Jedro

Predložitev dokaza o pravici razpolaganja je eden od pogojev, da se začne postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne gre za predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP. Ker tožnik ni izkazal, da je kupoprodajna pogodba, na podlagi katere investitor izkazuje pravico graditi, nična, dokazno breme pa je na njem, je ob izpolnjevanju ostalih pogojev po ZGO upravni organ pravilno izdal gradbeno dovoljenje investitorju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27. 5. 1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka (po napotilu Vrhovnega sodišča RS v sodbi U 1652/95-7 z dne 7. 1. 1998, da se denacionalizacijskemu upravičencu - tožniku prizna položaj stranke v postopku) odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 7. 8. 1995, s katero je bila zavržena tožnikova pritožba zoper odločbo istega organa z dne 29. 6. 1995; v 2. točki izreka pa zavrnila tožnikovo pritožbo zoper zadnje navedeno odločbo, s katero je bilo investitorici A.A. (prizadeta stranka v tem postopku) izdano gradbeno dovoljenje za izvedbo dokončnih del pri ureditvi poslovnega lokala št. 1 v pritličju lamele C objekta »F«, ki stoji na zemljišču parc. št. 15 in 16 k.o. A. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi od pogojev, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja predpisuje Zakon o graditvi objektov – ZGO (Ur. l. SRS, št. 34/84 in 29/86), sporno dokazilo o lastništvu oziroma pravica uporabe stavbnega zemljišča in upravna dovoljenja za osnovni objekt »F«. Sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da je prizadeta stranka izkazala pravico razpolaganja z lokalom s predložitvijo overjene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 22. 12. 1992, iz katere je razvidno, da je postala lastnica lokala št. 1 v pritličju lamele C objekta »F«, ter da sta v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja veljala tako lokacijsko kot tudi gradbeno dovoljenje za osnovni objekt »F«, zato so po presoji sodišča prve stopnje izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za dokončanje lokala v lasti prizadete stranke. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da tudi če bi bila pogodba dejansko nična, kot to trdi revident, ničnost ne učinkuje tako, da se le na podlagi tega šteje pogodba za neveljavno, pač pa bi moral ničnost ugotoviti pristojni organ v predpisanem postopku in ker gre za pravni posel civilnega prava, se lahko ugotovi njena ničnost le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje še pojasni, da v danem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. SFRJ št. 47/86), saj je predložitev dokaza o pravici razpolaganja z zemljiščem oziroma z objektom, eden od pogojev, da se začne postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, in če stranka dokaza ne predloži, se lahko zahteva zavrže, če dokaz predloži, upravni organ pa oceni, da s predloženimi listinami pravica razpolaganja ni izkazana, pa zahtevo stranke zavrne.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov in v posledici napačnega sklepa o dejanskem stanju ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je presoja sodišča glede investitorjeve pravice razpolaganja s stavbnim zemljiščem napačna, saj je bila ob izdaji spornega gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 1995 pogodba z dne 22. 12. 1992, s katero je investitor izkazoval pravico razpolaganja za gradnjo v lokalu št. 1 v pritličju objekta »F«, nična in torej brez pravnih učinkov. Če bi tožnik sodeloval v postopku ob izdaji spornega gradbenega dovoljenja, bi že tedaj prvostopenjskemu organu predložil pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 768/92 z dne 16. 12. 1992 (potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 270/93 z dne 30. 3. 1993, in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 490/93 z dne 26. 1. 1994), s katero je bilo ugotovljeno, da je pogodba z dne 8. 4. 1991, sklenjena med tedanjo Občino L. B., Skladom stavbnih zemljišč in GP ..., nična in da je dejanski imetnik pravice uporabe parc. št. 15 – del k.o. A., tedanja Občina L. B. Ker torej GP ... ni bil imetnik pravice uporabe parc. št. 15, je tudi ni mogel prodati naprej investitorju in je torej bila pogodba z dne 22. 12. 1992 o prodaji lokala št. 1 v pritličju objekta »F«, stoječega na parceli št. 16 in 15 – del k.o. A., nična. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče v identičnih primerih za druge lokale v objektu »F« kot to izhaja iz priloženih sodb. Navaja še, da se je s prodajo lokala GP ... poseglo v idealni delež, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po 88. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen, in je takšno razpolaganje tudi iz tega vidika nično. Zaradi spornega lastništva bi moral biti postopek pred upravnim organom prekinjen po določbi 144. člena ZUP (1986). V času odločanja sodišča prve stopnje je bilo v obnovljenem postopku tudi dokončno odpravljeno gradbeno dovoljenje za osnovni objekt »F«. Revident nadalje izpodbija sodbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, saj je zahteval razpis glavne obravnave, ki je sodišče ni izvedlo.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje strinja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je prizadeta stranka s predložitvijo overjene kupoprodajne pogodbe z dne 22. 12. 1992, v kateri je vsebovana intabulacijska klavzula, izkazala, da je postala lastnica lokala št. 1 v pritličju lamele C objekta »F«, s čimer je izpolnjen eden od pogojev po 78. členu ZGO za izdajo gradbenega dovoljenja. Predložitev dokaza o pravici razpolaganja je namreč eden od pogojev, da se začne postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne gre za predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP (1986), kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ker tožnik ni izkazal, da je zgoraj navedena pogodba nična (saj v postopku ni predložil sodbe, na podlagi katere bi izkazoval ničnost pogodbe, niti ni izkazal, da je vložil tožbo pri sodišču), dokazno breme pa je na njemu, je tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka, pravilno štelo, da je prizadeta stranka izkazala pravico razpolaganja z lokalom. Ker je bilo v času izdaje gradbenega dovoljenja za izvedbo dokončnih del pri ureditvi poslovnega lokala št. 1 v pritličju lamele C objekta »F« lokacijsko dovoljenje za osnovni objekt pravnomočno, je ob izpolnjevanju ostalih pogojev po ZGO, upravni organ prve stopnje pravilno izdal gradbeno dovoljenje prizadeti stranki in je bila tožba pravilno zavrnjena.

9. Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na procesne kršitve pred sodiščem prve stopnje, da kljub zahtevi ni opravilo glavne obravnave, pa Vrhovno sodišče še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni napravilo v reviziji zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1, prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.