Jedro

Z razkritjem identitete pri eni od tem na spletnem forumu je tožnik stopil v prostor družbenega dogajanja, ki presega sfero zasebnosti in mora nase prevzeti tveganje, da bodo njegova mnenja (in tudi so) postala predmet diskusije in presoje.

Tožnik je javni uslužbenec, njihova ravnanja pa so načeloma vedno predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje politične funkcije

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: „1. Toženi stranki se od prejema te sodbe dalje prepoveduje brez soglasja tožeče stranke javno objavljati in razširjati informacije o tem, avtor katerih, zgolj s katerimkoli vzdevkom ali psevdonimom podpisanih objav na spletnih forumih, je dejansko tožeča stranka, in v tiskanih ter spletnih izdajah svojih revij in časopisov objavljati njene fotografije, in tako posegati v osebnostne pravice tožeče stranke.

2. Tožena stranka se mora javno opravičiti tožeči stranki za poseg v njene osebnostne pravice, storjene z javno objavo in razširjanjem članka „Sovražni govor svetovalca Ustavnega sodišča“ v reviji R. in z objavo fotografije tožeče stranke ob tem članku, kar mora storiti s tem, da uvod in izrek te sodbe na svoje stroške objavi v 1. številki revije R., ki bo izšla po poteku roka 15 dni od prejema te sodbe, tako v tiskani kot v spletni izdaji, pri čemer mora v spletni izdaji R. izrek te sodbe ostali dostopen na dobro vidnem mestu 6 mesecev.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe, od prvega dne po poteku tega roka dalje pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska stroškov.“ Proti navedeni zamudni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki sodbo izpodbija v celoti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da se vse tožbene navedbe štejejo za resnične, ker toženec ni odgovoril na tožbo. Sodišče prve stopnje je napačno odtehtalo težo tožnikove zasebnosti, časti in dobrega mena v primerjavi s svobodo izražanja toženca in vrednotam tožnika dalo premajhno težo. Te vrednote v zadevnem primeru več kot odtehtajo izjemno majhno težo svobode tiska, ki je toženec ni uporabil za obveščanje javnosti o zadevah javnega značaja, pač pa za „pljuvanje“ po tožniku. Toženec je napisal članek o osmih banalnih, za forum F. normalnih, „gostilniških“ spletnih komentarjih tožnika in je z očitnim namenom doseči odpoved delovnega razmerja o teh sporočilih obvestil njegovega delodajalca. Zgolj politično prepričanje tožnika, ki ga ta ni zaupal tiskanim medijem, ne more utemeljeno zanimati javnosti, tožnik pa se pri spornih sporočilih ni podpisal s pravim imenom. Začetna napaka je predvsem napačna oznaka tožnika kot relativne javne osebnosti ali relativne osebe javnega življenja. Tožnik je javni uslužbenec, svetovalec Ustavnega sodišča, ki ne vodi nobenega oddelka ali organizacije. Če so javni uslužbenci relativne javne osebnosti, potem samo oni v to kategorijo prispevajo nekaj 10.000 državljanov v Sloveniji, da ne govorimo o vseh sodnikih. Tožnik vsekakor ni relativna javna osebnost, saj v dejanski podlagi sodbe za to ni nobene podlage, razen dejstva, da je objavil en članek v P.. Pretežno anonimno sporočanje na internetnem forumu ne more biti razlog, da se nekoga šteje za javno osebnost. ESČP je v sodbi v zadevi Von Hannover proti Nemčiji z dne 24.6.2004 tako opredelitev zanikalo celo glede monaške princese in je v 73. točki poudarilo, da mora biti razlika med t.i. absolutnimi in relativnimi javnimi osebnostmi jasna in očitna tako, da bo vsak posameznik v pravni državi imel jasna napotila, kako naj se v javnosti obnaša. Sodišče takšnega jasnega standarda ni vzpostavilo in le povedalo, da relativna oseba javnega življenja ljudi zanima v zvezi z nekim dogodkom. Dejstvo pa je, da tak javno pomemben dogodek v zvezi s tožnikom ne obstaja, ker to pisanje sporočil na forum F. ni. Javno pomembne osebe so lahko poleg politikov in vodilnih javnih uslužbencev (kvečjemu sekretar Ustavnega sodišča), še nekateri vodilni gospodarstveniki, športniki in umetniki, ni pa tožniku znana niti ena odločitev domačih ali mednarodnih sodišč, po katerih bi bili med relativne osebe javnega življenja uvrščeni kar vsi javni uslužbenci ali navadni svetovalci ustavnih ali drugih sodišč. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na sodbo Višjega sodišča I Cp 3514/2005 z dne 7.9.2005, še manj smiselno pa je, da citira sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 229/2001 z dne 18.4.2002, ker nista uporabljivi za konkretni primer. Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženec tožniku ni dal možnosti odzvati se na navedbe, ki so bile potem objavljene v spornem članku. Dalo je bistveno preveliko težo svobodi izražanja toženca, ki je povsem povozila pravico do tožnika do zasebnosti in do tega, da se ga v javnosti ne povezuje s tistimi anonimnimi sporočili na forumu, glede katerih ne želi, da se zraven takih člankov ne objavlja njegovih slik in o tem obvešča njegovega delodajalca. Za tožnika bi morali veljati argumenti iz določbe Ustavnega sodišča Up–570/09. Svoboda tiska in izražanja ima visoko težo, ko gre za obveščanje o zadevah javnega značaja. Tožena stranka pa je le povezala tožnika z anonimnimi zapisi na forumu F., iz katerih izhaja le, kakšno je njegovo politično stališče in kaj si misli o nekaterih javnih figurah. To pa samo po sebi ni zadeva javnega značaja, saj bi sicer vsi javni uslužbenci in tudi sodniki morali razkriti svoje politična stališča celo, če ne bi hoteli. Poročanje o gostilniški debati ni zadeva javnega značaja. Napačno je tudi stališče sodišča iz 24. točke obrazložitve, da bi za uspeh z zahtevkom zaradi poseganja v zasebnost moral tožnik točno povedati, iz katerega dela spornega članka izhaja namen smešenja in sramotitve. Namen protipravnega posega v zasebnost niti ni odločilen, zadošča samo dejstvo protipravnega posega. Poleg tega pa je tožnik v tožbi jasno povedal, da je namen spornega članka kot celote in pošiljanja obvestil delodajalcu tožnika, smešenje tožnika in maliciozno vplivanje na sprožitev delovnopravnih sankcij proti njemu. Bistvo te zadeve je, da ima tožnik pravico sam odločati o tem, katera svoja „forumska“ sporočila bo povezal s svojim imenom, katera pa bodo ostala podpisana s psevdonimom. Res je, da bi na podlagi samorazkritja tožnika pri zgolj eni od minornih tem na forumu lahko določen krog ljudi pri prav vsaki drugi temi na forumu, kjer je objavljal "v." ugotovili, da je to I. V. Toženec je ta krog ljudi s širjenjem spornega članka močno in nedopustno razširil. Sklicuje se še na sodbo ESČP v zadevi Peck proti Združenemu kraljestvu z dne 28.1.2003. Odpoved zasebnosti je treba pojmovati niansirano; če je tožnik pri eni od tem na forumu dovolil, da se ga poveže s psevdonimom, to ne pomeni, da je dal splošno dovoljenje glede prav vseh anonimnih sporočil na forumu, da se ga povezuje z njimi v povsem drugih, tiskanih medijih. Tudi če bi bil tožnik odgovoren za to, da neomejeno veliko število ljudi na spletu izve za identiteto "v.", pa ni z ničemer dal dovoljenja, da se vednost o identiteti širi še naprej v povsem drugih vrstah medijev, kot je revija R., saj tega kot nejavna osebnost ni mogel predvideti, predvsem pa ni dovolil. Sodišče prve stopnje je dalo prenizko težo tudi pravici tožnika do dobrega imena oziroma ugleda. Izbor le osmih, nekoliko robatih, sporočil tožnika od več kot 3.600, ne da bi bila prikazana tudi do tožnika sovražna sporočila drugih „forumašev“ in druga bolj umirjena sporočila tožnika, umetno prikazuje tožnika v slabi in agresivni luči, kar je v tožbi tožnik dobro prikazal z nekaj primeri drugih, bolj uglajenih svojih sporočil in tudi s primeri žalitev, ki jih je utrpel na forumu. Sporni članek je uresničitev destruktivne želje škoditi mu s strani politične desnice. Zgrešeno je zato stališče prve stopnje, da tožniku s temi očitki ne more uspeti, ker ni zatrjeval, da je sporni članek vplival na njegovo zavest o lastni vrednosti. Kršitev osebnostnih pravic je protipravna tudi, če je posledica nekega ravnanja le nižanje ugleda neke osebe v očeh drugih, v očeh javnosti. Ni treba, da tožniki subjektivno začutijo nižanje lastne vrednosti. Napačno je tudi sklicevanje na kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Sodišče namiguje brez razloga, da je tožnik kršil ugled Ustavnega sodišča. Teza o posegu v osebnostne pravice je temeljila tudi na trditvah o nedopustni objavi njegove fotografije, pri čemer znani videz tožnika ni vsebinsko dopolnjeval ali dajal neke dodane vrednosti članku, ampak je bila fotografija objavljena z namenom vzpodbujanja nasilja proti tožniku. V zadevi Von Hannover proti Nemčiji je ESČP zavzelo stališče o pomembnosti varstva podobe posameznika. Tudi pri javni osebnosti lahko objava njegove podobe, glavnega atributa njegove individualnosti, poseže v njegovo zasebnost. Brez odgovora na tožbo toženec niti ni trdil, da bi fotografijo tožnika pridobil na dopusten način oziroma z njegovim dovoljenjem.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo z zavrnilno oziroma t.i. nepravo zamudno sodbo, ki se izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (318. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve skrbno izluščilo dejstva, ki se v tej zadevi zaradi odsotnosti odgovora na tožbo štejejo za resnična, v nadaljevanju pa presojalo, ali glede na tako ugotovljena dejstva materialno pravo utemeljuje pravno posledico, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim predlogom. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se je sodišče(1) kljub popolni pasivnosti tožene stranke (pre)močno angažiralo v iskanju opravičljivih razlogov za njeno ravnanje. Glede opozorila tožnika v pritožbi, da se vse tožbene navedbe štejejo za resnične, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da se štejejo za priznane le trditve o dejstvih, na katere tožnik opira svoj zahtevek, materialnopravna presoja oziroma pravna kvalifikacija pa je pridržana sodišču. V reviji R. (katerega izdajatelj je tožena stranka) je bil dne 13.8.2012 v številki 33 na strani 11 objavljen članek N. G. z naslovom „Sovražni govor svetovalca ustavnega sodišča“. Ob sliki tožnika se nahaja še podnaslov: "I. V., svetovalec na ustavnem sodišču, po spletnih forumih trosi sovražne politikantske žaljivke na račun „desničarjev in drugih nepridipravov". V uvodnem delu besedila članka sta najprej omenjena dva tožnikova članka, prvi z naslovom: "V.: Bojne bombe proti socialni državi je dobro slišati tudi v Sloveniji" (objavljen 26. 1. 2012 v časniku F., ki so ga povzele po reviji P.) in "Res brez ustavnopravnega dvoma?", ki je bil dva dni kasneje objavljen v D.. V obeh je avtor (tožnik) polemično nasprotoval predlogu vpisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo in izrazil svoje pravno politične pomisleke. Kot nadalje navaja sporni članek, je v zvezi s prej omenjenim člankom v F. na spletnem forumu F. prišlo do razprave, v katero se je vključil tudi "forumaš" z nazivom „v.“. Članek nadalje navaja:" V enem od komentarjev je na vprašanje enega izmed sodelujočih, ali je on, torej "v.", avtor članka v P.(2), zapisal: "Tako je, jaz sem avtor članka."" Članek v R. se nadaljuje z ugotovitvijo, da se je tožnik sam razkril, da na forumu nastopa pod vzdevkom "v.", nato pa navede besedilo osmih tožnikovih komentarjev, ki se nanašajo na stranko SDS in njenega predsednika, trgovino z orožjem, B. P., sodobno politično desnico v Sloveniji in njen tip humorja, nemško ekonomsko politiko in njene posledice ter ekonomista D. in P..

Tožnik priznava, da je avtor komentarjev, citiranih v spornem članku, vendar meni, da je tožena stranka z objavo in razširjanjem spornega članka protipravno posegla v njegove osebnostne pravice in sicer pravico do zasebnosti in pravico do časti in dobrega imena.

Protipravnost posega v zasebnost utemeljuje z naslednjimi tožbenimi trditvami: - tožena stranka je brez privolitve tožnika razkrila pravo ime in priimek pisca komentarjev, skupaj z navedbo zaposlitve, čeprav ti podatki niso bili navedeni ob komentarjih na forumu, ampak le vzdevek "v."; - nepooblaščeno je objavila sliko tožnika in posredovala vsebino sporočil delodajalcu tožnika; - tožnik se je "razkril" (dovolil povezavo vzdevka "v." z njegovim imenom) le pri eni od tem (fiskalno pravilo), s tem pa ni dovolil, da se vse komentarje uporabnika "v." na forumu F. povezuje s tožnikom, objavlja v medijih in razširja; - tožena stranka je tožniku odvzela pravico, da na svojo javno identiteto prilepi le tista javno izražena stališča, ki jih sam hoče, glede drugih pa ostane anonimen in deluje preko vzdevka.

Protipravnost posega v čast in dobro ime utemeljuje z naslednjimi trditvami: - tožnik je dolgoleten in pogost uporabnik spletnega foruma F., kjer ima v času vložitve tožbe že 3600 sporočil, tožena stranka pa je objavila le osem komentarjev, ki ne morejo prikazati niti približno jasne slike neke osebnosti in njenih pogledov; - v osmih komentarjih je res uporabljen mestoma trd in robat jezik, vendar tožnik na forumu pogosto umirjeno in inteligentno razlaga o družbenih vprašanjih, s čimer dviguje raven javne razprave; s tem, ko so izjave, ki so bile namenjene le omejenemu krogu ljudi, na tak način iztrgane iz konteksta ostalih sporočil tožnika, je bil prizadet njegov ugled v družbi.

Protipravnost posega v zasebnost in v čast in in dobro ime je tožnik utemeljeval še s trditvami, da mu tožena stranka pred objavo ni dala možnosti, da prikaže svojo plat zadeve in da je bil namen članka v glasilu politične desnice (ki se je zavzemala za vpis zlatega fiskalnega pravila v Ustavo) le maliciozno destruktivna želja škodovati tožniku.

Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (prvi odstavek 134. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ).

Nedotakljivost osebnostnih pravic zagotavlja tudi Ustava RS v 35. členu(3). Vsebino in domet pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic je ustavnosodna presoja že precej določno opredelila(4). Zasebnost je področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati, katere posege vanj bo dopustil. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati: za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti), pri čemer velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov; značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost: mednje štejejo t.i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t.i. relativne osebe iz javnega življenja-osebe, ki zanimajo javnost samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom)(5).

Posebno mesto v ustavnosodni presoji uživa tudi pravica izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave(6)), ki je temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe(7). Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik)(8). V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska(9), zato je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje svobode izražanja glede novinarskega poročanja, še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev. Vse izjeme, ki dopuščajo in pogojujejo omejevanje svobode tiska oziroma svobode novinarskega poročanje, morajo biti ozko interpretirane.

Osebnostne pravice so lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki so določeni v ustavi (tretji odstavek 15. člena Ustave). Iz ustaljene ustavnosodne presoje(10) izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic (za kar gre v konkretnem primeru) potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, vse v luči konkretnih okoliščin primera.

Glede na zgoraj navedena izhodišča pritožbeno sodišče najprej soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik relativna oseba iz javnega življenja, to je oseba, ki javnost zanima (najmanj) v zvezi s konkretnim dogodkom. Tožnik je namreč v javnosti aktivno in polemično sodeloval v prvovrstni politični temi relevantnega obdobja, vpisu zlatega fiskalnega pravila v Ustavo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da so javno pomembne osebe poleg politikov in vodilnih javnih uslužbencev(11) lahko še nekateri vodilni gospodarstveniki, športniki in umetniki, ne pa „navadni svetovalci ustavnih ali drugih sodišč“. Tožnik v obravnavani zadevi nima statusa relativne osebe javnega življenja (le) zato, ker je javni uslužbenec, zaposlen kot svetovalec na Ustavnem sodišču, ampak zlasti zato, ker je z vstopom v politični prostor prestopil mejo zasebnika, ki edini uživa največjo stopnjo varstva zasebnosti. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da zgolj politično prepričanje tožnika (ki je razvidno iz osmih v spornem članku objavljenih sporočil), ki ga ni zaupal tiskanim medijem, ne more zanimati javnosti. Tožnik je javni uslužbenec, njihova ravnanja pa so načeloma vedno predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje politične funkcije(12).

Tožnik se je v tožbi skliceval tudi na odločbo Up-472/02(13) z dne 7. 10. 2004, kjer je ustavno sodišče obravnavalo tudi komunikacijsko zasebnost (37. člen Ustave(14)), kot enega od vidikov pravice do zasebnosti in s tem splošne osebnostne pravice. Elektronska komunikacija, ki je namenjena nedoločenemu krogu naslovnikov (kot je spletni forum, na katerem je sodeloval tožnik), ni varovano občilo(15) iz 37. člena Ustave, zato pritožbeno sodišče zatrjevanega posega v tožnikovo zasebnost v luči 37. člena Ustave ni presojalo. Bistveno v tej zadevi pa je po mnenju pritožbenega sodišča, da tožnik po tem, ko je sam razkril svojo identiteto oziroma povezal svoje ime in priimek z vzdevkom „v.“ pri eni od tem, upoštevaje tehnične značilnosti spletnih forumov, ni več mogel omejiti kroga ljudi, ki se lahko seznanijo z vsemi sporočili osebe „v.“ pri vseh temah na forumu časnika F.. S tem pa ni mogel več utemeljeno pričakovati zasebnosti svojega delovanja na spletnem forumu. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da ima tožnik pravico sam odločati o tem, katera svoja „forumska“ sporočila bo povezal s svojim imenom, katera pa bodo ostala podpisana zgolj s psevdonimom. Tožena stranka z objavo spornega članka po povedanem zato ni mogla „močno in nedopustno širiti kroga oseb, ki bi lahko pri vsaki drugi temi na forumu ugotovile, da je „v.“ I. V., kot to trdi tožnik v pritožbi. Nenazadnje iz njegovih tožbenih trditev izhaja, da je forum F. odprt za vsakega uporabnika, ki se registrira, torej za neomejeno število uporabnikov. Iz istih razlogov tudi ne more biti utemeljena pritožbena trditev, da se je tožnik „niansirano“ odpovedal zasebnosti in sicer le pri eni od tem na forumu (kjer je dovolil povezavo psevdonima z njim), ne pa tudi glede drugih anonimnih sporočil na forumu.

Z razkritjem identitete pri eni od tem na spletnem forumu F. (vpis zlatega fiskalnega pravila v Ustavo) je tožnik stopil v prostor družbenega dogajanja, ki presega sfero zasebnosti in mora nase prevzeti tveganje, da bodo njegova mnenja (in tudi so) postala predmet diskusije in presoje. Nadaljnje vprašanje je lahko le, v kakšnem obsegu je tožnikov prestop meje med zasebnikom in relativno javno osebo zmanjšal njegovo pravico do zasebnosti. Relativno javne osebnosti morajo trpeti določeno stopnjo vdora v svojo zasebnost. Uživajo sicer več zasebnosti kot absolutno javne osebe, a manj kot zasebniki. Sporni članek se ne dotika intimnega ali družinskega življenja tožnika ali njegove zasebnosti, ampak razkriva njegova politična stališča in mnenja o nekaterih osebnostih iz slovenskega javnega življenja, torej posega v najmanj varovano sfero tožnikove zasebnosti (javno izražanje stališč)(16). Nedopustnost posega v ta del zasebnosti relativno javne osebe je lahko ugotovljena le izjemoma, zlasti če gre za pretiranost ali nesorazmernost posega, ki ni povezano s funkcijo ali družbeno vlogo te osebe(17).

V konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tako pretiran in nesorazmeren poseg v prej definirano sfero zasebnosti tožnika kot relativno javne osebe, ki bi utemeljeval omejitev pravice do svobodnega izražanja, v okviru katere ima še posebej pomembno mesto svoboda tiska oziroma svoboda novinarskega izražanja (glej tč. 10 obrazložitve), pri kateri je treba omejitve še bolj restriktivno interpretirati. Čeprav je tožena stranka izmed številnih sporočil tožnika objavila le osem takih, ki razkrivajo predvsem tožnikova negativna stališča do politične desnice in so po pritožnikovih besedah „zapisana v nekoliko bolj domačem slogu(18)“, po oceni pritožbenega ne gre za pretiranost in nesorazmernost, ki bi utemeljevala omejitev svobode novinarskega izražanja. Tožena stranka je izdajatelj politično profiliranega časnika in je objavila sporočila, ki kažejo (nasprotna) politična stališča tožnika, javnega uslužbenca, ki je javno izražal svoja stališča glede političnega vprašanja vpisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Selektiven izbor sporočil, ki prikazujejo še nekatera druga tožnikova politična stališča, je v teh okoliščinah lahko le eden od vidikov svobode novinarskega izražanja, ne pa nedopusten poseg v tožnikovo zasebnost oziroma smešenje in sramotenje tožnika, kot ta trdi v pritožbi.

Na tem mestu je treba še poudariti, da ne zadošča tožnikovo subjektivno dojemanje spornega članka, ampak mora biti podana žaljivost v objektivnem smislu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da navedbe v članku niso objektivno žaljive in tožnik že zato ne more uspeti s trditvami o namenu škodovanja, ker so bila sporočila poslana tudi njegovemu delodajalcu, enako velja za trditve o sramotenju in smešenju.

Nazadnje je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovemu zahtevku prepovedi objave tožnikovih fotografij, tako kot je postavljen, ni mogoče ugoditi, ker bi šlo za generalno prepoved objave tožnikovih fotografij brez njegovega soglasja, kar predstavlja prevelik poseg v pravice iz 39. člena Ustave.

Zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Pritožnik sicer govori o sodnici, ker za primer razveljavitve sodbe predlaga dodelitev zadeve drugi sodnici.

(2) Ki ga je povzel časnik F..

(3) Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

(4) Up-50/99, Up-444/09. (5) Up-444/09 (8. tč. obrazložitve).

(6) Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

(7) Up-444/09. (8) Up-2940/07. (9) Več o svobodi tiska A. Teršek: Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 107-122. (10) Up-444/09, Up-570/09 in druge.

(11) Tožnik meni, da bi bil javno pomembna oseba lahko kvečjemu sekretar Ustavnega sodišča. (12) Up-2940/07. (13) Tožnik se še posebej poudarja naslednji del obrazložitve:„...da je vsakomur zagotovljeno, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi; v človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. K tej pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije (le sogovornik, določena zaključena skupina ali javnost). Bistveno je, ali lahko človek glede na okoliščine primera utemeljeno pričakuje, da ga tretja oseba ne bo slišala.“

(14) Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil (prvi odstavek 37. člena Ustave).

(15) Več o komunikacijski zasebnosti glej Goran Klemenčič v: Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije (ur.:Lovro Šturm), 2011, str. 519-565. (16) Kljub anonimnosti udeležencev (ki se ji je tožnik sam odpovedal) spletni forumi predstavljajo javen virtualen prostor, v katerem se ljudje srečujejo s pomočjo računalniške tehnologije. Gre za različne oblike interakcij, tudi soočanje političnih mnenj.

(17) A. Teršek, prav tam, str. 234

(18) Tožnik v pritožbi navaja, da sicer stoji za vsebino sporočil, a če bi vedel, da bodo objavljena, bi jih drugače formuliral.