Jedro

Pri ugotavljanju obsega škode je treba upoštevati realno vrednost koristi, odvzete s kazensko sodbo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 389.246,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sledilo je napotkom revizijskega sklepa in je znesek, ki je po kazenski sodbi predstavljal odvzeto korist, ter škodo, ki sta jo toženca povzročila tožeči stranki s kaznivim dejanjem, preračunalo na iste cene. Tožencema je naložilo plačilo razlike med ugotovljeno škodo in odvzeto koristjo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh tožencev in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata toženca reviziji. Prvi toženec uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka napravila obračun na podlagi srednjega tečaja Narodne banke Jugoslavije za ameriški dolar. Na ta način je ugotovila, da je bilo z odvzeto koristjo pokrito 5% škode. Po drugem obračunu na podlagi tedanjih cen pa je izračunala, da je bilo pokrite 17,82% škode. Izpodbija oba obračuna kot nezanesljiva. Posebej izpodbija še prisojene obresti, zaradi katerih gre za izrazito visoke zneske. Upoštevati bi bilo treba tudi obresti na odvzeto korist. Predlaga, da bi obračun napravil izvedenec finančne stroke.

Drugi toženec v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga enako, kot prvi toženec.

Povzema vsebino napotkov iz sklepa revizijskega sodišča in meni, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlaga izvedenca finančne stroke. Meni, da tožeča stranka glede na odvzem premoženjske koristi nepravilno zahteva odškodnino. Premoženjska korist je bila tožencema odvzeta v naravi, zato sploh ni potrebna nobena valorizacija.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišči prve in druge stopnje sta v nadaljevanju postopka v celoti upoštevali stališče, ki izhaja iz sklepa revizijskega sodišča z dne 17.9.1992. Bistvo tega stališča je, da je treba pri ugotavljanju obsega škode tožeče stranke upoštevati realno vrednost odvzete koristi. Obračun, ki ga je napravila tožeča stranka z upoštevanjem odstotnega razmerja vrednosti odvzete koristi nasproti škodi, obračunani po cenah v istem času, preračunano na cene v času vložitve zahtevka, je metodološko pravilen, ker upošteva določbi 3. odst. 185.čl. in 190.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), ki urejata denarno odškodnino in njen obseg. Določba 2. odst. 189.čl. ZOR pa je podlaga za zahtevek na plačilo zamudnih obresti od dneva postavitve zahtevka do plačila. Zamudne obresti so v denarnih razmerah, kakršne so bile v času sojenja in so še danes, sredstvo za ohranitev realne vrednosti prisojene glavnice poleg tega, da so po osnovnem namenu sankcija za dolžnikovo plačilno zamudo.

Revalorizacijska funkcija zamudnih obresti je povsem določno uzakonjena z določbo 3.čl. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95). Zamudne obresti so s sodbo prve stopnje določene pravilno. Neaktualno pa je sklicevanje na 277.čl. ZOR, ki je bil med tem spremenjen, nazadnje z navedenim zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, kar bo treba pri izračunu zamudnih obresti upoštevati in jih izračunati na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov. Obresti na odvzeto premoženjsko korist pa ni mogoče upoštevati, ker je bila njena valorizirana vrednost odšteta od zneska škode in se torej obrestuje samo razlika med obema postavkama.

Neutemeljeno je tudi stališče druge tožene stranke o tem, da valorizacija odvzete premoženjske koristi ni potrebna, ker je bila tožencema odvzeta v naravi. To, kar je bilo tožeči stranki vrnjeno v naravi, je bilo upoštevano v obračunu neposredno kot zmanjšanje škode. S kazensko sodbo pa je bil tožencema izrečen odvzem koristi v denarju. V korist tožene stranke je, da se to upošteva v valoriziranem znesku. Zato nasprotno revizijsko stališče druge tožene stranke ni utemeljeno.

Obe toženi stranki na splošno, brez kakršne koli določne trditve, izpodbijata pravilnost obračuna škode in se zavzemata za dokaz z izvedencem finančne stroke. S tem posegata v ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijska presoja se nanaša le na metodo obračuna glede tega, ali je v skladu z določbami o denarni odškodnini za premoženjsko škodo. V tem pogledu sta izpodbijani sodbi pravilni. Vse ostalo, kar zadeva sam izračun in kar se ugotavlja na podlagi izvedenih dokazov, pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in zato ni predmet revizijske presoje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).