Jedro

Storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze.

V konkretnem primeru je storilec navedel, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, kritičnega dne vozil in imel v uporabi njegov sin, predložil pa je tudi pisno izjavo, v kateri ta izjavlja, da je kritičnega dne vozil očetov avto in povzročil očitani prekršek.

Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je izjavo podala navedena oseba, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati in kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo (storilčevega sina) zaslišati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je kršitelju J. M. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki četrtega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zoper plačilni nalog je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in kršitelju naložilo plačilo sodne takse v znesku 150 evrov.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Kršitelj je zahtevi za sodno varstvo, v kateri je zatrjeval, da vozila ni vozil on, temveč njegov sin, priložil overjeno lastnoročno podpisano izjavo sina. S tem je kršitelj zadostil aktivnemu ravnanju, ki se od njega pričakuje v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP. Zato je sodišče, ki je ocenilo, da priložena izjava in navedbe kršitelja ne izpolnjujejo v sodni praksi uveljavljenih standardov glede oblikovanja dokaznega predloga, poseglo v kršiteljevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, ki v vlogi z dne 27. 5. 2014 navaja, da je vse svoje argumente podal že v zahtevi za sodno varstvo in pobudi za vložitev zahteve za sodno varstvo.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča (prim. sodbe IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 1/2014 in IV Ips 11/2014, obe z dne 18. 2. 2014) pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

5. Po takem stališču storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je storilec v obravnavani zadevi to tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navedel, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, kritičnega dne vozil in imel v uporabi njegov sin S. M. Zahtevi je priložil pisno izjavo, v kateri S. M. izjavlja, da je kritičnega dne vozil očetov avto in povzročil očitani prekršek. Podpis na izjavi je bil overjen na Upravni enoti ...

6. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da kršitelj v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njem, sodišču ni predložil niti ponudil izvedbe nobenega dokaza, da ni vozil, oziroma da je vozil nekdo drug, ni niti predložil dokaza niti predlagal zaslišanja priče, ki bi njegovo trditev potrdila, da bi se s tem lahko razbremenil odgovornosti za storjeni prekršek. Priložena izjava pa ni overjena pri notarju, zato jo je lahko napisal kdorkoli in jo sodišče ocenjuje kot neverodostojno.

7. Vrhovno sodišče je v zgoraj citiranih odločbah obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (pisno izjavo S. M.), ki potrjuje njegove navedbe, da v času, ko je bil storjen obravnavani prekršek, ni vozil avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek. Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je izjavo podala navedena oseba, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave S. M., da je očetov avtomobil vozil on, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo S. M. zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena URS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva ter v zadevi ponovno odločiti.