Jedro

Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da storilčeva nekaznovanost ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ker se od državljanov pričakuje, da se ne ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. V okviru splošnih pravil za odmero kazni (čl. 41 KZ) je sodišče dolžno ovrednotiti tudi prejšnje življenje storilca. Če je to tudi v kazenskopravnem smislu pozitivno, kar pomeni, da spoštuje pravne norme, je sodišče dolžno tudi takšen podatek ovrednotiti v korist obtoženca, torej kot olajševalno okoliščino.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. T.Z. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu kazen zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obt. T. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odst. 182. čl. KZ ter mu izreklo kazen 3 leta zapora. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da višje sodišče obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Višja državna tožilka je enako kot v pisnem mnenju predlagala zavrnitev zagovornikove pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnik v zvezi z dejanskim stanjem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka v času dejanja slabotna oseba, izraža pa tudi dvome v verodostojnost obremenilnih prič, oškodovanke A.Z. ter njene matere A.Z., kar utemeljuje z navajanjem naslednjih okoliščin: da je čudno, da do spolne zlorabe oškodovanke, ki pri 15. letih nikakor ni nezrela in neizkušena oseba, ni prišlo že prej, spričo njene pogoste vinjenosti in uživanja marihuane in ob pomanjkanju spolnih odnosov, ki jih pri obtožencu ugotavlja sodišče prve stopnje; da je čudno, da med najdenimi sledovi na rjuhi ni bila ugotovljena prisotnost sperme in da je neverjetno je, da bi obtoženec spolno zlorabil oškodovanko med menstruacijo. Verodostojnost obeh prič pritožnik izpodbija tudi z navedbami, da se želi A. Z., njegova bivša žena, polastiti stanovanja, o katerem teče pravda in da je proti njemu nahujskala tudi oškodovanko; ta naj bi po navedbah pritožnika dvema osebama (U. Z. in P. K.) celo priznala, da se vse to, o čemer teče postopek, ni zgodilo.

Pritožnikovi argumenti, s katerimi dokazuje, da do spolnega odnosa med obtožencem in oškodovanko naj ne bi prišlo ne prepričajo.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje natančni in prepričljivi dokazni oceni izpodbijane sodbe (stran 3 in 4), da je oškodovankina izpovedba trdna, zanesljiva in psihološko prepričljiva, skratka, da je v vseh pogledih verodostojna; še posebej zato, ker njen opis dogajanja posredno podpirajo tudi drugi dokazi, kot so obtoženčevo pismo oškodovanki, izpovedba oškodovankine matere A.Z., izvedensko mnenje psihiatrinje prof. dr. M.Ž.T. ter strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave. Ob takšnih ugotovitvah in oceni sklicevanje obrambe na domnevni motiv obeh prič v zvezi s stanovanjem,zaradi katerega obtoženca lažno bremenita, izgubi vsakršno težo. Pritožnik tudi ni izakazal s potrebno verjetnostjo, da bi bilo mogoče z zaslišanjem omenjenih prič, katerima naj bi oškodovanka zanikala dogodek, drugače ugotoviti dejstva, pomembno za razsojo. Ob ugovorih v zvezi z analizo najdenih sledov na rjuhi je treba pojasniti, da je bila predmet strokovne analize le rjuha na oškodovankini postelji, ne pa tudi rjuha na obtoženčevi postelji, kjer je po navedbah oškodovanke prišlo do spolnega akta. Zato je razumljivo, da na podlagi odsotnosti sperme na rjuhi ni mogoče izvajati nobenih pravno relevantnih zaključkov. Tudi na vseh ostalih okoliščinah, ki jih zatrjuje pritožba in ki so uvodoma povzeti, ni mogoče graditi ocene o zmotni dokazni presoji ter nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju; izpodbijana sodba v tem pogledu po mnenju višjega sodišča nima nobenih pomanjkljivosti.

Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da je izvedenka psihiatrinja ugotovila zgolj verjetnost, da oškodovanka v času obravnavanega dogodka ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja. Vendar pa iz tega še ni mogoče izvajati zaključka, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo konstitutivnega znaka obravnavanega kaznviega dejanja, to je, da je bila oškodovanka v času storitve dejanja slabotna oseba. Izvedenkino strokovno mnenje namreč v tem primeru ni samostojen argument dokazne ocene, pač pa le dopolnjuje in potrjuje navedbe oškodovanke, da se zaradi stanja, v kakršnem je bila, obtožencu ni bila zmožna upreti. Ker izvedenka ni razpolagala z objektivnimi podatki o količinah zaužitih substanc (tablete, marihuana in alkohol) ni bila mogoča kvantitativna ocena oškodovankine prizadetosti. Razumljivo je, da takšne ocene tudi ni mogoče napraviti za nazaj, oškodovanka pa se tudi ne spominja, kakšno količino psihoaktivnih snovi je zaužila. Zato se je izvedenka pri svoji oceni oprla na oškodovankino pripoved in opise njenega vedenja (tudi obtoženec je opazil, da se je čudno obnašala in da jo je zanašalo) in podala kot najbolj verjetno oceno, da zaradi vpliva psihoaktivnih snovi v času dogajanja oškodovanka ni bila sposobna razumeti pomen svojega ravnanja in ni zmogla obvladati in smiselno usmerjati svojega vedenja. Navedene ugotovitve izvedenke, ki z veliko verjetnostjo potrjujejo oškodovankino lastno oceno o njenem takratnem stanju, so po mnenju višjega sodišča bile zadostna in dovolj trdna osnova za zaključek, da je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja slabotna oseba v smislu 1. odst. 182. čl. KZ. Drugačno pritožnikovo stališče, ki je tudi povsem laično, ne more razvrednotiti strokovnega mnenja izvedenke. Zaradi navedenega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pa pritožba ne utemelji, zaradi česar je šteti, da ta pritožbeni razlog ni uvelajvljan.

Na podlagi določbe 386. čl. ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Mnenja je, da je bila obtožencu glede na ugotovljene okoliščine izrečena prestroga zaporna kazen. Strinja se z ugotovitvami izpodbijane sodbe, da je spolna zloraba (spolno občevanje) ml. oškodovanke, ki je obtoženčeva hčerka in ki je bila v času kaznivega dejanja stara šele 15 let, tako tehtna obteževalna okoliščina, da drugačna kazenska sankcija kot zapor ne pride v poštev. Vendar pa je težo obravnavanega kaznivega dejanja treba presojati še v povezavi z nekaterimi drugimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki dopolnjujejo oceno o nevarnosti dejanja in storilca. Tako je bila premalo upoštevana izjemnost in precejšnja časovna odmaknjenost storjenega kaznivega dejanja; to je namreč prvi in edini tovrsten obtoženčev ekces proti oškodovanki, za katero je obtoženec sam skrbel od 12. leta dalje, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno pred več kot petimi leti. Za oškodovanko dejanje sicer ni bilo brez psihičnih posledic, vendar pa se je po navedbah matere sedaj uredila in umirila, dokončala šolanje in se redno zaposlila. Tudi obtoženec je sicer urejena osebnost, je redno zaposlen in doslej sodno še ni bil kaznovan. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da obtoženčeva nekaznovanost ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ker da se od državljanov pričakuje, da se ne ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. Prejšnje življenje je ena od okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru splošnih pravil za odmero kazni. Če so ti podatki za storilca pozitivni, jih je sodišče kot takšne dolžno tudi ovrednotiti.

Nekaznovanost 52 let starega obtoženca kaže, da je doslej spoštoval veljavne družbene norme, zato ta podatek o njegovi osebnosti ne more biti spregledan ob presoji, kakšno kazen naj mu sodišče izreče za storjen kaznivo dejanje. Nepravilna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil obtoženec doslej že "večkrat obravnavan pri sodniku za prekrške, zaradi kršitev javnega reda in miru; za tovrstne prekrške je bil doslej kaznovan le dvakrat v letih 1996 in 1998 (iz podatkov kazenske evidence so namreč upoštevni le ti podatki), kar pa bistveno ne spreminja veljave prvotne ocene o obtoženčevi osebnosti.

Tudi glede na zakonske meje kazni za obravnavano kaznivo dejanje (od 6 mesecev do 5 let) se zdi izrečena 3-letna zaporna kazen previsoka, poleg tega pa tudi ni primerljiva s kaznimi, izrečenimi v drugih podobnih primerih, saj po svoji strogosti znatno odstopa.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu zaporno kazen znižalo na 1 leto in 6 mesecev zapora, v ostalem pa je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.