Jedro

Skladno z 2. odstavkom 62. člena ZIZ po razveljavitvi izvršilnega sklepa v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej po postopku za izdajo plačilnega naloga. Zato ni dvoma, da je v predmetnem gospodarskem sporu prvostopenjsko sodišče imelo podlago za izdajo sodbe brez podrobnejše obrazložitve v 1. odstavku 496. člena ZPP.

Informativnih dokazov, ki bi dopolnjevali nepopolne in zato nepreizkusljive navedbe o neizvedbi del, procesno pravo ne dopušča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 12. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.434,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oz. spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno pritožnik uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Navedeni očitek gradi na dejstvu, da je prejel sodbo najprej 17. 8. 2012, v kateri se je sodišče sklicevalo na 1. odstavek 496. člena ZPP, zaradi česar podrobnejša obrazložitev sodbe ni potrebna. Pritožnik meni, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo postopati po 1. odstavku 496. člena ZPP, ker gre za „običajen“ postopek v gospodarskih sporih, zaradi česar se ne smejo upoštevati določbe za postopek v sporih majhne vrednosti, še manj pa določbe za postopek za izdajo plačilnega naloga.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (v tem sporu tožene stranke), je izvršilno sodišče s sklepom z dne 20. 1. 2011 izdani sklep o izvršbi razveljavilo v dovolilnem delu in odločilo, da bo o zahtevku in o stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Skladno z 2. odstavkom 62. člena ZIZ po razveljavitvi izvršilnega sklepa v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej po postopku za izdajo plačilnega naloga. Zato ni dvoma, da je v predmetnem gospodarskem sporu prvostopenjsko sodišče imelo podlago za izdajo sodbe brez podrobnejše obrazložitve v 1. odstavku 496. člena ZPP. Sicer pa iz spisovnega gradiva izhaja, da je prvostopenjsko sodišče po pritožnikovi napovedi pritožbe in plačilu sodne takse zanjo skladno s 5. odstavkom 496. člena ZPP izdalo sodbo z obrazložitvijo po 4. odstavku 324. člena ZPP. Tako sodbo, kot izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 56, pa je pooblaščence tožene stranke prejel dne 3. 9. 2012. S pritožbenim očitkom, da je tožena stranka prejela neobrazloženo sodbo, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, torej pritožnik ne more uspeti.

7. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka dela, katerih plačilo vtožuje v tem postopku in ji jih je naročila tožena stranka, opravila, tožena stranka pa jih je tudi prevzela, sklicujoč se na zapisnik o prevzemu izvršenih del (priloga A6). Obrambnih trditev, da tožeča stranka dogovorjenih del ni v celoti izvedla, čeprav jih je zaračunala, pri čemer niti ni pojasnila, katerih zaračunanih del tožeča stranka ni izvedla, pa tožena stranka ne more nadomestiti s predlaganim zaslišanjem priče. Informativnih dokazov, ki bi dopolnjevali nepopolne in zato nepreizkusljive navedbe o neizvedbi del, pa procesno pravo ne dopušča. Povezanost trditvene podlage za dokazno ponudbo (212. člen ZPP) je namreč dosledno izpeljana v 1. odstavku 287. člena ZPP. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem priče J. K. 8. Iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka na toženčevo povpraševanje izdelala ponudbo št. 187/10 za izdelavo in montažo kovinske konstrukcije klimatov, komplet z rešetkami, vse vroče cinkano, za ceno 4.860,00 EUR, ki jo je toženec sprejel in potrdil dne 16. 9. 2010 in ponudbo št. 219/10 za razrez in dobavo HEB profila 160 ter za montažo kompletne podporne konstrukcije za hotel C. v skupnem znesku 7.885,00 EUR, za katero je izdal toženec naročilnico št. 137/10 dne 27. 10. 2010. Že iz navedenega po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je šlo za toženčeva posamezna, parcialna naročila del. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke nadalje izhaja, da naj bi toženec montažo še enega nosilca dodatno naročil dne 22. 12. 2010. Navedeni kronološki potek naročil pa izkazuje, da sta pravdni stranki sklenili vsaj dve samostojni posamični podjemni pogodbi (po naročilu tožene stranke z dne 16. 9. 2010 in z dne 27. 10. 2010), katerih izpolnitev je tožeča stranka izkazala, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Zato je tožena stranka dolžna plačati v tem postopku vtoževana računa za opravljeno delo (619. člen v zvezi s 642. členom OZ). Pritožnik namreč zmotno meni, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka odločilno vprašanje obstoja ustnega dogovora med pravdnima strankama o montaži dodatnega nosilca, ki je med pravdnima strankama sporen. Izvedba dokaza zaradi ugotovitve v tem sporu nerelevantnih dejstev pa ni potrebna.

9. Prvostopenjsko sodišče je torej pravno odločilna dejstva pravilno ugotovilo, pri čemer je sicer ugotovilo, da do popusta tožena stranka ni upravičena, vendar pa ta ugotovitev na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala. Tožeča stranka je namreč že v vlogi z dne 25. 4. 2012 in nato še v vlogi z dne 1. 6. 2012 pojasnila, da je prvotno izstavljeni račun št. 100189, ki je glasil na znesek 7.490,75 EUR stornirala in ga nadomestila z novim računom št. 100202 za znesek 6.000,00 EUR, v katerem je že upoštevala zatrjevani ustni dogovor o popustu v znesku 1.490,75 EUR. Tako znižani račun pa tudi vtožuje v tem postopku. Navedenega dejstva pritožnik v prvostopenjskem postopku ni prerekal. 10. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo – določbe OZ o podjemni pogodbi. Ker tudi ni zagrešilo s pritožbo izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.