Jedro

Tretji odstavek 11. člena Navodila je glede pogoja komunalne opremljenosti treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 m od javnega vodovoda ali je imela v tej oddaljenosti možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost priključitve na sistem že priključka s pitno vodo. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, četudi z vgrajeno črpalko in ustreznim sistemom za distribucijo vode in preskrbe z vodo celotnega tovarniškega kompleksa in pripadajočih objektov, pa takšne infrastrukture ni predstavljal, saj je opisani vodni režim prestavljal le lastno oskrbo v ožjem obsegu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 17. 10. 2006, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 30. 1. 2004, s katero je prvostopni organ pokojnima upravičencema A.A. in B.B. za podržavljena nezazidana stavbna zemljišča s parc. št. ..., št. ..., št. ..., št. ... in št. ... (z garažo), vse k.o. B., priznal odškodnino v skupni višini 129.206,40 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d.. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je v obravnavani zadevi ostalo sporno vprašanje vrednotenja podržavljenih nezazidanih stavbnih zemljišč s parc. št. ..., št. ..., št. ..., št. ... in št. ..., vse k.o. B., in sicer ali zemljišča vrednotiti po 3. odstavku 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljnjem besedilu: Navodilo), kot je to storil prvostopni organ, ali po 5. odstavku 11. člena Navodila, kot to uveljavlja tožnica, saj po njenem mnenju ni izpolnjen pogoj ustrezne oddaljenosti zemljišča od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo. Prvostopni organ je svoje stališče o komunalni opremljenosti zemljišč (tudi z vodovodom oziroma priključkom na preskrbo s pitno vodo) oprl na izvedensko mnenje izvedenca in na dokumentacijo iz upravnega spisa o denacionalizaciji ''Tovarne strojev in livarne železa A.A.'', iz katerih izhaja, da je imela tovarna svoj lastni sistem preskrbe s pitno vodo, tožnica pa je svoje stališče o delni komunalni opremljenosti oprla na izjavo Javnega podjetja C.C.C. d.d. z dne 14. 5. 2003, pri tem pa se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 694/2002 z dne 2. 7. 2003. Toženka je še navedla, da kljub temu, da na območju obravnavanih zemljišč v času podržavljenja ni bilo javnega vodovoda in da zadevnih zemljišč ni bilo mogoče v tedanjem času opremiti z vodovodnim priključkom z običajnimi stroški (mnenje C.C.C. d.d. z dne 14. 5. 2003), je po njenem mnenju prvostopni organ v predloženih in predlaganih drugih dokazilih imel zadostno podlago za sklep, da je predmetna podržavljena stavbna zemljišča vrednotil kot komunalno (popolnoma) opremljena. Iz druge dopolnitve izvedeniškega mnenja izvedenca C.C. z dne 30. 7. 2003 izhaja, da je bil v času podržavljenja na parc. št. ... vodnjak premera 110 cm in globine 22 metrov, v katerem je bila vodna črpalka, ki je dovajala vodo po vodovodnem omrežju v poslovno stavbo in za celotni tovarniški kompleks ''Tovarne strojev in livarne železa A.A.'' v B.. V livarni so rabili vodo za hlajenje in sanitarno vodo za umivanje po umazanem delu v livarni, v upravnem poslopju in stanovanjskem objektu pa so bila vgrajena stranišča na splakovanje. Ker so bile glede na mnenje izvedenca vodovodne inštalacije napeljane po tovarniških dvoranah - halah, zato nobena od obravnavanih parcel ni oddaljena več kot 100 metrov od tovarniškega vodovodnega omrežja. Tožnica je bila več čas postopka seznanjena z povzetimi ugotovitvami in vztrajala pri svojem mnenju, ni pa nasprotovala ali oporekala dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 30. 7. 2003, niti ni zahtevala ali predlagala dodatnega ugotavljanja relevantnih dejstev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnica ni izpodbijala, so se namreč podržavljena zemljišča nahajala v ustrezni oddaljenosti od tovarniškega vodnjaka ''Tovarne strojev in livarne železa A.A.'' v B., ki pa ga glede na njegove opisane tehnične karakteristike in funkcijo ni mogoče označiti zgolj kot vodni vir, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, ampak kot glede na tedanjo stopnjo tehnike ustrezen sistem za distribucijo vode in preskrbe z vodo celotnega tovarniškega kompleksa in pripadajočih objektov, ki je deloval s pomočjo vgrajene vodne črpalke. Na oskrbo z vodo iz tega vodnjaka je bila torej vezana celotna tovarna oziroma njen proizvodni proces in to tako za namene samega tehnološkega procesa, kot tudi za nujne spremljajoče dejavnosti. Toženka je zato glede na navedeno pritožbo tožnice na podlagi določbe 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da se ne more strinjati z ugotovitvijo tožene stranke o popolni komunalni opremljenosti obravnavanih zemljišč in vztraja pri svoji pripombi, da vodnjaka ni mogoče šteti za priključek za preskrbo s pitno vodo v smislu določbe 3. odstavka 11. člena Navodila. Čeprav je bila s pomočjo vodne črpalke iz vodnjaka voda napeljana v tovarniške objekte, to še ne pomeni distribucije vode za širši krog uporabnikov. Pri tem se tožnica ponovno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 694/2003 z dne 2. 7. 2003. Le-to je v obrazložitvi jasno navedlo, da je pojem priključek v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot del napeljave od omrežja do porabnika. V predmetni zadevi pa ni šlo za distribucijsko omrežje, ki bi potekalo od vodnega zajetja do širšega kroga uporabnikov. Vodnjak kot vodni vir za lastno oskrbo je služil le potrebam tovarne in vgraditev vodne črpalke je pomenila le način, kako je tovarnar vodo lažje speljal do strojev in sanitarij. Vodnjak kot tak torej ni omogočal distribucije vode do ostalih porabnikov in zato ni predstavljal javnega vodovodnega omrežja v smislu določb Navodila. Glede na navedeno tožnica zato meni, da pogoj možne priključitve na preskrbo s pitno vodo v zadevi ni bil podan. Predmetna zemljišča je tako možno ceniti le kot delno komunalno opremljena stavbna zemljišča po določbi 5. odstavka 11. člena Navodila. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom D.D. je v odgovoru na tožbo navedel, da sta upravna organa svoji odločitvi obširno pojasnila in temeljito utemeljila, zaradi česar smatra, da je tožba v celoti neutemeljena, dodatno pa je še navedel, da tožnica z vložitvijo neargumentirane tožbe očitno le zavlačuje postopek, kar pa je v nasprotju s sklepi Vlade RS, da se denacionalizacijski postopki čim prej zaključijo.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

V zadevi je ostalo sporno, kako vrednotiti obravnavana zemljišča s parc. št. ..., št. ..., št. ..., št. ... in št. ... (z garažo), vse k.o. B. Stranki se strinjata, da se zemljišča po statusu obravnavajo kot nezazidana stavbna zemljišča, nesoglasje pa je glede njihove komunalne opremljenosti, konkretno glede preskrbe s pitno vodo.

Po določbi 2. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljnjem besedilu: Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93 - odl. US in 26/00) se kot komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo in vrednotijo tudi zemljišča, ki jih je bilo mogoče opremiti glede dovoza, preskrbe s pitno vodo in električno energijo brez večjih stroškov. Šteje pa se, da je bilo zemljišče mogoče tako opremiti s preskrbo s pitno vodo, če so bila zemljišča oddaljena od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo do 100 m (določba 3. odstavka Navodila).

Sodišče po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnica že pred izdajo prvostopne odločbe ugovarjala, da veljavna sodna praksa zavzema stališče, da vodnjak ne predstavlja priključka na javno vodovodno omrežje v smislu določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, pri čemer se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 694/2002 z dne 2. 7. 2003, tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pa sta zavzela stališče, da je šteti tovarniški vodnjak ''Tovarne strojev in livarne železa A.A.'' glede na tedanjo stopnjo tehnike, ki je deloval s pomočjo vgrajene vodne črpalke, kot ustrezen sistem za distribucijo vode in preskrbe z vodo celotnega tovarniškega kompleksa in pripadajočih objektov.

Po mnenju sodišča je določbo 3. odstavka 11. člena Navodila glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 metrov od javnega vodovoda, ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost priključitve na sistem za preskrbo s pitno vodo. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, četudi z vgrajeno črpalko in ustreznim sistemom za distribucijo vode in preskrbe z vodo celotnega tovarniškega kompleksa in pripadajočih objektov, pa takšne komunalne infrastrukture po mnenju sodišča ne predstavlja, saj je opisani vodni režim predstavljal le lastno oskrbo v ožjem obsegu, torej zgolj za potrebe tovarne oziroma tovarniškega kompleksa, ne pa vodnega omrežja v smislu Navodila, pri katerem je možna - ob priključitvi na sistem - distribucija vode do ostalih porabnikov. Ker je tožena stranka štela, da je bil pri podržavljenih zemljiščih izpolnjen pogoj komunalne opremljenosti z vodo, je tako napačno uporabila materialno pravo. Navedeno pa tudi pomeni, da ni bilo mogoče vrednotiti zemljišč po določbi 3. odstavka 11. člena Navodila, temveč bi jih bilo treba vrednotiti po določbi 5. odstavka 11. člena Navodila.

Ker je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo ter zadevo vrnilo na podlagi določbe 3. in 4. odstavka istega člena toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.