Jedro

V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in odškodnine zaradi kršitve te pogodbe. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da tožeča stranka stanovanja (predmeta leasinga) ni prodala, temveč ga oddaja v najem. Sodišče prve stopnje je tako ravnanje opredelilo kot kršitev pogodbe, zaradi katere tožeča stranka ni več upravičena do plačil po pogodbi. Tako stališče je napačno. Dejstvo, da tožeča stranka stanovanja ni prodala, lahko vpliva le na višino preostale obveznosti (za toženo stranko je bila namreč cenitev sporna), ne pa na njen temelj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev terjatve v višini 34.303,69 EUR in dajatveni zahtevek na plačilo tega zneska iz stečajne mase (toženec je v osebnem stečaju). Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o leasingu, od katere pa je tožeča stranka zaradi neplačevanja leasing obrokov s strani toženca odstopila. S tožbo je uveljavljala odškodnino iz naslova plačila sorazmernega dela DDV, zapadlih in neplačanih pogodbenih in zamudnih obresti, sodnih stroškov v zvezi s postopkom izpraznitve stanovanja, plačila nekaterih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter zmanjšanja vrednosti stanovanja. Pri izračunu obveznosti je sicer upoštevala vrednost stanovanja, določeno s cenitvijo. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je bila ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi in stanovanja ni prodala (temveč ga je oddala v najem). Ker je kršila pogodbo, do odškodnine iz naslova DDV ni upravičena. Iz istega razloga tudi ne more zahtevati odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti stanovanja kot tudi ostalih terjatev. Stroškov opomina ni substancirala, stroškov sodnega postopka pa sodišče ni priznalo, ker je prišlo do umika tožbe na izpraznitev, tožeča stranka pa ni izkazala, da je bila tožba potrebna.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja, ko je sodišče določbo v pogodbi o prodaji stanovanja v primeru prenehanja pogodbe po krivdi leasingojemalca štelo kot obveznost prodajalca, neprodajo pa kot kršitev pogodbe. Tožeča stranka si še vedno prizadeva stanovanje prodati, vendar ji to zaradi spremenjenih razmer na trgu ne uspeva. Da bi zmanjšala škodo, je kot dober gospodar stanovanje oddala v najem. Pogodba situacije, ko prodaja ne bi bila uspela, ne predvideva. Ravnanje tožeče stranke, ki je nepremičnino ocenila, ima povsem enak učinek kot če bi nepremičnino prodala. Leasingodajalec ima po stališču sodne prakse pravico in ne dolžnost nepremičnino prodati. V primeru finančnega najema najemodajalec nima interesa postati lastnik nepremičnine, namen pogodbe je le financiranje, zaradi česar mora najemodajalec dobiti vrnjena finančna sredstva in je upravičen do odškodnine, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Njegovo premoženje mora biti enako premoženju, ki bi ga imel, če bi bila leasing pogodba pravilno izpolnjena. V nadaljevanju pritožnik sodbi očita nejasnost glede razlogov za zavrnitev zahtevka (ali je to samo razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova plačanega DDV ali tudi ostalih zahtevkov). Tožeča stranka pa pravice do povrnitve DDV ne bi imela niti v primeru, da bi stanovanje prodala (razen če bi ga prodala zavezancu za DDV, ki bi se strinjal s plačilom 22 % DDV). Tožeča stranka je morala ob sklenitvi leasing pogodbe DDV plačati v celoti in bi ga z obroki dobila v celoti povrnjenega (če bi tožena stranka izpolnjevala svoje obveznosti). V zvezi s sodno takso je tožeča stranka pojasnila, da toženec nepremičnine ni predal prostovoljno, niti po tem, ko je bil opozorjen, da bo sledila izpraznitvena tožba. Stanovanje je izpraznil šele po prejemu tožbe. Povedano bi potrdile predlagane priče, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo in je bilo zato dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in odškodnine zaradi kršitve te pogodbe. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da tožeča stranka stanovanja (predmeta leasinga) ni prodala, temveč ga oddaja v najem. Sodišče prve stopnje je tako ravnanje opredelilo kot kršitev pogodbe, zaradi katere tožeča stranka ni več upravičena do plačil po pogodbi. Tako stališče je napačno. Dejstvo, da tožeča stranka stanovanja ni prodala, lahko vpliva le na višino preostale obveznosti (za toženo stranko je bila namreč cenitev sporna), ne pa na njen temelj. Poleg tega je tožeča stranka trdila, da je stanovanje poskušala prodati, vendar ji to v sedanjih razmerah na trgu ni uspelo. Ta njena trditev pa je ostala neprerekana. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in je bilo treba že iz tega razloga pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Kot pravilno navaja pritožba, namen finančnega najema ni prodaja stvari, temveč financiranje nakupa stvari. Gre za pogodbo, ki v zakonu ni izrecno neurejena in je zato potrebno uporabiti pravna pravila, ki najbolj ustrezajo namenu in naravi pogodbe. Po ustaljeni sodni praksi ima zato, kadar pride do prenehanja pogodbe o finančnem leasingu po krivdi leasingojemalca (ker ne plačuje obrokov), leasingodajalec pravico zahtevati plačilo zapadlih obveznosti in odškodnine, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu (nezapadlim obrokom, zmanjšanim za pogodbene obresti). Med zapadle obveznosti sodijo poleg neplačanih obrokov in zamudnih obresti še stroški opominjanja in drugi stroški v zvezi s pogodbo. Tožeča stranka pa je poleg tega uveljavljala tudi povrnitev stroškov, za katere je trdila, da jih je plačala namesto tožene stranke. Povedano pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju najprej odločiti o temelju vsakega od zahtevkov (gre za zahtevke, ki nimajo iste pravne narave) in na koncu o višini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.