Jedro

Ker med udeleženci postopka ni bilo soglasja o določitvi pripadajočega zemljišča na način, kot izhaja iz predloga predlagateljic, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po rednem teku stvari in za odločitev o pravnem položaju pripadajočega zemljišča postavilo sodno izvedenko urbanistične stroke. Sodišče prve stopnje je zaradi domneve umika predloga postopek pravilno ustavilo, ker predujem za delo sodne izvedenke urbanistične stroke s strani predlagateljice, kot tudi ostalih udeležencev, ni bil poravnan (prvi odstavek 16. člena ZVEtL-1).

Drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1, ki določa, da se nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oz. neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Med udeleženci ni bilo spora o obstoju stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča ustavi (I. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagateljici iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, predlogu za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugodi, nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja stvarne pravice na pripadajočem zemljišču ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 50. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).2 Zaradi spora udeležencev o obstoju služnosti bi moralo sodišče prve stopnje nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oz. neobstoja stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču, ustaviti in odločiti, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. Izvedba dokaza z izvedenko urbanistične stroke ni potrebna. Pravni položaj nepremičnine je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne sodni izvedenec. Ker je sodišče prve stopnje izvedenko postavilo z namenom ugotovitve pravnega položaja nepremičnine, kar je v izključni pristojnosti sodišča, sklep o postavitvi izvedenke ni pravilen. Predlagateljici zato nista želeli plačati predujma. Merila za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne predvidevajo soglasja udeležencev postopka o obstoju služnostnih pravic. Pogojevanje soglasja zakonitih udeležencev z ustanovitvijo stvarne služnosti ne predstavlja okoliščine, ki bi bila relevantna za ugotovitev sporne nepremičnine kot skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama predlagateljic. Sodišče prve stopnje je želelo na nedopusten način - pod pretnjo plačila predujma v višini 2.000 EUR - pridobiti soglasje predlagateljic za predlagano služnost. Izpodbijani sklep je tudi v nasprotju z zbranim procesnim gradivom. Predlagateljici sta med postopkom izpostavili, da že 76. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)3 predvideva zakonito služnost za vzdrževalna dela, udeleženki pa nista izkazali obstoja brezplačne zatrjevane služnostne pravice. Predlog je skladno z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)4 pomanjkljiv, saj je za vknjižbo stvarne služnosti potrebno natančno opisati prostorske meje služnosti.

3. Na vročeno pritožbo udeleženci niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljici sta vložili predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča parcel. št. 3307/2, k. o. 0000..., k stavbama z naslovom V. 3 in 5. 6. Sodišče prve stopnje je zaradi domneve umika predloga postopek pravilno ustavilo, ker predujem za delo sodne izvedenke urbanistične stroke s strani predlagateljice, kot tudi ostalih udeležencev, ni bil poravnan (prvi odstavek 16. člena ZVEtL-1).

7. Če pripadajoče zemljišče še ni določeno s pravnomočno odločbo, sodišče določi zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih dovoljenj, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti: (1) tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, (2) preteklo redno rabo zemljišča in (3) merila ter pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali v času gradnje stavbe (43. člen ZVEtL-1).

8. Ker med udeleženci postopka ni bilo soglasja o določitvi pripadajočega zemljišča na način, kot izhaja iz predloga predlagateljic, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po rednem teku stvari in za odločitev o pravnem položaju pripadajočega zemljišča postavilo sodno izvedenko urbanistične stroke. Njena naloga je bila, da v okviru pravil stroke pove, kaj je bilo glede na urbanistično zasnovo gradnje namenjeno redni rabi stavbe, ali je bilo obravnavano zemljišče po prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih (morebiti) v celoti ali deloma namenjeno tudi redni rabi drugih stavb, v naravi ugotovi morebitne sledove pretekle rabe zemljišča in opozori na druge pomembne okoliščine. Pri določitvi in ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča namreč ni zadosti, da se ugotovi le pretekla raba in dejanska posest zemljišča, ampak je pomembna tudi urbanistična zasnova (ureditev) soseske in umeščenost objekta v prostor, za kar pa je potrebno strokovno znanje izvedenca urbanistične stroke. Ker s takšnimi strokovnimi znanji sodišče prve stopnje ni razpolagalo, je v postopek pravilno pritegnilo sodnega izvedenca urbanistične stroke.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje postavilo sodno izvedenko zato, da bi ugotovila pravni položaj spornega zemljišča, torej v smislu rešitve pravnega vprašanja pripadajočega zemljišča, ki je v pristojnosti sodišč. Odločanje o pravnem položaju spornega zemljišča je v pristojnosti sodišča, podlago pa predstavlja strokovno mnenje sodnega izvedenca urbanistične stroke ob upoštevanju vseh ostalih relevantnih okoliščin. Šele strokovno izvedensko mnenje, skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, tvori relevantno dejansko podlago, na kateri lahko sodišče zapolni pravni standard pripadajočega zemljišča. 10. Drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1, ki določa, da se nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oz. neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Med udeleženci ni bilo spora o obstoju stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču. Prva zakonita udeleženka je le pogojevala soglasje k predlogu za določitev pripadajočega zemljišča z dodelitvijo služnosti za vzdrževanje in izvajanje sanacijskih in drugih vzdrževalnih del. Ni pa trdila, da na pripadajočem zemljišču obstoji stvarna služnost ali da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev stvarne ali obligacijske pravice. Spora o obstoju stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču v smislu drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 tako ni bilo. Izraženo je bilo zgolj stališče prve zakonite udeleženke, pod kakšnimi pogoji je pripravljena podati soglasje k predlogu predlagateljic. Ker ni bilo zatrjevano, da na zemljišču obstoji stvarna služnost, postopka v tem delu ni bilo treba ustaviti in nadaljevati po pravilih pravdnega postopka.

11. Iz podatkov spisa prav tako ni razvidno nepravilno postopanje sodišča ali celo izrekanje groženj razpravljajočega sodnika predlagateljicama naj plačata predujem. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo predlog prve zakonite udeleženke, da se na spornem zemljišču ustanovi stvarna služnost in predlog le predstavilo drugim udeležencem postopka.

12. Irelevantne so pritožbene navedbe glede zakonite stvarne služnosti. Bistveno je, da se predlagateljici nista strinjali s postavljenim pogojem prve zakonite udeleženke in ni bilo doseženo soglasje. Če med udeleženci soglasja o predlogu za določitev pripadajočega zemljišča ni, mora sodišče prve stopnje izpeljati redni postopek, kar je z imenovanjem sodne izvedenke tudi pravilno storilo.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)5 in 3. členom ZVEtL-1), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 3. členom ZVEtL-1).

14. Stranke pritožbenih stroškov niso priglasile (40. člen ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 - s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 34/17. 3 Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20. 4 Ur. l. RS, št. 58/03 - s spremembami in dopolnitvami. 5 Ur. l. RS, št. 16/19.