Jedro

Da sodišče upošteva datum dejanskega prejema pisanja v pomenu 6. odstavka 139. člena ZPP, mora najprej vedeti, da je prišlo do kršitev pravil o vročanju. Na to okoliščino ga lahko opozori tudi stranka.

Fikcija vročitve po 4. odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. in ne šele 17. dan po puščenem obvestilu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v petnajstih dneh povrniti tožniku 908,82 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 57.993,86 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v zvezi z neutemeljeno odpovedjo evropskega raziskovalnega projekta N. in v zvezi z dogajanjem okoli te odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrglo zaradi zamude pritožbenega roka.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nadaljnje odločanje. Zatrjuje zmotnost ugotovitve, da je pritožba prepozna in pri tem uvodoma pripominja, da pooblaščenka ni prejela nobenega obvestila o dospeli pošti, kot to določa tretji odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku 31. 5. 2011. Pooblaščenka je sodno pošiljko prejela šele 16. 6. 2011. Ker je določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP razumela tako, da se vročitev šteje za opravljeno naslednji dan po izteku petnajstdnevnega roka in ker se naslovnik po šestem odstavku 139. člena ZPP ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, če pisanje dejansko prejme, teh nepravilnosti v pritožbi proti sodbi ni izpostavljala. Ob upoštevanju pravilne razlage četrtega odstavka 142. člena ZPP in tudi ob upoštevanju šestega odstavka 139. člena ZPP bi rok začel teči šele 17. 6. 2011 in bi zato bila 1. 7. 2011 vložena pritožba pravočasna. Po povzemanju vsebine četrtega odstavka 142. člena ZPP in razlogov izpodbijanega sklepa (ki se sklicujejo na sklep revizijskega sodišča II Ips 393/2010) toženka poudarja, da je po jezikovni razlagi fiktivna vročitev opravljena po preteku petnajstdnevnega roka, torej šestnajsti dan, lahko pa se glede na tretji stavek iste določbe šteje tudi za dan vročitve dan, ko je bilo sodno pisanje dejansko puščeno v predalčniku. Toženka reviziji prilaga šest odločb pritožbenih sodišč, ki v razlogih opredeljujejo, da je fikcija vročitve nastopila šestnajsti dan od puščenega obvestila v predalčniku. Podobno toženka razume tudi razloge iz priložene odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-277/10, Up-1516/10 s 14. 4. 2011. Po toženkinem stališču določb o fikciji vročitve ni dopustno razlagati preko jezikovnega okvira in ker gre za poseg v pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva, je treba v dvomu upoštevati manj restriktivno razlago. Povzema ureditev fikcije vročitve še v določbah 141.a člena in 143. člena ZPP in opozarja na razlike v zakonskem besedilu, kar po njenem potrjuje zagovarjano stališče. Omenja še, da gre pri vročanju in pri računanju rokov za bolj administrativno-tehnično kot pravno opravilo, zaradi česar je nepravilno iskati razlago izven jezikovnega okvira pravne norme. Podrejeno toženka predlaga, da revizijsko sodišče prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 142. člena ZPP. Pri tem utemeljuje, zakaj je po njenem mnenju sporna določba, ki omogoča kar tri različne razlage, v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena URS ter iz njega izpeljanim načelom jasnosti in določnosti predpisov. Nejasna ureditev omogoča arbitrarno odločanje, kdaj začne teči rok za pravno sredstvo. V literaturi so izražena stališča o nezanesljivosti vročanja po pošti, kar se je izkazalo tudi v tej zadevi, ker pooblaščenka ni prejela obvestila o sodnem pisanju. Zato je pomembno, da začne rok teči z dejansko vročitvijo pisanja v hišni predalčnik. Izpodbijana ureditev skrajšuje rok za pravno sredstvo vsaj za en dan in je zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Toženka nato predlaga sprejem (drugačne) interpretativne odločbe, da četrti odstavek 142. člena ZPP ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da se vročitev šteje za opravljeno prvi dan po preteku petnajstdnevnega roka.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru obširno in obrazloženo predlaga njeno zavrnitev. Toženka je vložila še repliko na revizijski odgovor.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vprašanje, ali in kdaj je toženkina pooblaščenka prejela obvestilo o došlem sodnem pisanju – sodbi v hišni predalčnik, je dejanske narave. Toženka samo s trditvijo, da obvestila ni prejela, v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more uspeti. Če je njena revizijska izvajanja (ob milejšem pristopu zaradi nove ureditve) razumeti kot uveljavljanje procesne kršitve četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, je glede na določbo 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP prepozna, ker tega ni uveljavljala že v pritožbi. Njeno sedanje pojasnilo, zakaj tega ni storila, izhaja iz zmotnega razumevanja šestega odstavka 139. člena ZPP (in zmotnega razumevanja četrtega odstavka 142. člena ZPP, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Upoštevati je treba celotno besedilo in ne samo prvi odstavek šestega odstavka 139. člena ZPP. Res zakon določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pisanje prejme, vendar tudi takoj v naslednjem stavku nadaljuje, da se v tem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje prejel. Da gre za kršitev pravil o vročanju, lahko v večini primerov glede na podatke v spisu ugotovi že sodišče samo in zato upošteva datum dejanskega prejema sodnega pisanja. Vendar so ti podatki včasih napačni in ne odražajo pravega stanja. Res se lahko zgodi, da poštar ne pusti obvestila v (pravem) hišnem predalčniku, pa kljub temu zapiše, da in kdaj je bilo obvestilo puščeno. Po podatkih spisa oziroma v njem se nahajajočega dela obvestila o vročitvi naj bi šlo za pravilno vročitev, saj sodišče ne ve in tudi ne more vedeti, da je podatek napačen. Zato tudi ne more uporabiti določbe šestega odstavka 139. člena ZPP o upoštevanju datuma dejanskega prejema pisanja. V takem primeru stranka mora opozoriti sodišče na napačne podatke o vročanju, da sploh omogoči upoštevanje pravilnega datuma v smislu navedene zakonske določbe. Drugačno razumevanje določbe šestega odstavka 139. člena ZPP je preozko in zato napačno. Zmotna je tudi revizijska trditev, da negativnega dejstva po naravi stvari ni mogoče dokazovati. V praksi niso redki primeri, ko stranki kljub opredelitvi vrnjenega dela poštne pošiljke z oznako o puščenem obvestilu kot javne listine (224. člen ZPP) uspe izpodbiti resničnost v njej navedenih podatkov(1).

7. Kadar vročevalec ne more opraviti osebne vročitve neposredno naslovniku, mora po tretjem odstavku 142. člena ZPP v hišnem predalčniku pustiti obvestilo, kje je pisanje in da ga mora naslovnik dvigniti v petnajstih dneh. Taka vročitev se po spornem četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno ali z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne na pošti, ali pa se šteje za opravljeno po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka obvestiti. Sporno je, kaj pomenijo besede „po poteku tega roka“: ali nastopi fikcija vročitve šestnajsti dan po puščenem obvestilu ali že z iztekom samega petnajstega dne. Pritožbeno sodišče je zavzelo drugo stališče in pri tem povzelo razloge iz sklepa VS RS II Ips 393/2010, toženka pa se zavzema za prvo stališče in graja razloge pritožbenega in tudi omenjenega revizijskega sklepa.

8. Ob ponovni proučitvi razlogov za zavzeto stališče in proučitvi razlogov sedanje revizije slednji stališča revizijskega sodišča niso omajali. Sklicevanje samo in izključno na jezikovno razlago sporne določbe je zmotno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da smisel jezikovne razlage ni v njeni dobesednosti oziroma mehaničnem razumevanju, pač pa je le izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo druge uveljavljene metode razlage. Po teleološki in sistemski razlagi je treba upoštevati smisel in namen določene zakonske določbe v kontekstu celega zakona, kar narekuje tudi upoštevanje zakonskih določb iz 8. poglavja prvega dela zakona, ki urejajo tek rokov. Rok se izteče s pretekom zadnjega dneva in takrat tudi nastopijo posledice, ki jih določa zakon. To pa glede roka za dvig pošiljke iz četrtega odstavka 142. člena ZPP pomeni, da se izteče s pretekom zadnjega petnajstega dne, takrat nastopi fikcija vročitve, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči že šestnajsti in ne šele sedemnajsti dan po puščenem obvestilu. Sicer pa je revizijsko sodišče v že omenjenem sklepu še dodalo, da in zakaj tudi jezikovna razlaga ne narekuje nujno zaključka, kot ga je uveljavljala revizija.

9. Zmotno je sklicevanje toženke na „dosedanjo sodno prakso“ in na predložene pritožbene odločbe. Sodna praksa ni bila enotna in je zavzemala tudi nasprotno stališče(2), torej tako, kot ga je sprejelo revizijsko sodišče v sklepu II Ips 393/2010 s 26. 5. 2011. Ena temeljnih nalog vrhovnega sodišča je skrb za enotno uporabo zakona na območju vse države in za razvoj sodne prakse. Sem sodi tudi razlaga novih zakonskih določb, torej takih, kot je na primer prav sporna zakonska določba, ki je del v letu 2008 spremenjenih in dopolnjenih zakonskih določb o vročanju sodnih pisanj. Tudi revizijsko sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-277/10, Up-1516/10 s 14. 4. 2011 je zmotno. V njej ni razlogov, ki bi pritrjevali sedanjemu toženkinemu stališču. Ustavno sodišče je namreč obravnavalo drugačno situacijo (pritožnik se je zavzemal za upoštevanje dneva dejanske pustitve pisanja v predalčniku), poleg tega pa je v opombi izrecno navedlo, da sicer izhaja iz razlage sodišč, da se v primeru vročitve s fikcijo kot začetek teka roka šteje naslednji dan po poteku roka za dvig na pošti, vendar se ne opredeljuje do morebitne možnosti, da se v sodni praksi v prihodnosti ustali drugačna razlaga, in do vprašanja, katera razlaga je pravilna.

10. V reviziji ponujena primerjava uporabljenih besed pri ureditvi fikcije v 141.a členu in 143. členu ZPP ne pripelje do rezultata, ki ga želi doseči revizija. Besedna sklopa „velja vročitev za opravljeno z dnem poteka petnajstdnevnega roka“ (sedmi odstavek 141.a člena ZPP) in „šteje za opravljeno petnajsti dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje“ (sedaj že razveljavljeni peti odstavek 143. člena ZPP, vendar iz drugih razlogov) se ne razlikuje bistveno od besednega sklopa „se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka“ (četrti odstavek 142. člena ZPP). Razlika je komaj opazna in celo ob strogi jezikovni razlagi dopušča tudi sedaj grajani zaključek, kot je revizijsko sodišče že podrobneje utemeljilo v razlogih v 11. točki sklepa II Ips 393/2010. Zato tožnik v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da bi moral zakonodajalec, če bi želel urediti fikcijo iz 142. člena ZPP drugače in na zatrjevani način, uporabiti drugačne besede. Revizijsko sodišče še dodaja, da ni videti nobenega razumnega razloga za drugačno ureditev, kdaj se šteje pisanje za vročeno pri fikciji iz 142. člena ZPP od ureditve v 141.a in 143. členu ZPP. Kaj takega tudi ne izhaja iz zakonodajnega gradiva.

11. Doslej pojasnjeno pomeni, da je pravilna presoja pritožbenega sodišča o prepozno vloženi pritožbi. Ker je bilo obvestilo puščeno v predalčniku odvetnice 31. 5. 2011, je petnajstdnevni rok za dvig pisanja oziroma za nastop fikcije vročitve potekel z iztekom 15. 6. 2011. Naslednji dan 16. 6. 2011 je v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPP začel teči petnajstdnevni pritožbeni rok in je iztekel 30. 6. 2011. Pritožba je bila vložena neposredno pri sodišču v petek 1. 7. 2011, torej en dan prepozno.

12. Razlogi za odločitev revizijskega sodišča o pravilni razlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP pomenijo tudi presojo, da ni utemeljen toženkin sicer podrejeno uveljavljani predlog za prekinitev revizijskega postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti navedene zakonske odločbe pri Ustavnem sodišču RS. Glede zatrjevanih kršitev revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da vsaka nejasnost zakona ne terja posega Ustavnega sodišča RS zaradi neskladja z načelom pravne države iz 2. člena URS. Drugačno stališče bi zanikalo že opisano temeljno nalogo vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse in za njen razvoj. Trditve o posegu v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS je prav v zvezi z razlago četrtega odstavka 142. člena ZPP zavrnilo že ustavno sodišče v v odločbi U-I-277/10, Up-1516/10 s 14. 4. 2011, ki jo je toženka priložila reviziji. Pojasnilo je, da grajana razlaga ne skrajšuje roka za pravno sredstvo, temveč določa le, kdaj začne teči prvi dan roka. Enako velja za v tej reviziji zatrjevani poseg še v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

13. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo toženkino revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. O tožnikovih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.

Op. št. (1): VSL II Cp 409/2009 s 27. 5. 2009 Op. št. (2): VSL I Cp 3419/2009 z 29. 1. 2010, VSL I Cp 3311/2010 s 1. 12. 2010