Jedro

Tožnik (odvetnik) je bil omenjen v mediju – v poročilu, katerega predmet je obvestilo o storjenem kaznivem dejanju. Niti jezikovna niti smiselna razlaga poročila kot celote ne privedeta do vtisa o kriminalni vpletenosti tožnika v kaznivo dejanje, ki je predmet poročila. Res pa je, da poročilo javnost pritegne ne samo k nadaljnjemu kritičnemu spremljanju obravnave kaznivega dejanja, ki je predmet poročanja, ampak tudi k spremljanju tožnikovih bodočih dejanj v zadevi, ki je z obravnavno zadevo posredno povezana. S tem (in ne z očitkom kaznivega dejanja) pa se mora tožnik kot medijsko odmeven odvetnik sprijazniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 20.000- € odškodnine za škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Stroški tožene stranke v višini 2.117,48 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, ker jasno ne utemelji, zakaj dejanje ni protipravno. Sodba ne vsebuje materialno pravnih stališč in končnih dejanskih zaključkov. Zatrjuje nasprotje med ugotovitvijo, da prispevek govori, naj bi bil v vdor vpleten nekdo znotraj sodišča in ugotovitvijo, da je omenjen tožnik in da mu potek sojenja ne kaže najbolje. Tožnik je bil v prispevku slikovno in tekstovno omenjen, kar povprečnemu gledalcu prikaže kot vplivanje na zadevo, v kateri naj bi tožniku kot zagovorniku ne kazalo najboljše. Povprečen gledalec ne more spregledati, da novinarka pristavi celo, da je tožilstvo v nekaterih primerih, povezanih z imeni lokalnega okolja, pasivno. Tožnik je obremenjen s hudimi obtožbami, neresnica pa je tudi, da gre za vdor v zadevo, o kateri še ni odločeno, ker je šlo za pravnomočno razsojeno zadevo. Novinarka je kršila 2. in 3. čl. Kodeksa novinarske etike, ker je osebno žaljivo predstavljala podatke o tožniku in ga obtoževala, ne da bi informacijo pri njem preverila. Za povprečnega gledalca je ustvarjen vtis, da se vse vrti okrog tožnika kot enega od imen lokalnega okolja, ki ima možnost nezakonito vplivati na izid sodnih postopkov, v katerih nastopa kot zagovornik. Izpoved novinarke potrjuje, da prispevek ni bil pripravljen s profesionalno skrbnostjo, ker novinarka kazenskega spisa ni spremljala in si o njem ni pridobila podatkov. Gre za insinuacijo, da bi bilo na zadevo mogoče vplivati, čeprav je bila že pravnomočno zaključena, kar izhaja iz izjave za medije. Razlogi glede pravnomočnosti zaključka niso jasni. Presoje o tem, ali sporni posnetek oz. prispevek govori o sodišču ali tožniku, sodišče ne more prepustiti priči. Dejstvo je, da je bil tožnik v prispevku tekstovno in slikovno omenjen in to v negativnem kontekstu vdora v spis, kar je huda obtožba, o kateri bi novinar moral pridobiti izjavo osebe, na katero se nanaša. Tudi informacija, da tožniku ne kaže najbolje, ni preverjena in je tudi neresnična, ker je bila zadeva že pravnomočno zaključena. Prispevek ustvarja vtis o tožnikovi vpletenosti, o čemer sta izpovedovala L.O. in M.M.; da je šlo za namigovanje, kaže tudi izpoved priče S.P. z naslovom Namigovanja zavrača. Ni jasno, zakaj je kršitev kodeksa v zvezi s hudo obtožbo obrazložena z načeli kazenskega prava. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sodišče toženkinega posega v tožnikove osebnostne pravice ni štelo za protipravnega. Zgrešeno je stališče, da je prag posegov v tožnikovo zasebnost pri tožniku postavljen niže kot pri subjektih, ki niso javne osebnosti. Zaradi napačnega zaključka, da toženkino ravnanje ni protipravno, je napačen tudi zaključek, da toženka ne odgovarja za ostale objave, ki se na prispevek nanašajo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je zavrnitev odškodninskega zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da v večernih poročilih objavljena vest (TV oddaja Dnevnik na 1. programu TV Slovenije dne X.Y.2009) in objava na internetnem portalu RTV Slovenije objektivno gledano za tožnika nista žaljivi in zato ne pomenita posega v njegovo čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom soglaša, kajti nobena od informacij ni podana tako, da bi lahko škodovala tožnikovemu dobremu imenu in ni osnove za tožnikovo razžaljenost oziroma prizadetost časti.

6. Ustno je bila novica objavljena v informativni oddaji, namenjeni obveščanju o domačih in svetovnih dogodkih. Ne gre za komentar ali vrednostno sodbo, ampak poročilo, ki mora biti resnično in objektivno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bila novica tako tudi objavljena in sicer tako v TV oddaji kot tudi na spletnem portalu. Z jezikovno razlago obeh objav je ugotovljivo, da se tožnik omenja kot zagovornik v zadevi, v kateri je prišlo do nedovoljenega posega v sodni spis. Ustno (v TV oddaji) podana informacija vsebuje podatek, naj bi potek sojenja tožniku ne kazal najbolje (kot vir informacije se navaja neuraden a zanesljiv vir), na internetnem portalu podana informacija tega podatka ne vsebuje. Podatek o tožnikovem zastopanju je objavljen kot golo dejstvo; tožniku se ničesar ne očita in se ga z dogodkom, ki je predmet poročanja kakorkoli ne povezuje. Kot vpletenega v to dejanje se omenja nekoga znotraj sodišča; da bi bil kdorkoli uradno osumljen, je zanikano. Jezikovna razlaga obeh poročil pripelje do zaključka, da tožnik ni storilec nedovoljenega dejanja, saj vest izrecno navaja, da je storilec nekdo znotraj sodišča. Vest o takem ali drugačnem uspehu odvetnika v sodnem postopku za odvetnika ne more biti žaljiva, ker je uspešnost obrambe oz. zastopanja v veliki meri odvisna od zadeve same in ne samo od kvalitete nudene pravne storitve.

7. Novico pa je treba brati in obravnavati kot celoto, torej presoditi, ali je iz nje kot celote, torej smiselno, mogoče razbrati podatek ali vsaj sum o tožnikovi vpletenosti, povezanosti z nedovoljenim in prepovedanim oz. kaznivim dejanjem (vdorom v sodni spis). Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša, da tudi celovit pogled na novico ne pripelje do tovrstnega vtisa. Na internetnem portalu je trditev o tožnikovem zastopanju objavljena na začetku, medtem ko se o možnem storilcu govori proti koncu objave. Vmes je tožnikovo zanikanje vpletenosti v dogodek. Na internetnem portalu navedbe o uspešnosti tožnikovega zagovora ni. Poleg vesti o vdoru v spis in omembe tožnika kot zagovornika je objavljen tožnikov odziv, v katerem kakršnokoli povezanost z dogodkom odločno zanika, napoveduje tožbo in pojasni poslovanje sodišča s spisi, novico pa označi za smešno, neverjetno, na blaznost meječo zgodbo. S tem odmevom nadgrajeni informaciji tendencioznosti ali zavajanja zagotovo ni mogoče očitati. Ustno (v TV oddaji) objavljena informacija se v delu, kjer omenja tožnika in potek sojenja, ki naj bi za tožnika ne kazal najbolje, sklicuje na neuradne a zanesljive vire, kar opozarja na previdnost pri sprejemanju točnosti informacije. Podatek o tožnikovi uspešnosti zagovora ni posredovan kot gotovo dejstvo oz. trditev, ampak v obliki, ki dopušča tudi drugačno možnost: „Potek sojenja naj bi mu ne kazal najbolje“. Tudi ustno objavljena novica torej tako z navedbo vira kot obliko, v kateri je podana, poslušalca opozarja na možnost, da ne gre za dokončne in neovrgljive podatke in to celo o tožnikovi vlogi v kazenskem postopku, medtem ko o kakršnikoli povezanosti z nedovoljenim dejanjem, ki je predmet poročanja, ni govora. Podatek o očitkih pasivnosti, ki letijo na koprske kriminaliste glede obravnave kaznivih dejanj, povezanih z imeni iz lokalnega okolja, je v obeh – pisni in ustni informaciji – ločen od podatka o tožnikovem zagovorništvu. Obe novici ga vsebujeta na koncu. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja na sedmi in osmi strani sodbe ter soglaša z zaključkom, da tudi slikovni del TV prispevka vsebine poročila ne izkrivlja. Iz nobene od vesti ni zaznati kakšnega namigovanja, nedorečenosti, ampak sta obe jedrnati, povzemata dejstva, zato pritožbeno sodišče soglaša, da tudi gledano kot celota, objavi informirata o nepravilnosti, ki se je pripetila na sodišču in da krivec uradno še ni osumljen, nakazujeta pa na vpletenost nekoga znotraj sodišča. Tožnik ni oseba, ki deluje znotraj sodišča. Priči L.O. in M.M. nista povprečna poslušalca oz. bralca, kakršne je treba upoštevati pri ugotavljanju vsebine, ki ju poročili posredujeta javnosti. Res je, da se pojavi vprašanje, zakaj tožnika v novici sploh omenjati, saj je za informiranje o nedovoljenem oz. kaznivem dejanju omemba njegovega imena (v ustno posredovani novici pa tudi navedba uspešnosti njegovega zagovora) povsem nepotrebna. Prvostopno sodišče sledi izpovedbi novinarke, da je tožnikovo ime vključila zato, ker ji je bil ta podatek znan. Podatek, ki ga je posredovala, je točen – tožnik je bil zagovornik v kazenski zadevi in njegov klient je bil na prvi stopnji obsojen. S tem podatkom je novinarka razširila obseg posredovanih podatkov o zadevi oz. sodnem spisu, v katerem je do nedovoljenega dejanja prišlo. Ker se tožnik v medijih pojavlja pogosteje kot drugi odvetniki in je širši javnosti znana osebnost, je tudi ta podatek za poslušalce in bralce zanimiv.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da novica pri povprečnem bralcu in poslušalcu ne vzbudi vtisa o kriminalni vpletenosti tožnika, res pa je, da zaradi omembe njegovega imena pritegne h kritičnemu spremljanju, ne samo bodočih vesti o vdoru v sodni spis oz. nepravilnostih na sodišču, ampak tudi o tožnikovih bodočih dejanjih v tej in drugih zadevah. S tem (in ne z očitkom kaznivega dejanja) pa se mora tožnik kot medijsko odmeven zagovornik sprijazniti.

9. Ugotovljen dejanski stan utemeljuje materialnopravni zaključek o izključeni protipravnosti, zato je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen, pritožba, ki temu zaključku nasprotuje, pa na osnovi 353. čl. ZPP zavrnjena. Niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).