toženke zahtevata nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trajne invalidnosti bližnjega, prav tako zaradi strokovne napake pri zdravljenju oziroma zaradi neopravljene pojasnilne dolžnosti.

3.Podredni tožbeni zahtevki so:

-Prvi tožnik od tretje in četrte toženke zahteva nerazdelno plačilo odškodnine celotne škode, ki jo sicer uveljavlja s primarnim zahtevkom od vseh toženk. Zahtevek opira na trditev, da tretja in četrta toženka v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da paraplegije ni posledica strokovne napake ali neizpolnjene pojasnilne dolžnosti na strani druge toženke, v vsakem primeru odgovarjata tudi za posledice paraplegije, če je ta naravna posledica progresije zloma vretenca zaradi padca s podesta na gradu ... .

-Tretja tožnica in četrti tožnik ob enakih trditvah od tretje in četrte toženke zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trajne invalidnosti bližnjega.

4.Sodišče je z izpodbijano delno in vmesno sodbo razsodilo:

-da je tožbeni zahtevek prvega tožnika po podlagi utemeljen do prve toženke in druge toženke kot solidarnih zavezank za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter za povračilo škode za potne stroške v zvezi z zdravljenjem v Republiki Sloveniji in za nakup zdravstvenih pripomočkov (I. točka izreka),

-da je tožbeni zahtevek prvega tožnika za povračilo škode za pregled v Švici in potne stroške v zvezi s tem pregledom ter za izgubo dohodka po podlagi utemeljen v razmerju do druge toženke (II. točka izreka),

-in zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika do prve toženke za plačilo odškodnine za stroške pregleda v Švici v višini 9.059,94 EUR (II./1. točka izreka) in za izgubljeni dobiček zaradi manjšega dohodka v višini 53.313,92 EUR (II./2. točka izreka).

5.Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku presodilo, da so delavci druge toženke operacijo dne 1. 1. 2014 izvedli po pravilih stroke, vendar pa pred njeno izvedbo niso pravilno izpolnili svoje pojasnilne dolžnosti, ker prvega tožnika (oziroma takrat njegovih staršev, ker je bil prvi tožnik v tem času še mladoleten) niso opozorili, da je paraplegija možna posledica zapleta takšne operacije. Takšni zaključki so ga privedli do presoje, da zaradi tega prva toženka in druga toženka odgovarjata za škodo, ki je posledica realiziranega tveganja (paraplegija), na katerega tožnik oziroma njegova starša niso bili opozorjeni.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje torej odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti prve in druge toženke za vtoževano nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo, ter zavrnilo del zahtevka za plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo zoper prvo toženko, ker je kritje zanjo po sklenjeni zavarovalni pogodbi izključeno (III. točk izreka izpodbijane sodbe).

6.Pritožbeno sodišče že na tem mestu opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo glede na vsebino tožbenih zahtevkov, ki jih so jih tožniki kumulirali v okviru primarnega tožbenega zahtevka, odločilo zgolj o podlagi zahtevka prvega tožnika zoper prvo in drugo toženko, zato gre dejansko za delno vmesno sodbo in ne za vmesno sodbo o vseh zahtevkih iz primarnega tožbenega zahtevka, kakor bi bilo mogoče sklepati iz njenega poimenovanja. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo namreč ni odločilo o podlagi zahtevka prvega tožnika zoper tretjo in četrto toženko ter o podlagi zahtevka tretje tožnice in četrtega tožnika zoper prvo in drugo toženko.

Povzetek pritožbenih navedb

7.Prva toženka in druga toženka vlagata pritožbi, ki sta po vsebini identični, pri čemer obe toženki izpodbijata I. točko izreka, druga toženka pa še II. točko izreka izpodbijane sodbe. Navajata, da je izrek sodbe materialnopravno nepravilen, ker je sodišče sámo ugotovilo, da so pri prvem tožniku škodne posledice zaradi padca z ruševin gradu nastale že pred obravnavo poškodbe pri drugi toženki, za kar pa prvi in toženki ni mogoče pripisati odgovornosti. Iz izreka ni mogoče razbrati, da bi sodišče v tem smislu razmejilo škodo, kar pomeni, da sta prva in druga toženka glede na izrek izpodbijane sodbe v celoti odgovorni za tožniku nastalo škodo, tretja in četrta toženka po podrednem zahtevku pa dejansko v celoti razbremenjeni svoje odgovornosti. Pritožnici v pritožbi navajata, da nikakor ne moreta odgovarjati za škodo, ki jo je utrpel "v primarnem dogodku", torej ob padcu. Opozarja, da bi tožniku v vsakem primeru ostale določene posledice. Tudi če prvi tožnik ne bi bil operiran, je možno, "da bi vse ostalo na takšnem nivoju, bolj verjetno pa je, da bi se stanje poslabšalo". Poseg druge toženke je bil tudi po ugotovitvah sodišča standarden poseg za omejevanje škode, kar pa ne pomeni nujno odprave škode. Iz takšnih ugotovitev bi moral izhajati zaključek, da ne glede na utemeljenost zahtevka zoper prvo in drugo toženko zaradi strokovne napake ali neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, ne moreta biti odgovorni za škodo do prihoda na zdravljenje k drugi toženki.

7.V nadaljevanju pritožbe obe pritožnici obširno izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo, da druga toženka ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Nadalje smiselno uveljavljata, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je nepravilno opravljena pojasnilna dolžnosti (čemur pritožnici sicer oporekata) povzročila "neželen rezultat zdravljenja" oziroma ali bi se lahko z eventuelno pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo lahko izognili negativnim posledicam oziroma škodi. Tudi če bi bilo prvemu tožniku vse pojasnjeno, bi se po pritožbenih navedbah lahko odločil za operacijo ali ne. Pritožnici trdita, da bi bil rezultat povsem enak, tudi če bi bila operacija izvedena nekaj ur kasneje ali v kakšni drugi zdravstveni ustanovi. Nadalje v pritožbi trdita, da so posledice pri tožniku v konkretni zadevi enake, tudi če bi bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena. Če prvi tožnik ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne bi pristal na operacijo, bi po ugotovitvah izvedenca z veliko verjetnostjo prišlo ne le do poslabšanja stanja poškodbe, ampak bi bilo njegovo življenje ogroženo. Prva in druga toženka na tej podlagi trdita, da zato škoda ne more biti posledica neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, saj bi do škode prišlo v vsakem primeru. Pritožnicama se "zastavlja vprašanje", kako je lahko pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti sploh lahko prišlo do kršitve, če strokovno osebje po takratni doktrini ni vedelo, da lahko postopek izvedbe vpliva na rezultat. Druga toženka po takratni doktrini namreč ni mogla vedeti, da krvni tlak ob operaciji (op. p. druga toženka je operacijo izvedla ob t. i. permisivni hipotenziji - prim. 38. in 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) vpliva na rezultat, zato nastale škode ni mogla odvrniti, preprečiti ali zmanjšati, zato ji odgovornosti iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti ni mogoče pripisati.

8.Prvi tožnik na pritožbi ni odgovoril.

Presoja pritožbenih navedb

9.Pritožbi sta utemeljeni.

10.Pritožnici sta s pritožbenimi očitki, da je izpodbijana vmesna sodba nepravilna že zato, ker sodišče prve stopnje ni razmejilo škode, ki je posledica paraplegije, in škode, ki je posledica zloma vretenca, sodišču druge stopnje naložili presojo, ali ta v svojih učinkih res predstavlja tudi odločitev o podlagi tožbenega zahtevka glede škode, ki je posledica zloma vretenca. Če je odgovoren pritrdilen, je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo v razmerju do prve in druge toženke odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, ki ga je prvi tožnik postavil zoper tretjo in četrto toženko in ne zoper prvo in drugo toženko.

11.Z vmesno sodbo sodišče, če je to smotrno, odloči o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ob zgoraj povzetih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje podlago primarnih tožbenih zahtevkov prvega tožnika zoper prvo in drugo toženko pravilno presojalo po pravilih o pogodbeni (poslovni) odškodninski odgovornosti1 iz drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: (i.) kršitev pogodbene obveznosti, (ii.) vzrok za kršitev mora biti na strani pogodbi nezveste stranke, (iii.) nastanek škode in (iv.) vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo.2 Vse te predpostavke obenem tvorijo podlago tožbenega zahtevka, zato mora vmesna sodba vsebovati razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus njihovega obstoja.

12.V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da ima vmesna sodba učinek prekluzivnosti in učinek formalne pravnomočnosti. Učinek prekluzivnosti strankama v nadaljevanju postopka preprečuje postavitev ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, zato se lahko sodišče v nadaljevanju ukvarja zgolj z vprašanji, ki se nanašajo na višino zahtevka.3 Učinek formalne pravnomočnosti jima preprečuje izpodbijanje vmesne sodbe z rednimi pravnimi sredstvi, pri čemer vmesna sodba med njima učinkuje zgolj v postopku, v katerem je bila izdana.4 Sodišče prve stopnje je lahko torej z izpodbijano (delno) vmesno sodbo odločilo zgolj o podlagi primarnega tožbenega zahtevka prvega tožnika do prve in druge toženke, ki ga je postavil v tem postopku.

12.Presoja, za kateri zahtevek gre, se opravi po merilih, po katerih se sicer presoja objektivna istovetnost zahtevka. V sodni praksi je nesporno, da se ta opravi po merilih procesne ekvivalenčne teorije, ki pri tem enakovredno upošteva tako tožbeni predlog in tožbeni temelj (tožbeno dejansko podlago).5 Ob njihovi uporabi je na dlani odgovor, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, s katerim je prvi tožnik od prve in druge toženke zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v skupni višini 280.000,00 EUR) in za premoženjsko škodo (zaradi potnih stroškov v Sloveniji v višini 750,00 EUR in zaradi nakupa zdravstvenih pripomočkov v višini 2.648,83 EUR) in o podlagi zahtevka, s katerim je prvi tožnik od druge toženke zahteval plačilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi stroškov zaradi pregleda v Švici v višini 9.059,94 EUR in zaradi izgube dohodka v višini 53.313,92 EUR. Vse te zahtevke je opiral na trditev, da mu je škoda nastala zaradi paraplegije (kar vključuje vso zatrjevano škodo zaradi operacije z dne 1. 1. 2014 in nadaljnjo škodo), ki je po njegovih trditvah posledica strokovne napake druge toženke pri njegovem zdravljenju oziroma nepravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti pred izvedbo operacije.

12.Odločitev iz delne vmesne sodbe (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe) torej ne zajema nepremoženjske škode, ki je (izključna) posledica zloma vretenca, saj jo je prvi tožnik vključil v primarni tožbeni zahtevek zoper tretjo in četrto toženko, o katerem pa sodišče prve stopnje ni še odločilo niti z vmesno sodbo. Neutemeljeno je torej pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o podlagi primarnega tožbenega zahtevka prvega tožnika do prve in druge toženke razmejiti med škodo, ki je posledica zloma vretenca, in tisto, ki je posledica paraplegije, saj škoda zaradi zloma vretenca sploh ni del tega zahtevka.

13.Pač pa je pritožbeno razpravljanje o razmejitvi med škodo glede na njen vzrok razkrilo pomanjkljivost izpodbijane sodbe, ki je prva in druga toženka v pritožbi sicer nista zaznali, vendar mora pritožbeno sodišče nanjo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi nje pa - kot bo pojasnjeno - izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

14.Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o tem, da je druga toženka kršila svoje pogodbene obveznosti, ker ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti, in prvega tožnika opozorila na možnost zapleta operacije z izidom paraplegije (58. točka obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe). Prav tako je pojasnilo, da je nesporna tožnikova paraplegija in obstoj nepremoženjske ter premoženjske škode (20. točka obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe).

Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o vzročni zvezi med kršitvijo pogodbe in tožnikovo paraplegijo ter o obstoju škode, sodišče prve stopnje pa ni pa navedlo prav nobenih razlogov o tem, da je vtoževana (nepremoženjska in premoženjska) škoda v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbe. Obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med kršitvijo pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti in škodo spada v enega od elementov temelja poslovne oškodninske odgovornosti in s tem v podlago tožbenega zahtevka, zato mora imeti vmesna sodba, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, o tem razloge. Za obstoj pravnorelevatne vzročne zveze tako ne zadostuje zgolj presoja, da je paraplegija pravno relevantna posledica kršitve pogodbe, pač pa presoja (in razlogi o tem), da je kršitev pogodbe povzročila nepremoženjsko in premoženjsko škodo (ali vsaj njen del), ki je predmet tožbenega zahtevka. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vzročni zvezi med kršitvijo pogodbe in nastalo (nepremoženjsko ter premoženjsko) škodo, je posledično ni mogoče preizkusiti in je zato obremenjena z absolutno procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Čeprav se življenjsko gledano, zlasti kar se tiče nepremoženjske škode, na prvi pogled zdi, da je njena pravnorelevantna vzročna povezava s kršitvijo pogodbe sama po sebi umevna, ravno zahtevek iz naslova nastale premoženjske škode na praktični ravni pokaže, da je zahteva, da mora vmesna sodba kot pogoj za to, da jo je mogoče preizkusiti, vsebovati razloge o vzročni zvezi med kršitvijo pogodbe in škodo, nujna ravno zaradi njenih prekluzivnih učinkov. Stroški, ki jih je imel prvi tožnik z zdravljenjem in zaradi izgube zaslužka, morajo biti za to, da bi bil zahtevek iz tega naslova zoper prvo in drugo toženko po podlagi utemeljen, v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbe in ne morebiti s padcem z gradu. Tega ugovora prva in druga toženka po pravnomočnost vmesne sodbe namreč ne moreta več uveljavljati.

16.Skladno s pravno teorijo in sodno prakso pomanjkljivosti sodbe, ki onemogočajo njen preizkus, posegajo v strankino pravico do pritožbe in ne v njeno pravico do izjavljanja. Ker takšna sodba stranki onemogoča učinkovito pritožbo, omenjene pomanjkljivosti pritožbeno sodišče posledično že na načelni ravni ne more odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi brez nesorazmernega posega v pravico obeh strank do pritožbe. Dejstvo, da v tej zadevi pritožnici te kršitve nista uveljavljali, tega ne spreminja, saj takšna kršitev, kot že rečeno, učinkovito pritožbo povsem onemogoča. Odprava takšne pomanjkljivosti pred sodiščem druge stopnje bi jima pravico do pritožbe povsem odvzela.

16.Poleg tega bi na ravni konkretne zadeve odprava te kršitve od pritožbenega sodišča zahtevala ponovitev prav vseh dokazov, ki jih že izvedlo sodišče prve stopnje, saj se vsi (tako zaslišanje prič kot izvedba dokaza z izvedencem) po svoji dokazni témi nanašajo (tudi) na vprašanje vzročne zveze med kršitvijo pogodbe in vtoževano škodo. Glede na okoliščine konkretne zadeve gre pri vprašanju vzročne zveze, zlasti glede premoženjske škode zaradi nastalih stroškov zdravljenja in izgubljenega dobička, v pravnem in dejanskem pogledu za več medsebojno neodvisnih zaokroženih celot. Del vtoževane premoženjske škode namreč predstavlja navadno škodo zaradi stroškov zdravljenja, del pa izgubljeni dobiček, ki terja ugotovitev različnih sklopov dejanskih okoliščin. Ugotavljanje vseh teh sklopov bi tudi zato predstavljalo nesorazmeren poseg v pravico do pritožbe.

17.Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Do drugih pritožbenih navedb se mu posledično ni bilo treba izrekati. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 164. člena ZPP.

V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje navede razloge o pravnorelevantni vzročni zvezi, pri tem pa glede na stanje spisa sámo presodi, ali je potrebna ponovna oprava glavne obravnave ali pa lahko ugotovljeno procesno kršitev odpravi že z novo izdelavo vmesne sodbe.

-------------------------------

1Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 94/2015.

2Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003: str. 207 in 208.

3dr. Aleš Galič v Pravni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Lojze Galič), GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 63 in naslednje.Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 166/2014 (7. in 8. točka obrazložitve).

4dr. Aleš Galič, prav tam, 68. stran in naslednje.Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 185/2018 in III Ips 8/2024.

5Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 118/2015 in tam citirana sodna praksa.

6Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 166/2014 (10. točka obrazložitve, kjer revizijsko sodišče smiselno pojasni, da vzročna zveza med škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbe) in škodo spada v podlago zahtevka)

7Jan Zobec, prav tam; stran 306 in naslednje.

8Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 82/2015 (10. točka obrazložtive).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 319

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.