Jedro

Zadržanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (velja tudi za kolektivne odpuste) lahko doseže le inšpekcija za delo z namenom preprečitve samovoljenega ravnanja in odvrnitve nenadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da ga je tožena stranka dolžna najkasneje v roku treh dni in pod izvršbo pozvati nazaj na delo; da je dolžna v primeru neizpolnitve plačati denarno kazen v višini 10.000.000,00 SIT; da ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži izvršitve te začasne odredbe in da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 12.8.2003 in zaradi redne odpovedi z dne 18.8.2003 zadrži do odločitve naslovnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da v celoti ugodi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka za izdajo začasne odredbe, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijanega sklepa dalje do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

V pritožbi navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje objektivno sprejemljivega izreka, niti obrazložitve in se s takim sklepom ne more zadovoljiti ter se tudi z njim ne more strinjati. Ne strinja pa se predvsem z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe, ker naj ne bi bila podana samovolja tožene stranke. Tožena stranka nikakor ni ravnala drugače, kot izključno zavestno in večkrat samovoljno. Ves čas od prvega dne zaposlitve dalje je namreč tožnika šikanirala in kar nekajkrat z nezakonitimi ravnanji poskušala z dela odsloviti. Poleg tega mora tožnik opozoriti, da je tožena stranka vedela, da se nahaja v bolniškem staležu v času od 30.7.2003 dalje, kar pa predstavlja vsekakor upravičeno odsotnost. Kljub temu je tožena stranka šikanozno ter samovoljno v izredni odpovedi pogodbo o zaposlitvi "ugotovila", da naj bi bil tožnik od 29.7.2003 dalje neprekinjeno neupravičeno odsoten z dela.

Nadalje opozarja, da je tožena stranka tako ob seznanitvi z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8.8.2003, kakor tudi v odločbi o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2003, zatrjevala potrebo po zavarovalnih zastopnikih. Predhodno je dne 24.5.2003 v časopisu "Delo" objavila tudi razpis za delovno mesto - vodja oddelka življenjskih zavarovanj - ter delovno mesto - upravljalec pokojninskih zavarovanj. Tako je ravnala samovoljno, saj na omenjena dela ni razporedila tožnika, pač pa druge, nove delavce.

Poleg tega mu je tožena stranka tudi onemogočila pravico do zagovora, saj je ta pravica določena s samim zakonom. Ob tem pa poudarja, da je tožnik pravilno prejel dne 18.8.2003 seznanitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.7.2003. Navkljub pravici do zagovora, je tožena stranka očitno samovoljno že dne 12.8.2003 izdala sklep zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s povsem zavržnimi navedbami v napadenem sklepu. Njena samovolja se kaže tudi v tem, da ga je z dopisom z dne 5.9.2003, v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pozvala na predložitev oz. na vrnitev delovne knjižice. Sedaj tožena stranka z delovno knjižico razpolaga, plače pa mu ne izplačuje navkljub obveznosti.

Zagotovo je tožena stranka s svojim ravnanjem povzročila tožniku tudi nenadomestljivo škodo, katera znatno posega v tožnikove življenjske razmere. Namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.12.2002 je tožnik prejemal bruto plače mesečno po 450.000,00 SIT. Poleg tega je prejemal tudi pripadajoče dodatke. Od 21.8.2003 dalje pa tožnik iz naslova plače ne prejema ničesar. Ob tem tožnik opozarja, da ima visoke obveznosti iz naslova neizplačanega stanovanjskega posojila v znesku 12.225.425,10 SIT, z mesečno anuiteto po 177.691,00 SIT z odplačilno dobo do leta 2010. Ker je tožena stranka zahtevala od tožnika tudi predložitev delovne knjižice, se zato ne more zaposliti. S tem je že objektivno ogrožena najbolj osnovna eksistenca tožnika, škoda pa je neprecenljivo visoka. Meni, da je verjetnost nastanka nenadomestljive škode izkazana, hkrati pa tudi višina le-te, ki znatno posega v tožnikove življenjske razmere.

Prav tako je tudi prisotna velika objektivna nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena, zato meni, da je pritožba utemeljena.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog strank lahko izda sodišče začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98, 75/2002) v primeru zavarovanja nedenarne terjatve oziroma pogoji iz 270. člena ZIZ v primeru, če se predlaga zavarovanje denarne terjatve.

3. odst. 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) določa, da v primeru, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga oziroma nezakonitost izredne odpovedi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ob izpolnjevanju pogojev iz 1. odst. 85. člena ZDR je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržano do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo) podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V tem primeru se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po samem zakonu. Namen začasne odredbe po 3. odst. 85. čl. ZDR je v tem, da delavec, seveda kolikor dokaže, da so izpolnjeni pogoji po 272. čl. ZIZ, ne izgubi zaposlitve do pravnomočne rešitve individualnega delovnega spora.

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom oz. odločbo delodajalca, kot je to storila napačno tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot prej veljavni zakon, ki je urejal delovna razmerja), vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Na podlagi novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ne vpliva na samo zakonitost izredne oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.8.2003 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2003 iz poslovnega razloga. Tožnik pa je predlagal vrsto začasne odredbe, kot jo predvideva in ureja 85. člen ZDR. Po oceni pritožbenega sodišča ta inštitut "zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi", ki je določen v 85. členu ZDR, ne pride v poštev v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Gre za primer, ko se ob pogojih, določenih v zakonu, izvršitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži, kar pomeni, da delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi ne začne učinkovati, torej ne nastopi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, in s tem prenehanje delovnega razmerja. Vendar pa navedeni inštitut zadržanja ne pride v poštev pri vseh treh odpovednih razlogih, ampak le: - pri redni odpovedi iz razloga nesposobnosti (2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR); - pri redni odpovedi iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) in - pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (111. člen ZDR).

Zadržanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR ni možna, kar velja tudi za kolektivne odpuste (odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov), razen v primerih, ki so opredeljeni v 3. odst. 227. člena ZDR. Vendar pa to zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz vseh treh razlogov za redno odpoved in pri izredni odpovedi) lahko doseže le inšpekcija za delo z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja in odvrnitve nenadomestljive škode. V tem primeru je možno doseči zadržanje tudi za redno odpoved iz poslovnih razlogov, vendar le ob intervenciji pristojnega inšpektorja za delo.

Inštitut zadržanja delavec lahko uveljavlja le pod pogojem, da je sindikat, katerega član je delavec, ob uvedbi postopka, dani odpovedi po 84. členu ZDR nasprotoval. Nasprotovanje mora biti obrazloženo in se pravne posledice sindikalnega nasprotovanja odpovedi kažejo v suspenzivnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ob predpostavki, da delavec to pri delodajalcu zahteva. Če pa ob vložitvi tožbe tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša in traja vse do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadaljnja usoda zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami ZIZ, bodisi izda začasno odredbo ali ne, glede na to, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

Ker gre v konkretnem primeru tudi za delodajalčevo redno odpoved iz poslovnih razlogov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po materialno-pravnih določbah ZDR, torej po 85. členu ZDR. Zadržanje po 85. členu ZDR pa je možno v primeru izredne odpovedi o zaposlitvi, če delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in v tem primeru prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo.

Tožnik tudi graja poslovno odločitev tožene stranke in da tako dejanje predstavlja samovoljo, vendar pri tem dodaja pritožbeno sodišče, da sodišče ne more presojati poslovnih odločitev delodajalca. Bistveno je le, da zaradi takšne ali drugačne poslovne odločitve delodajalec spoštuje postopek oz. formalne zahteve, ki ščitijo delavca pred izgubo zaposlitve v postopku odpuščanja delavcev iz poslovnih razlogov.

Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se zadržalo učinkovanje sklepa z dne 12.8.2003, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je sicer dopustno po 3. odst. 85. čl. ZDR/2002, vendar tožnik do sedaj ni verjetno izkazal nobene od predpostavk, ki jih določa 272. čl. ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode: da je dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazal za neutemeljenega, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bo brez izdaje začasne odredbe nastala upniku). Namreč tožnik tudi ni dokazal verjetnost nastanka nedenarne terjatve, saj je tožena stranka tožniku omogočila zagovor po 83. čl. ZDR, postopala tudi po določbi 84. čl. ZDR, sindikat je podal obrazloženo nasprotovanje izredni in redni odpovedi iz poslovnosti (85. čl.), tožnika je seznanila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega poudarja pritožbeno sodišče, da je tudi pri izdaji začasne odredbe po 3. odst. 85. čl. ZDR potrebno ugotavljati pogoje po 272. čl. ZIZ, saj navedena začasna odredba predstavlja le posebno vrsto začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, katere utemeljenost je potrebno na podlagi 19. čl. ZDSS preizkusiti ob upoštevanju določb 272. čl. ZIZ.

Poleg tega tožnik tudi ni predložil dokaze za nastanek nenadomestljive škode, saj neizplačilo plač ne pomeni že nadomestljive škode, pa tudi izkazal ni, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena.

Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izdala izredno odpoved pogodbe in redno odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov, bo temu ustrezno ugodilo tožbenemu zahtevku in zaradi nezakonitosti dano odpoved razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku in tožniku priznalo vse pravice po delu in iz dela, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka in sicer tožnik iz razloga, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. tč. 365. čl. in 366. čl. ZPP), tožena stranka pa svoje stroške - odgovor na pritožbo -, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. v zvezi z 2. tč. 365. čl. in 366. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.