Jedro

Toženka se v postopku pred sodiščem prve stopnje na načelo sočasnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti ni sklicevala. Sicer pa tudi v pritožbi glede zatrjevane sočasnosti izpolnitve, kar predstavlja pravni standard, ne ponudi niti trditev in še manj dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženki naložilo, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi lahko vknjižila kot solastnica stanovanja na K. 14, do ¼. Hkrati je toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 1.491,33 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Z odločitvijo sodišča se ne strinja. Pravna prednica toženke je s pravno prednico tožnice M. D. in njenim očetom sklenila kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja 4. 8. 1993, na podlagi katere bi morala kupca kupnino plačati v znesku 2,372.341,00 SIT v 120-tih obrokih (v 10-tih letih). Ker kupca kupnine nista plačala, je toženka dosegla izdajo sodbe o razdrtju pogodbe, ki je veljala za J.D., pomotoma pa ni bila razdrta tudi zoper M.D.. Niti M.D. niti po njeni smrti P.D., ni poravnala kupnine za svoj delež, kar med strankama ni sporno, saj tožnica tem navedbam iz odgovora na tožbo ni nasprotovala. V odgovoru na tožbo je toženka navajala, da ni dolžna izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, ker kupnina za stanovanje ni plačana. Ker velja načelo sočasnosti izpolnitve, tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če tožeča stranka ne izpolni svojega dela obveznosti, ki je že zdavnaj zapadel, to je plačila kupnine za sporno stanovanje. Pri dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je druga stranka ne izpolni oziroma je ni pripravljena sočasno izpolniti. V nasprotnem primeru bi tožena stranka (pravilno: tožnica) postala solastnica stanovanja, ne da bi bila kupnina plačana. O ugovoru neplačila kupnine sodišče ni zavzelo stališča. O odločilnem dejstvu sodba nima razloga, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je iz navedenega razloga tudi napačno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa tudi ni bilo v celoti ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek ali pa sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič (1). Glede še spornega, prvotno podrejeno uveljavljenega tožbenega zahtevka, je zavzelo stališče, da mora toženka izpolniti pogodbeno obveznost glede tožnice (hčerke pok. M.D.) in ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) da je po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2816/2007 z dne 25. 4. 2008 tožnica dedinja pok. M.D., 2) da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. 212 v 2. nadstropju hiše na K. ulici 14 (v nadaljevanju: Pogodba) med pravno prednico toženke (to je Mestom Ljubljana kot prodajalcem) in pravno prednico tožnice (M.D.) in J.D. kot kupcema, 3) da iz 6. člena Pogodbe izhaja, da je toženka dovolila, da se pri spornem stanovanju vknjiži lastninska pravica na kupca, to je pravno prednico tožeče stranke M.D. in J.D., vsakega do ½, 4) da etažna lastnina v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bila vzpostavljena (do vzpostavitve etažne lastnine je prišlo 10. 12. 2007), 5) da je bila toženka ob vložitvi tožbe vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnica spornega stanovanja na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti do celote, 6) da iz 12. člena Pogodbe izhaja, da bi vsaka od pogodbenih strank lahko predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo, in 7) da toženka ni poskrbela za vknjižbo v zemljiško knjigo oziroma ni izdala ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila na ime tožeče stranke kot nove lastnice oziroma njene pravne prednice.

Nosilni in edini pritožbeni očitek, na katerega toženka veže vse uveljavljane pritožbene razloge, je neupoštevanje njenega ugovora, da zaradi neplačila kupnine svoje obveznosti (izdaje zemljiškoknjižnega dovolila) ni dolžna izpolniti.

V odgovoru na tožbo z dne 22. 6. 2009 je toženka sicer res navajala, da ni pripravljena tožnici izstaviti zemljiškoknjižne listine, ker njena pravna prednica ni nikoli plačala kupnine za sporno stanovanje, vendar pa se je obveznosti upirala z uveljavljanjem ugovora zastaranja (2). Ob ponovnem, (tokratnem) sojenju, pa je bil ugovor zastaranja (pravilno) zavrnjen, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje več. Zgolj navedba, da pravna prednica tožnice ni nikoli plačala kupnine, pa ne omogoča zaključka, da toženka (ob neizpodbijani ugotovitvi sodbe, da je tožnica dokazala veljaven pravni naslov - Pogodba) svoje pogodbene obveznosti (6. člen Pogodbe) ni dolžna izpolniti. V pritožbi (prvič) ponuja trditve o sočasnosti izpolnitve in razdrtju pogodbe, za katere pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP) (3).

Gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP) (4). Sicer pa toženka glede načela sočasnosti (gre za pravni standard) ne ponudi niti trditev, še manj dokazov, da je bila sočasnost izpolnitve dogovorjena. Predložena kupoprodajna pogodba (6. člen Pogodbe) pa takega zaključka tudi ne omogoča. Glede razdrtja pogodbe pa toženka v pritožbi sama navaja, da je toženka, ker kupca (J.D. in M.D.) kupnine nista plačala, dosegla izdajo sodbe o razdrtju pogodbe, ki je veljala le za J.D., pomotoma pa ni bila razdrta tudi zoper M. D. (sodbe ne prilaga in je tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila).

Po povedanem se izkaže, da toženka ni ponudila sklepčnega ugovora za neizpolnitev s pogodbo prevzete obveznosti. Dejstvo, da tožnica trditve o neplačani kupnini ni prerekala (5), ne more privesti do drugačne odločitve (6). Posledično pa tudi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ki jih pritožnica veže na neupoštevanje ugovora neplačila kupnine. Ker tudi po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev ni (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Sodba II P 1018/2009 z dne 19. 4. 2012 je bila po pritožbi tožnice glede podredno uveljavljenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na tožnico, razveljavljena (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2089/2012 z dne 3. 4. 2013).

(2) Ob prvem sojenju (sodba z dne 19. 4. 2012) je z ugovorom zastaranja uspela. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2089/2012 je bil podredni tožbeni zahtevek (II. točka izreka sodbe II P 1018/2009 z dne 19. 4. 2012) glede tožnice razveljavljen, ker je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ni podano zastaranje.

(3) Stranka se mora izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku, na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo.

(4) V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

(5) V skladu z 214. členom ZPP se neprerekana dejstva štejejo za priznana.

(6) Primerjaj sodba in sklep II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013.