Jedro

V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo preiskovalne sodnice, ki je zavrgla njegov predlog za njeno izločitev. Gre torej za sklep, izdan v kazenskem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča. Tožnik zato odločitve, ki jih je sprejelo okrožno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka, po izčrpanju pravnih sredstev pa v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za izločitev preiskovalne sodnice A.A. Preiskovalna sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ocenjuje, da zahteva za izločitev ni utemeljena, ker so po njenem mnenju navedbe tožnika, da je postopek voden površno in pavšalno, neutemeljene in podane z namenom zavlačevanja postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča. 2. Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi meni, da je tožena stranka kršila zakon, ker od Policijske postaje ... ni pridobila zapisnikov o zaslišanju. Razen tega o zahtevi za izločitev ni odločal predsednik sodišča. Po tožnikovem mnenju je že vnaprej obdolžen za dejanje, ki ga ni storil, to pa samo zaradi predkaznovanosti na sodišču. Tožena stranka mu povzroča škodo, ker se nahaja v zavodu za prestajanje kazni in mu postopek onemogoča ugodnosti. Kršena mu je pravica do enakosti pred zakonom, torej gre za kršitev temeljne ustavne pravice. Razen tega pa mu je kršena tudi pravica do poštenega in pravičnega vodenja postopka. Predlaga, naj sodišče sklep odpravi in ustavi preiskavo zoper njega.

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tudi tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti.

5. Tožnik pa je v tožbi izrecno navedel, da vlaga tožbo tudi zaradi kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Gre za ustavno pravico iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Smiselno pa toži tudi zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS s tem, ko zatrjuje, da mu je kršena tudi pravica do poštenega in pravičnega vodenja postopka. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo preiskovalne sodnice, ki je zavrgla njegov predlog za njeno izločitev. Gre torej za sklep, izdan v kazenskem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožnik zato odločitve, ki jih je sprejelo okrožno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijanega akta namreč že z ozirom na njegovo naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka, po izčrpanju pravnih sredstev pa v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Ker je torej zoper odločitev sodišča v kazenskem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic.

7. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.