Jedro

Dejanje v točki I/1 torej ni opisano tako, da bi vsebovalo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče to dejanje izpustilo iz opisa po pritožbenem sodišču tudi sicer drugače pravno opredeljenem kaznivem dejanju obdolženih D.V. in N.M., katerima je obtožba očitala storitev, vsakemu od njiju osem kaznivih dejanj po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da gre pri vsakem od navedenih obdolžencev za eno kaznivo dejanje glede na to, da se jima očita izvršitvena oblika ukvarjanja, ki pomeni ponavljajočo se načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat, pri čemer lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene D.V. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi kaznivih dejanj spremeni tako, da izrek pravilno glasi, da so obdolženci z dejanji, ki so opisana v točkah I/2. do 10. prvostopnega krivdnega izreka storili kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika, v odločbi o kazenskih sankcijah pa tako, da se obdolženi D.V. s pogojno obsodbo določena kazen 1 (enega) leta in 8 (osem) mesecev zapora zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, ob nespremenjeni preizkusni dobi 5 (pet) let. II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolžene D.V., v celoti pa pritožbi zagovornikov obdolženih J.I. in S.J. zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenem obsegu spremeni sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolžena J.I. in S.J. sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, vsak v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 34470/2010 z dne 13. 2. 2018 pod točko I izreka obdolžena D.V .in N. M. spoznalo za kriva vsakega storitve osmih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obdolžena S.J. in J.I. pa vsakega storitve enega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je vsakemu izreklo pogojno obsodbo, s katero je: D.V. za kaznivo dejanje pod točkami I/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 9 na podlagi drugega odstavka 311. člena KZ določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi petih let ne bo storila novega kaznivega dejanja; obdolženemu N.M. za kaznivo dejanje pod točkami I/2, 3, 4, 5, 6, 7, 9 in 10 na podlagi tretjega odstavka 311. člena KZ določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obdolženima S.J. za kaznivo dejanje pod točko I/8, J.I. pa za kaznivo dejanje pod točko I/8 (pravilno: I/10), na podlagi tretjega odstavka 311. člena KZ vsakemu določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolženima D.V. in N.M. je na podlagi 36. člena v zvezi z 38. členom KZ izreklo še stranski denarni kazni, obdolženi D.V. v višini 30 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju višine dnevnega zneska 8,00 EUR znaša 240,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku enega meseca od pravnomočnosti sodbe, obdolženemu N.M. pa prav tako 30 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju višine dnevnega zneska 6,00 EUR znaša 180,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če obdolžena denarne kazni ne bosta plačala in se ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta 2-dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Obdolženi D.V. je na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer zaseženih GSM aparata, potne listine in osebne izkaznice. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo D.V. delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, za potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika pa po 97. členu ZKP odločilo, da bremenijo proračun, obdolžena pa je dolžna plačati sodno takso po tarifni št. 7113 v zvezi s tarifno št. 71113 v višini 250,00 EUR in na podlagi tarifne št. 7110 v višini 35,00 EUR Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi N.M. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je stroške pričnin v višini 123,40 EUR, stroške vročevalca v višini 58,11 EUR, stroške zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika R.S. v višini 899,21 EUR in odvetnika B.M., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso na podlagi tarifne št. 7113 v zvezi s tarifno št. 71113 ZST-1 v višini 300,00 EUR. Obdolženi S.J. je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika Ž.V., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, stroške pričnin v višini 50,00 EUR ter sodno takso po tarifnih št. 7112 in 71113 v višini 250,00 EUR, obdolženi J.I.i pa se na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP delno oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po členu 57 ZKP bremenijo proračun, dolžan pa je plačati sodno takso na podlagi tarifnih št. 7112 in 71113 v višini 200,00 EUR. Pod točko II izreka pa je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper obdolženega M.K. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi so se pritožili: - zagovornik obdolžene D.V. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi, obdolženo D.V. pa oprosti obtožbe oziroma, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; - zagovornik obdolženega J.I. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženega J.I. oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne v ponovno obravnavanje; - zagovornik obdolženega S.J. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je delno utemeljena le pritožba zagovornika obdolžene D.V., pritožbi zagovornikov obdolženih J.I. in S.J. sta neutemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona bilo potrebno po uradni dolžnosti spremeniti, kot je to razvidno iz izreka pod točko I te odločbe.

K bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka:

4. Po stališču pritožbe zagovornika obdolžene D.V. je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (za katero kršitev iz 371. člena ZKP gre, zagovornik ne navede) s tem, ko je sodbo oprlo na rezultate prikritih preiskovalnih ukrepov nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na podlagi 1. točke prvega odstavka 151. člena tedaj veljavnega ZKP zoper J.H., N.M., D.V., R.A., Š.A., D.D., ki so se izvajali na podlagi odredb preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pp 1/2002 in ukrepa tajnega opazovanja in sledenja zaradi tehničnih sredstev za dokumentiranje na podlagi tedaj veljavnega 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) zoper D.V., N.M. in druge, ki se je izvajal na podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije in ukrepa tajnega policijskega delovanja in tajnega policijskega sodelovanja na podlagi tedaj veljavnega 49. člena ZPol. S sprejetjem ZKP-F leta 2004 je 49. člen ZPol prenehal veljati in so od takrat navedeni ukrepi urejeni v ZKP. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZKP se gradivo, pridobljeno na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let od izvajanja ukrepov, pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. Ker je bila izjava državnega tožilca podana po poteku dveh let, bi vsi navedeni dokazi morali biti uničeni. Zato obdolžena D.V. zahteva izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. Na te dokaze se sodna odločba ne bi smela opreti, ker pa se je, gre za bistveno kršitev določb ZKP.

5. Z navedenimi stališči pritožbe je mogoče soglašati le delno, in sicer v delu, ko pritožba opozarja na nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na dovoljenja generalnega direktorja policije (l. št. 35 do 37 in 42 do 46), ker je bil 49. člen ZPol razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (objavljeno v Ur. l. RS št. 48/2003 z dne 23. 5. 2003) in z odložnim učinkom enega leta. Na tej podlagi pridobljeni dokazi so nezakoniti, pridobljeni s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je ob navedenem ugotoviti, da se sodba sodišča prve stopnje opira predvsem na vsebino prisluhov, ki so bili odrejeni z odredbami preiskovalne sodnice okrožnega sodišča PP 1/2002 in katerih vsebino sodišče prve stopnje kot obremenilne dokaze navaja v obrazložitvi napadene sodbe pri vsakem od ravnanj obdolžencev, za katera jih je spoznalo za krive. Dokazi, pridobljeni z ukrepi, izvedeni na podlagi ZPol, torej niso bili odločilni za zagotavljanja krivde obdolžencev, pa tudi ne obdolžene D.V., pritožba njenega zagovornika pa povsem pavšalno in nekonkretizirano sodišču prve stopnje s tem v zvezi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je tudi ne opredeli. Zato pritožba ne more biti uspešna.

6. Zagovornik obdolžene D.V. se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, po kateri se tedaj, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a, in 156. člena ZKP ne poda takšne izjave, gradivo, pridobljeno z izvajanjem ukrepov na podlagi navedenih zakonskih določb, pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. Zagovornik prezre, da so se prikriti preiskovalni ukrepi izvajali po odredbi preiskovalne sodnice PP 1/2002 v letu 2002 in da je državni tožilec zahtevo za opravo preiskave podal še isto leto, in sicer dne 4. 10. 2002 (l. št. 1). Protipredpisna je zato pritožbena navedba, da je bila izjava državnega tožilca podana po preteku dveh let, v posledici česar je neutemeljena zahteva zagovornika za izločitev vseh dokazov, pridobljenih z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov na podlagi drugega odstavka 154. člena ZKP.

7. Zagovornik obdolženega J.I. uveljavlja prav tako kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se napadena sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče prve stopnje je namreč tekom postopka zavrnilo predlog zagovornika za izločitev dokazov na l. št. 95, 96, 220, 222 do 223, 224 in 225 do 229, čeprav ne iz listin v spisu, ne z zaslišanjem policista D.Ž. ni ugotovilo spoznavnega vira in tako ne subjektivne zanesljivosti vira ter objektivne resničnosti samega obvestila, ki je bilo podlaga za postopanje policije v fazi predkazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega (točka I/10 prvostopnega izreka). V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na ukrepe tajnega prisluškovanja, s katerimi bi naj bila ugotovljena vpletenost obdolženca glede sprovajanja tujcev pod vodstvom Š.A., nikjer pa ne navede listovne številke prisluha oziroma njegove vsebine, iz katere bi bila razvidna vloga obdolženega I., ki bi bila pridobljena z izvajanjem ukrepa tajnega prisluškovanja. Obrazložitev sklepa, s katerim je bila izločitev dokazov zavrnjena, povsem relativizira pomen razkritja spoznavnega vira v kazensko procesnem smislu.

8. Zagovornik nima prav. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zagovornik je predlagal izločitev dokazov, navedenih na listovnih številkah, ki jih navaja v pritožbi, na predobravnavnem naroku in sodišče prve stopnje je o tem predlogu odločalo dvakrat. Prvič je odločilo s sklepom II K 34470/2010 z dne 12. 2. 2014 in predlog zagovornika zavrnilo kot neutemeljen, drugič pa je odločalo potem, ko je Višje sodišče v Mariboru s sklepom V Kp 34470/2010 z dne 23. 9. 2015 ugodilo pritožbi zagovornika in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje, ki je zatem s sklepom II K 34470/2010 z dne 10. 6. 2016 ponovno sklenilo, da predlog za izločitev dokazov zagovornika zavrne kot neutemeljen. Zoper ta sklep se zagovornik ni pritožil. Predlog za izločitev dokazov je zagovornik utemeljil z enako vsebino, kot jo navaja v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Zagovornik je na predobravnavnem naroku predlagal izločitev dokazov, to je uradnega zaznamka na l. št. 96, zapisnika o zasegu predmetov na l. št. 95, uradnega zaznamka na l. št. 220, dopisa PP L. na l. št. 222 do 223, uradnega zaznamka na l. št. 224 in zapisnika o zaslišanju prič na l. št. 225 do 229, kot utemeljitev predloga pa navedel, da iz uradnega zaznamka policista D.Ž. ni razviden spoznavni vir, ki bi naj dal podatke policistu, in na podlagi tega ni mogoče sklepati o subjektivno zanesljivosti vira in o objektivni resničnosti samega obvestila. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene predloga za izločitev dokazov zaslišalo policista D.Ž., predlog za izločitev dokazov pa zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da iz pobude policijske uprave Urada kriminalistične policije (PU UKP) izhaja, da policisti že dalj časa s klasičnim policijskim delom spremljajo J.H., zoper katerega je bilo podanih že več kazenskih ovadb zaradi storitve kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi prehodi čez mejo, da so bili zoper njega izvajani tudi ukrepi s strani policista UKP M., da je bilo z zbiranjem obvestil in s sodelovanjem s tujimi varnostnimi organi ugotovljeno, da J.H. sodeluje v mednarodni mreži sprovajalcev z nalogo ilegalnega sprovajanja tujcev iz R Madžarske v R Slovenijo ali iz R Hrvaške v R Slovenijo na območju Lendave in Ljutomera, da je glavni organizator madžarski državljan S.J. iz Madžarske, veza za območje Hrvaške pa hrvaški državljan M.Z., in da je naloga H. organiziranje vodičev za ilegalno sprovajanje preko meje in voznikov, ki ilegalce prepeljejo po ozemlju R Slovenije in naprej v R Italijo ali R Avstrijo, ter da sta pri tem udeleženi osebi, za kateri je bilo ugotovljeno, da gre za N.M. in D.V., vsled česar je na pobudo PU in predlog okrožnega državnega tožilstva preiskovalna sodnica z odredbo PP 1/2002 25. 3. 2002 na podlagi prvega odstavka 150. člena in prvega odstavka 152. člena ZKP odredila, da se zoper D.V., R.A., Š.A., D.D. na podlagi 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP in 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP odredi ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, med izvajanjem ukrepa pa se je potrdilo, da navedeni izvršujejo kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Na podlagi prisluhov je bilo ugotovljeno, da se v telefonskih pogovorih pojavlja ime C., to je vzdevek obdolženega J.I., ki je prav tako udeležen v samih telefonskih pogovorih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa v točkah 14 do 19 konkretiziralo za katere izpise telefonskih pogovorov gre in kakšna je njihova vsebina in ugotovilo, da so bili tako pridobljeni podatki podlaga za informacije, s katerimi so razpolagali policisti, ko je policist D.Ž. po koncu izvajanja teh ukrepov (kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 10. 5. 2002 na l. št. 96) pri opravljanju del in nalog izvedel, da obdolženi organizira ilegalno sprovajanje tujih državljanov iz Hrvaške v Slovenijo in da se pri njem v slaščičarni nahajajo tujci ter je na podlagi tega 10. 5. 2002 odšel v slaščičarno obdolženega in tam dejansko našel dva tujca, za katera so kasneje ugotovili, da je njuno sprovajanje v Sloveniji organiziral obdolženec.

9. Glede na navedeno, in ker z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, razvidno iz sklepa II K 34470/2010 z dne 10. 6. 2016, pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je neutemeljena pritožba zagovornika, ko uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Napadena sodba ima s tem v zvezi tudi ustrezne razloge (obrazložitev AD1/10), pri čemer pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče nikjer ne navede listovne številke prisluha oziroma njegove vsebine, iz katere bi bila razvidna vloga obdolženega I., saj je to povzeto v že navedenih razlogih prvostopne sodbe.

10. Zagovornik obdolženega J. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z zatrjevanjem, da je izrek sodbe nerazumljiv, posledično pa tudi v nasprotju z razlogi sodbe, ki nasprotujejo tudi sami sebi, vsebujejo pa tudi protispisne navedbe. V opisu dejanja, ki ga je sodišče z lastno modifikacijo povzelo iz obtožnice in ga v modificirani obliki zapisalo v točki I/8 izreka, je v nasprotju z navedbami v obrazložitvi sklepa (točka 13) navedeno, da so obdolženi S.J. ter posebej obravnavana Š.A.in R.A.i 11. 4. 2002 iz R Hrvaške v R Slovenijo preko zelene meje ilegalno sprovedli makedonsko državljanko S.Z. z namenom, da jo odpeljejo v R Avstrijo, v točki 13 obrazložitve sodbe pa je navedeno, da se obdolženemu J. niti ne očita, da bi tujko peljal v vlogi voznika iz Hrvaške preko zelene meje v Slovenijo, temveč da je z drugimi osebami sodeloval pri ilegalnem sprovajanju tujke. Razen tega v tej točki sodišče prve stopnje navaja, da je tujka potovala brez veljavnih dokumentov, torej ilegalno, kar je v nasprotju z dokumentacijo kazenskega spisa in drugimi razlogi sodbe (točka 90), saj je pri pregledu vozila na mejnem prehodu G. bila najdena njena osebna izkaznica.

11. Pritožbeno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb ne ugotavlja. Zagovornik prezre uvoden opis kaznivega dejanja iz točke I prvostopnega izreka, v katerem je navedeno, da so se obdolženi po odgovoru kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo R Slovenije ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo in iz koristoljubnosti spravili drugega čez mejo, na način, ki je opisan v točkah I/1 do 10, pri čemer je v točki I/8 konkretizirano kaznivo dejanje, ki se očita obdolženemu S.J. Navedeno da je obdolženec v okviru uvodoma opisanega inkriminiranega ravnanja, v katerem so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, makedonsko državljanko S.Z., ki je bila ilegalno sprovedena iz R Hrvaške v R Slovenijo, pripeljal na mejni prehod G., kjer so ju zaustavili policisti, za tujko pa je na Hrvaškem za sprovajanje njen brat plačal neugotovljen znesek. Opis kaznivega dejanja je razumljiv, popoln in z ničemer ne nasprotuje sam sebi, niti ni v nasprotju z razlogi napadene sodbe, pri čemer so razlogi, s katerimi zagovornik utemeljuje nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, iztrgani iz konteksta celotne obrazložitve sodbe (ADI/8), s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje krivdo obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje. V točki 92 obrazložitve navaja, da je po oceni sodišča obdolženi zagotovo vedel, da ilegalno sprovaja tujko preko meje, ker je povedal, da se z njo ni mogel pogovarjati, ker je znala le nekaj hrvaških besed, da je tujka svojo identiteto izkazovala s slovenskim potnim listom K.M., bivše žene N.M., ki je obdolženčev bratranec, kar ga torej povezuje z združbo za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, da gre za to združbo značilen modus operandi, ko so za prehode meje uporabljali pristne dokumente slovenskih državljanov, in da sta R. in Š.A.i tudi za predmetno kaznivo dejanje priznala krivdo ter je sodišče njuno priznanje sprejelo, v tem postopku pa sta bila zaslišana kot priči, pri čemer njunemu tokratnemu zanikanju in drugačnemu opisovanju poteka kaznivega dejanja iz razlogov, navedenih v navedeni točki obrazložitve prvostopne sodbe, ni verjelo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tujka potovala brez veljavnih dokumentov, torej ilegalno, ni v nasprotju z dokumentacijo in tudi ne z razlogi sodbe, navedenimi v točki 9 obrazložitve, saj je prav tam navedeno, da je potovala z osebnim dokumentom K.M., s katerim se je tudi izkazala na mejnem prehodu G. Okoliščina, da je bila zatem pri njej najdena osebna izkaznica na ime S.Z. pa ni odločilna, ker te osebne izkaznice ni uporabila, niti z njo ne bi mogla veljavno prestopiti državno mejo, ker ni imela ustreznega vizuma oziroma dovoljenja.

12. Po obrazloženem izrek prvostopne sodbe v točki AI/8 ni nerazumljiv, ne nasprotuje razlogom sodbe in ti tudi niso protispisni, pa je zato pritožba zagovornika, ko uveljavlja kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP, neutemeljena.

Glede kršitve kazenskega zakona:

13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo zagovornika obdolžene D.V., ko ta zatrjuje, da dejanje obdolženke, opisano v točki I/1 prvostopnega krivdnega izreka, nima zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja. V opisu je namreč navedeno, da sta D.V. in posebej obravnavana V.H. 11. 3. 2002 preko mednarodnega mejnega prehoda G.R. v R Avstrijo po naročilu hrvaškega državljana S.B. pripeljali neugotovljenega tujega državljana, ni pa navedeno, kot v preostalih točkah izreka pod I, da je šlo za osebo, ki je ilegalno vstopila na ozemlje R Slovenije s sprovajanjem katerega od obdolžencev, ki so delovali po dogovoru kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo R Slovenije in se ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo iz koristoljubnosti.

14. Dejanje v točki I/1 torej ni opisano tako, da bi vsebovalo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče to dejanje izpustilo iz opisa po pritožbenem sodišču tudi sicer drugače pravno opredeljenem kaznivem dejanju obdolženih D.V. in N.M., katerima je obtožba očitala storitev, vsakemu od njiju osem kaznivih dejanj po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da gre pri vsakem od navedenih obdolžencev za eno kaznivo dejanje glede na to, da se jima očita izvršitvena oblika ukvarjanja, ki pomeni ponavljajočo se načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat, pri čemer lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati1. 15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, glede na to, da je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo mora upoštevati na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pri obdolženi D.V. izpustilo očitek iz točke I/1 izreka prvostopne sodbe, dejanji obeh obdolžencev pa pravno opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ.

16. Ni pa pritrditi pritožbi zagovornika obdolžene D.V., da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo pravilnega kazenskega zakona, in sicer kasnejšega, ki je za obdolženko milejši. Zagovornik v pritožbi ugotavlja, da se je po izvršitvi kaznivega dejanja kazenski zakon glede obravnavanega kaznivega dejanja spremenil ter je po pritožbi kasnejši zakon milejši od tistega, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. V členu 311 KZ, ki je veljal v času storitve, je drugi odstavek določal, da to kaznivo dejanje stori, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo R Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb, se kaznuje z zaporom do petih let, tretji odstavek pa je določal, da se, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka kot član združbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj, ali če je bila s tem pridobljena velika premoženjska korist, kaznuje z zaporom od enega do osmih let. KZ-B je leta 2004 spremenil 311 člen in bi po pritožbi bilo potrebno uporabiti tretji in peti odstavek tega zakona, pri čemer tretji odstavek določa, da kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v R Slovenijo ali bivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor skupino takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo, peti odstavek pa določa, da če storilec z dejanji iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali podpira teroristično dejavnost, ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo. V KZ-1 je predmetno kaznivo dejanje urejeno skorajda enako kot v KZ-B. KZ-B in KZ-1 sta zato milejša za vse obdolžence, saj sta dodala zakonski znak, da mora iti za tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v R Slovenijo ali bivanje v njej. Tega v opisu očitanega kaznivega dejanja ni in zato dejanja v izreku sodbe niso kazniva ter bi sodišče prve stopnje moralo izreči oprostilno sodbo. Ker to ni storilo, je bistveno kršilo ZKP, napačno uporabilo kazenski zakon, kršilo 28. člen Ustave RS in 29. člen Ustave RS, podana pa je tudi kršitev po 6. členu EKČP. 17. Zagovornik spregleda, da se predmet kazenskopravnega varstva s spremembami kazenskega zakona, ki jih navaja v pritožbi, ni spremenil, in da je podana zakonska kontinuiteta pri inkriminaciji, kot je zapisana v KZ ter v njegovih kasnejših spremembah, na katere se sklicuje zagovornik, smiselno zatrjujoč, da je z njimi dejanje obdolžencev, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, dekriminalizirano, ker v njem ni opisano, da gre za tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v R Slovenijo ali bivanja v njej. Ta zakonski znak je v KZ, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, v opisu obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen z navedbo, da so se obdolženi po dogovoru kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo R Slovenije iz koristoljubnosti ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, v konkretnih opisih v posameznih točkah izreka pa je navedeno, da so ilegalno spravljali tuje državljane iz R Hrvaške v R Slovenijo in dalje v R Avstrijo in R Italijo, pri čemer je pod pojmom ilegalnega sprovajanja razumeti, da je šlo za tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v R Slovenijo ali bivanje v njem, ker če bi tako dovoljenje imeli, bi lahko v R Slovenijo vstopili legalno in brez plačila obdolžencem.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, za obdolžence milejši, ker z njim ni bila predpisana obvezna stranska denarna kazen, ki jo imajo določbe kasneje spremenjenega kazenskega zakona (KZ-B in KZ-1), sam opis dejanja pa tudi ni strožji od opisov tega kaznivega dejanja, kot ga vsebujejo spremembe KZ, niti te spremembe ne dekriminalizirajo dejanja obdolžencev. Zato v pritožbi zagovornika obdolžene D.V. zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, posledično pa niso podane kršitve Ustave RS in kršitev EKČP, ki jih zatrjuje zagovornik.

19. Zatrjevanje pritožbe tega zagovornika, da znak koristoljubnosti ni vsebovan v točkah 1, 3 in 6 očitanih dejanj, v zadostni meri pa ni konkretiziran niti zakonski znak hudodelske združbe, ker ni jasno, kdo bi naj bil vodja hudodelske združbe in kakšen bi naj bil hudodelski načrt, zaradi pomanjkanja konkretizacije navedenega zakonskega znaka pa so vsa očitana kazniva dejanja zastarala, tudi ni pravilno.

20. Kot je že bilo obrazloženo, so obdolženci storili eno samo kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pri čemer so vsi zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja tako na abstraktni kot na konkretni ravni zapisani v opisu kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so se obdolženci ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, da so to počeli iz koristoljubnosti in v okviru združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo kot člani te združbe in po dogovoru, kar vse vsebuje uvodni opis. V posameznih točkah pa so ravnanja obdolžencev konkretizirana na način, da je iz njih razvidno, da so delovali usklajeno, usmerjeno k ilegalnemu spravljanju tujcev preko državne meje v R Slovenijo in dalje v R Italijo in R Avstrijo, da so si vloge porazdelili, da je pri ilegalnem spravljanju posameznega tujca ali skupine tujcev sodelovalo več obdolžencev, vsak na način, kot je zanje to opisano v posameznih točkah opisa kaznivega dejanja, in da so to počeli iz koristoljubnosti, pri čemer ni nujno, da je pri vsakem od opisov to posebej izpostavljeno, je pa to razvidno iz celotnega opisa kaznivega dejanja, kakor tudi iz razlogov napadene sodbe, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da so se ukvarjali s prepovedanim spravljanjem ljudi če z mejo iz koristoljubnosti. Pri tem navaja tudi razloge, na osnovi česa zaključuje, da so to počeli kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo (točke 20 do 23 obrazložitve) in pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi napadene sodbe v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje.

21. Povsem nerazumne so pritožbene navedbe zagovornika obdolžene D.V., v katerih navaja, da je v R Slovenijo 21. 12. 2007 vstopila v Schengensko območje, da je v posledici tega meja med R Slovenijo z Avstrijo in Italijo prenehala obstajati, da je bil mejni nadzor zato opravljen in da so posledično dejanja v točkah 1, 2, 3 in 9 dekriminalizirana. Z vstopom v Schengensko območje državne meje niso bile odpravljene, še vedno obstajajo, obstaja tudi nadzor, ki pa je spremenjen in poteka drugače, kot je to bilo pred vstopom v Slovenijo v naveden obmejni režim. V času storitve kaznivih dejanj so bile državne meje R Slovenije s sosednjimi državami strogo nadzorovane in je tudi v R Avstrijo in R Italijo bilo mogoče iz R Slovenije vstopiti ali obratno iz teh držav v Slovenijo vstopiti le z ustreznimi osebnimi dokumenti na urejenih mednarodnih mejnih prehodih. Z drugačnim mejnim režimom z vstopom v Schengensko območje pa dejanja, kot je obravnavano, niso bila dekriminirana, ker državne meje niso bile odpravljene.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

22. Po pritožbi zagovornika obdolžene D.V. očitana dejanja obdolženki niso dokazana. Obremenilen dokaz predstavljajo predvsem prikriti prisluhi, iz katerih pa ni mogoče prepričljivo zaključiti, da gre za glasove obdolžene in ostalih obdolžencev in zato dokazni standard onkraj razumnega dvoma, nikakor ni dosežen. Dokazno breme, da gre za glasove obdolženih, je na tožilstvu, zato sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe neutemeljeno s tem v zvezi navaja, da nobena od strank ni predlagala pritegnitve izvedenca, ki bi primerjal glasove in ugotavljal identiteto govorcev. Obdolženi ob poslušanju prisluhov niso bili navzoči in zato pripomb, da ne gre za njihov glas, niso mogli podati. Utemeljitev sodbe sodišča prve stopnje je v nasprotju z ustavno pravico domneve nedolžnosti in pravico do molka obdolžene, drugega sklepanja, razen tega, da stranke niso imele pripomb, pa sodišče prve stopnje ne navaja. Zato je sodišče prve stopnje kršilo domnevo nedolžnosti, zagotovljeno v 27. členu Ustave RS in posledično 6. člen EKČP. 23. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo obširne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožba zagovornika pravilnost dejanskih ugotovitev ne more z ničemer omajati. Sodišče prve stopnje je na predlog strank na glavnih obravnavah poslušalo prisluhe, pridobljene na podlagi izvajanja s strani preiskovalne sodnice odrejenega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP in navzoče stranke na glavnih obravnavah na poslušane prisluhe niso imele ne vsebinskih, ne kakršnihkoli drugih (procesnih) pripomb. Obdolženci so bili na glavne obravnave vabljeni, glavnih obravnav, na katerih so bili prisluhi poslušani (dne 20. 9. 2017, 26. 9. 2017, 16. 10. 2017, 13. 11. 2017 in 8. 12. 2017), se niso udeležili ter so bile glavne obravnave opravljene po določbah tretjega odstavka 307. člena ZKP. Z izjemo, da je na glavni obravnavi dne 13. 11. 2015 bil navzoč obdolženi J., pri čemer je zanikal, da bi bil glas na prisluhih njegov, predsednik senata ni podvomil v to, navzoči zagovornik pa ob tem ni predlagal pritegnitve izvedenca za prepoznavo glasov, niti tega ni storila navzoča državna tožilka, ker niti ona ni podvomila, da so na poslušanih prisluhih glasovi obdolžencev. Sodišče odredi izvedenca za posamezno področje, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (člen 248 ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni bil slučaj. Očitek pritožbe, da se obdolženci niso mogli izjasniti o prisluhih, ker na glavnih obravnavah niso bili navzoči, je neutemeljen. Zagovorniki nenavzočih obdolžencev na glavnih obravnavah niso imeli prav nobenih pripomb glede uporabe določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izvedlo glavne obravnave, na katerih so bili predvajani prisluhi, sodišču prve stopnje pa se s tem ne očita tudi prav nobena kršitev določb kazenskega postopka. Pritožba ima prav, da je dokazno breme na strani obtožbe, in slednja je kaznivo dejanje obdolžencem dokazovala prav s poslušanjem prisluhov. Zato pritožbena trditev, da je s tem v zvezi bila kršena domneva nedolžnosti in so podane kršitve 27. člena Ustave RS in posledično 6. člena EKČP, ni utemeljena.

24. Po stališču pritožbe zagovornika J.I. je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje iz razloga, ker ni ugotovilo spoznavnega vira ter subjektivne zanesljivosti in ne objektivne resničnosti obvestil, ki so bila podlaga za izvedbo predkazenskega postopka policista D.Ž., ko je ta na podlagi informacij o tujcih v lokalu vstopil v lokal obdolženca in ugotovil, da se v njem nahajata tujca, ki sta bila ilegalno sprovedena v R Slovenijo iz R Hrvaške in bila namenjena v R Avstrijo.

25. S pritožbo ni mogoče soglašati. Kot je že bilo obrazloženo, je policija do informacij, da se obdolženi J.I. iz koristoljubnosti ukvarja kot član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo R Slovenije s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, prišla na podlagi prisluhov, ki so bili odrejeni zoper druge obdolžence, kot je to obrazloženo v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, ki ga je podal obdolženčev zagovornik (sklep II K 34470/2010 z dne 10. 6. 2016). Informacija se je izkazala kot točna, kot je to obrazloženo v razlogih napadene sodbe pod Ad I/10 obrazložitve. Glede na to, da v zvezi z navedenim pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter sodbo sodišča prve stopnje iz tega pritožbenega razloga graja povsem pavšalno, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek za obdolženega J.I., je pritožba zagovornika, podana iz navedenega pritožbenega razloga, brez vsakršne podlage.

26. Zagovornik obdolženega J. sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sprejelo očitke iz obtožnice na podlagi nepopolno ugotovljenih dejstev in okoliščin dejanskega stanja ter na podlagi določenih indicev in lastnih domnev, ob tem pa zmotno, predvsem pa preuranjeno ocenilo zagovor obdolženca in mu neutemeljeno pripisalo pripadnost konkretni združbi ter zavedanje, da v konkretnem primeru naklepno ravna kot član kriminalne združbe in se sklicevalo na priznanje predmetnega kaznivega dejanja s strani Š. in R.A., čeprav sta slednja zaslišana kot priči na glavni obravnavi to dejanje zanikala ter navajala, da jima je bila opcija priznanja krivde ponujena le v "paketu", torej za vsa v obtožnici njemu očitana dejanja in sta jo kot takšna zaradi čimprejšnje rešitve zadeve tudi sprejela. Obdolženec je v svojem zagovoru izrecno navedel, da je šlo za brezplačno uslugo drugima dvema Albancema in ne navedenima obdolžencema in sodišče prve stopnje bi moralo tak njegov zagovor še posebej skrbno oceniti. Subjektivni odnos obdolženca do konkretne izvršitve dejanja in lastne pripadnosti združbi za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega spravljanja čez mejo je ocenilo na podlagi zmotnega prepričanja, da je obdolženec vedel, da prevaža osebo, ki pri sebi nima ustreznih dokumentov za prestop meje in je pri tem uporabil osebni dokument bivše žene soobdolženega M. ter da je vedel, da je tujka ilegalno prečkala mejo. Kljub vztrajanju obrambe je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju S.i Z., z obrazložitvijo, da izpovedba te priče ne bi doprinesla ničesar bistvenega k razjasnitvi dejanskega stanja. Od kod sodišču to spoznanje, sodišče v sodbi ne pojasni. Zaslišanje navedene priče na glavni obravnavi je ključnega pomena za razjasnitev odločilnih okoliščin, kjer bi priča lahko pojasnila kdo jo je in na kakšen način spravil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, kje in od koga je prejela osebni dokument slovenske državljanke, kdo ji je uredil prevoz iz Lendave do G. ter komu v kakšnem znesku in če sploh je bilo plačano za njeno sprovajanje čez mejo Republike Slovenije. Obdolžencu pa ni v zadostni meri dokazano niti naklepno sodelovanje pri opravljanju vnaprej dogovorjenega in organiziranega prevoza v okviru združbe.

27. Z navedenimi obširnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi S.J. storil dejanje, opisano v točki I/8 prvostopnega krivdnega izreka, ker za navedeno sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja številne razloge, ki potrjujejo pravilnost prvostopnega krivdnega izreka.

28. Obdolžencu je kaznivo dejanje dokazano na podlagi dejstva, da so policisti na mejnem prehodu G.i ob mejni kontroli ugotovili, da obdolženec v vozilu ilegalno prevaža tujko S.Z., makedonsko državljanko, ki se je izkazala z dokumentom druge osebe, to je potnim listom K.M. Priča M.V., policist, ki je opravil mejno kontrolo, je izpovedal, da je bilo očitno, da tujka ne razume slovenskega jezika in da ne gre za osebo, navedeno na dokumentu, s katerim se je izkazala, policist B.R. pa je, kot je to razvidno iz zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 80), obdolžencu zasegel potni list na ime K.M. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ko je zanikal svojo pripadnost združbi in skušal prikazati, da je skušal napraviti uslugo dvema Albancema, da bi njuno prijateljico odpeljal v Avstrijo, ne da bi za to prejel kakršnokoli plačilo, ker je ugotovilo, da je obdolženec na podlagi dejstva, da je šlo za osebo, s katero se ni mogel pogovarjati, ker je znala le nekaj hrvaških besed, sklepal, da gre za tujko in ne Slovenko, in da ga okoliščina, da je ta svojo identiteto izkazovala s slovenskim potnim listom K.M., bivše žene soobdolženega M., ki je obdolženčev bratranec, povezuje z združbo za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, pri tem pa je šlo za značilen modus operandi združbe, ko so za prehode meje uporabljali pristne dokumente slovenskih državljanov, razen tega pa sta krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznala R. in Š.A., pa čeprav sta zaslišana kot priči na glavni obravnavi krivdo zanj preklicala, čemur utemeljeno ni verjelo. Ugotovilo je, da je šlo za dogovorjen in organiziran prevoz v okviru združbe, v kateri je imel obdolženi J. točno določeno nalogo in vlogo, da je to opravljal tudi za plačilo, čeprav to zanika, ker je za predmetno združbo značilno, da so njeni člani vsa dela opravljali za plačilo in da vse navedeno izhaja tudi iz telefonskih prisluhov, v katerih se omenja tudi obdolženi, da se ukvarja s tovrstnimi dejanji (na primer na l. št. 661 in 844). Vsled tega je utemeljeno in pravilno zaključilo, da je obdolženi bil član združbe in se je torej ukvarjal s temi dejanji. Razlogi prvostopne sodbe ne temeljijo na indicih, lastnih domnevah in napačnih zaključkih sodišča prve stopnje, kot to navaja pritožba, temveč na dokazih, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v razlogih napadene sodbe (izpovedbe prič M.V. in B.R., potrdilo o zasegu predmetov - potnega lista na ime K.M., priznanja kaznivih dejanj R. in Š.A. iz pravnomočnih sodb, izrečenih navedenima, kakor tudi na prisluhih - l. št. 661 in 844). Zato so pritožbena izvajanja v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljena. Prvostopno sodišče pa je sprejemljivo obrazložilo tudi naklep obdolženca v smeri storitve kaznivega dejanja (točka 123 in 124 obrazložitve), kakor tudi, iz katerih razlogov je zavrnilo dokazni predlog zagovornika po zaslišanju priče S.Z. (točka 13 obrazložitve) in pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi v celoti soglaša. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 9. 2. 2018 izjavil, da vztraja pri zaslišanju navedene priče, vendar iz drugih razlogov, kot jih sedaj navaja v pritožbi. Dokazni predlog je obrazložil s tem, da je navedel, da se obdolženemu očita, da je dejanje storil kot član organizirane kriminalne združbe, kar je hud očitek, ki ga tožilstvo doslej ni uspelo dokazati, obramba pa mora izkoristiti možnost, da tak očitek ovrže z zaslišanjem predlagane priče, ki bo lahko potrdila, ali jo je obdolženec samo prepeljal iz Slovenije v Avstrijo, ali pa je to storil na način, kot se mu to očita. V pritožbi pa zagovornik navaja povsem druge razloge, zaradi katerih bi bilo potrebno njegovemu dokaznemu predlogu ugoditi, in sicer bi naj predlagana priča izpovedala, kako je potovala do R Slovenije, na kak način je prestopila državno mejo, ali je za to komu kaj plačala in koliko itd. Glede navedenega je zagovornik prekludiran, saj ne gre za okoliščine, za katere ne bi vedel, da jih je potrebno po njegovi oceni razjasniti, ko je na glavni obravnavi podal predlog zaslišanje predlagane priče, glede katere je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen.

K odločbi o kazenskih sankcijah:

29. Zagovornik obdolžene D.V. napada tudi odločbo o kazenski sankciji, izrečeno obdolženki z navajanjem, da je glede na zelo veliko časovno odmaknjenost očitanega kaznivega dejanja v pogojni obsodbi določena kazen zapora previsoka, predolga pa je tudi maksimalno določena preizkusna doba pet let. Primerneje bi bilo izreči minimalno preizkusno dobo dveh let, ker obdolžena že več let ni storila nobenega kaznivega dejanja. Razen tega je sodišče obdolženki po nepotrebnem izreklo tudi denarno kazen kot stransko kazen in razlogov za to ni posebej pojasnilo. Znak koristoljubnosti ni vsebovan pod točkami 1, 3 in 6, zato je izrek denarne kazni brez posebnega pojasnila materialnopravno napačen.

30. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, in sicer pogojno obsodbo, pri odmeri z njo določene zaporne kazni, ki jo je z izpustom ravnanja iz točke I/1 prvostopne sodbe pritožbeno sodišče znižalo za dva meseca zapora in preizkusne dobe, pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in vlogo obdolženke pri njegovi izvršitvi, pri čemer ni prezreti, da je obdolžena izpolnila hkrati več zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in da je to storila tako iz koristoljubnosti, kot tudi kot članica združbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj in da se je ukvarjala s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, na kar kaže število storjenih dejanj v okviru enotnega kaznivega dejanja in da je pri izvršitvi poleg obdolženega M. imela eno od glavnih vlog. Časovno odmaknjenost samega kaznivega dejanja je upoštevalo v zadostni meri in to navedlo tudi kot olajševalno okoliščino (točka 126). Pri izbiri in odmeri kazni, tudi stranske denarne kazni, ki jo je izreklo zaradi tega, ker je dejanje storila iz koristoljubnosti, pa je upoštevalo tudi njen slabši socialno ekonomski položaj, kot je to zapisalo v razlogih sodbe. Ni pa prezrlo obdolženkine predkaznovanosti, med drugim tudi za istovrstno kaznivo dejanje, kar je pravilno štelo kot obteževalno okoliščino. Zato je izrečena pogojna obsodba primerna in pravična. Pritožbeno sodišče v posledici tega, ker je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek iz točke I/1 prvostopnega krivdnega izreka obdolženki s pogojno obsodbo določeno kazen zapor znižalo za dva meseca, kot je že obrazloženo, v preostalem pa ni našlo razlogov za njeno dodatno spremembo v korist obdolženke, kot to predlaga pritožba. Izrek stranske denarne kazni je glede na to, da si je obdolženka z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobila protipravno premoženjsko korist in je dejanje storila iz koristoljubnosti, kar je razvidno tako iz izreka kot iz obrazložitve napadene sodbe, povsem utemeljen, čeprav znak koristoljubnosti ni vsebovan pri vseh posameznih dejanjih v njihovem opisu (točke 1, 3 in 6). Ni namreč dvomiti, da je obdolženko vodila tudi pri teh dejanjih, kjer se ji to v opisu ne očita, prav koristoljubnost. Šlo je namreč za ukvarjanje z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, sodišče prve stopnje pa je izrek denarne kazni v razlogih sodbe zadostno obrazložilo (točka 126).

31. Pritožbi zagovornikov obdolženih J.I. in S.J. ne uveljavljata pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo glede na določbo 386. člena ZKP, in sicer uveljavljane pritožbene razloge obeh zagovornikov tudi pri navedenih obdolžencih preizkusilo v tem delu in ugotovilo, da ni prav nobenih tehtnih razlogov za njeno spremembo v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje jima je izreklo po vrsti in višini primerni kazenski sankciji in pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 32. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih, razen obrazložene kršitve kazenskega zakona, kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo, je o pritožbah zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, ki temelji na določbah prvega odstavka 392. člena ZKP (točka I) in 391. člena ZKP (točka II).

33. Izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse, ki sta jo kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati S.I. in S.J. je posledica neuspelih pritožb njunih zagovornikov, temelji pa na določbah drugega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodni taksi pa sta odmerjeni po ZST-1 in tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 152/2009 - točka 15, z dne 6. 5. 2010.