Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, zato mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni mogel vedeti za vzrok ničnostne pogodbe. Sklicevanje na določbo 91. člena OZ (odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe) je neutemeljeno, saj tožnik ni vtoževal plačila odškodnine, zato citirani člen ne more biti pravna podlaga za odločitev o stroških postopka. Tožena stranka tudi ni podala izjave, s katero bi se odpovedala plačilu stroškov, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se je tožena stranka odpovedala plačilu stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov za leto 2002, 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 428,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka sodbe).

Zoper 2. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na ugotovitev Ustavnega sodišča RS in tudi navedbe same tožene stranke, da je bilo kolektivno dogovarjanje o višini regresa v času sklenitve KP tožene stranke leta 1993 prepovedano, tožnik ugotavlja, da je bilo to prepovedano zgolj toženi stranki. Okoliščine primera jasno izkazujejo, da tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti za vzrok (domnevne) ničnosti pogodbe. Iz tega razloga se je tožnik tudi odločil za tožbo. S predlogom, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka se strinja tudi tožena stranka. Svet zavoda pri toženi stranki je 18. 2. 2013 sprejel sklep, da tožena stranka od tožnikov, ki se bodo do 15. 3. 2013 odpovedali tožbenemu zahtevku, ne bo zahtevala povračila svojih stroškov, ki so nastali v zvezi z vložitvijo tožb. Tožnik je tudi mnenja, da so bili stroški tožene stranke nepotrebni, saj so nastali zaradi najema odvetniške družbe, kljub dejstvu, da ima tožena stranka svojo pravno službo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevaje določbi 154. in 155. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V konkretni zadevi je tožnik izpodbijal le odločitev o stroških postopka, zato je pri prisoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, kar pomeni, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni mogel vedeti za vzrok ničnostne pogodbe. Sklicevanje na določbo 91. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je neutemeljeno, saj tožnik ni vtoževal plačila odškodnine, zato citirani člen ne more biti pravna podlaga za odločitev o stroških postopka. Tožena stranka tudi ni podala izjave, s katero bi se odpovedala plačilu stroškov, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se je tožena stranka odpovedala plačilu stroškov.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.