Jedro

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ki temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb in na ugotovljeni splošni neverodostojnosti, lahko zadeva tudi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in/ali procesnih določb in standardov. To pa pomeni, da sodna ugotovitev napačne uporabe določil o oceni (ne)verodostojnosti nujno ne zahteva razpisa glavne obravnave v vsakem primeru; to je odvisno od narave konkretnih nepravilnosti in od tega, kakšen je obseg in teža nepravilnosti pri uporabi koncepta (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih navedb v vsakem konkretnem primeru.

Ocena o verodostojnosti ni relevantna samo takrat – kar bi sicer lahko izhajalo samo iz jezikovne razlage določila 3. odstavka 21. člena ZMZ – kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, ampak tudi ko predloži določen(e) dokaz(e), ki pa vzbuja(jo) dvom v verodostojnost, kajti države članice lahko pospešeno obravnavajo prošnje, če so bile prosilčeve navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da je prosilec žrtev preganjanja v smislu direktive 2004/83/ES.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-148/2011/11 (1232-07) z dne 10. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi s stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1994 v kraju B., državljana Islamske republike Afganistana, zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 10. 5. 2011 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zaradi prosilčeve zatrjevane mladoletnosti v času podaje prošnje je bila prisotna tudi zastopnica zakonitega zastopnika prosilca. Prosilec ob podaji prošnje ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo.

3. V prošnji je navedel, da je rojen ... 1994 v B. (Afganistan) in je hazarske narodnosti. Izvorno državo je zapustil pred približno 5 leti in je v tem času bil v Iranu, Turčiji, Grčiji in pred tremi dnevi prišel v Slovenijo. V izvorni državi živita še njegova sestra in mati, s katero pa nima nobenih stikov. Ko je zapuščal Afganistan, je bil namenjen v Republiko Slovenijo. Že v Afganistanu je slišal, da je Slovenija lepa dežela in je želel priti sem. Na vprašanje, zakaj je potreboval pet let, da je prispel do Slovenije, je prosilec odgovoril, da se je na poti zadržal dlje časa, da bi delal. Pred 5 leti je odšel iz Afganistana do Irana, kjer je ostal 2 leti v Teheranu. Nato je odšel v Turčijo, v Istanbul in se zadržal 2 meseca. V Grčijo je nato poskušal oditi dvakrat. V kraju Arta je ostal 3 leta, potem pa je odšel v Slovenijo. Za pot je porabil 2000 USD in 2700 EUR. Nekaj denarja je podedoval po očetu, nekaj pa ga je prislužil z delom v Iranu in Grčiji. Iran ne sprejema Afganistancev kot prosilcev za mednarodno zaščito, podobno je tudi v Grčiji, kjer ne skrbijo za begunce. Nato je bila prosilcu predočena njegova izjava, podana na policijski postaji, kjer je navedel, da je petkrat hotel priti iz Turčije v Grčijo. Pojasnil je, da je enkrat plačal 1000 eurov za pot, štirikrat pa 400 eurov. Drugače je petkrat neuspešno poizkušal priti do Grčije. Na vprašanje o njegovih osebnih dokumentih, ali jih je kdaj imel in ali jih lahko dostavi, je pojasnil, da je imel rojstni list (taskiro), ki pa ga je na predlog sprovajalca zažgal v Turčiji.

4. Razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, je, da je njegov oče umrl pred njegovim rojstvom. Do 10. leta je živel z mamo, nato pa se je ona poročila, odšla živet drugam in nikoli več je ni videl. Ostal je sam na posestvu očeta. Ko je bil star 12 let, mu je stric ponudil hčer za ženo, vendar je on to zavrnil, ker je prepričan, da je hotel na tak način priti do njegovega podedovanega posestva. Ker ni pristal na poroko, ga je stric začel nadlegovati skupaj z njegovimi sinovi. Večkrat je prišlo tudi do fizičnega obračuna, poškodbe so mu v glavnem prizadejali z nožem. Tega ni prijavil policiji, saj se ta v Afganistanu ne vtika v podobne primere. Ko je bil star nekaj več kot 12 let, je delal na posestvu in prišel je eden od stričevih sinov, ki je bil njegovih let ter ga začel ponovno nadlegovati. Naveličal se je pogostih, skoraj vsakodnevnih nadlegovanj in dobesedno mu je počil film. Prišlo je do prepira in on ga je s krampom večkrat udaril po telesu ter zbežal. Takoj je zapustil državo in odšel v Iran, ker se je bal, da ga bo stric zaradi tega ubil. V Iranu je izvedel, da je stričev sin podlegel poškodbam, njegov drugi sin pa ga je iskal tudi v Iranu, da bi se mu maščeval in ga ubil. 5. Sestra se je po poroki odselila od doma, tako je od 10. do 12. leta živel sam. Ni imel posebnih problemov. Večinoma se je prehranjeval pri drugih sorodnikih in delal na polju. Imel je tudi živali. Njegovo mesto je nekje na severu države, 5 ur vožnje z avtom do Kabula. S Talibani ni imel nikoli problemov. Tudi v kakšnem drugem delu države ne bi mogel živeti, saj bi ga stric zanesljivo našel, tako kot ga je izsledil njegov sin v Iranu, kar je izvedel od drugih sorodnikov, ki živijo v Iranu. Če bi se sedaj vrnil, ne ve, kaj bi se mu zgodilo. Stric bi mu lahko oprostil, ali pa ga iz maščevanja ubil. 6. Center za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik je tožniku dne 9. 5. 2011 postavil zakonitega zastopnika in sicer Center za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik, ki je nadalje za zastopanje v postopku pridobitve mednarodne zaščite pooblastil C.C., sodelavko Pravo-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC). Opravljen je bil osebni razgovor, ki je potekal 20. in 22. 9. 2011 v prostorih Azilnega doma in udeležili so se ga vsi vabljeni.

7. V zvezi z osebnimi dokumenti je prosilec pojasnil, da je imel potni list, ki ga je zavrgel v Iranu in rojstni list, ki ga je na predlog sprovajalca sežgal v Turčiji. Ne ve natančno, kdaj mu je bil potni list izdan, približno pred 4 leti v Kabulu. Takrat je iz Afganistana odšel v Iran. Nato je uradna oseba prosilca zaprosila za pojasnilo, saj je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Afganistan zapustil pred petimi leti in odgovoril je, da je enkrat že prej odšel v Iran, in se vrnil v Afganistan, potem pa ga ponovno zapustil. Potni list ni več imel veljave in niso ga želeli podaljšati, v njem je imel vizo za Iran in ker je ta pretekla, je dokument odvrgel. V Kabulu je moral predložiti samo potni list. Tega mu je uredil stric, brat od mame, ki je takrat živel v Afganistanu. Povedal in napisal je, da je njegovo ime A.A. in je rojen ... 1994. Datum so mu izračunali njegovi prijatelji tukaj. Uradna oseba je nato prosilca zaprosila, naj pove datum rojstva po afganistanskem oziroma „šamsi“ koledarju in prosilec točnega datuma ni vedel. Rojen je v kraju B., ki je v pokrajini Jaghori in blizu Ghaznija. Večja kraja v bližini sta Sangmasha in Gudjur, bližnje vasi pa so ... Koliko hiš je bilo v vasi, ne ve, je pa vse prebivalce poznal. Prvič je rojstno vas zapustil pred 5 leti, ko je odšel v Iran. Prej tudi v sosednjih vaseh ni bil. Nato je na vprašanje uradne osebe, kako je potem bil v Kabulu, kamor je odšel po potni list, odgovoril, da je tja odšel z bratrancem po mamini strani. Uradna oseba ga je ponovno vprašala, ali je takrat prvič zapustil svojo vas in temu je pritrdil. Ni mu bilo všeč, da se bo sestra poročila s človekom, ki je bil starejši od 50 let. Od žalosti je odšel od doma in na poroki ni bil prisoten. Takrat se je mislil preseliti v Iran. Za Slovenijo pa je slišal šele v Grčiji. Prvič je odštel v Iran na obisk svetega mesta Mashhada, nato se je vrnil nazaj. To je bilo pred 4 leti. Mama je takrat že odšla, sestra pa se še ni poročila. V Mashhad je odšel z bratrancem Č.Č., ki je star približno 20 let. Denar mu je zapustil oče. Po obisku Mashhada je še približno dve leti živel v Afganistanu, potem pa je ilegalno odšel ponovno v Iran. Pot mu je organiziral nek sprovajalec, za katerega mu je povedal eden od sorodnikov oziroma stric po mamini strani D.D. V Iranu je odšel v Teheran, v predel Farazat, k drugemu stricu E.E., bratu od mame, pri katerem je bil dve leti. V tem času je večinoma delal v gradbeništvu in ni imel nobenih težav. Iz Irana je bil prisiljen zbežati, ker je bil informiran, da naj bi ga prišel poiskat bratranec po očetovi strani. O tem mu je povedal E.E., njemu pa je povedal D.D. Ta je bil obveščen, da ga gre bratranec iskat v Iran. Ponovno mu je pomagal E.E., ki je poiskal sprovajalca, ki ga je nato pripeljal do Istanbula. Tam je ostal dva meseca in čakal na zvezo za naprej. Štirikrat je bil neuspešen, petič pa mu je uspelo. V Grčiji je živel v mestu Arta, ki je kot polotok. Skupaj s še dvema Afganistancema so imeli v najemu dvosobno stanovanje. Tam je ostal približno tri leta. Preživljal se je z nabiranjem sadja. Zaslužil je približno 30 evrov na dan. Večkrat je odhajal tudi v Atene, ki so oddaljene 5 ur vožnje z avtobusom. Problemov v Grčiji ni imel. Od policije je dobil nek papir, ki ga je nato vedno pokazal, če so ga zaustavili in vse je bilo v redu. Zaradi slabe situacije v Grčiji se je odločil oditi. V Atenah je prihajalo do konfliktov med begunci, velikokrat je prišlo tudi do ubojev, za katere se ni nihče zmenil. Strah ga je bilo, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi njemu. Tudi v Arti so se dogajali uboji. Zakaj so pobijali begunce, ne ve. Na vprašanje, ali je osebno poznal koga, ki je bil ubit, je odgovoril, da jih je bilo ubitih veliko. Šele na vprašanje, ali pozna kakšno ime, je navedel štiri imena. V Sloveniji je izstopil samo on, ostali pa so nadaljevali pot, tudi njegova prijatelja. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da poti ni nadaljeval s prijateljema, je prosilec odgovoril, da se je on odločil za Slovenijo. Na podlagi informacij od svojih sonarodnjakov v Grčiji je začutil, da je Slovenija prava država zanj.

8. Nadlegovali in nagajali so mu bratranci, ker je zavrnil stričev predlog, da se poroči z njegovo hčerjo. Namen poroke je bil, da bi prišli do lastništva zemlje, ki jo je podedoval po očetu. Te zemlje je bilo veliko, na njej so pridelovali pšenico, zelenjavo, čebulo in krompir. Prosilec je bil nato soočen z njegovimi izjavam, da so se ukvarjali s sušenjem sadja in gojenjem mandljev, in odgovoril je, da so imeli tudi te nasade. Z obdelovanjem zemlje sta nadaljevala tudi sama s sestro, vendar sta to počela v manjšem obsegu. Tudi ko je odšla sestra, je z obdelovanjem zemlje nadaljeval sam. Imel je tudi živali, dve kravi in približno 10 ovac. Na vprašanje, ali je vse delo zmogel sam, je ponovil, da je v primerih potrebe po dodatni pomoči poklical koga. Takrat je bil star 12 let. Sam si je kuhal makarone, riž ali krompir in si pral obleke. Ostalo hrano so mu kuhali sorodniki. To so bili v glavnem sosedje. Do 12-tega leta je delal na posestvu. Takoj po sestrini poroki so se začela nagajanja strica in njegovih sinov. Začelo se je tako, da so ga začeli udarjati po telesu. Zgodilo se je na posestvu, ki je od hiše oddaljeno uro hoje. Prvič so prišli zjutraj ob 9. uri zjutraj. Bratrance je poznal, saj so se skupaj igrali in hodili k pouku Korana. Nato so začeli prihajati k njemu skoraj vsak dan. Nagajali so mu tako, da so najprej hodili okoli njega, se mu posmehovali, govorili kakšne šale na njegov račun, potem jim je on kaj odgovoril in prišlo je do pretepa. Ta se je ponavadi končal tako, da je on padel na tla, bratranci pa so odšli. To je trajalo približno en mesec. Nazadnje je prišel najmlajši bratranec, ki je približno njegove starosti in v pretepu ga je udaril s krampom v vrat ter zbežal s kraja dogodka. Zbežal je k stricu D.D., se preoblekel, dali so mu nekaj denarja in potem je zbežal naprej.

9. Tožena stranka navaja, da je prišlo do razhajanj v izjavah prosilca in sicer je najprej dejal, da je po odhodu sestre še približno eno leto sam živel na posestvu, nato pa, da je po mesecu dni odšel. Prosilec je to pojasnil, da je morebiti narobe razumel. Ko je bil vprašan, kaj naj bi narobe razumel, je odgovoril, da morebiti ni vprašanj dobro razumel. Nato je uradna oseba povzela ugotovitve, da je pri približno 10-ih letih ostal sam s sestro, pri 12 letih pa je zapustil Afganistan. Prosilec je potrdil, da je dve leti živel brez mame. Nato so bile prosilcu predstavljene njegove izjave, da se je po prvem letu sestra poročila in odšla, on pa je ostal sam in tudi to je prosilec potrdil kot resnično. Nato je bil prosilec vprašan, kako ve, da sta eno leto živela sama s sestro in odgovoril je, da je tako mislil, da je bilo približno eno leto. Ravnal se je po novem letu in ve, da je od odhoda mame in nato do odhoda sestre vmes minilo eno leto.

10. Prosilec je nato nadaljeval, da sta bila s stricem D.D. v stikih. On je živel v njihovi vasi F. Nato ga je uradna oseba vprašala, ali on ne prihaja iz vasi B. in ali gre za isto vas z dvema imenoma; odgovoril je, da sta vasi oddaljeni druga od druge pol ure z avtom. Stric ni mogel poskrbeti še zanj, saj je imel sam 9 otrok in z njimi veliko skrbi in dela. Pomagal pa mu je pri odhodu v Evropo. Pri ureditvi potnega lista mu je pomagal nekdo drug iz družine, in sicer G.G. iz družine očetove prve žene. Živel je v Kabulu in mu je zato lažje pomagal. Nikogar ni imel, kateremu bi se lahko potožil o nadlegovanjih strica (očetovega brata) in bratrancev. Tega ni zaupal niti D.D. (maminemu bratu), ker se on ne bi zaradi njega izpostavljal nevarnosti in poslabšal odnosov z drugimi ljudmi.

11. Doma je imel dokument o lastništvu zemlje na ime njegovega očeta. Logično je bilo, da posestvo in zemlja pripadata njemu in sestri. Dokument je ostal v hiši, kje pa je sedaj, ne ve.

12. Prosilcu je bilo zastavljenih še nekaj vprašanj glede njegovega potnega lista, in sicer najprej, zakaj ga ni omenil že v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec je pojasnil, da je takrat omenil rojstni list (taskiro), potem mu je bilo zastavljenih še nekaj dodatnih vprašanj in na koncu je hotel povedati, da je imel tudi potni list, vendar je menil, da se mu ne bo verjelo, da si to izmišljuje in je zato raje zamolčal. Rekel je, da mu je bil izdan pred približno 4 leti. Sam nima pravega občutka za čas in ravnal se je po novem letu, brati in pisati pa ne zna. V Kabul je odšel po potni list, ko je mama že odšla in tudi sestra se je že poročila. Takrat je že živel sam. Po potni list je odšel z bratrancem v Kabul na Ministrstvo za notranje zadeve. Predložiti je moral samo rojstni list ter izpolniti nek obrazec, potem pa je dobil potni list. Drugega se ne spomni. Po podrobnejših vprašanjih uradne osebe je dodal še, da je moral predložiti svoje fotografije, da je moral nekaj plačati in da je namesto podpisa dal prstni odtis na obrazec za vlogo. V enem tednu je nato dobil potni list. Na vprašanje, ali je ponovno odšel na Ministrstvo, je odgovoril, da je ponovno odšel tja ter nadaljeval, da so ga dali njegovemu bratrancu. Ta za to ni potreboval nobenega pooblastila. Na potni list je čakal v Kabulu, v nekem hotelu. Potni list je veljal za en mesec. Pri sami izdaji potnega lista pa ni imel nobenih težav. Prosilec je bil nato soočen z afganistanskim zakonom o potnih listinah, v katerem je določeno, da osebe mlajše od 18 let potrebujejo pisno dovoljenje staršev ali skrbnika, in prosilec je pojasnil, da se je bratranec takrat predstavil kot njegov skrbnik. Predvideva, da je bratranec podkupil uradnika, da mu je bil izdan potni list. Tudi glede na prakso, da je za potni list potrebno zaprositi v svoji provinci, na policijski postaji, je prosilec odgovoril, da je bilo takrat možno pridobiti potni list tudi v Kabulu. Nato je bil prosilec soočen tudi z dejstvom, da potni list izdajo za 1, 2, 3 ali 4 leta in bil naprošen za pojasnilo, kako je bil njemu izdan z veljavnostjo enega meseca. Odgovoril je, da je dobil vizo samo za en mesec. Ker njegov odgovor ni bil povsem razumljiv, je bil nadalje vprašan, ali je en mesec veljal potni list ali vizum in odgovoril je, da oboje. Nato je bil seznanjen tudi s pogoji za pridobitev iranskega vizuma, kjer je določeno, da mora potni list veljati vsaj 6 mesecev od datuma izdaje vizuma in prosilec je odgovoril, da je bil njegov potni list prirejen samo za enkraten obisk Irana ter dodal, da je bil verjetno ponarejen oziroma prirejen. Vizo je dobil na drugi lokaciji v Kabulu. Z bratrancem sta odšla na iransko veleposlaništvo, predložiti pa je moral potni list in plačati nekaj denarja. Na vizo je čakal en dan. V Iranu je nato ostal en mesec in se po izteku vize vrnil v Afganistan. Obiskal je Mashhad ter izkoristil veljavnost vize. V tem času je vsak večer odšel na „zijarad“, podnevi pa je spal. V tem času je za njegovo posest skrbel sosed, ki ga je prosil za pomoč.

13. Prosilec je odgovoril, da je njegov rojstni datum zapisan na zadnji strani Korana ter da sam dejansko ne ve, koliko je star. Sam je spoznal, da je približno rojen leta 1994. Vprašanja je prosilcu zastavila tudi njegova pooblaščenka, iz odgovorov pa izhaja, da prosilec ne zna šteti in ne loči, koliko tednov ima mesec in kako dolgo je leto. Predložil ni nobenih dokazov, zato je pristojni organ v skladu s tretjim odstavkom 21. člena preverjal pogoje iz 3. odst. 21. člena ZMZ.

14. Tožena stranka pravi, da se prosilec ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Tako iz prošnje kot tudi iz obeh zapisnikov je razvidno, da je tožnik zelo skopo utemeljil svoje osebne razloge in to kljub večkratnim splošnim opozorilom, da mora odgovarjati čimbolj natančno. Na vprašanja je odgovarjal z zelo kratkimi odgovori, zato je morala uradna oseba zastaviti števila vprašanja in ga na tak način spodbuditi, da pove svoje razloge za zapustitev države. Pri svojih odgovorih tudi ni bil natančen, zaradi česar je bil velikokrat pozvan k podrobnejši obrazložitvi oziroma naprošen je bil za dodatna pojasnila ob njegovih nasprotujočih si ali pomanjkljivih odgovorih. Čeprav ima prosilec morda res težave s časovno orientacijo in mu časovne enote niso povsem znane, pa je iz omenjene spisovne dokumentacije razvidno, da si je za pravilno umestitev dogodkov in njihov potek prizadevala zgolj uradna oseba. Prosilec je namreč na vprašanja, ki so bila namenjena predvsem ugotovitvi, kdaj točno se je dogodek pripetil in same okoliščine v zvezi s tem dogodkom, zaradi katerega je nato zapustil izvorno državo, samo pritrjeval uradni osebi in ni kazal posebnega zanimanja za obrazložitev zaporedja nekaterih ključnih dogodkov, po katerih bi se lahko nato tudi časovno orientirali. Pristojni organ je postopek prilagodil prosilčevi starosti in čeprav gre za starejšega mladostnika, ki je v tem času postal polnoleten, ni mogoče od pristojnega organa pričakovati, da bo z množico dodatnih vprašanj sam iskal razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Nadalje je pristojni organ presojal, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil nobenih dokazov in ocenil, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi prosilec lahko navedbe podprl s kakršnimikoli konkretnimi dokazi. Pristojni organ je ugotovil naslednja nasprotja:

15. Prosilčeva identiteta in osebni dokumenti:

16. Prosilec je v prošnji za mednarodno zaščito na vprašanje, kdaj je rojen, odgovoril, da ... 1994. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da so mu prijatelji tukaj izračunali rojstni datum. Prosilec je bil zaprošen, naj navede svoj datum rojstva po njihovem koledarju, vendar točnega datuma prosilec ni vedel in priznal, da tega ne ve, ter potrdil samo, da je rojen leta 1994. Ob koncu osebnega razgovora mu je zakonita zastopnica zastavila vprašanje in takrat je odgovoril, da ne ve niti, kolikor je star. Nato ga je uradna oseba prosila za pojasnilo, zakaj kot letnico rojstva uporablja 1994, če te ne ve zagotovo in naj to tako tudi pove, vendar je prosilec odgovoril, da je sam prišel do tega spoznanja, da je rojen približno takrat. Morda te zadeve res niso povezane s samim razlogom za zapustitev države, vendar pa po mnenju pristojnega organa bistveno kažejo na njegovo pripravljenost sodelovati v postopku, na njegova prizadevanja obrazložiti resnico in na njegovo zainteresiranost oziroma nezainteresiranost v postopku priznanja mednarodne zaščite.

17. Glede na vse zgornje ugotovitve, pristojni organ tudi dvomi, da je prosilec res rojen leta 1994. Predložil ni nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno izkazoval njegovo identiteto. Ker pa pristojni organ tudi nima na razpolago nobenih ustreznih mehanizmov za ugotavljanje dejanske starosti prosilca, kadar so ti brez dokumentov, s katerimi bi jo lahko izkazali, je v dvomu in brez dokaza o nasprotnem sprejel, da je prosilec rojen leta 1994 ter mu zagotovil postavitev zakonitega zastopnika.

18. Prosilec je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito zamolčal posedovanje potnega lista. V prošnji je bil namreč posebej vprašan, ali je kdaj imel osebne dokumente, kje jih ima in ali jih lahko dostavi. Odgovoril je, da je imel rojstni list (taskiro), ki pa ga je na predlog sprovajalca zažgal v Turčiji. Podobno vprašanje mu je nato bilo zastavljeno tudi v osebnem razgovoru, kjer pa je dodal, da je imel tudi potni list, ki ga je zavrgel v Iranu. Pojasnil je, da je tudi v prošnji za mednarodno zaščito želel povedati za potni list, vendar so mu bila nato zastavljena še dodatna vprašanja in odločil se je, da to raje zamolči. Mislil je, da se mu ne bo verjelo. Pristojni organ mora opozoriti, da je bilo prosilcu zastavljeno vprašanje tako, da bi prosilec v odgovoru navedel vse osebne dokumente, ki jih je kdaj imel. Ne glede na vprašanja, ki so temu sledila se je njegov odgovor najprej prevedel v slovenski jezik, nato pa bil zapisan v obrazec. V tem času, ko je prevajalec prevajal in uradna oseba pisal, je prosilec imel dovolj časa in možnosti, da bi s svojim odgovorom nadaljeval, zato je neupravičeno trditi, da je bil na nek način prekinjen z vprašanji, ki so sledila. Poleg tega pa je mogoče zaključiti, da je prosilec vedel, da je potni list pomemben dokument (pomembnejši kot rojstni list) in omogoča zakonito prehajanje meja, saj si ga naj bi namreč pridobil prav zaradi namena obiskati Iran.

19. V zvezi s potnim listom so bila v osebnem razgovoru ugotovljena številna neskladja in prosilčeve izjave prepoznane kot neverjetne. Prosilec je nekajkrat navedel, da mu je bil potni list izdan pred prvim odhodom v Iran, pred približno 4 leti, čeprav naj bi izvorno državo zapustil pred 5 leti. Prav na to je bil v osebnem razgovoru tudi opozorjen, vendar nastalega neskladja ni pojasnil, temveč zgolj ponovil, da je enkrat odšel v Iran, bil potem vrnjen v Afganistan in ga nato še enkrat zapustil. Potni list si je uredil, ker je hotel obiskati sveto mesto v Iranu Mashhad ter ta obisk enkrat umestil v čas, ko se je mati poročila in odšla, sestra pa je še živela doma in drugič, ko je mama že odšla, pa tudi sestra se je že poročila. Pristojni organ lahko sprejme prosilčevo pojasnilo, da je neizobražen in se ravna po novem letu ter ne ve natanko, koliko meri teden, mesec ali leto, vendar to ne more opravičiti njegovih nasprotujočih si izjav. Četudi prosilec slabo pozna časovno dimenzijo, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bodo njegove navedbe glede izdaje potnega lista povsem natančne, pa bi po mnenju pristojnega organa moral vedeti vsaj, s kom je v tem času živel, kateri letni čas je bil, kaj je počel, ipd.

20. Odgovoril je, da je prvič iz B. odšel pred 5 leti v Iran. Nato ga je uradna oseba vprašala, kako pa je potem odšel po potni list v Kabul in pojasnil je, da z bratrancem in takrat naj bi prvič zapustil vas. Pristojni organ tako na podlagi prosilčevih izjav ugotavlja, da naj bi bil prosilec takrat star 10 let, ko je prvič zapustil svojo rojstno vas in odšel 250 km daleč v Kabul, po zelo nevarni cesti, čeprav bi za potni list glede na pridobljene informacije1 lahko zaprosil tudi v svoji provinci, na okrajni policijski postaji. Glede na to, da je prosilec najprej odgovoril, da je vas prvič zapustil, ko je odšel v Iran in ni navedel odhoda v Kabul, čeprav mu je bilo pred tem zastavljenih več vprašanj o potnem listu, je po njegovih navedbah kot 10-leten otrok sam v Kabulu čakal teden dni v hotelu na potni list, kar pristojni organ ocenjuje kot neverjetno. Čeprav bi naj mu pri tem pomagal bratranec, ki živi v Kabulu, ni jasno, ali ga je ta bratranec tudi spremljal na poti do Kabula, kar pa niti ni pomembno. Iz njegovih izjav izhaja, da ni živel pri njem in naj bi mu ta zgolj pomagal na uradu urediti vse formalnosti za pridobitev potnega lista. Ne glede na željo obiskati verski kraj, je skrajno neverjetno, da bi si otrok pri 10 letih samo zaradi tega uredil potni list, da bi za to odšel na dolgo in nevarno pot ter sam teden dni preživel v čakanju na izdajo dokumenta v večmilijonskem mestu, pri čemer ni zanemarljivo, da naj bi takrat šele prvič zapustil rojstno vas. V povezavi s tem mu je bilo predočeno dejstvo, da je v Zakonu o afganistanskem potnem listu določeno, da osebe mlajše od 18 let lahko dobijo potni list samo ob pisnem soglasju staršev ali skrbnika, na kar je dodal, da se je v tistem trenutku njegov bratranec predstavil kot njegov skrbnik. Po nadaljnjem vprašanju uradne osebe, ali pri tem ni bilo treba predložiti kakšnega dokazila, je nadaljeval, da predvideva, da je bratranec podkupil uradnika, da je izdal potni list. 21. Pristojni organ je v različnih mednarodnih poročilih2 zasledil, da je korupcija ena izmed večjih težav v Afganistanu, ki je sicer manjša v mestih kot na podeželju, čeprav je zaradi težkega preživetja v ekonomskem smislu prisotna povsod. Potni list je možno tudi kupiti za 300 do 700 dolarjev3, vendar glede na prosilčeve navedbe tega v njegovem primeru ni mogoče trditi. Njegovo pojasnilo, da je bratranec najverjetneje podkupil uradnika, da mu je izdal potni list, kaže na to, da prosilec sam ni plačal večjega zneska denarja in ni kupil potnega lista. Neverjetno pa je, da bi bratranec brez prosilčeve vednosti sam plačal tako visok znesek in to samo zato, ker si je prosilec želel obiskati sveto mesto. Tako je prosilec ob vlogi za potni list moral navesti svoje osebne podatke, kjer pogosto zadošča že leto rojstva, in katerega je moral tudi prosilec navesti. Glede na prejšnje ugotovitve glede starosti prosilca bi prosilec moral vsaj od takrat vedeti, kdaj je rojen, oziroma katere podatke je podal na vlogi za potni list. Predložiti je namreč moral rojstni list (taskiro), kjer je zapisan tudi datum rojstva. Ta pa je pogosto lahko zapisan tudi opisno (npr. koliko je mladoletnik ob izdaji rojstnega lista star). Ravno tako je pri izpolnjevanju obrazca za pridobitev iranskega vizuma moral izpolniti rubriko in navesti osebne podatke, vključno z rojstnim datumom. Četudi prosilec pred tem ne bi vedel za svoj rojstni datum, bi bilo pričakovati, da bo po pridobitvi potnega lista in vizuma vedel oziroma brez dvoma navajal rojstni datum, kot ga je podal v teh dokumentih. Prosilec je zelo neprepričljivo opisal, kaj vse je moral predložiti vlogi za potni list. Najprej je odgovoril, da je moral izpolniti en obrazec in priložiti rojstni list, nakar je dobil potni list. Nato ga je uradna oseba vprašala, če je moral predložiti svoje fotografije in temu je pritrdil. Pozvan je bil tudi, naj navede vse v zvezi z vlogo za potni list in odgovoril je, da se ne spomni nič drugega. Šele po posredovanju uradne osebe je pritrdil, da je moral nekaj plačati in da je namesto podpisa dal prstni odtis. Pristojni organ pa je tudi ugotovil, da nikakor ni mogoče, da bi prosilcu bil izdan potni list z veljavnostjo enega meseca. Najkrajši čas veljavnosti znaša eno leto. Poleg tega so na spletnih straneh objavljena navodila za pridobitev iranskega vizuma4, kjer je za katerokoli od osmih vrst vizumov potrebno predložiti potni list, ki mora biti veljaven vsaj še 5 mesecev od datuma vstopnega vizuma. Običajno traja postopek pridobitve vize vsaj mesec dni, saj iransko veleposlaništvo prošnjo posreduje Ministrstvu za zunanje zadeve v Teheran, zato je na več mestih objavljeno priporočilo, da je potrebno za vizum zaprositi pravočasno. Prosilec glede na pridobljene informacije o postopku izdaje vizuma nikakor le-tega ni mogel pridobiti v enem dnevu, kot zatrjuje sam.

22. Razlogi za zapustitev izvorne države:

23. Pravi, da je pri tem ključnega pomena, kdaj je prosilec ostal sam na družinski posesti, ko se je mati drugič poročila in odšla. V prošnji za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je do starosti okoli 10 let živel z mamo, potem pa je ni več nikoli videl. Ostal naj bi popolnoma sam na očetovem posestvu. Starejše sestre, s katero naj bi nato živel, v prošnji ni omenil. V osebnem razgovoru je najprej trdil, da je bil takrat zelo mlad in ne ve, koliko je bil star, ko pa je bil soočen z njegovo izjavo iz prošnje, da je bil star okoli 10 let, je odvrnil, da je bil res toliko star ter dodal, da ga je mati prepustila v skrb sestri, ki je bila starejša od njega. Skupaj naj bi živela nekaj več kot leto dni, potem pa naj bi se sestra poročila in ostal naj bi sam. Glede na navedbe, da je Afganistan zapustil pri 12 letih, izhaja, da je približno eno leto živel na posestvu sam. Stričeva nadlegovanja naj bi se pričela takoj po sestrini poroki, ko je odšla od doma in naj bi trajala en mesec ter se končala s tragičnim dogodkom.

24. Tako je prosilec potrdil, da je dve leti živel brez mame in se je potem, po prvem letu, poročila njegova sestra. Prav zaradi prosilčeve časovne dezorientacije je bil dodatno vprašan, kako ve, da je eno leto živel sam s sestro in odgovoril je, da tako misli. Kot kmetovalcu je bil ponujen predlog, da se naj orientira po letnih časih in pridelovanju pridelkov, pa je prosilec odgovoril, da se je približno ravnal po novem letu, ker je vedel, kdaj je. Pritrdil je, da je od odhoda mame in nato sestre minilo približno eno leto. Na vprašanja je odgovarjal nezainteresirano in ugotovljenih neskladij ni niti poskušal pojasniti. Iz vseh njegovih navedb ni mogoče razbrati, koliko časa je živel skupaj s sestro in nato še sam, niti posledično, koliko časa naj bi trajala nadlegovanja bratrancev. Prosilec je tudi različno navedel, kaj je bila njihova glavna dejavnost. Najprej je povedal, da so imeli velike nasade mandljev in drugega suhega sadja ter nekaj živali, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je na vprašanje, kaj so počeli na zemlji in kaj so pridelovali, odgovoril, da pšenico, zelenjavo za ovce, čebulo in krompir, nasadov sadja ni omenil. Nato je bil prosilec soočen z njegovimi prejšnjimi navedbami in odgovoril je pritrdilno, da so imeli tudi nasad sadja in mandljev. Vendar na vprašanja glede pridelovanja sadja in zelenjave ni podajal enakih dogovorov, zaradi česar se je v verodostojnost njegovih izjav porajal dodaten dvom. Prosilčeve izjave, da je delal na zemlji in je to opisal na način, da je z lopato obračal zemljo in jo pripravljal za setev pšenice in drugih pridelkov ter tako delal vse dni, pristojni organ ocenjuje kot neverjetne. Neverjetno ni samo to, da bi 10-leten otrok sam lopatal zemljo in to počel vse dni, temveč bi svoje delo s posestvom opisal tudi z opravili, ki so lopatanju sledili. V svojih odgovorih je bil zelo skop in uradna oseba ga je vedno znova morala dopolnjevati z dodatnimi vprašanji. Šele na vprašanje uradne osebe, ali sta s sestro zmogla vsa opravila na posestvu sama, je odgovoril, da je v primeru potrebe po dodatni pomoči, poklical koga in ga plačal s pridelkom. Neverjetne so tudi njegove navedbe, da je suho sadje prodajal na tržnici, pri čemer ni imel postavljene cene ter je prejemal plačilo, kot mu je kdo dal. Glede na to, da se je s tem ukvarjal zaradi preživetja, ni mogoče verjeti prosilcu, da svojim izdelkom ni postavil cene ter če mu je kdo plačal, spravil denar in ni bil pozoren ali je bilo točno, premalo ali preveč. Čeprav prosilec naj ne bi znal šteti, bi glede na njegovo dejavnost bilo pričakovati, da se bo vsaj za potrebe lastne prodaje tega naučil. 25. Glede na informacije o pomembnosti tradicionalnih razširjenih družinskih in skupnostnih struktur afganistanske družbe5 in glede na to, da se Afganistanci opirajo na te strukture in vezi predvsem zaradi varnosti in ekonomskega preživetja, so prosilčeve navedbe, da je kot 10-leten otrok za kmetijsko posestvo skrbel povsem sam, pri čemer ni nepomembno, da je imel tako strica po očetovi kot mamini strani, povsem neprepričljive. V kolikor bi prosilec res imel v lasti oziroma uporabi takšno posest, kot je navajal, bi skrb zanj zagotovo prevzel nekdo od sorodnikov, ki bi na tak način tudi prevzel skrb nad posestvom ter omogočil boljši položaj svoji družino. Čeprav imajo pri Hazarih ženske najmanj omejitev6, kljub temu velja, da v primerih, ko ženska podeduje zemljiško posest po umrlem možu, ta posest pripade družini umrlega oziroma bi si družina zagotovila pravico do lastnine, saj se ženskam še vedno preprečuje lastništvo zemlje. Tako bi v tem konkretnem primeru do zemlje prišel očetov brat, ki naj bi si to tudi prizadeval in pri tem se mu 10-leten otrok ne bi mogel uspešno upreti. Tudi s strani prosilca predložena študija7, ki opozarja na nekoliko drugačno tradicijo hazarskih družinskih struktur, pri katerih v razširjenih družinah lahko žena zadrži oziroma nadomesti možev položaj, dokler najstarejši sin ne dozori, se ne sklada s prosilčevimi navedbami. Študija nadaljuje, da pri Hazarih plemena tvorijo bivalne enote različnih velikosti in vključujejo rod po očetovi strani, npr. majhne vasice z nekaj sorodnimi gospodinjstvi ali velik kos ozemlja, ki obsega celotno etnično skupino. Prav pri Hazarih so nadalje lahko odnosi znotraj primarne (ožje družine) zelo pristni, izkazovanje ljubezni in skrb za drugega pa je nekaj povsem običajnega. Tudi sestre in bratje so pogosto čustveno zelo povezani med seboj. Navedenega pa v primeru prosilca po njegovih navedbah ni mogoče trditi. Mati naj bi ga zapustila pri njegovih 10-letih ter ga prepustila sestri, ki pa je tudi odšla. Prav zaradi prosilčeve mladosti, stricu v skladu s tradicijo in glede na pridobljene informacije, ne bi bilo potrebno izvajati nobenih pritiskov nad njim, še manj pa ga poročiti z njegovo hčerjo in mu kako drugače nagajati, da bi z njegovo zemljo razpolagal. Prosilec je v nadaljevanju tudi pojasnil, da se fantje poročijo približno v starosti 19 ali 20 let, ko oče sinu izbere nevesto in jo pripelje domov. Ker se to ne sklada s prosilčevimi navedbami, da ga je stric hotel poročiti pri njegovih 12-tih letih, je na vprašanje uradne osebe odgovoril, da ga je hotel le zaročiti. Čeprav je pristojnemu organu znana praksa8 tudi zgodnejših porok, se v povezavi z njimi omenjajo predvsem deklice, medtem ko za dečke ni bilo zaslediti, da se jih pri taki starosti sili k poroki. Hazari so posebej omenjeni kot tisti, ki se najraje dogovorijo za poroke s sestričnami, ko se dva moška dogovorita in izmenjata sestri ter se tako izogneta visokemu plačilu za nevesto. V skladu z njihovimi običaji in tradicijo, pa prosilec ne bi imel nobenih dejanskih možnosti upreti se stričevi volji, zaradi česar naj bi se pričela nadlegovanja. Tako glede dogovora okoli poroke kot tudi glede upravljanja z zemljo prosilec kot 10-leten otrok ne bi imel veliko možnosti preživeti sam. Zaradi navedenega tudi stričevo nadlegovanje preko sinov ni verjetno. Nagajanj bratrancev, ki so prihajali k njemu, se mu posmehovali, ga žalili, zaradi česar naj bi prihajalo do pretepa z njimi, ni mogoče aplicirati na njihove težnje po njegovem posestvu. V primeru, da bi stric res izvajal pritiske nanj zaradi zemlje in si to želel prilastiti, bi to kot starejši moški, ne glede na zgornje ugotovitve, veliko bolj učinkoviteje storil sam. Prosilčeve navedbe, da je bil stric prestar, da bi z njim prihajal v konflikt, samo potrjujejo, da spora zaradi zemlje ni bilo. Tudi prosilčeve navedbe o konfliktu z bratrancem iste starosti, ki naj bi se končal s smrtnim izidom, ocenjuje kot povsem neverjetne. Ni verjeti, da stric, h kateremu je zbežal, predhodno ne bi preveril, v kakšnem stanju je otrok (bratranec) ter bi njemu takoj omogočil, da se preobleče in zbeži naprej. Še posebej zato ne, ker naj bi se pretepi med njimi dogajali vsakodnevno. Pobeg iz države brez osebnih dokumentov pa tudi zahteva čas, priprave in organizacijo. Navsezadnje je potrebno poiskati in navezati stike s sprovajalcem, ki pomaga ilegalno prečkati mejo. Tudi njegovo pot naj bi plačal stric, brat od mame, ki je sam imel 9 otrok, zaradi česar ni mogel poskrbeti še zanj. Prav zato je dodatno neverjetno, da bi plačeval sprovajalcem za njegovo pot. Pristojni organ lahko zaključi, da se dogodki, ki jih navaja prosilec niso zgodili oziroma se niso mogli zgoditi na način, kot ga je podal prosilec.

26. V nadaljevanju tožena stranka povzema nekonsistentnosti v tožnikovih izpovedbah. Pravi, da bi mu zagotovo bili letni časi, čas sejanja in pobiranja pridelkov, bistveno bolj pomembni kot pa novo leto, po katerem se je orientiral. Svoje pridelke bi tudi znal prodajati in prav gotovo se ne bi zadovoljil s tistim, kar mu ljudje dajo. Dvom v to se je porajal tudi zaradi njegovega obiska Irana, kamor naj bi odšel obiskati sveto mesto, pri tem pa za mesec dni pustil kmetijo samo (imel je tudi živali), ker je izkoristil veljavnost vize. Neverjetno je, da bi za njegovo kmetijo skrbel sosed, ki bi mu že nekako povrnil uslugo, medtem ko bi sam v Iranu podnevi spal, zvečer pa odhajal k molitvi in to mesec dni. V zvezi s tem je bil kar trikrat zaprošen za pojasnilo, ali je sestra takrat še bila doma ali ne, in vztrajal je, da sestre ni bilo več doma. Hkrati pa je vztrajal tudi pri navedbah, da je v Mashhad odšel v starosti približno 10 let in po vrnitvi še dve leti živel v Afganistanu, torej tudi v času, ko se sestra še naj ne bi poročila in naj bi živela skupaj z njim. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je bil njegov namen priti prav v Republiko Slovenijo, ker je že v Afganistanu slišal, da je Slovenija lepa dežela in je hotel priti sem. V osebnem razgovoru je bil podrobneje vprašan, kaj je mislil s tem in odgovoril je z opisom svojega potovanja do tu. Nato je bil izrecno vprašan, ali je za Slovenijo slišal že v Afganistanu in priznal je, da ne. Podobno je bil tudi vprašan o sorodnikih, pri katerih naj bi se prehranjeval in nadaljeval je, da so to bili v glavnem sosedje ter je na vprašanje, ali niso bili to sorodniki, zanikal. Pristojni organ tako brez dvoma ugotavlja, da prosilčeve izjave v postopku mednarodne zaščite niso skladne in verjetne ter nasprotujejo informacijam, povezanimi z njegovim primerom. Prosilec je podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi česar teh ni mogoče šteti za verodostojne.

27. Pristojni organ ocenjuje, da prosilec tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je to bilo mogoče in ni izkazal nobenega utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Izvorno državo naj bi namreč zapustil že pred 5 leti in v tem času 2 leti živel v Iranu, kjer je večinoma delal v gradbeništvu in kjer je bil varen. Tudi v Turčiji se je nahajal dva meseca, kjer ni počel ničesar in je samo čakal na odhod v Grčijo, kamor si je želel. Čeprav je kar štirikrat poskušal preden mu je uspelo, tudi po prihodu v Grčijo ni zaprosil za mednarodno zaščito in pomoč. Tam je ostal tri leta in se preživljal z nabiranjem sadja. Potrebno je dodati, da prosilec ni navedel, da bi v Iranu ali Grčiji (kjer se je zadržal več let) imel kdajkoli sam kakšne probleme. Grčijo se je odločil zapustiti zaradi slabe situacije, ker ti še sami sebi ne morajo pomagati. Glede na prosilčeve podane izjave, iz katerih jasno izhaja, da je več časa bival tako v Iranu kot v Grčiji, je mogoče trditi, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, da bi v primeru resničnega preganjanja v izvorni državi to lahko storil najprej v Iranu, pa v Turčiji in tudi kasneje v Grčiji, vsekakor pa bistveno prej, kot pa po petih letih od zapustitve izvorne države.

28. Na strani 13 v izpodbijani odločbi tožena stranka pravi, da je kot zadnji element ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami 3. odstavka 21. člena predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca. Tako je že na podlagi vseh prejšnjih ugotovitev mogoče zaključiti, da splošna verodostojnost prosilca v konkretnem primeru ni podana. Poudarja, da v prosilčevih izjavah obstajajo tako notranja kot zunanja neskladja, ugotovljena ob primerjavi prosilčevih izjav s specifičnimi informacijami v izvorni državi. Tako ugotavlja, da ni verjetno, da bi obstajali dogodki, ki jih je kot razloge za zapustitev izvorne države opisal prosilec in da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti.

29. Pristojni organ ne dvomi, da prosilec res pripada etnični skupini Hazarov, saj se zaradi svojega „azijskega videza“ loči od drugih prebivalcev Afganistana9. Večina Hazarov živi v Hazarajatu, ki sicer uradno ni politična ali upravna enota, ampak je razdeljen med osmimi provincami v osrednjem goratem predelu Afganistana ter obsega območje približno 50.000 km2 in od koder naj bi prihajal tudi prosilec. Njegova rojstna vas B. se nahaja v okraju Jaghori, v katerem so Hazari večinsko prebivalstvo. Hazarajat predstavlja eno najbolj monoetničnih področij Afganistana, kjer so stalno naseljeni zgolj Hazari. Glede na to, da videz prosilca ustreza videzu Hazarov, iz njegovih izjav pa izhaja, da je pripadnik šiitske veje muslimanov, kot je tudi večina Hazarov ter ob upoštevanju dejstva, da prihaja iz okraja Jaghori (provinca Ghazni), ki je del Hazarajata in kjer je prebivalstvo 100 % hazarske narodnosti, ter da govori jezik dari, pristojni organ ne dvomi, da je prosilec hazarske narodnosti.

30. Ne glede na to, da prosilec v zvezi s svojo hazarsko narodnostjo ni navajal nobenih problemov v izvorni državi, je pristojni organ preveril splošno situacijo glede Hazarov v Afganistanu. Problematika etnične pripadnosti je lahko bolj izrazita tam, kjer se pojavljajo spori glede dostopa do naravnih virov (kot so pašniki in pitna voda) ter politični oziroma plemenski prepiri10. Ti spori se rešujejo tudi z nasiljem in grožnjami, vendar se to dogaja tam, kjer so zemljišča zasegli lokalni poveljniki z močnimi zvezami pri lokalni ali centralni in državni upravi. Na splošno so osebe, ki prebivajo na območjih, kjer so manjšina v večji nevarnosti, kadar zahtevajo povračilo zemljišča in lastnine, Hazari pa po zadnjih podatkih predstavljajo okrog 9 % prebivalstva Afganistana11 in predstavljajo etnično manjšino, vendar pa v območju Hazarajata predstavljajo etnično večino. Okraj Jaghori, iz katerega izhaja prosilec, je 100 % poseljen s Hazari.12 Hazari docela sodelujejo v javnem življenju, saj zasedajo tudi odgovorne položaje vključno v vladi in parlamentu13. Prav naraščajoča politična moč Hazarov sproža etnične spore s Paštuni, zato je položaj Hazarov še vedno krhek. Tako se Hazari še vedno soočajo z določeno stopnjo diskriminacije, kljub temu, da si je vlada močno prizadevala, da bi razrešila napetosti, ki vladajo v odnosu do Hazarov"14. Preučena poročila tudi obravnavajo dogodek iz province Oruzgan, okraj Khas Oruzgan, kjer so junija 2010 odkrili obglavljena trupla 11 moških Hazarov. Provinca Oruzgan, ki je pod paštunsko oblastjo, se nahaja severno od province Kandahar, ki je glavna utrdba talibanov. Policija je poročala, da so jih ubili Talibani, ker so bili Hazari in Šiiti15. Po drugih informacijah naj bi bili Hazari ubiti, ker naj bi sodelovali z mednarodnimi oboroženimi silami16. 31. Pristojni organ navaja, da ta dejstva ne dosegajo standarda preganjanja iz člena 26. ZMZ. Pri tem se je naslonil predvsem na Smernice UNHCR, ki Hazarov zgolj zaradi njihove narodnosti ne obravnavajo kot etnično skupino, ki potrebuje mednarodno zaščito. Oseba, ki pripada dominantni etnični skupini kot so Paštuni in Tadžiki, ima lahko določene težave vsaj deloma v zvezi z njeno etnično pripadnostjo na območju, kjer prevladujejo druge etnične skupine. Nasprotno pa pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer le-ta predstavlja lokalno večino. Vendar pa tudi dejstvo, da nekdo pripada manjšinski etnični skupini na določenem območju, samo po sebi še ne pomeni, da je ogrožen zgolj zaradi svoje etnične pripadnosti. Iz Smernic UNHCR nadalje izhaja, da razpoložljivi dokazi kažejo na to, da se nekateri pripadniki (manjšinskih) etničnih skupin, vključujoč Hazare, nezakonito selijo iz družbenih, ekonomskih in zgodovinskih razlogov, vendar pa to ne izključuje drugih, ki so morda prisiljeni izseliti se zaradi potrebe po zaščiti. Stališče UNHCR je, da so pripadniki etničnih skupin, ki so bili že prizadeti zaradi etničnega nasilja ali lastniških sporov glede zemljišč, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, lahko ogroženi zaradi narodnosti ali rase ali (pripisanega) političnega prepričanja, odvisno od okoliščin posameznega primera. Prosilec poleg tega ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti bile lahko povezane z njegovo hazarsko narodnostjo, saj tudi zatrjevani zemljiški spor ni presegel družinskih okvirov. Glede na preučene informacije je moč trditi, da prosilec ob vrnitvi v okraj Jaghori, provinca Ghazni, ne bi bil preganjan, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ker je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj se je v postopku izkazal kot izrazito neverodostojen, to pomeni, da ni nevarnosti, da bi bil on osebno zaradi katere svoje osebne okoliščine podvržen resni škodi. Kljub temu, da prosilec ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen na način, da bi izpolnjeval pogoje za status begunca ali za status subsidiarne zaščite, je pristojni organ preveril še, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu resne in individualne grožnje. Ker prosilec prihaja iz okraja Jaghori, je pristojni organ ocenil varnostno situacijo v tem okraju, saj iz preučenih informacij izhaja, da so vojne razmere v Afganistanu od regije do regije zelo različne.

32. Tako je tudi varnostna situacija po 19 okrajih province Ghazni zaradi različne etnične sestave precej raznolika. Na splošno se je varnostna situacija v provinci od leta 2009 naprej poslabševala17, posebej v mestu Ghazni ter v južnih in vzhodnih okrajih, kjer poteka avtocestna povezava med Kabulom in Kandaharjem, ki je za talibane zaradi pretoka potrebne preskrbe v sosednje province izjemnega pomena. Najnovejši podatki kažejo, da se trend povečanja števila napadov nadaljuje tudi v letu 2011. Uporniki napadajo predvsem policijske kontrolne točke, izvajajo pa tudi neposredne napade z IED (Improvised Explosive Device - improvizirano eksplozivno telo), ki jih postavljajo na glavni avtocesti (Highway 1), ki povezuje Kabul in Kandahar18. Vendar pa vsa poročila, ki obravnavajo varnostno situacijo v provinci Ghazni, poudarjajo, da varnostni problemi niso značilni za območja, kjer so Hazari v večini, saj so okraji Jaghatu, Jaghori, Malistan in Nawur sorazmerno varnostno stabilni v primerjavi z okraji, kjer prevladuje paštunsko prebivalstvo in ki so pod talibanskim nadzorom. Posebej za okraj Jaghori velja, da je najbolj varen del province Ghazni, saj je predmetni okraj zaradi vojaške in politične moči stranke Hizb-e Wahdat Khalili zunaj nadzora talibanov19. Nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in Talibani je v okraju Jaghori nižja kot kjerkoli drugje v Hazarajatu tudi zaradi učinkovitih pogajanj in vzpostavljanja miru med ljudmi in starešinami Jaghorija in Talibani v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Jaghori ima v primerjavi z drugimi okraji province Ghazni tudi visoko raven produktivnosti in sorazmerno visok pridelek v kmetijstvu vključujoč ročno obrt, industrijske pridelke, vrtnine in sadje. Jaghori je tudi sedež islamske kulture in vere ter je drugi po vrsti med kraji z največ mošejami v provinci Ghazni (center okraja Ghazni ima največ mošej). Enako ima Jaghori tudi sorazmerno veliko šol. Ob upoštevanju navedenega se podatki o splošni varnostni situaciji v provinci Ghazni ne morejo uporabljati pri oceni varnostne situacije v okraju Jaghori, iz katerega izhaja prosilec in kjer Hazari predstavljajo 100% večino.

33. Pristojni organ je v postopku kot največji varnostni problem v Jaghoriju ocenil dostopnost Jaghorija po cestnih povezavah, saj so nekatere ceste, ki vodijo v Jaghori, pod nadzorom talibanov in se torej vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani talibanov in kriminalcev"20. Na podlagi preučenih informacij je pristojni organ ugotovil, da obstajajo tri glavne cestne povezave Jaghorija z glavnim mestom province Ghaznijem. Avtocestna povezava, ki povezuje Kabul in Kandahar in poteka skozi okraj Qarabagh velja za izjemno nevarno cesto, saj je izjemnega pomena za preskrbo provinc pod nadzorom talibanov. Iz poročil izhaja, da so bila prebivalcem razposlana "nočna pisma" talibanov, s katerimi so bili posvarjeni, da naj ne uporabljajo te ceste. Druga cestna povezava poteka preko jugovzhodnega okraja Maqur in je prav tako nevarna zaradi kontrolnih točk talibanov. Vendar pa iz preučenih poročil izhaja, da je varna cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino in področje torej ni pod nadzorom talibanov. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo tudi varne stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja21. Glede na navedeno je pristojni organ ocenil, da je varnostna situacija v Jaghoriju stabilna, saj zaradi večinskega hazarskega prebivalstva tam ni talibanov, poleg tega pa obstajajo tudi varne cestne povezave do Jaghorija.

34. Prosilčev pooblaščenec je predložil tudi komentarje k poročilom in naslove nekaterih člankov, poročil ter študij različnih organizacij, za katere meni, da bi jih bilo potrebno dodatno upoštevati. Pristojni organ je preučil predlagane informacije22, iz katerih izhaja, da se Hazari soočajo s socialno diskriminacijo, da se od njih na mejah občasno zahteva določene dodatne dajatve, ki jih Paštunom ni treba plačevati, ter da se Hazari pritožujejo, da jih vlada zanemarja, čeprav je vlada vložila veliko naporov v razreševanje napetosti okrog Hazarov. Dodanih je tudi več dnevnih novic, ki se nanašajo na provinco Ghazni iz zadnjih šestih mesecev, vendar pa se glede na zgornje ugotovitve podatki o splošni varnostni situaciji v provinci Ghazni ne morejo uporabljati pri oceni varnostne situacije v okraju Jaghori. Ker prosilec prihaja iz okraja Jaghori, kjer je varnostna situacija popolnoma različna od varnostne situacije v južnih in vzhodnih okrajih province Ghazni, je pristojni organ ocenil varnostno situacijo v tem okraju. Kot je bilo že navedeno, Hazari v Jaghoriju predstavljajo 100% večino. Ob upoštevanju Smernic UNHCR23, ki navajajo, da pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer le-ta predstavlja lokalno večino, pristojni organ ugotavlja, da Hazari v okraju Jaghori niso ogroženi. Iz preučenih poročil nadalje izhaja, da je okraj Jaghori najbolj varen del province Ghazni, saj je okraj zunaj nadzora talibanov. Pristojni organ je v postopku kot največji varnostni problem v Jaghoriju ocenil dostopnost Jaghorija po cestnih povezavah, saj so nekatere ceste, ki vodijo v Jaghori, pod nadzorom talibanov in se vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih in celo ugrabitvah in ubojih. Na podlagi preučenih informacij je pristojni organ ugotovil, da obstajajo tri glavne cestne povezave Jaghorija z glavnim mestom province Ghaznijem, od katerih je cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino, varna, saj področje ni pod nadzorom talibanov. Poleg tega pa obstajajo tudi stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki so varne, vendar zahtevajo daljši čas potovanja. Glede na navedeno je pristojni organ ocenil, da je varnostna situacija v Jaghoriju stabilna, saj zaradi večinskega hazarskega prebivalstva tam ni talibanov, poleg tega pa obstajajo tudi varne cestne povezave do Jaghorija. Iz informacije24, ki jo je predlagal prosilčev pooblaščenec izhaja domneva, da so Talibani s tem, ko so prebivalce opozorili in jim razdelili "nočna pisma", naj ne uporabljajo cestne povezave čez Qarabagh, načrtovali svoj bližnji prodor v osrednji del Afganistana, se pravi tudi v okraj Jaghori. Glede na to, da je od razdelitve "nočnih pisem" junija 2010 minilo že skoraj dve leti, iz preučenih poročil pa ne izhaja, da bi Talibani v teh dveh letih sploh izvedli kakršno koli dejanje, ki bi nakazovalo njihov prodor v osrednji del Afganistana, poleg tega pa najnovejša poročila ocenjujejo okraj Jaghori kot varen, pristojni organ domnevo o bližnjem napadu talibanov na okraj Jaghori ocenjuje kot neutemeljeno.

35. Navkljub poslabšanju varnostne situacije v letu 2011, iz nobene preučene informacije ne izhaja, da bi v celotni izvorni državi prosilca obstajalo takšno stanje, da bi bilo civilistovo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Iz preučenih Operativnih smernic Združenega kraljestva iz februarja 2012 izhaja, da v nekaterih predelih Afganistana obstaja vsesplošno nasilje, ampak na splošno ali v pretežnem delu Afganistana ni na takšni stopnji, da bi lahko trdili, da obstajajo utemeljeni razlogi za ugotovitev, da bi bilo življenje prav vsakega civilista, zgolj zaradi njegove prisotnosti, ogroženo.25 Iz Smernic UNHCR26 izhaja, da se kot splošno nasilje lahko označi varnostna situacija v provincah Helmand, Kandahar, Kunar in v delih province Ghazni in Khost. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, je v provinci Ghazni, iz katere izhaja prosilec, varnostna situacija glede na etnično sestavo po posameznih okrajih zelo raznolika. Ker iz Smernic UNHCR jasno izhaja, da bi se zgolj del province Ghazni lahko označil kot področje, kjer vlada splošno nasilje, iz Smernic pa nadalje izhaja, da v okrajih Jaghatu, Jaghori in Malistan, kjer Hazari predstavljajo večino, vladajo stabilne varnostne razmere, pristojni organ ugotavlja, da splošno nasilje, ki naj bi veljalo za del province Ghazni, vsekakor ne vključuje okraja Jaghori, iz katerega izhaja prosilec. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da življenje prosilca ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bilo ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

36. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka že v povzetku razloga, zakaj tožnik vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, narobe ugotovila, da tožeča stranka utemeljuje svojo prošnjo (le) z nadlegovanji bratrancev, ki so posledica želje strica, da se polasti njegove po očetu podedovane zemlje. Res je, da je tožeča stranka imela težave tudi zaradi zgoraj navedenega, vendar je morala Afganistan zapustiti in iskati zaščito predvsem zato, ker ji v Afganistanu grozi krvno maščevanje, s strani stričeve družine.

37. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo, da se tožnik ni potrudil pri utemeljevanju prošnje, saj je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in odgovorov nikoli ni odklanjala. Res je, da so bili odgovori večinoma kratki in jedrnati, a tega ni mogoče avtomatično šteti v škodo tožeče stranke. Pravzaprav bi bilo mogoče argumentirati tudi nasprotno, kot trdi tožena stranka, in sicer, da odgovori, ki niso kratki in jedrnati, po nepotrebnem ovirajo postopek in zamegljujejo pomembna dejstva. Že sodba U 992/2008 je ugotovila, da: „od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile“. V sodbi I U 502/2010 pa (smiselno) še, da je v okoliščinah brez posebnosti prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Vendar je drugače, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je prosilec bil žrtev nasilja ali priča tragičnim dogodkom ipd.).

38. V konkretnem primeru tožnik ni bil samo žrtev nasilja, ampak je potrebno upoštevati tudi rano mladost tožnika, ko je do dogodkov prišlo, travmatičnost dogodkov in mladoletnost v času razgovorov. Tožnik se je rodil po smrti očeta tako, da slednjega ni nikoli spoznal, nato ga je v starosti deset let zapustila mati, ki se je poročila v drugo družino, kasneje pa še sestra tako, da je v hiši, kjer je prej živela njegova družina ostal čisto sam. Tožnik je v odgovorih opisal žalost in jezo, ki jih je občutil, ko je do teh dogodkov prišlo, a je najhujše šele sledilo. Zapustitvam so sledila nadlegovanja in napadi s strani tožnikovih bratrancev, pri enem od teh dogodkov pa je prišlo tudi do uboja, ki ga je izvedel kot komaj 12-letni otrok zoper ravno tako 12-letnega bratranca z orodjem, ki je bilo takrat v bližini. Temu je sledil beg v tujino in ugotovitev, da ga družina ubitega išče zaradi maščevanja.

39. Jasno je, da od tožnika, ki je bil priča tako tragičnim in travmatičnim dogodkom v rani mladosti, ni mogoče pričakovati, da jih bo preprosto samoiniciativno navajal. V zvezi s tem zato tožeča stranka pozdravlja prizadevanja tožene stranke v smeri, da je tožniku zastavila tudi dodatna vprašanja zato, da bi se dogodki razčistili. A se nikakor ne more strinjati, da bi to šlo šteti v škodo tožeče stranke, češ da je to bilo potrebno, ker se sam ni trudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Iz odgovorov tožnika izhaja, da si je prizadeval dogodke pravilno razvrstiti po zaporedju in mu je to tudi uspelo, ne glede na vse zgoraj navedene negativne okoliščine, katerim je bil izpostavljen. Težava se pojavi tam, kjer je bilo potrebno uporabiti datume ali časovne merske enote, glede česar je tožeča stranka pojasnila svoje težave, ki jih dopušča tudi tožena stranka. Tožeča stranka naproša tudi sodišče, da ob presojanju zaporedja dogodkov upošteva to okoliščino.

40. Tožeča stranka bi rada še enkrat poudarila razloge, zaradi katerih ni mogla predložiti dokazov o svojem primeru, in sicer: zapustitev s strani matere in sestre ter dejstvo, da z njima nima več stikov, prav tako nima več stikov z drugimi sorodniki ter razlog in način kako je morala zapustiti rojstni kraj (beg zaradi nevarnosti krvnega maščevanja).

41. V zvezi z rojstnim datumom tožena stranka trdi, da je pri navajanju slednjega prišlo do določenih neskladnosti, vendar tožnik izpostavlja, da je navedeno možno enostavno pojasniti že na podlagi navedb v prošnji, zapisnikov osebnih razgovorov in poznavanjem situacije v državi, iz katere tožnik prihaja. Iz prošnje in zapisnika osebnega razgovora namreč izhaja, da tožeča stranka ne ve natančno, katerega dne je rojena, ve le, da je to bilo leta 1994. Splošno je znano, da veliko ljudi iz držav, kot je Afganistan, ne pozna svojega pravega datuma rojstva, saj navedenemu podatku marsikdo ne daje velikega pomena. Temu je tako, ker imajo tam ljudje težave že s samim preživetjem iz dneva v dan, kaj šele, da bi praznovali rojstni dan. Veliko prosilcev zna tako navesti le svojo (približno) starost ali leto rojstva ali pa niti tega ne. Ker se potem, ko zapustijo izvorno državo, od njih pogosto zahteva tudi dan in mesec rojstva, prosilci zato, da bi zadostili tej zahtevi, največkrat navedejo kot datum rojstva ... leta, v katerem so rojeni. Tožeča stranka bi v zvezi z datumom rojstva želela poudariti, da ni nepomembno tudi to, da je v zvezi z ugotavljanjem starosti bila pripravljena sodelovati v ustreznih postopkih ugotavljanja starosti. V kolikor bi namreč imela tožeča stranka namen zavajati toženo stranko, bi se tovrstnim postopkom izogibala. Kasneje sicer tožena stranka priznava, da nima na razpolago nobenih ustreznih mehanizmov za ugotavljanje dejanske starosti prosilcev, a že dejstvo, da je bila tožeča stranka na take postopke pripravljena, kaže na njeno pripravljenost potrditi resničnost zatrjevanega podatka.

42. V zvezi s posedovanjem potnega lista tožena stranka trdi, da je njegov obstoj tožnik zamolčal. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je v prošnji tožnik omenil le rojstni list, v osebnem razgovoru pa tudi potni list. Ni pa ustrezna njena ugotovitev, da je tožnik to skušal zamolčati na splošno. Tožnik je pojasnil, zakaj potnega lista v prošnji ni omenil – prehitela so ga druga vprašanja in občutek, da se mu ne bo verjelo. Tožena stranka temu ne verjame in pojasni, zakaj naj to ne bi bilo mogoče. Vendar pa ob vsem tem spregleda, da je bil ravno tožnik tisti, ki je samostojno navedel, da je nekoč imel tudi potni list. V kolikor bi tožnik dejansko želel zamolčati obstoj potnega lista, bi ga lahko še nadalje enostavno zamolčal, zato so očitki, ki jih na tožnika iz tega naslova naslavlja tožena stranka neutemeljeni. V primeru, ko prosilec sam v osebnem razgovoru navede kako dejstvo, ki ga v prošnji iz takega ali drugačnega razloga ni, tega ne bi smeli obravnavati kot dokaz o neskladnosti njegovih izjav ali njegove neverodostojnosti. Tako ravnanje ima lahko kot posledico to, da bodo prosilci za mednarodno zaščito, ki iz takega ali drugačnega razloga določenega dejstva niso navedli že v prošnji, njegov obstoj skrivali še naprej in s tem skušali ohranjati svojo „verodostojnost“ ter skladnost izjav. Skratka, ravnanje tožnika, ki je izpostavil dejstvo, da je imel nekoč tudi potni list, prej kaže na njegovo pripravljenost po resnici in v celoti predstaviti vsa dejstva.

43. V zvezi s časom izdaje potnega lista se tožeča stranka strinja s toženo stranko, da je zaradi njegove slabe časovne orientiranosti bolj smiselno upoštevati njegove navedbe glede umeščenosti tega dogodka med druge dogodke. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da je potni list pridobil, preden je prvič zapustil Afganistan, in sicer, da se je to zgodilo, ko sta mati in sestra že odšli in to je bistvo odgovora tožnika. Točnega podatka o tem, ali je bila takrat sestra že poročena ali še ne, tožnik nima, saj ni bil prisoten na poroki, zato vprašanja tožene stranke v tej smeri ne morejo dobiti točnega odgovora. V zvezi z navedbo tožene stranke, da naj bi tožnik nekje izjavil, da mu je sestra dala denar za potovanje, pa tožnik ugovarja, da takih izjav tožnika v dokumentaciji ni nikjer zaslediti.

44. Tožena stranka tožniku očita, da je na vprašanje „kdaj je prvič zapustil svojo vas“ odgovoril, da je bilo to takrat, ko je odšel v Iran. Svojo vas prvič zapustil že prej, in sicer ko je odšel v Kabul. Glede tega vprašanja želi tožnik poudariti, da je to posledica nesporazuma pri prevodu oz. razumevanja prevoda, saj je tožnik še vedno mislil, da ga tožena stranka sprašuje o tem, kdaj je prvič odšel v tujino. Tožnik z odgovorom ni imel želje zavesti toženo stranko. Da je temu res tako, je razvidno že iz tega, da je tožnik že na samem začetku osebnega razgovora pojasnil, da je bil v Kabulu še preden je prvič obiskal Iran, ker je tam dobil potni list. Tako je že tu posredno pojasnil, da vasi ni prvič zapustil takrat, ko je odšel v Iran, ampak takrat, ko je odšel v Kabul. 45. Glede na to, da je tožnik že povedal, da je bil v Kabulu, preden je odšel prvič v Iran, pripisovanje prevelikega pomena temu zapletu nima smisla in ne vpliva na skladnost njegovih izjav.

46. V zvezi s potjo do Kabula in prebivanjem v Kabulu tožnik pravi, da gre tolmačenju tožene stranke oporekati, saj tožnik v Kabul ni odšel sam, ampak je tja šel skupaj z bratrancem, kar je večkrat pojasnil in v zvezi s tem ni nič nejasnega, kot sicer trdi tožena stranka. Je pa nejasen očitek tožene stranke o zelo nevarni cesti do Kabula, saj ravno tožena stranka sama ugotavlja, da obstajajo (tudi) varne cestne povezave do Jaghorija. Informacije o tem, da bi lahko tožnik za potni list zaprosil tudi v svoji provinci, kot trdi tožena stranka, bi morebiti lahko tudi držale, a je jasno, da je tožnik moral na pot do Kabula zato, ker je dokumente zanj urejal njegov bratranec in to najverjetneje s podkupnino, kar je lahko uredil le tam, kjer je poznal ustrezne ljudi. Poleg tega tožena stranka pozablja, da je bilo potrebno pridobiti tudi vizo, za kar je bil potreben obisk iranskega veleposlaništva v Kabulu. Glede zadnjega očitka, da je neverjetno, da je tožnik kot desetletni deček sam čakal na potni list v hotelu, pa tožena stranka pozablja, da je bil tožnik takrat že zapuščen in je imel na izbiro le možnost, da ostane sam doma ali pa odide z bratrancem v Kabul in kasneje na romanje v sveto mesto Mashhad. Iz tega zornega kota je veliko bolj verjetna izbira, da bi zapuščeni otrok odšel z bratrancem, kot pa da bi ostal sam doma.

47. V zvezi s pridobivanjem potnega lista in vize tožena stranka meni, da obstajajo določena nasprotovanja z informacijami, ki jih je sama pridobila v zvezi s postopkom pridobivanja potnega lista. Navaja predvsem potrebo po tem, da lahko mladoletni potni list pridobijo samo ob pisnem soglasju staršev. Da je to v Afganistanu pogosta praksa, je ugotovila tudi tožena stranka sama in sicer preko članka, ki ga navaja na strani 9 odločbe. V zvezi z zadevo je v bistvu za toženo stranko sporno predvsem to, da je neverjetno, da bi bratranec za potni list tožnika brez njegove vednosti sam plačal visok znesek podkupnine (predvidoma med 300 in 700 dolarji). Tak zaključek tožene stranke pa je preuranjen, saj o tem, kaj sta se glede denarja za potovanje slednja dogovarjala, tožena stranka tožnika ni nikoli vprašala. Iz razgovorov namreč izhaja, da je tožnik imel denar za potovanje in marsikaj drugega, saj mu ga je zapustil oče, tako da je možno, da je del tega denarja porabil tožnikov bratranec kot podkupnino za potni list. 48. V zvezi s tožnikovimi navedbami o izdaji potnega lista mu tožena stranka očita tudi neprepričljivost, saj se je šele po posredovanju tožene stranke spomnil določenih podrobnosti. Tožnik lahko na navedeno odgovori s tem, da je bil v času urejanja te dokumentacije še majhen otrok, da je bil takrat (kot tudi zdaj) nepismen, da ni znal računati in da je vse potrebno organiziral in vodil njegov starejši bratranec. Zaradi teh razlogov je razumljivo, zakaj se tožnik določenih elementov ni spomnil oziroma se jih je spomnil šele na vztrajanje tožene stranke. Ni pa tožniku razumljivo, zakaj tožena stranka meni, da bi si tako majhen otrok moral ali sploh mogel natančno zapomniti postopek izdaje potnega lista, ki ga je vodil in organiziral njegov bratranec, on pa mu je le sledil. 49. Glede pomislekov tožene stranke o najkrajši časovni veljavnosti vizuma in potnega lista je tožnik pojasnil, da je bilo v času, ko je on urejal te dokumente drugače, kot to danes ugotavlja tožena stranka. V kolikor tožena stranka dvomi v navedbe tožnika, bi morala ta dejstva vsaj skušati preveriti.

50. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države tožena stranka najprej očita tožniku, da v prošnji ni omenil, da je po odhodu matere ostal na posestvu skupaj s sestro in da je to povedal šele na osebnem razgovoru. Tudi v tem primeru bi želel tožnik povedati, da iz zapisnika osebnega razgovora izhaja, da je sam povedal, da ga je mati prepustila v skrb sestri. V takih primerih, kot je bilo že pojasnjeno v odlomku glede posedovanja potnega lista, tega ne bi smeli obravnavati kot dokaz o neskladnosti izjav prosilca ali njegove neverodostojnosti. Tako ravnanje ima lahko za posledico to, da bi silili prosilce, da zaradi skladnosti svojih izjav v različnih razgovorih, dejstva, ki iz takih ali drugačnih razlogov niso navedli v prošnji ali prvem razgovoru, ne navedejo niti v nadaljevanju. Tega pa si ne želi nihče. Tožnik namreč posameznih dogodkov na podlagi teh merskih enot ne more pravilno uvrstiti v zaporedje. V kolikor pa upoštevamo zaporedje dogodkov postane jasno, da se je nadlegovanje začelo potem, ko sta tožnika zapustili mati in sestra, ter po njegovi vrnitvi obiska svetega mesta Mashhada. V tej luči pa so izjave tožnika vedno skladne.

51. Tožena stranka očita tožniku neskladnosti glede glavne dejavnosti na njihovi kmetiji in neverjetnost glede dela, ki ga je tožnik opravljal na kmetiji ter glede prodaje sadja. Tožnik se glede tega, da naj bi različno navajal glavne dejavnosti na kmetiji, ne strinja s toženo stranko, saj je iz dokumentacije razvidno, da mu tožena stranka takega vprašanja sploh ni zastavila. Tožena stranka je tožnika namreč vprašala najprej, s čim so se preživljali, nato pa še, kaj so obdelovali, počeli na tej zemlji. Vprašanji sta torej zastavljeni na splošno, zato je tožnik v obeh primerih navedel le nekatere od kultur, ki so jih gojili, in sicer tiste, ki so mu prišle takrat najprej na pamet. O tem, kaj naj bi bila njihova glavna dejavnost, ni bil vprašan, tako da mu neskladja glede tega (nikoli zastavljenega) vprašanja ni mogoče očitati. Glede tožnikovega odgovora na vprašanje o tem, kaj je on delal na zemlji, je potrebno pojasniti, da je tožnik izpostavil tisto, kar mu je najbolj ostalo v spominu (obračanje zemlje). S tem ni hotel izključiti vseh ostalih del, ki jih je opravljal (in posredno izpostavil tudi v drugih odgovorih, kjer omenja žetev pšenice), ampak je poudaril tisto, kar je bilo njegova glavna naloga. V primeru, da česa ni zmogel, je tožnik pojasnil, da je poklical pomoč. V zvezi s potekom prodaje sadja na tržnici in njegovo ceno želi tožnik izpostaviti, da pri postavljanju cene ni imel nobene pogajalske moči, tako, da je prodaja dejansko potekala po sistemu daj, kolikor daš.

52. V zvezi z informacijami v hazarskih družinah pa tožnik pravi, da tožena stranka trdi, da je neverjetno, da nihče od sorodnikov ni prevzel skrbi nad tožnikom, glede na to, da je ostal na posestvu sam. Pri tem tožena stranka očitno pozablja, da je do dogodkov, ki so vodili v beg tožnika, prišlo ravno zaradi upora tožnika takemu poizkusu.

53. V zvezi z vlogo Hazara žena po smrti moža želi tožnik ponovno izpostaviti študijo, ki jo je predložil toženi stranki27 kjer je navedeno, da žena zadrži oziroma nadomesti možev položaj dokler najstarejši sin ne dozori, tožena stranka pa poskuša njihov pomen relativizirati. Iz tega razloga želi tožeča stranka opozoriti še na poročilo Minority Rights Group International, World Directory of Minorities and Indigenous Peoples – Afghanistan: Hazaras, 2008,28 kjer je prav tako navedeno: „Hazare imajo nuklearne družine, kjer je mož glava družine razen v primerih, ko umre. Takrat žena postane glava družine.“ Ta namreč potrjuje, da je situacija, v kateri se je tožnik znašel po smrti očeta, t.j. da je tožnik živel skupaj z mamo in sestro, ne le možna, ampak za pripadnike ljudstva Hazara tudi povsem sprejemljiva. Študije odgovorijo tudi na vprašanje, kako to, da se ni že takoj po smrti očeta tožnika kmetije polastil tožnik stric in postane jasno, zakaj je taisti stric skušal tožnika poročiti v svojo družino. Le na tak način, bi namreč lahko prišel legalno do zemljišča. Študije, ki jih izpostavlja tožena stranka in ki se ne nanašajo na ljudstvo Hazara, so v kontekstu tega primera nepomembne, saj so zgoraj navedene bolj specifične. V zvezi z nadlegovanjem tožena stranka meni, da tudi situacija, v kateri se je znašel tožnik (t.j. da ga je hotel stric poročiti v tako zgodnji mladosti) ni verjetna. Pri tem se sklicuje na to, da se v povezavi z zgodnejšimi porokami omenjajo predvsem deklice. Tožnik želi opozoriti, da navedeno nikakor ne pomeni, da do situacije, ki jo opisuje sam, ni moglo priti. Če pustimo ob strani možnost, da ju je hotel stric takrat le zaročiti, je potrebno ugotoviti, da so za izvedbo te poroke obstajali močni interesi (prilastitev zemljišča) in je zato pripoved tožnika povsem verjetna. Pravzaprav je način, s katerim si je stric želel prilastiti tožnikovo zemljo, dobro premišljen in bi ga opral kakršnihkoli očitkov glede pridobitve zemlje na nelegalen način. O tem, zakaj so na tožnika vršili pritisk stričevi sinovi in ne on sam (kar bi bilo za toženo stranko bolj logično), je tožnik pojasnil, da je bil stric starejši in zato tega ni mogel storiti sam. Tožnik tudi sumi, da stric ni želel neposredno pritiskati na tožnika zato, da mu ne bi tega v nadaljevanju očitali drugi pretendenti za to zemljo. Vsekakor pa to ne more potrjevati, da spora zaradi zemlje ni bilo. Tudi glede ravnanja strica po materini strani, h kateremu je tožnik zbežal, je tožena stranka preuranjena, ko trdi, da bi le-ta najprej preveril, v kakšnem stanju je poškodovani tožnikov bratranec, preden mu je pomagal pri begu. Tožnik je v zvezi s tem izpostavil, da se je pri stricu preoblekel. Že po njegovem izgledu in psihičnem stanju, je bilo razvidno, da je potreben pomoči, in ni bilo potrebno dodatno preverjanje kaj je z žrtvijo, ampak je bilo potrebno tožnika čim prej spraviti na varno. Tako ravnanje je veliko bolj smiselno, kot pa da bi se stric odpravil do kraja dogodka ali celo k očetu umorjenega poizvedovat, ali je tožnik res s krampom umoril tega otroka. S tem bi spravil v nevarnost še sebe in svojo družino. V zvezi s tem zaključki tožene stranke po mnenju tožnika niso prepričljivi. Prav tako ugibanje, da so za pobeg iz države potrebni čas, priprave in organizacija, ne vzdržijo resne presoje. Od osebe, katere življenje je v neposredni nevarnosti, ni pričakovati, da bo svoj pobeg načrtovala in domislila v detajle. Poleg tega je tožnik pojasnil, da je stric že poznal ilegalne sprovajalce.

54. Glede uporabe dejavnika iz 4. alieje 3. odstavka 21. člena ZMZ pa tožnik pravi, da je pot iz Afganistana do Slovenije potekala preko Irana, Turčije in Grčije, in je res trajala 5 let, a so za to več kot utemeljeni razlogi, ki jih je tožnik tudi izpostavil. Glede Irana je tožnik pojasnil, da Iran na splošno ne sprejema Afganistancev kot azilante. Na podlagi teh odgovorov je razumljivo, zakaj je tožnik v Iranu ostal, a ni podal prošnje za mednarodno zaščito. V kolikor bi to storil, bi bil najverjetneje izgnan iz države, v kateri se je sicer počutil varno in bil vrnjen v Afganistan. Glede Turčije tožena stranka tožnika sploh ni vprašala, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v tej državi. Iz odgovorov tožnika pa je razvidno, da je želel državo predvsem prečkati na poti v kakšno bolj varno evropsko državo, v kateri bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito.

55. Glede Grčije pa je tožnik pojasnil, da je stanje v Grčiji tako slabo, da se Grki sami ne morejo več poskrbeti zase, kaj šele za prosilce za mednarodno zaščito. Tak opis stanja ustreza informacijam, ki prihajajo iz te države. Grčija je država, ki je na robu finančnega kolapsa in je hkrati tudi med tistimi državami, ki so najbolj na udaru glede migracijskih tokov. Stvari so prišle celo tako daleč, da je ena od organizacij, ki izraža odkrito sovraštvo do priseljencev (Zlata zarja) pred kratkim dobila svoja mesta v parlamentu. Tudi tožnik je opisal, da v Grčiji prihaja do pogostih konfliktov med Grki in priseljenci, ki se nemalokrat končajo zelo nasilno. Navedeno je pri tožniku vzbujalo strah in botrovalo k odločitvi, da mora za mednarodno zaščito zaprositi v kakšni bolj varni državi. Ker je stanje v Grčiji tako slabo, je celo vračanje prosilcev, pri katerih se odkrije, da so pred podajo prošnje v kateri od države EU že podali prošnjo tudi v Grčiji, prepovedano. Poleg vsega zgoraj navedenega je tožnik pojasnil tudi, da je denar za pot dobil (tudi) na podlagi dela v Iranu in Grčiji, kar je vplivalo na dolgotrajnost poti. Glede na vse zgoraj navedeno je jasno, da je tožnik imel več kot utemeljene razloge, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil v kateri od držav, v katerih se je nahajal pred Slovenijo.

56. Pod točko 5. tožbe tožnik pravi, da je tožena stranka naredila pavšalno oceno o tožnikovi splošni verodostojnosti na podlagi presoje vseh štirih alinej 3. odstavka 21. člena ZMZ. S tako pavšalno oceno splošne verodostojnosti se tožeča stranka ne more strinjati. Iz besed tožene stranke je razvidno, da slednja sploh ni naredila končne dokazne ocene, ki bi imela neko strukturo, ter upoštevala tako elemente pozitivne kot tudi negativne ocene verodostojnosti.

57. Res je, da v tožnikovih izpovedbah obstajajo določena neskladja, a je ta (bilo) mogoče pojasniti z njegovo nesposobnostjo časovne orientacije, oddaljenostjo dogodkov, travmatičnostjo dogodkov, tožnikovo splošno nerazgledanostjo in nezadostno izobrazbo ter mladoletnostjo v času podaje prošnje. Ni pa resnih nekonsistentnosti, če primerjamo izjave tožnika z objektivnimi informacijami o državi izvora (npr. glede podkupljivostjo državnih uradnikov, posebnostmi hazarskih družin ipd.). Tudi verjetnost obstoja razlogov, ki so pripeljali do usodnega dogodka, je visoka, saj je zemlja v Afganistanu poglavitni vir preživljanja in je zato zelo zaželena. Vsekakor je želja po njeni prilastitvi lahko vzrok za poizkus prisilne poroke. Predvsem pa tožnik ni zavajal ali prikrival dejstev, saj je izpostavil dvoje pomembnih dejstev (obstoj potnega lista in življenje s sestro po odhodu matere), ki jih v prošnji ni, čeprav bi lahko z njihovim nadaljnjim zamolčanjem izboljšal svojo pozicijo.

58. Nadalje tožnik toženi stranki očita tudi nepopolno obravnavo informacij o izvorni državi pri presojanju pogojev za dodelitev statusa begunca in subsidiarne zaščite.

59. Tožena stranka ustvari vtis, da je okraj Jaghori, od koder prihaja tožnik, kot otok miru z nekoliko slabšimi cestnimi povezavami sredi izredno nasilne province Ghazni. Tožnik se s tako predstavitvijo kraja izvora ne strinja. Iz poročila „Refugee Documentation Centre (Irska), Afganistan: Najnovejše informacije v zvezi z ravnanjem s pripadniki Hazarov s strani drugih etničnih skupin in oblasti. Ali obstaja spor me Hazari in Paštuni in ali oblast pomaga Hazarom ali prednostjo obravnava druge?“, kjer so povzete UNHCR-ove Smernice za Afganistan in je dostopen na http://www.ecoi.net/file_upload/1226_1315473890_g14265-afghanistan.pdf, je v odstavku „Pripadniki (manjšin) etničnih skupin obravnavajo Hazare na sledeči način“, glede okraja Jaghori navedeno: „Čeprav v Jaghoriju ne morejo sprožati širokih operacij poročajo, da Talibani še napadajo te okraje. Jaghori je vedno bolj izoliran, ker so baje še vedno pod nadzorom Talibanov nekatere dostopne ceste, vključujoč široke pasove strateško pomembne ceste Kabul-Kandahar.“

60. Glede na omenjen opis postane jasno, da Jaghori ni „otok miru“ znotraj nemirne province, ampak je situacija bolj podobna obleganju, ki mu lahko sledi tudi resen napad, kot so ga nakazovala t.i. „nočna pisma“ iz junija 2010. To, da do tovrstne akcije še ni prišlo, ne more pomeniti, da grožnja ne obstaja več, sploh pa v luči tega, da so druge okoliščine, ki so bile osnova za napad (izoliranje okraja), še zmeraj obstajajo.

61. Skratka, okraja Jaghori ni mogoče obravnavati ločeno od realnosti njegove širše okolice. Provinca Ghazni je med najbolj nevarnimi v Afganistanu in pri tem administrativne meje med okraji te province ne morejo biti zagotovilo, da se splošno nasilje ne bo razvilo tudi v Jaghoriju. Stanja v drugih področjih, kamor bi bil tožnik lahko vrnjen, kot npr. Kabul, pa tožena stranka sploh ni preverjala.

62. Glede krvnega maščevanja pa tožnik pravi naslednje:

63. Že uvodoma je tožnik v tožbi pojasnil, da je tožena stranka narobe ugotovila, da tožeča stranka utemeljuje svojo prošnjo z nadlegovanji bratrancev, ki so posledica želje strica, da se polasti zemlje podedovane po očetu. Res je, da je tožeča stranka imela težave tudi zaradi zgoraj navedenega, vendar je morala Afganistan zapustiti in iskati zaščito predvsem zato, ker ji v Afganistanu grozi krvno maščevanje s strani stričeve družine. Tožena stranka je v nadaljevanju to okoliščino povsem spregledala, zato je njena odločba pomanjkljiva tudi s tega vidika. Vrnitev tožnika v rojstno vas bi zanj pomenila skoraj zagotovo usmrtitev s strani pripadnikov stričeve družine. Glede na to, da so ga stričevi sinovi izsledili celo v Iranu, je mogoče zaključiti, da nikjer v Afganistanu zanj ne bi bilo varnega kraja.

64. O tem, da je krvno maščevanje pogosta praksa v Afganistanu govori med drugim tudi poročilo Home office, UK Border Agency: Afghanistan, COI report, 11 October 2011.29

65. V poročilu je navedeno, da je krvno maščevanje v Afganistanu značilno predvsem za pripadnike Paštunov, a se je ta praksa razširila tudi med pripadnike drugih narodnosti.

66. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

67. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo,v kateri tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

68. Tožba je utemeljena.

69. Izpodbijani akt temelji na oceni neverodostojnosti tožnika oziroma njegovih izpovedb, ki jih je tožena stranka zbrala in ocenila na podlagi ustne podaje prošnje in dveh osebnih razgovorov s tožnikom ter vsebine iz policijskega zapisnika. Zato so za razrešitev tega upravnega spora v izhodišču te sodbe ključna naslednja tri (predhodna) pravna vprašanja: - kdaj je za zadostno in pravilno sodno presojo zakonitosti tovrstnih aktov potrebno ponovno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi v upravnem sporu glede na to, da ocena (ne)verodostojnosti odpira tudi vprašanje, ali gre pri oceni (ne)verodostojnosti za uporabo materialnega prava, procesnih določb ali za ugotavljanje dejanskega stanja; - kako dosledna, celovita in natančna mora biti sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ki temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnika oziroma tožnikovih izpovedb, ki jo je tožena stranka izdelala na podlagi večkratnih zaslišanj tožnika, da je zadoščeno pravici do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, 39. člena Procesne direktive št. 2005/857ES oziroma 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) v zvezi s 3. členom MKVČP. - kako je treba pravilno razlagati določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ oziroma razmerje med 5. alinejo (splošna verodostojnost prosilca) in ostalimi alinejami 3. odstavka 21. člena ZMZ v povezavi z mednarodno uveljavljenim standardom, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca.

70. Kar zadeva prvo izhodiščno vprašanje, sodišče izhaja iz ZMZ v povezavi z ZUS-1, po katerem velja, če sodišče ugotovi, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, mora izvesti glavno obravnavo (1. in 4. odstavek 75. člena ZMZ). To pomeni, če uporaba ocene (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih izpovedb spada v okvir materialnega prava ali v okvir (ne)pravilnosti uporabe procesnih določil, napačna ali nepopolna izvedba ocene (ne)verodostojnosti nujno ne zahteva obveznosti razpisa glavne obravnave v upravnem sporu. Vendar je ob tem treba upoštevati, da so spori v zvezi z mednarodno zaščito del prava EU in je zato treba z vidika prava EU odgovoriti na vprašanje, ali je ugotavljanje (ne)verodostojnosti tožnika oziroma tožnikovih izpovedb vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ali to spada v sfero pravilne uporabe procesnih pravil ali v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

71. Z vidika ZMZ in prava EU gre pri oceni (ne)verodostojnosti nedvomno za dokazovanje utemeljenega strahu pred preganjanjem (iz 2. odst. 2. člena ZMZ) oziroma za dokazovanje utemeljenega razloga za tveganje v zvezi z resno škodo (3. odst. 2. člena ZMZ).30 Tudi iz stališča Ustavnega sodišča bi bilo mogoče zaključiti, da pojem splošne verodostojnosti „prosilca“ spada v okvir materialnega prava. Kajti Ustavno sodišče pravi, da /.../ „lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca /.../31 in da /.../ „morajo upravni organi in sodišči v konkretnih postopkih nedoločne pravne pojme (npr. dejanja preganjanja, splošna verodostojnost prosilca) razlagati v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokola o status beguncev /.../ in z namenom Kvalifikacijske direktive.“32 Ženevska konvencija pa ureja samo materialno-pravne vidike zaščite beguncev. Poleg tega je za ugotovitev, da gre pri oceni (ne)verodostojnosti prosilca lahko za pretežno materialno-pravno vprašanje, pomembno, da je z vidika prava EU „splošna verodostojnost prosilca“ specialen pojem iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ (oziroma iz 4(5)(e) člena Kvalifikacijske direktive št. 2004/83/ES). Celotna določba 3. odstavka 21. člena ZMZ je namreč implementacijska norma določila 4(5) člena Kvalifikacijske direktive. Kvalifikacijska direktiva pa večinoma ureja materialne pogoje za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite, a v okviru materialnih pogojev za mednarodno zaščito določba 4. člena Kvalifikacijske direktive, kjer je sistematizirana ocena (ne)verodostojnosti in pojem splošne verodostojnosti prosilca, v petih odstavkih ureja tudi nekatere procesne vidike odločanja o mednarodni zaščiti ter metodologijo dokazovanja oziroma ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s pogoji za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite.

72. Presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ki temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb in na ugotovljeni splošni neverodostojnosti, lahko torej zadeva tudi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in/ali procesnih določb in standardov. To pa pomeni, da sodna ugotovitev napačne uporabe določil o oceni (ne)verodostojnosti nujno ne zahteva razpisa glavne obravnave v vsakem primeru; to je odvisno od narave konkretnih nepravilnosti in od tega, kakšen je obseg in teža nepravilnosti pri uporabi koncepta (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih navedb v vsakem konkretnem primeru. Pri tej razlagi je sodišče posebej pozorno na določbo 2. odstavka 20. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1. Ti dve določbi veljata v upravnih sporih, vendar mora biti njuna uporaba v zadevah mednarodne zaščite na podlagi 4. odstavka 75. člena ZMZ posebej premišljena.33 Namreč, če se v upravnem sporu s področja mednarodne zaščite izkaže, da za popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava manjkajo določene pomembne informacije o stanju v izvorni državi prosilca in ne gre za informacije o stanju v izvorni državi, ki bi bile pogosto uporabljene ali vsaj splošno znane v mednarodni sodni praksi, zlasti v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic (MKVČP) ali Sodišča Evropske unije (SEU), potem ne more Upravno sodišče v vsakem primeru nadomestiti potrebne raziskovalne odgovornosti bodisi tožene stranke bodisi tožnika, ki ga zastopa svetovalec za begunce (glede na njuno dokazno breme). Takšno raziskovanje dejstev bi namreč sodišču lahko odvzelo nujno potrebno nezmanjšano stopnjo nepristranosti. Kajti v zadevah mednarodne zaščite se ugotavlja in predvideva zlasti prihodnje tveganje, ugotavlja se tudi verjetnost obstoja nekih dogodkov ob odsotnosti dokazov, ki bi potrjevali točno določen historični dogodek, zato ne gre za iskanje in predlaganje dokazov, ampak za zbiranje informacij (o stanju v izvorni državi),34 te informacije pa dostikrat niso usklajene, se precej razlikujejo in jih je treba presojati s pomočjo kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Aktivno raziskovanje v tej smeri, povpraševanja pri mednarodnih organizacijah s tega področja, iskanje po svetovnem spletu – razen kolikor ne gre za informacije iz uveljavljenih poročil o stanju v izvornih državah, ki so uporabljena v mednarodni sodni praksi – bi sodišču lahko odvzelo potrebno maksimalno nepristranost pri sojenju.35

73. V konkretnem primeru so pomanjkljivosti in napake v oceni verodostojnosti v izpodbijanem aktu takšne, da je bilo treba tožbi ugoditi in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, kajti tožnik je, kot bo razvidno iz sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, predložil dovolj prepričljivo izpovedbo dogodkov in je v tožbi tudi podprl ključen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala nevarnosti krvnega maščevanja, s poročilom o krvnem maščevanju v Afganistanu, s čimer je izpolnil svoj del dokaznega bremena; tožena stranka pa na drugi strani ob napačni uporabi materialnega prava ni v zadostni meri odvrnila dvoma, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite v smislu statusa begunca. ESČP je do nedavnega (najmanj do leta 2009) glede dokaznega prava uporabljalo standard, da je načeloma obveznost na tožniku, da predloži dokaze za utemeljeno oceno o realnem tveganju za kršitev 3. člena MKVČP. Ko so takšni dokazi predloženi, pa je obveznost na državnem organu, da odstrani „vsakršen dvom“ v izkazano nevarnost. Vendar pa ESČP v novejših sodbah – vsaj od oktobra 2011 naprej - v obrazložitvah opušča stavek o standardu dokaznega bremena državnega organa, da mora le-ta odvrniti „vsakršen dvom“. Namesto tega pravi, da je „spričo specifične situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, pogosto treba nujno odločiti v dvomu v korist prosilca glede verodostojnosti njegovih izjav in predloženih dokumentov. Kadar obstajajo močni razlogi, ki govorijo proti resničnosti njegovih navedb, mora prosilec podati zadovoljujočo razlago za ugotovljena neskladja.“36

74. Po določbi 4(5) člena Kvalifikacijske direktive, kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentiranimi ali drugimi dokazi, potem teh vidikov ni treba potrditi, če so izpolnjeni pogoji iz točk a., b., c., d. in e. 4(5) člena Kvalifikacijske direktive. Vse navedene točke v Kvalifikacijski direktivi pa ustrezajo alinejam iz 3. odstavka 21. člena ZMZ. V Sloveniji velja, da je prosilec dolžan utemeljiti prošnjo za mednarodno zaščito (1. in 2. odstavek 21. člena ZMZ) in v konkretnem primeru tožnik ni predložil nobenega dokumentiranega dokaza o preganjanju v izvorni državi ali resni škodi niti o njegovi istovetnosti. Zato je tožena stranka imela zakonito podlago, da je uporabila določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ, pri čemer je ugotovila tudi tožnikovo splošno neverodostojnost (4. odst. na str. 6 odločbe in zadnji odstavek na str. 14 odločbe).

75. Naslednje ključno pravno vprašanje, ki ga odpira obravnavni upravni spor, pa je, kako stroga mora biti sodna presoja ocene (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav in ravnanj, ki jo v upravnem postopku na podlagi zaslišanj prosilca izdela tožena stranka in sicer z vidika standardov učinkovitega pravnega sredstva iz 39. člena Procesne direktive št. 2005/85/ES, iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina, Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010), ki poleg pravice do učinkovitega pravnega sredstva (1. odstavek)37 vključuje tudi pravico do poštenega sojenja (2. odstavek),38 iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena MKVČP in iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. O tem vprašanju se je Upravno sodišče že izreklo v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009, ko je na kratko navedlo, da je za strogo presojo pravice iz 3. člena MKVČP, ki po sodbi SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) ustreza subsidiarni zaščiti po 15.b. členu Direktive št. 2004/83/ES (oziroma 2. alinei 28. člena ZMZ), nujno potrebno, da se strogost presoje razteza tudi na sodni nadzor zakonitosti upravne odločitve, ki temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnika.

76. Vendar pa je bila sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009-7 izdana pred uveljavitvijo Listine, ki je postala del primarnega prava dne 1. 12. 2009,39 in pred sodno prakso SEU v zvezi z 47. členom Listine v azilnih zadevah.40 Sodna praksa SEU v zvezi z Listino v azilnih zadevah namreč usmerja proti bistveno drugačni – nižji ravni varstva pravice do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu, kot je stroga sodna presoja. Ta sprememba velja sicer samo z vidika prava EU, ne pa tudi z vidika standardov 13. člena MKVČP in 23. člena Ustave.

77. V zadevi Diouf je namreč SEU razlagalo določbo 39. člena Procesne direktive, ki ureja pravico prosilca za azil do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Pri razlagi te pravice pa SEU ni uporabilo določila iz 47. člena Listine. Določilo 47. člena Listine je SEU navedlo le v uvodu sodbe, potem pa je celotno razlago določilo 39. člena Procesne direktive izpeljalo iz besedila samega določila 39. člena Procesne direktive in namena Procesne direktive, čeprav je v 1. dostavku 47. člena Listine določeno, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem „v skladu s pogoji, določenimi v tem členu“, in v tem členu so bistveni pogoji določeni v 2. odstavku 47. člena Listine. S tem je SEU potrdilo že prej uporabljeno metodo razlage, po kateri določbe sekundarnega prava EU dajejo vsebino določbam Listine in ne morebiti obratno.41 SEU v zadevi Diouf celo pojem „pravice“ do učinkovitega sredstva iz 39. člena Procesne direktive posplošuje s tem, da jo uporablja v kontekstu „temeljnega načela.“42 S tem pa še ni odgovorjeno na vprašanje, ali učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem zahteva standardno strogo presojo upravne ocene verodostojnosti prosilčevih navedb in ravnanj med in pred postopkom, ali morebiti kakšno bolj zadržano presojo. Na to vprašanje implicitno odgovarja sodba SEU v zadevi N.S. in M. E. z dne 21. 12. 2011, kjer se je preliminarno vprašanje med drugim nanašalo tudi na razlago določila o učinkovitem pravnem sredstvu v povezavi s 47. členom Listine v azilni zadevi. V tej zadevi je SEU sledilo sklepnim predlogom generalne pravobranilke Verice Trstenjak,43 ki je razlago določila učinkovitega pravnega sredstva iz 39. člena Procesne direktive sicer izpeljala od zgoraj navzdol (in ne obratno) – torej izhajajoč iz 47. člena Listine, četudi ni specifično obravnavala 1. in 2. odstavka 47. člena Listine, a je mogoče utemeljeno sklepati, da je bil (glavni) razlog za to, dejstvo, da je v tistem času že bila izdana sodba ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji,44 kjer je ESČP ugotovilo, da je premestitev prosilca za mednarodno zaščito Grčiji pomenila kršitev temeljnih pravic prosilca iz MKVČP (3. in 13. člen). Glede na že izdano sodbo ESČP v zadevi M.S.S. bi izbira drugačne metode razlage s strani generalne pravobranilke lahko vodila h konfliktu med sodno prakso ESČP in SEU. Za razrešitev v izhodišču te sodbe postavljenega vprašanja je tako bistveno mesto v sklepnem predlogu, kjer generalna pravobranilka pravi: „Za določitev dejanskih procesno- pravnih pravil v zvezi z učinkovitim pravnim sredstvom v smislu člena 47. listine imajo države široko polje proste presoje. Vendar je to polje proste presoje omejeno z zahtevo, da je treba vedno zagotoviti učinkovito pravno sredstvo. V zvezi s tem je treba upoštevati, da mora biti v skladu s členom 52(1) Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva predpisano z zakonom ter mora spoštovati bistveno vsebino te pravice in načela sorazmernosti. Zaradi navedenega zakonskega pridržka pri omejevanju temeljnih pravic morata omejitev pravic iz Listine določiti zakonodajalec Unije ali nacionalni zakonodajalec. Vendar je treba v tem primeru omejevanja temeljnih pravic na ravni nacionalnega pravnega reda navedeni zakonski pridržek razlagati široko, tako da sta lahko – ob posebnem upoštevanju različnih zakonodajnih tradicij v državah članicah – vključena tudi običajno pravo ali sodna praksa45 /.../. Minimalna vsebina pravice do učinkovitega pravnega sredstva vključuje zahtevo, da mora pravno sredstvo, zagotovljeno upravičencu, izpolnjevati načelo učinkovitosti.46 V skladu s tem načelom se uveljavljanje pravic, ki jih daje pravni red Unije, ne sme praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti“ /.../.47 SEU je sledilo sklepnemu predlogu generalne pravobranilke, a je v zvezi z učinkovitim pravnim sredstvom navedlo le, da „morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso ne zgolj razlagati nacionalno pravo skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi pravnimi načeli“ /.../ in se ob tem v oklepaju sklicuje na sodno prakso pred 1. 12. 2009, ko Listina še ni bila del primarnega prava EU.48

78. Iz tega je mogoče napraviti sklep, da imajo države članice na podlagi prava EU zelo široko polje diskrecije, kako konkretno urediti učinkovito sodno varstvo, ko gre za presojo verodostojnosti prosilčevih navedb in ravnanj s strani upravnega organa in pri tem domačo zakonodajo in sodno prakso veže le zahteva, da ureditev učinkovitega sodnega varstva ne sme „praktično omogočiti ali čezmerno otežiti“ uresničevanja pravic, ki jih daje pravo EU v zvezi z mednarodno zaščito. Ta standard je očitno nižji ali pa vsaj bistveno manj določen od standarda iz 13. člena MKVČP v zvezi z 3. členom MKVČP.49 Kajti po sodbi ESČP v zadevi M.S.S. pravica do učinkovitega pravnega sredstva pomeni, da kadar ima prosilec t.i. tehten zahtevek („arguable claim“) pride v poštev test „stroge presoje“50; pravno sredstvo mora biti stranki na voljo „de iure in de facto posebej v tem smislu, da uresničitev tega pravnega sredstva ne sme biti neupravičeno oteženo s strani dejanj ali opustitev državnih organov“,51 tako da /.../ „lahko pristojni organ po vsebini obravnava očitek glede kršitve MKVČP in da ima pritožbeni organ možnost primerno zavarovati pravice stranke“.52 Tako opredelitev standardov učinkovitega pravnega sredstva ESČP potrjuje v sodbi v zadevi I.M. proti Franciji53 in jo nadgrajuje s stališčem, da učinkovitost zajema tudi zahtevo po „kakovosti“, „hitrosti“ in „suspenzivnosti“ odločanja na drugi stopnji ter da se test stroge in neodvisne presoje (fran.: „un examen indépendent et rigoreux“) nanaša na vse elemente tožbe, ki vzbujajo pomisleke o možnih tveganjih z vidika pravice iz 3. člena MKVČP. Zato Upravno sodišče lahko smatra, da gre za ustaljeno sodno prakso ESČP v zvezi z razlago učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena MKVČP. 79. Zakonodajalec v ZMZ ni postavil posebnih omejitev obsegu ali intenzivnosti sodne presoje, ko gre za preizkus zakonitosti upravne odločbe, ki temelji na oceni verodostojnosti prosilčevih navedb in ravnanj s strani upravnega organa. Tudi iz ustavno-sodne prakse Ustavnega sodišča v zvezi z 23. členom Ustave ne izhaja nobena omejitev sodni presoji upravnih odločb v azilnih zadevah, ampak Ustavno sodišče celovito citira vse zgoraj navedene standarde ESČP glede učinkovitega pravnega sredstva, in pri tem ne dela razlik med odločanjem na prvi stopnji v izvršilni veji oblasti, in sojenjem v upravnem sporu in ugotavlja, da tudi ESČP v svoji sodni praksi ocenjuje splošno verodostojnost prosilcev54. Če velja za ESČP, da sámo ocenjuje verodostojnost pritožnikovih navedb, potem mora zaradi načela subsidiarnega varstva človekovih pravic pred ESČP test stroge upravno-sodne presoje upravne odločbe, ki temelji na oceni verodostojnosti, veljati tudi za Upravno sodišče, če je ta ocena v konkretnem primeru relevantna z vidika 3. člena MKVČP. V tem elementu, poleg elementa, da slovenska zakonodaja daje prosilcu pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, gre torej za višje standarde od minimalnih standardov, ki veljajo po pravu EU, in jih je treba uporabiti, ker z uporabo klavzule o možnih višjih standardih od minimalnih iz 3. člena Procesne direktive višji standardi vzpostavljajo skladnost s 23. členom Ustave in procesnimi standardi učinkovitega pravnega sredstva po praksi ESČP v zvezi z 13. členom in 3. členom MKVČP. Za tako prirejeno, dopolnjujoče in horizontalno razmerje med pravom EU, ustavnim pravom Slovenije in MKVČP obstaja podlaga tako v primarnem pravu EU, kot tudi z vidika primerljive ustavno-pravne prakse ustavnih sodišč držav članic EU. Z vidika primarnega prava EU je tako pomembno, da morajo „države članice vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“ (19(1) člen PEU) in da /.../ „so temeljne pravice, kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic EU in kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot splošna načela del prava EU“ (člen 6(3) PEU); poleg tega „Unija spoštuje nacionalno identiteto držav članic, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami“ (4(2) člen PEU). Z vidika primerljivega ustavno-pravnega izročila nekaterih držav članic razvidno, da si ustavna sodišča pridržujejo pristojnost presoje, ali je ureditev temeljnih človekovih pravic v pravu EU v zadostni meri primerljiva z ravnjo varstva človekovih pravic v ustavi države članice55. K temu t.i. ustavnemu pluralizmu na področju varstva človekovih pravic v enaki smeri prispeva tudi sodba ESČP v zadevi Bosphorus proti Irski (odst. 153-166).

80. Zaradi tega za razrešitev predmetnega pravnega spora ni potrebno odgovoriti še na vprašanje, za katerega bi bilo prav, da bi ga rešilo SEU, in sicer, ali gre z vidika 47. člena Listine prosilcu za mednarodno zaščito v zvezi z azilom, ki je temeljna pravica (18. člen Listine), ne samo pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 1. odstavka 47. člena Listine oziroma 39. člena Procesne direktive, ampak mu gre tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 2. odstavka 47. člena Listine, glede na to, da določilo 47. člen Listine ni omejeno na civilne pravice, kamor po sodni praksi ESČP azilne zadeve v zvezi z 3. členom MKVČP spadajo - po ustaljeni sodni praksi ESČP že od zadeve Maaouia proti Franciji naprej - in ali v smislu intenzivnosti sodne presoje in načina sodnega odločanja obstaja kakšna zaznavna razlika med standardi poštenega postopka iz 2. odstavka 47. člena Listine oziroma 6. člena MKVČP in rigoroznim testom presoje po 13. členu MKVČP v zvezi z 39. členom Procesne direktive. Ker to vprašanje zaradi zgoraj vzpostavljene ustavi in MKVČP skladne interpretacije 39. člena Procesne direktive ni potrebno za razrešitev konkretnega spora, sodišče ni SEU postavilo preliminarnega vprašanja glede uporabljivosti 2. odstavka 47. člena Listine v tej zadevi. Nenazadnje, de lege ferenda zakonodajalec EU za spremembo 39. člena Procesne direktive predvideva, da bo pravica do učinkovitega pravnega sredstva zajemala „polno ex nunc presojo tako dejanskih kot pravnih vprašanj“56. To pomeni, da gre pri oceni verodostojnosti v zadevah mednarodne zaščite za standardno strogi test sodne presoje, ne pa za kakšno obliko zadržane sodne presoje zakonitosti upravnega akta.

81. Tudi kar zadeva zadnje izhodiščno interpretativno vprašanje, ki je pomembno za razrešitev tega upravnega spora, sodišče najprej ugotavlja, da je za pravilno uporabo alinej iz 3. odstavka 21. člena ZMZ bistveno, da so v določilu 4(5) člena postavljeni minimalni standardi za ugotavljanje verodostojnosti tožnika oziroma tožnikovih navedb v zvezi s pogoji za mednarodno zaščito (1. člen Kvalifikacijske direktive). To pomeni, da „države lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite /.../ kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo“ (3. člen Kvalifikacijske direktive). Pojem „ugodnejši standard“ pa po presoji sodišča pomeni tudi standard, ki izboljšuje pravno varnost in predvidljivost ter uresničuje legitimen cilj po čim bolj objektivni in nepristranski obravnavi prošenj za mednarodno zaščito (7. člen ZMZ, 8(2)(a) člen Procesne direktive št. 2005/85/ES).

82. V tem kontekstu sodišče ugotavlja, da je potrebna določena ustavi skladna (17. in 18. člen Ustave v povezavi z 22. členom Ustave) interpretacija določila 3. odstavka 21. člena ZMZ. Ustavno-pravni problem določila 3. odstavka 21. člena ZMZ so sicer tožniki v tovrstnih sporih že večkrat uveljavljali, a je sodišče vedno zavrnilo ta ustavni-pravni ugovor.57 V nadaljevanju obravnavane zadeve pa sodišče nadgrajuje dosedanjo ustavi-skladno razlago določila 3. odstavka 21. člena ZMZ v navedenih zadevah I U 232/2011-16 in I U 440/201240 s ciljem zagotovitve višjega standarda pravne varnosti od minimalnega standarda iz 4(5) člena Kvalifikacijske direktive oziroma 3. odstavka 21. člena ZMZ.

83. Ocena o verodostojnosti ni relevantna samo takrat – kar bi sicer lahko izhajalo samo iz jezikovne razlage določila 3. odstavka 21. člena ZMZ – kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, ampak tudi ko predloži določen(e) dokaz(e), ki pa vzbuja(jo) dvom v verodostojnost, kajti po določilu 23(4)(g) člena Procesne direktive št. 2005/85/ES države članice lahko „pospešeno obravnavajo prošnje, če so bile prosilčeve navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da je prosilec žrtev preganjanja v smislu direktive 2004/83/ES“. To pomeni, da obe določbi sekundarnega prava EU skupaj – to sta (4(5) člen Kvalifikacijske direktive in 23(49(g) Procesne direktive - kažeta na to, da je zakonodajalec EU uporabo ocene (ne)verodostojnosti uredil do neke mere restriktivno in sicer v tem smislu, da ta ocena pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza, ali pa tudi, če predloži določen(e) dokaz(e) in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Če torej prosilčeva prošnja, ki je podprta z določenim(i) dokazom ali dokazi, ni neprepričljiva, bo v oceni o (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih navedb po 3. odstavku 21. člena ZMZ praviloma pretehtalo načelo, da se v dvomu odloči v korist prosilca.58 To se ujema z novejšo usmeritvijo UNHCR, po kateri je zaradi subjektivne narave strahu pred preganjanjem ocena (ne)verodostojnosti nepogrešljiva v primerih, ko zadeva ni zadosti jasna na podlagi predloženih dejstev;59 v tej isti publikaciji UNHCR navaja, da je odgovornost na uradni osebi, da oceni vrednost dokazov in verodostojnost „tožnikovih navedb“.60

84. Stališča Ustavnega sodišča s temi standardi in pravili niso neusklajena, kajti Ustavno sodišče pravi, /.../ „če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite.“61 V novejši odločbi pa Ustavno sodišče enako jasno pravi: „Za primere, ko prosilci ne morejo predložiti nobenih dokazov, temveč svojo prošnjo utemeljujejo zgolj s svojimi izjavami, je zakonodajalec v 3. odstavku 21. člena ZMZ opredelil posebne pogoje presoje.“62 To po mnenju Upravnega sodišča, zlasti glede na zgornjo razlago določila 23(4)(g) člena Procesne direktive, ne pomeni, da čim prosilec predloži kakšen dokaz, ocena (ne)neverodostojnosti tožnika oziroma njegovih izpovedb ne moreta priti v poštev.63 Bistveni namen določila 3. odstavka 21. člena ZMZ je namreč v tem, da je zaradi specifičnosti dokazovanja in ugotavljanja dejanskega stanja v azilnih postopkih,64 ko dostikrat stranke ne morejo predložiti nobenih listinskih dokazov preganjanja ali resne škode, zakonodajalec EU (v 4(5) členu Kvalifikacijske direktive) predpisal posebno metodologijo preverjanja verodostojnosti prosilca in njegovih navedb, da bi bilo odločanje o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito čim bolj objektivno. S tega vidika izpodbijana odločba nima napak, saj tožnik ni predložil nobenih listinskih dokazov za svoje trditve, zato je bila uporaba ocene (ne)verodostojnosti v tem primeru nujna.

85. Naslednje ključno podvprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako pravilno razlagati pojem „splošne verodostojnosti“ (iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ oziroma iz 4(5)(e) člena Kvalifikacijske direktive) ob tem, da sta slovenski zakonodajalec (v 3. alineji 3. odstavka 21. člena ZMZ) in zakonodajalec EU (v 4(5)(c) členu Kvalifikacijske direktive) določila, da morajo biti prosilčeve „izjave“ skladne in verjetne in da ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom. Z drugimi besedami: v obravnavani zadevi je treba podati razlago razlike med oceno (ne)verodostojnosti po 3. alineji (v povezavi z 1., 2. in 4. alinejo) in po 5. alineji 3. odstavka 21. člena ZMZ. Na to se nanaša tudi eden od ključnih tožbenih ugovorov.65 Sodišče ponovno izpostavlja, tako kot že v sodbi I U 979/2009-7, da je treba v oceni verodostojnosti izpovedb in predloženih dokumentov začeti pri uporabi treh temeljnih kriterijev iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo pojem splošne verodostojnosti prosilca. Do te razlage je sodišče prišlo na naslednji način:

86. Določilo 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ uvaja tri kriterije za oceno (ne)verodostojnosti, ki jih je Upravno sodišče na podlagi ZMZ, mednarodne pravne doktrine in prakse vpeljalo v upravno-sodno prakso že z sodbo v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in jih je tožena stranka sicer v omejenem obsegu tudi uporabila v dokazni oceni izpodbijanega akta – sicer po nekoliko drugačnem vrstnem redu.

87. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 navedlo, da je ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev.66 Prvi strukturni element za oceno (ne)verodostojnosti je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, ki ustreza kriteriju skladnosti izjav iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi kriterij oziroma temeljni strukturni element ocene (ne)verodostojnosti je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom, ki ustreza kriteriju ne nasprotovanja dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi s prosilčevim primerom iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (v ang.: „being believed“), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (v ang.: being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem. Ta tretji kriterij ustreza kriteriju „verjetnosti“ izjav iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.67

88. Poleg tega je Upravno sodišče v navedeni sodbi iz avgusta leta 2009 dodalo, da je v okviru tretjega kriterija treba upoštevati tudi dejavnike, kot so zlasti: da se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), da je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), „da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev (8., 9., 10., 12. in 15. točka 55. člena ZMZ). Upravno sodišče je nato nadaljevalo v sodbi I U 979/2009-7 takole:

89. „Temu je treba po mnenju sodišča dodati še en dejavnik v zvezi s tretjim strukturnim elementom, ki ga tožena stranka že uporablja v svoji praksi in ga je uporabila tudi v konkretnem primeru, in ki poleg naštetih štirih dejavnikov (meril) sestavljajo tretji strukturni element. To je stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. V okoliščinah brez posebnosti je namreč prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Drugače je, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je bil prosilec žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.). Če prosilcu za azil ni mogoče očitati nekonsistentnosti, ker je njegova izpoved premalo natančna, to seveda ne more zadoščati za pozitivno oceno verodostojnosti. Vendar pa je pri uporabi tega pomembnega dejavnika (merila) znotraj tretjega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti treba upoštevati, da je tudi na uradni osebi, ki izvaja zaslišanje, odgovornost, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čim bolj natančen opis pravno-relevantnih dejstev. Ta obveznost uradne osebe ima podlago v določilih 1. odstavka 22. člena, 1. odstavka 43. člena, 4. alinei 2. odstavka 45. člena ZMZ. Tožena stranka je torej zavezana, da prek naštetih treh strukturnih elementov, pri čemer tretjega dodatno podpira več (primeroma) naštetih dejavnikov, izvaja oceno (ne)verodostojnosti. Medsebojna pomenska razmerja (hierarhija) med temi tremi strukturnimi elementi nimajo vnaprej določljivih učinkov za skupno končno oceno o (ne)verodostojnosti, razen v naslednjem smislu:

90. Če organ pri enem od treh elementov ugotovi neverodostojnost, to ne pomeni, da ocena verodostojnosti pri drugem elementu ne more biti pozitivna in obratno. Vendar, če je ocena o zunanji verodostojnosti oprta na splošne in specifične informacije o državi izvora, potem morebitna negativna ocena notranje nekonsistentnosti, še posebej, če temelji na nekonsistentnosti t.i. nematerialnih (postranskih) okoliščin, ne more pretehtati pozitivne ocene zunanje konsistentnosti. Ocena o zunanji verodostojnosti, oprta na splošne in specifične informacije o državi izvora, ima zaradi objektivne podlage zelo verjetno odločilen vpliv tudi na oceno tretjega elementa. Končna (dokazna) ocena (ne)verodostojnosti mora biti z vseh treh elementov skupaj pretehtana in mora upoštevati tako elemente pozitivne kot tudi elemente negativne ocene verodostojnosti. Sodišče na te tri strukturne elemente ocene (ne)verodostojnosti iz 3. odstavka 21. člena ZMZ posebej opozarja zaradi tega, ker je samo preko njihove dosledne uporabe v vsakem posamičnem primeru možno, da subjektivni vidiki ocene ne prevladujejo nad objektivnimi. Nadalje je pomembno, da morebitni subjektivni vtisi uradne osebe pri izvajanju ocene treh elementov, ki jih pri oceni (ne)verodostojnosti ni mogoče izključiti, dovolj dosledno upoštevajo tudi specifično naravo dokazovanja v azilnih zadevah. Le-ta se namreč razlikuje od standardnih pravil dokaznega prava na drugih pravnih področjih zaradi pomanjkanja dokazov v številnih primerih sporov v azilnih zadevah, zaradi pomembnih kulturno-vrednostnih in jezikovno-pomenskih razlik med družbenim sistemom, iz katerega prosilci prihajajo in družbenim okoljem v Sloveniji, in tudi zaradi morebitnih drugih okoliščin, kot so časovna oddaljenost od relevantnih dogodkov, psiho-fizično stanje prosilca, če je bil le-ta na primer že žrtev preganjanja /.../ . Slednja zahteva je vezana na določilo 6. odstavka 47. člena ZMZ, ki med drugim pravi, da je treba način vodenja osebnega razgovora prilagoditi prosilčevi osebnosti in upoštevati osebne in splošne okoliščine, vključno s kulturnim poreklom in morebitno pripadnostjo prosilca ranljivim skupinam. Vse to služi cilju, da je ocena v čim večji meri objektivizira ob tem, da sodišče priznava in sprejema, da ni mogoče izključiti legitimnosti tudi subjektivnega ocenjevanja, saj gre v tovrstnih primerih za ugotavljanje brez trdnih dokazov, ali nekdo govori po resnici, ali ne.“

91. Ob tako postavljenih standardih, ki se jih je tožena stranka v izpodbijanem aktu v določeni meri, ne pa v celoti, držala, ko je uporabila prvi in tretji kriterij (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) in dodatne dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, se postavlja vprašanje, kaj pomeni zahteva po „ugotavljanju splošne verodostojnosti prosilca“ (iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ). Ali je treba določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagati tako, da je treba poleg verodostojnosti prosilčevih navedb ocenjevati tudi njegovo splošno osebno (ne)verodostojnost in če, kaj ta splošna verodostojnost prosilca pomeni?

92. V zvezi s tem sodišče najprej ugotavlja, da obstaja določena pozitivno-pravna nejasnost glede tega, kaj splošna verodostojnost prosilca pomeni. Med tem ko se določilo 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive nanaša na verodostojnost „izjav“ prosilca, pa določba 4(5)(e) člena govori o „splošni verodostojnosti prosilca“. Na pojmovni ravni je tu razlika nedvomno vzpostavljena. Na drugi strani pa Procesna direktiva v 23(4)(g) členu ne govori o splošni verodostojnosti „prosilca“, ampak govori samo o verodostojnosti prosilčevih „navedb“. UNHCR v omenjenih usmeritvah omenja oboje: (splošno) verodostojnost prosilca68 in verodostojnost njegovih trditev in navedb69, vendar ne navaja ali pojasnjuje razlike med tema dvema elementoma. Tudi v dosedanji praksi generalnih pravobranilcev Sodišča EU sta se pojavila oba elementa brez zaznavnih razmejitev. Generalni pravobranilec Bot je namreč uporabil izrazoslovje: /.../ „pridobitev vseh informacij, ki so nujne za presojo verodostojnosti prosilca in utemeljenosti njegove prošnje“ /.../70 ali pa na primer: /.../„ter presodi osebnost posameznika in verodostojnost njegovih izjav “ /.../.71

93. Tudi Ustavno sodišče RS uporablja oba pojma: „splošno verodostojnost prosilca“ in verodostojnost prosilčevih „navedb“, saj pravi, da mora pristojni organ pri presoji subjektivnega elementa utemeljenega strahu pred preganjanjem upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh „navedb“ in dodaja, da „iz ustavosodne presoje izhaja tudi stališče, da pristojni organ kot enega od pogojev presoje lahko upošteva splošno verodostojnost prosilca.“72

94. Ob upoštevanju možnosti, ki jo ima sodišče države članice na podlagi 2. odstavka 267. člena v zvezi s točko b.) prvega odstavka tega člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki se nanaša na razlago aktov Unije,73 Upravno sodišče meni, da pri ugotavljanju splošne verodostojnosti prosilca ne gre za ocenjevanje verodostojnosti prosilčeve osebnosti kot take, ampak gre za ocenjevanje njegovih navedb in ravnanj, tako kot se je o tem izreklo že večkrat izreklo Ustavno sodišče in Upravno sodišče v zadevi I U 979/2009-7; tudi ESČP sicer uporablja pojme splošne verodostojnosti („general credibility“), vendar vedno v zvezi z „izjavami“ pritožnikov, ne pa v zvezi z njihovim psihološkim oziroma osebnostnim profilom.74

95. Ustavno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da /.../ „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.“75 Če temu Upravno sodišče doda še standarde, postavljene v omenjeni sodbi Upravnega sodišča I U 979/2009-7, ki jih je v tej obrazložitvi citiralo v odstavkih 88-89, ter nekatera druga relevantna pravila ter standarde iz mednarodne sodne prakse v spodaj navedenih osmih alinejah, potem splošna verodostojnost prosilca iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ pomeni naslednje oziroma se ugotavlja na naslednji način: - Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti „splošne verodostojnosti prosilca.“76 - Potrebno je razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno).77 To pomeni, da kadar so okoliščine preganjanja ali tveganje za resno škodo primerljive z okoliščinami iz 3. člena MKVČP, je treba upoštevati, da iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP78. - Če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti;79 vendar pa ni v vsakem primeru nespoštovanje tega standarda razlog za odpravo upravne odločbe, ampak Upravno sodišče takšno upravno odločbo odpravi, če je napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.80 - Kadar prosilec ni podal „očitno“81 neutemeljene prošnje, je treba vse tri temeljne kriterije in dodatna merila v okviru tretjega kriterija vključiti v dokazno oceno, kajti splošna verodostojnost prosilca lahko temelji samo na celoviti obravnavi in dokazni oceni vseh treh kriterijev in dodatnih dejavnikov v okviru tretjega kriterija skupaj, pri čemer nobeden od treh temeljnih kriterijev nima a priori v vsakem primeru večje ali manjše teže, ampak je njihov učinek na splošno verodostojnost prosilca odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera.

- Pri uporabi drugega kriterija (primerjanje izjav prosilca z informacijami v državi izvora) je treba upoštevati kriterije za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Ti kriteriji pa so: točnost in ažurnost podatkov;82 uporaba različnih virov , pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen,83 v prihodnosti pa stranke ne bodo smele iti mimo pripočil, ki jih bo izdajal Evropski azilni podporni urad; objektivnost in nepristranost virov;84 celovitost informacij o izvorni državi85, pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; transparentnost (preglednost) virov).86 - Pri oceni utemeljenosti razlogov, zakaj prosilec ni mogel predložiti dokazov, je treba upoštevati, da „so primeri, ko prosilec vse svoje navedbe potrdi z dokazi, prej izjeme kot pa pravilo. V večini primerov bo oseba, ki beži pred preganjanjem, prišla zgolj z nujnimi stvarmi in zelo pogosto celo brez osebnih dokumentov.87 - Pri splošni verodostojnosti prosilca je treba upoštevati kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihajajo prosilci, in družbenim okoljem v Sloveniji, časovno oddaljenost od relevantnih dogodkov, psiho-fizično stanje prosilca, če je bil le-ta na primer že žrtev preganjanja, mladoletnost, spol itd.88 - Po praksi ESČP je treba „pogosto spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca.89 Vendar pa konkretne odločitve v sodni praksi ESČP90 kažejo, da zgoraj navedeni standard v praksi pravzaprav pomeni to, kar zagovarja UNHCR in sicer, da „kadar se zdi, da so prosilčeve navedbe verodostojne, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca, razen če močni razlogi ne govorijo za drugačno odločitev /.../“91 oziroma velja /.../ „standard v dvomu v korist prosilca uporabiti samo takrat, kadar so bili pridobljeni in preverjeni vsi razpoložljivi dokazi in ko je uradna oseba zadovoljna s splošno verodostojnostjo. Prosilčeve navedbe morajo biti koherentne in verjetne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.“92 Po praksi Ustavnega sodišča pa velja, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca.93

96. Zgornjih 8 alinej (v odstavku 94) zajema standarde in pravila v zvezi z vsebino in načinom ugotavljanja splošne verodostojnosti prosilca. Teh 8 standardov, ki niso izčrpno opisani, niso taksativno našteti in niso nespremenljivi, ampak jih bo nadaljnja sodna praksa SEU, ESČP in domačih sodišč nadgrajevala in izboljševala, pomenijo „splošno verodostojnost prosilca“ iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in v dejansko pojasnjujejo, kako je treba uporabiti temeljne tri kriterije z dodatnimi dejavniki iz 1., 2., 3. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.

97. V nadaljevanju sodišče prehaja na konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta na podlagi zgoraj postavljene razlage, kriterijev in standardov za učinkovito sodno varstvo in oceno verodostojnosti, ki jo je izdelala tožena stranka. Sodna presoje te ocene sledi vrstnemu redu argumentacije tožene stranke ob upoštevanju tožbenih ugovorov.

98. Dejavnik za oceno verodostojnosti iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ:

99. Tožena stranka začenja oceno verodostojnosti z dejavnikom iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in sicer, da se „prosilec ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje“ in da iz prošnje in obeh zapisnikov izhaja, da je tožnik zelo skopo utemeljil svoje osebne razloge in to kljub večkratnim splošnim opozorilom, da mora odgovarjati čimbolj natančno. Uradna oseba je morala zastaviti števila vprašanja in ga na tak način spodbuditi, da pove svoje razloge za zapustitev države.

100. Ocena o tem, koliko se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje je lahko zelo subjektivna, zato jo je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 postavilo kot dodaten dejavnik, ki pomaga utemeljiti tretji kriterij (stopnja verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik), pri čemer je v oceni treba začeti pri uporabi treh temeljnih kriterijev iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo splošno verodostojnost prosilca. Tožena stranka je to subjektivno oceno o tem, da se tožnik ni kar najbolj potrudil utemeljiti svojo prošnjo v konkretnem primeru objektivizirala s tem, da je navedla, da so bile tožnikove izjave nenatančne, da je odgovarjal na kratko. Vendar pa je to preveč splošna ugotovitev, da bi lahko imela kakšno objektivno težo. Kajti tožena stranka ne navaja nobenih konkretnih primerov, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da bi moral biti odgovor glede na naravo vprašanja obširnejši in natančnejši. Poleg tega ne drži navedba, da je tožena stranka tudi tekom podajanja izjave v prošnji tožnika opozorila, da mora odgovarjati čim bolj natančno. Tega opozorila med podajanjem izjave, ko bi tožena stranka ugotovila, da prosilec odgovarja preveč na kratko, tožena stranka ni podala; je pa to opozorilo sestavni del formularja prošnje na strani 2, kjer je tožnik navedel, da ni prebral brošure z informacijami v postopku, ker ne zna dobro brati, a je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje, in to opozorilo je v zapisniku pod točko 33.; vendar je to opozorilo standardizirano in je del zapisnika, preden je začel tožnik podajati svojo izjavo pod rubriko 33. 101. Tudi glede dejstev, pridobljenih na osebnem razgovoru, tožena stranka v obrazložitvi akta ne navaja primeroma, na katera vprašanja je tožnik odgovarjal na kratko, čeprav bi se pričakovalo, da bi tudi glede na časovni zamik 5 let moral odgovarjati bolj obširno. Zato sodišče zakonitosti uporabe dejavnika ne more potrditi, ugotavlja pa, da je tožnik odgovarjal tudi natančno, na primer pri vprašanju, katera večja mesta so blizu njegove vasi (navedel je dve mesti) in kateri kraji so blizu njegove vasi (navedel je štiri kraje), podajal je osebna imena za vse številne sorodnike, ki jih je omenjal v izpovedbi.

102. Tudi na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2011 tožena stranka ni tožnika nikdar med izpraševanjem opozorila, da bi na konkretno vprašanje pričakovala bolj natančen odgovor in ga ni opozorila na preveč skop odgovor. Tožnik pa je na kratko postavljena vprašanja, kot izhaja iz strukture osebnega razgovora, tudi na kratko odgovarjal, pri čemer se na osebnem razgovoru z dne 20. 9. 2011 velika večina vprašanj sploh ni nanašala na neposredne pogoje za mednarodno zaščito (dejanja preganjanja, podlaga za preganjanje, možnost zaščite), ampak na pot in dogodke na poti iz Afganistana v Iran, bivanje v Iranu, pot v Turčijo, poskuse prihoda v Grčijo, bivanje v Grčiji in odločitev, da odide iz Grčije (druga polovica vprašanj na str. 7 do strani 15 zapisnika z dne 20. 9. 2011). O dejanjih preganjanja je tožena stranka izpraševala tožnika šele na osebnem razgovoru dne 22. 9. 2011 (zapisnik na strani od 1 do 6) in tudi tu ni tožena stranka nikdar opozorila tožnika, da so njegovi odgovori preveč skopi in preveč kratki.

103. Temu je treba še dodati, da je tožnik pobegnil iz Afganistana, ko je bil star 12 let, da so se relevantni dogodki, ki so pripeljali do zatrjevanega preganjanja, začeli, ko je bil tožnik star 10 let, ko ga je zapustila mati, očeta pa ni poznal, ker je umrl pred njegovim rojstvom; v času osebnega razgovora pa je bil tožnik star 17 let in 10 mesecev, torej je vmes – od takrat, ko ga je zapustila mati in naprej - preteklo od 5 do 7 let, zaradi česar sodišče iz strukture zapisnikov o osebnih razgovorih in prošnje lahko sklene, da je tožnik sicer na kratko odgovarjal, vendar pa ni mogoče ugotoviti, da se ni dovolj potrudil pri utemeljitvi prošnje. Sodišče tudi ugotavlja, da je od osebnega razgovora dne 22. 9. 2011 do izdaje odločbe z dne 10. 5. 2012 preteklo skoraj 8 mesecev, zaradi česar je morebiti do neke mere dopustna (legitimna) subjektivna ocena iz septembra 2011, da se tožnik ni kar najbolj potrudil, da bi utemeljil svojo prošnjo, izgubila vsakršen objektiven pomen za odločanje o oceni verodostojnosti v mesecu maju 2012; prošnjo pa je sprejela druga uradna oseba, kot je kasneje izvajala osebna razgovora in vodila postopek za izdaje odločbe. V tem elementu so zato argumenti tožeče stranke v tožbi utemeljeni.

104. Dejavnik za oceno verodostojnosti iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ:

105. Glede tega dejavnika, ki ga je treba obravnavati v okviru tretjega kriterija za oceno verodostojnosti, tožena stranka sama pravi, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik dokaze lahko podprl s kakršnimi koli dokazi. Sodišče nima pomislekov zoper takšno oceno, kajti tožnik je na razgovoru opisal, da ko je z orodjem udaril bratranca, je takoj stekel ne domov, ampak k D.D. (stric po mamini strani), kjer se je preoblekel, dali so mu nekaj denarja in potem je zbežal naprej. Tako ni neverjetno, da ni mogel vzeti s seboj tudi dokumenta in da tudi ni pomislil, da bi ga vzel, za katerega je rekel, da ga ima doma in da gre za dokaz o lastništvu zemlje na ime prosilčevega očeta in da je posestvo podedoval (str. 6 in 7 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 9. 2011). Tudi ta dejavnik torej ne govori za negativno splošno verodostojnost prosilca in med strankama niti ni sporen glede na to, da se ocena tožene stranke v izpodbijanem aktu ujema z utemeljitvijo razlogov, zakaj tožbenih tožnik ni mogel predložiti dokazov v tožbi.

106. Kriteriji notranje in zunanje nekonsistentnosti ter verjetnosti obstoja dogodkov (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) v zvezi s prosilčevo identiteto in osebnimi dokumenti:

107. V zadnjem odstavku na strani 6 izpodbijane odločbe tožena stranka v zvezi s kriteriji iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ pravi, da je ugotovila naslednja „nasprotja“. Vendar, ko v okviru prosilčeve identitete in osebnih dokumentov v prvem in drugem odstavku na str. 7 odločbe obravnava prosilčevo starost, tožena stranka ne izpostavlja nobenega „nasprotja“. Ugotavlja le, da tožnik za svojo starost ni vedel, a da je pojasnil, da so mu jo izračunali prijatelji. In ker ni izkazal istovetnosti z nobenim dokumentom, četudi ta element po ugotovitvi tožene stranke ni povezan s samim razlogom za zapustitev države, tožena stranka meni, da to „bistveno kaže na njegovo pripravljenost sodelovati v postopku, na njegova prizadevanja obrazložiti resnico in na njegovo zainteresiranost oziroma nezainteresiranost v postopku priznanja mednarodne zaščite.“ Kakšna naj bi bila ta (ne)pripravljenost, tožena stranka ne pove, je pa to dejavnik, ki ga je tožena stranka uporabila in sodišče presodilo že v okviru dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Zato na tem mestu ta argument v ničemer ne utrjuje negativne ocene verodostojnosti. Nadalje, če je tožena stranka morebiti implicitno ciljala na argument, da bi tožnik moral vedeti za svoj rojstni datum, bi morala navesti tudi razlog iz tožnikovih izjav, ki bi kazal na to, ali pa bi si morala pomagati s poročili o stanju v izvorni državi o tem, v kolikšni meri lahko pričakujemo, da mladoletniki in mlajši polnoletniki, afganistanski prosilci za mednarodno zaščito, poznajo datum rojstva. Tožena stranka je na drugem mestu v odločbi (drugi odstavek na strani 9 odločbe) navedla, da bi moral vsaj od takrat, ko je podal vlogo za potni list, ko je moral predložiti rojstni list, vedeti, kdaj je rojen in da je moral rojstni datum navesti v vlogah za vizo in potni list. Vendar je tožnik toženi stranki na posebno vprašanje na razgovoru, kaj je pisalo na rojstnem listu, odgovoril: „Ker sem nepismen, nisem znal prebrati.“ Glede pridobitve potnega lista in vizuma pa je povedal, da mu ga je verjetno s podkupovanjem pridobil bratranec. Tega tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala v dokazni oceni in tudi tožnika ni soočila z nekonsistentnostjo, po kateri bi moral vedeti, po mnenju tožene stranke, za rojstni datum, ker je izpolnjeval obrazec za potni list in vizo. Povedal je še, da je v postopku dal prstni odtis, fotografije in nekaj je moral plačati. Ni rekel, da je moral povedati tudi rojstni datum.

108. Da bi se nepismeni sedemnajstletnik moral več spomniti v zvezi s potekom postopka za pridobitev potnega lista in vizuma, ki je tekel, ko je bil prosilec star 10 let, je nerazumno pričakovati. Sodišče se v tem elementu strinja s tehtnim ugovorom tožeče stranke v tožbi.

109. Nadalje tožena stranka ni v dokazno oceno vključila dejstva, kar upravičeno izpostavlja tožnik v tožbi, da je tožnik na posebno vprašanje, ali bi glede starosti bil pripravljen sodelovati pri kakšnem postopku ugotavljanja starosti, dejal, da je za to pripravljen. Na koncu tega dela obrazložitve tožena stranka pravi, da je „v dvomu in brez dokaza o nasprotnem sprejela, da je prosilec rojen leta 1994“. Če tožena stranka uporabi standard, da je treba v dvomu presoditi v korist prosilca, kar je sestavni del splošne verodostojnosti prosilca, potem ne more hkrati šteti, da je v tem elementu tožnik neverodostojen. Takšna uporaba omenjenega standarda je napačna, zato tudi element tožnikove starosti ne more graditi negativne ocene verodostojnosti. Ob tem sodišče še pripominja, da se tožena stranka iz nepojasnjenih razlogov ni ukvarjala z vprašanjem imena in priimka tožnika, kar bi morda lahko tudi bolj razjasnilo tožnikovo (ne)poznavanje datuma rojstva. V uvodu in izreku odločbe tožena stranka navaja, da tožnik trdi, da je A.A., roj. ... 1994 v kraju B., med tem ko se je tožnik v vseh glavnih fazah postopka po podatkih v spisu in sicer policijskem zapisniku in registracijskem listu z dne 7. 5. 2011, v odločbi Centra za socialno delo o postavitvi zakonitega zastopnika tožniku z dne 9. 5. 2011, v prošnji za mednarodno zaščito z dne 10. 5. 2011, v zapisniku o osebnem razgovoru z dne 20. 9. 2011 in pooblastilu za zastopanje PIC z dne 20. 9. 2011 predstavljal kot B.A. in ne kot A.A. Ko je bil na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2011 pozvan, da napiše svoje ime, je napisal A.A. Tako je tudi pooblastilo tožnika svetovalcu za begunce za zastopanje v upravnem sporu, kjer je nad imenom B.A. z roko navedeno: „A.A. oz.“ Tožena stranka v izpodbijanem aktu ne pojasnjuje, zakaj je v odločbi uporabila drugo ime, kot se je tožnik ves čas do dne 20. 9. 2011 predstavljal v postopku. To bo morala razčistiti v ponovnem postopku.

110. V nadaljevanju izpodbijane odločbe tožena stranka prehaja na nekonsistentnost glede osebnih dokumentov prosilca, ki jih tožena stranka obravnava tako z vidika prvega (notranja nekonsistentnost) kot tudi drugega kriterija (zunanja nekonsistentnost). Dejstvo, da je tožnik v prošnji navedel, da je imel rojstni list (taskiro), na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2011 pa je poleg tega navedel tudi potni list z vizo, ki je bil veljaven 1 mesec, ne govori v prid verodostojnosti tožnika, vendar pa to tudi ne more biti zelo pomembna notranja nekonsistentnost, kajti tožnik na osebnem razgovoru ni svojega odgovora iz prošnje dopolnil, ker je bil v to prisiljen zaradi vprašanj tožene stranke, ali ker se je neuspešno izmikal, ampak je tožnik samoiniciativno, kot upravičeno to izpostavlja tožnik v tožbi, na osebnem razgovoru na vprašanje, ali je imel kakšne osebni dokument, povedal, da je imel „potni list in rojstni list.“ Tožnik je bil nato na osebnem razgovoru čez dva dni (22. 9. 2011) soočen s to nekonsistentnostjo in jo je pojasnil (na str. 7 zapisnika z dne 22. 9. 2011) Tožena stranka je to pojasnitev tudi vključila v obrazložitev, vendar na nepravilen način. Tožnik namreč pri pojasnjevanju ni rekel, da /.../ „je bil prekinjen z vprašanji, ki so sledila“, ampak je dejal, da mu je „bilo zastavljenih še nekaj dodatnih vprašanj, na koncu sem hotel povedati, da sem imel tudi potni list, vendar sem dobil občutek, da se mi ne bo verjelo in da si kar nekaj izmišljujem. Zato sem zamolčal.“ Tožnik je torej sam priznal, da je zamolčal, da je imel tudi potni list, zato argument tožene stranke, da je vedel, da je potni list pomemben dokument, nima teže. Pomembno je tudi, da je tožnik že v prošnji navedel, da je zbežal in živel v Iranu in tožena stranka je v prošnji sprejela trditev tožnika, da so tožnika v Iranu sprejeli sorodniki, ki so ga ščitili pred stricem. Tožnik je torej že v prošnji povedal, da je potoval v Iran, za kar je potreben potni list, a ni dobil vprašanja, ali je potoval s kakšnim (p)osebnim dokumentom. Ob sodni presoji te nekonsistentnosti se tudi kaže zmoten pristop tožene stranke, ko tožena stranka obravnava samo negativne vidike ocene verodostojnosti, ne pa tudi pozitivnih vidikov, kar bi toženi stranki omogočilo, da bi na koncu lahko opravila celovito (splošno) oceno pozitivnih in negativnih elementov v dokazni oceni verodostojnosti (načelo materialne resice iz 8. člena ZUP).

111. Naslednji element v zvezi z nekonsistentnostmi v povezavi z izdajo potnega lista in odhoda v Iran so po mnenju tožene stranke neskladja o tem, ali je bila sestra v času odhoda v Iran še pri tožniku, ali ne. Enkrat naj bi tožnik povedal, da je šel v Mashhad, ko se je mati poročila in odšla, sestra pa je še živela doma, drugič pa naj bi dejal, da je mama že odšla, pa tudi sestra se je že poročila. Sodišču tožena stranka otežuje presojo zakonitosti s tem, ker v obrazložitvi ne dokumentira kdaj oziroma na katerem mestu (v spisu) je tožnik dejal nekaj in kdaj in kje je tožnik povedal o istem dogodku nekaj drugega. Pri uporabi strogega testa presoje je namreč treba preveriti tudi, ali je tožena stranka pravilno povzela odgovore tožnika, zato če tožena stranka točno ne navede, kje je tožnik povedal nekaj in kje je o istem dogodku izjavil nekaj drugega, sodišče ne more opraviti stroge presoje. V konkretnem primeru ta pomanjkljivost v obrazložitvi akta ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je sodišče lahko ugotovilo, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2011 povedal, da je s sestro živel nekaj več kot eno leto, potem se je poročila in ostal je sam (str. 6 zapisnika z dne 20. 9. 2011); na posebno vprašanje, ali je ob odhodu v Mashhad živel sam brez sestre, pa je odgovoril, da je „mama že odšla, sestra se še ni poročila“ (str. 7 zapisnika z dne 20. 9. 2011). Dne 22. 9. 2011 pa je na posebno vprašanje pojasnil, da je pri 10 letih ostal sam s sestro, pri 12 letih pa je zapustil Afganistan in po prvem letu, ko sta ostala sama s sestro, se je sestra poročila. Od odhoda mame in sestre je vmes minilo eno leto (str. 5 zapisnika z dne 22. 9. 2011). Na istem razgovoru je tudi povedal, da je živel sam, ko je odšel v Mashhado, da se je sestra takrat že poročila (str. 7 zapisnika z dne 22. 9. 2011). S tem neskladjem pa tožena stranka tožnika ni soočila in mu tako ni dala možnosti, da neskladje pojasni; ob tem tožena stranka tudi ni upoštevala, da gre pri odhodu v Mashhado za nematerialno, torej manj pomembno okoliščino, saj ni vezana na dejanja preganjanja ali podlago za preganjanje ali na obstoj učinkovite zaščite pred preganjanjem.

112. Na razgovoru dne 20. 9. 2011 je nedvoumno pojasnil, da je potni list dobil tik preden je odšel v Iran (str. 3 zapisnika), kar je bolj pomemben podatek od tega, ali ga je dobil pred 4 leti (pred prvim prihodom v Iran) ali pred 5 leti. Pa tudi v tem primeru gre za obrobno stvar, za katero tožena stranka ne pojasni, zakaj bi bilo ta nevednost pomembna za oceno verodostojnosti. Tožnik je bil takrat star približno 10 let, zato je bolj verjetno, da se spomni, da ga je dobil tik pred odhodom v Iran, kot pa da bi se spomnil koliko let nazaj ga je pridobil. Posploševanja in standardizirani izrazi, kot na primer: /.../ „ne glede na njegovo percepcijo časa, pa bi bilo pričakovati, da bodo njegove navedbe vedno enake /.../ na vprašanja je odgovarjal različno in se celo zapletal v nova neskladja, ki jih ni uspel pojasniti. S svojim ravnanjem je dodatno vzbudil dvom v verodostojnost izjav“ /.../ ne spadajo v strogo oceno verodostojnosti. Tožena stranka ne more po eni strani izkazati, da upošteva prosilčevo „percepcijo časa“ zaradi oddaljenosti dogodkov, tožnikove mladosti, a na drugi strani ob tem zaključiti, da „bi bilo pričakovati, da bodo njegove navedbe vedno enake.“ Zaključna teza namreč podira predpostavke, ki jih je tožena stranka postavila v izhodišče ocene. V katera „nova neskladja“ se je zapletal tožnik, iz odločbe ni razvidno; vsa neskladja morajo biti v odločbi navedena, kajti ocena verodostojnosti, ko gre za zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, ne prenese posploševanja. S katerim „ravnanjem je dodatno vzbudil dvom v verodostojnost izjav“ (zadnji del prvega odstavka na strani 8 odločbe), tudi ni jasno iz odločbe.

113. Tudi v nadaljevanju tega dela odločbe (drugi odstavek na str. 8 do 3. odstavka na strani 9 izpodbijane odločbe) se tožena stranka podrobno ukvarja s postopkom, kako je tožnik pridobil potni list za pot v Mashhado, ki pa nima nobene zveze s preganjanjem, ki ga uveljavlja v prošnji, in je torej to postranskega pomena. To ugotavlja tudi tožena stranka sama (2. odst. na str. 8 odločbe), vendar tega ne upošteva v dokazni oceni o neverodostojnosti. Tožnik je bil v tem primeru soočen s podatkom iz poročila o stanju v izvorni državi,94 da bi za potni list lahko zaprosil v svoji provinci na okrajni policijski postaji, da je po Zakonu o afganistanskem potnem listu določeno, da osebe mlajše od 18 let lahko dobijo potni list ob pisnem soglasju staršev ali skrbnika, vprašan pa je bilo tudi, kaj je moral predložiti kot dokaz. Tožnik je na vse odgovoril in pojasnil na način, ki ni neverjeten in tudi tožena stranka ni ugotovila, da bi bila njegova pojasnila neverjetna ali neprepričljiva. Tožena stranka je povzela njegova pojasnila: da je navedel, da se je bratranec predstavil kot skrbnik; da je bratranec verjetno podkupil uradnika; da se je takrat dalo pridobiti potni list v Kabulu samo z rojstnim listom; da je moral oditi v Kabul, ker je moral oditi tudi na iransko veleposlaništvo po vizo. V zvezi s tem je pomembno, da je tožnik povedal tudi, da mu je potni list pomagal dobiti sorodnik iz Kabula, ker je bilo to lažje. Vendar tožena stranka, potem, ko je to povzela, teh pojasnil ni vključila v dokazno oceno in dejansko teh pojasnil, čeprav jih je povzela, ni upoštevala. Tožnik je še povedal, da je moral predložiti rojstni list in izpolniti obrazec. Na posebna podvprašanja je pojasnil še, da je moral predložiti fotografije, nekaj je moral plačati, namesto podpisa, je dal prstni odtis in v enem tednu je dobil potni list, ki ga je šel iskat na ministrstvo z bratrancem. Tožnik je tudi pojasnil, da je v tistem času veljalo, da je oseba lahko dobila potni list z vizo tudi samo za en mesec, za kar je potreboval potni list in nekaj denarja; tudi vizo sta šla iskat z bratrancem na iransko veleposlaništvo v Kabulu (str.7-8 zapisnika z dne 22. 9. 2011). Tožena stranka tožniku ni verjela, ker je dejal, da je vizo dobil v enem dnevu, in se je oprla na poročilo, ki je v opombi št. 4 na strani 9 odločbe, da je najkrajša doba čakanja 1 mesec. Tožena stranka pa ni upoštevala možnosti, da je tožnik, kot je sam dejal in se na to skliceval tudi v tožbi, zelo verjetno s podkupovanjem vizo dobil v krajšem času in ker je bilo takrat to možno, zdaj pa morda ni več. Tožnik zato upravičeno in tehtno v tožbi pravi, da je tožena stranka sama v poročilu pod opombo št. 3 na strani 9 izpodbijanega akta ugotovila, da je korupcija prisotna in da je možno potni list kupiti za 300 do 700 dolarjev. Ker na tej točki ne gre za materialne (ne)konsistentnosti, saj prva pot v Iran tožnika ni bila v ničemer povezana s preganjanjem, elementi, ki jih je tožena stranka ugotavljala do te točke, ne morejo biti podlaga za oceno splošne neverodostojnosti tožnika. Ker tožena stranka tožniku verjame, da je njegova izvorna država Afganistan, obravnavana nekonsistentnost ne more imeti zaznavne teže, kot ji je dala tožena stranka.

114. Tožena stranka se je v tem delu odločbe tudi trikrat oprla na golo oceno neverjetnosti dogodkov, kot jih je opisal tožnik, ne da bi ob tem zaznavno upoštevala popolnoma drugačne okoliščine v Afganistanu, kot veljajo v Sloveniji glede „samostojnosti“ otrok - v dobrem in slabem pomenu te besede. Tožena stranka namreč ne verjame, da bi lahko deset leten otrok teden dni čakal v hotelu na potni list v Kabulu, da bi si deset leten otrok uredil potni list samo za to, da bi odšel na dolgo in nevarno pot, prvič iz svoje vasi, v več milijonsko mesto zaradi romanja v versko središče v Iranu in da je neverjetno, da bi bratranec sam plačal visok znesek, ker je prosilec želel obiskati sveto mesto. Tu gre zgolj za vnaprejšnje percepcije uradne osebe o določenih ravnanjih tožnika, ki pa jih tožena stranka ne umešča v okoliščine v Afganistanu, ampak očitno izhaja iz prepričanj, ki so vezane na socialne okoliščine v Sloveniji. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikove navedbe, da v Mashhado ni šel sam, ampak z bratrancem, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi; bratranec je po navedbah tožnika star 20 let, in povedal je, da sta se o tem dogovorila skupaj (str. 7-8 zapisnika z dne 20. 9. 2012), denar pa je imel od očeta. Tožena stranka pri oceni verjetnosti poteka dogodkov tudi ni upoštevala, kar uveljavlja tožnik v tožbi, da je tožnik povedal, da mu je pri pridobitvi potnega lista pomagal G.G., iz družine očetove prve žene, ki je živel v Kabulu, in mu je zato lažje pomagal. To ni nepomembna navedba pri oceni verjetnosti poteka dogodkov, ki je tožena stranka ni upoštevala iz nepojasnjenega razloga, kaže pa na napačen pristop k splošni oceni o verodostojnosti tožnika. Ta mora namreč zajeti tako negativne kot tudi pozitivne elemente, sicer izključno iskanje samo negativnih elementov oziroma neskladij nujno lahko vodi samo do negativne splošne ocene o verodostojnosti, ki pa v takem primeru ni „splošna“ v smislu zakonodajalčeve volje. Takšna uporaba tretjega kriterije za oceno verodostojnosti je nepravilna. V zvezi s tem elementom tožena stranka še na strani 12 v drugem odstavku pravi, da ni verjetno, da bi za tožnikovo kmetijo skrbel sosed in da bi mu že nekako vrnil uslugo, sam pa je podnevi spal, zvečer pa je odhajal k molitvi in to mesec dni. Z vidika slovenskih razmer je to res neverjetno, vendar je v tej zadevi bistveno, kaj je (ne)verjetno z vidika razmer v hazarski skupnosti v Afganistanu. Zato je tudi to sklepanje preveč pavšalno, da bi lahko utrjevalo oceno neverodostojnosti.

115. Kriteriji notranje in zunanje nekonsistentnosti ter verjetnosti obstoja dogodkov (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) v zvezi razlogi za zapustitev izvorne države:

116. V zadnjem odstavku na strani 9 tožena stranka prehaja na nekonsistentnosti v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Tožena stranka pravi, da je pri tem ključnega pomena, kdaj je prosilec ostal sam na družinski posesti, ko se je mati drugič poročila in odšla. V prvem odstavku na strani 10 odločbe nato tožena stranka na podlagi navedb in pojasnjevanj tožnika ugotavlja, da je od odhoda mame in nato še sestre minilo približno leto dni in da je do starosti 10 let živel še z mamo. V tem delu odločbe ni jasno, v čem naj bi bilo neskladje v tožnikovih izjavah, razen da tožnik ni do meseca natančno navajal obdobja in ko ga je tožena stranka opomnila, naj se orientira po letnih časih, je odvrnil, da se časovno orientira po novem letu, ker je vedel, kdaj je novo leto. Na koncu tega odstavka tožena stranka posplošeno zaključi, da je na vprašanja odgovarjal nezainteresirano (ni jasno, na katero konkretno vprašanje je odgovoril nezainteresirano, pa bi odgovor moral podati bolj natančno); da ugotovljenih neskladij ni poskušal pojasniti (iz odločbe ni razvidno, katerih neskladij); da v prošnji sestre ni navedel (to ne drži, ker je tožnik v prošnji samoiniciativno omenil tudi sestro, ki se je po maminem odhodu poročila in odšla od doma in da zato ne bi mogel živeti pri sestri); da iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, koliko časa je živel s sestro in nato še sam (to ne drži, ker je tožnik v prošnji dne 10. 5. 2011 navedel, da ko je bil star okoli 12 let, mu je stric prvič ponudil hčer za ženo in da ko je bil star nekaj več kot 12 let, je prišlo do nadlegovanja, ko je s krampom večkrat udaril svojega bratranca, potem pa je takoj pobegnil iz države zaradi strahu pred maščevanjem; tudi na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2011 je tožnik povedal, da je s sestro živel še „nekaj več kot eno leto“ potem, ko je mama odšla). O preostalih časovnih vidikih tožnikovega bivanja glede na ravnanja mame in sestre pa je sodišče tožnikovo verodostojnost ocenilo že v povezavi z osebnimi dokumenti. Ocena verodostojnosti v zvezi z časom, kdaj je prosilec ostal sam na posestvu, ki jo je napravila tožena stranka, torej ne prestane preizkusa utemeljenosti, točnosti in določnosti argumentacije.

117. Temu v oceni verodostojnosti v izpodbijani odločbi sledijo elementi v zvezi z obdelovanjem zemlje in pridelovanjem pridelkov na tožnikovem posestvu. Sodišče se na tem mestu strinja s toženo stranko, da bi lahko od tožnika kljub njegovi starosti in časovni oddaljenosti od dogodkov pričakovali, da bo bolj usklajen v izjavah o tem, kaj je prideloval na posestvu. V prošnji dne 10. 5. 2011 je navedel, da je „delal na poljih“, imel pa je tudi živali. Dne 20. 9. 2011 je navedel, da se je „preživljal s kmetijstvom.“ Dodal je: „Imeli smo velike nasade mandljev in drugega suhega sadja in nekaj živali.“ Na razgovoru čez dva dni pa je na posebno vprašanje, kaj ste obdelovali, odgovoril, pridelovali smo „pšenico, zelenjavo za ovce, čebulo in krompir.“ Ko ga je tožena stranka spomnila, da je na prejšnjem razgovoru omenil mandlje in suho sadje, je potrdil, da so „imeli nasad sadja, mandljev.“ Razlika v vprašanjih, ki ju je postavila tožena stranka, kar uveljavlja tožnik v tožbi, ni relevantna do te mere, da bi odpravila dvom v prepričljivost tožnikovega odgovora. Tožeča stranka pravi, da je najprej dobil vprašanje: „Kaj ste obdelovali, počeli na zemlji?“ Na naslednjem razgovoru pa je bil vprašan: „Kako ste se preživljali?“. Razlika v vprašanjih in v kontekstu izpraševanja ni takšna, da ne bi bilo na tej točki upravičeno ugotoviti zaznaven dvom v prepričljivost tožnika glede verjetnosti, da so dogodki potekali tako, kot jih je opisal tožnik (tretji kriterij za oceno verodostojnosti), saj je bila to ključna dejavnost za preživetje tožnika, ki naj bi živel sam ob pomoči sorodnikov in sosedov; vendar je glavni problem v oceni tožene stranke v tem delu ta, da tožena stranka tožnika ni soočila s nekonsistentnostjo, kako to, da je najprej omenil samo nasade sadja in mandljev, drugič pa je samoiniciativno omenil pšenico, zelenjavo za ovce, krompir in čebulo in šele na podvprašanje je navedel tudi sadje in mandlje. Sodišče se tudi strinja z oceno tožene stranke, da bi bilo pričakovati, da bi tožnik znal bolj natančno opisati, kako je obdeloval zemljo oziroma prideloval pridelke, ker je navedel le, da ni imel nobene mehanizacije, ampak je bil prisiljen „zemljo obračati z lopato in jo pripravil za setev pšenice in druge pridelke.“ Vendar pa tudi na tej točki tožena stranka ni postavila konkretnejših podvprašanj v zvezi s postopki pridelave suhega sadja in mandljev, ki bi jih tožnik moral poznati ne glede na starost in časovno oddaljenost dogodkov glede na to, da se je s tem preživljal, ampak je tožnika pustila, da je skopo odgovoril in mu nato postavila drugo vprašanje. V tem delu je torej tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, čeprav je lastništvo in upravljanje s posestvom v tem konkretnem primeru del dejanskega stanja, ki je povezano s pogoji za priznanje statusa begunca. Poleg tega pa je tožena stranka preveč enostransko ocenila tožnikovo verodostojnost v obravnavanem elementu, kajti ni upoštevala, da je bil tožnik tekom postopka bolj določen glede reje živali; povedal je, da je imel dve kravi in približno 10 ovc; bolj natančen je bil tudi pri pojasnitvi, da so mu na posestvu tudi pomagali, za pomoč pa je plačal s pridelkom, na primer pšenico, ki so jo poželi; velikost posestva je smiselno primerjal s površino Azilnega doma. Glede oblikovanja cene na trgu, ko naj bi tožnik prodajal svoje pridelke, je tožena stranka izhajala iz prepričanja, ki očitno ne upošteva morebiti realnih okoliščin v Afganistanu. Tožena stranka ne more verjeti, da tožnik ni postavil cene svojim izdelkom na trgu in če mu je kdo plačal, da ni bil pozoren, ali je plačal preveč ali premalo. Tožena stranka pričakuje, da bi vsaj za potrebe lastne prodaje tožnik znal šteti. Tožena stranka pravi: „Po njegovih izjavah je na zemlji delal ročno (ni imel mehanizacije), česar pa verjetno ni počel iz lastne zabave temveč zaradi pričakovane koristi in pridobivanja sredstev za preživetje.“ To je pričakovano obnašanje in ravnanje iz perspektive socialnega okolja gostujoče države. Z vidika razmer v izvorni državi pa je takšno ocenjevanje verjetnosti dogodkov lahko povsem neutemeljeno, zato na taki argumentaciji ocena verodostojnosti ne sme temeljiti. Tožnikova navedba v tožbi, da je prodaja potekala vključno z blagovno menjavo po sistemu: „daj kolikor daš“, ni neverjetna.

118. Na strani 11 izpodbijane odločbe se začne ključen del obrazložitve ocene verodostojnosti, ki je tudi bistven za presojo, ali je v predmetni zadevi zaradi več bolj in manj pomembnih napak in pomanjkljivosti v oceni verodostojnosti treba odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, ali pa bi sodišče lahko na glavni obravnavi samo dopolnilo dejansko stanje in odpravilo pomanjkljivosti in napake tožene stranke.

119. Glavni problem izpodbijane odločbe je v tem, da tožena stranka ni upoštevala, da tožniku v bistvu grozi krvno maščevanje, kar tožnik izrecno uveljavlja v tožbi, o maščevanju strica za uboj sina pa je tožnik govoril že v prošnji (v zelo kratki prošnji je štirikrat navedel, da bi se mu stric maščeval za smrt sina) in tudi na osebnem razgovoru. Če bi tožena stranka v preostalem delu izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da tožniku ni mogoče verjeti, in da se njegove navedbe ne ujemajo s poročili o tradicionalnih običajih družinskih in skupnostnih struktur med Hazari v Afganistanu, potem tožena stranka ne bila dolžna pridobiti še poročila o običajih, praksi in pravilih krvnega maščevanja znotraj družin med Hazari. Ker pa tega dvoma o zatrjevanem preganjanju ni odvrnila s pravilno oceno o verodostojnosti tožnika in njegovih navedb, bi morala tožnikovo izpovedbo preizkusiti tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede običajev krvnega maščevanja med Hazari, če je tudi napadalčeva družina del te skupnosti. Tožnik v tožbi tudi ta del obrazložitve ocene verodostojnosti argumentirano zavrača, zato je to ključen del obrazložitve tožene stranke. Tožena stranka namreč sklepa, če bi prosilec res imel v lasti takšno posest, bi skrb zanjo gotovo prevzel nekdo od sorodnikov in s tem omogočil boljši položaj družini, saj se ženskam še vedno preprečuje lastništvo zemlje, četudi ženska podeduje posest po umrlem možu, le-ta pripade družini umrlega. Tako bi v konkretnem primeru, če bi tožnikov opis veljal, tožnikov stric prišel do posestva in se mu desetleten otrok po mnenju tožene stranke ne bi mogel upreti.

120. Iz obrazložitve ocene tožene stranke ni razvidno, na podlagi katerega vira je tožena stranka ugotovila, da četudi imajo pri Hazarih ženske manj omejitev, bi predmetna posest pripadla bratu pokojnega očeta prosilca. Vir je sicer v opombi št. 6 naveden (Poročilo k misiji za ugotavljanje dejstev Avstrijskega zveznega urada za azil), vendar ni navedeno, na katerem mestu v tem poročilu je ta praksa med Hazari navedena. V konkretnem primeru to ne otežuje sodne presoje, ker je predmetno poročilo kratko in v podpoglavju 5.6. (vdove) je navedeno: „Nadaljnja težava je okoliščina, da se ženskam v veliko predelih države preprečuje lastništvo zemlje. Če bi ženska podedovala zemljiško posest po umrlem možu, bi posest pripadla družini umrlega oziroma bi si družina zagotovila pravico do lastnine.“ V podpoglavju 5.4. (poroka in prisilna poroka) pa je navedeno, da morajo po 70. členu civilnega zakonika možje po zakonu prevzeti odgovornost za družino in skrbeti zanjo.

121. Vendar pa se citirani navedbi v poglavju 5.6. in 5.4. ne nanašata na razmere med Hazari oziroma to vsaj ne izhaja iz odločbe niti iz navedenega vira, ampak je v tem poročilu navedeno, da imajo ženske v hazarski skupnosti najmanj omejitev. Ali tudi med Hazari velja običaj, da bi v primeru smrti očeta in moža, družina po umrlem očetu (njegov brat) zelo verjetno prevzela posestvo, ali ne, je okoliščina, ki je ostala nerazjasnjena in je bistvena za oceno tožnikove verodostojnosti, zanjo pa bi morala tožena stranka poskusiti pridobiti poročilo o stanju v izvorni državi. Tudi iz nobenega drugega poročila o stanju v izvorni državi, ki je v spisu, ne izhaja, da tudi med Hazari velja običaj, da po smrti očeta in moža v družini, pokojnikova družina z bratom na čelu prevzame nepremičnine, in le-te ne pripadajo ženi pokojnika. Zaradi tako pomanjkljivo oziroma netočno ugotovljenega dejanskega stanja se razkrije nadaljnji vidik bistveno pomanjkljivega dejanskega stanja. Zaradi večje zanesljivosti odločanja bi tožnikovo verodostojnost tožena stranka morala nujno preizkusiti tudi z ugotavljanjem (preko ustreznih poročil o stanju v izvorni državi), ali se (sploh) pojavlja krvno maščevanje znotraj družin v hazarski skupnosti, ali pa do krvnega maščevanja znotraj hazarske etnične skupnosti (večinoma) sploh ne prihaja – če pa že, kako se ti spori rešujejo, kajti morda obstajajo načini za mirno reševanje sporov v zvezi s krvnim maščevanjem, kar je z vidika ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito bistveno (25. člen ZMZ).

122. Okoliščina, ki povečuje prepričljivost tožnikovih navedb, je ta, da v podpoglavju 5.6. poročila, ki ga je uporabila tožena stranka, avstrijski urad pravi, da je v Afganistanu največ vdov na svetu, samo v Kabulu jih je 50.000 do 60.000 in da se na podeželju ženske, ki so vdove, velikokrat ponovno poročijo v okviru družine umrlega moža. Ker gre za množičen pojav, sodišče lahko sklepa, da tudi ni povsem neverjetno, da bi relevantno poročilo o teh praksah in običajih med Hazari, ko oče oziroma mož v družini umre, obstajalo. Tožnikov pooblaščenec je na dve takšni specialnejši poročili o Hazarih opozoril že pred izdajo izpodbijane odločbe v dopisu z dne 26. 4. 2012 (str. 2 točka 1), kjer je tudi natančno navedel podatke za dostop do teh virov. Ravno na tej točki tožnik v tožbi odločilno omaja trdnost ocene tožene stranke, ko v zvezi z vlogo žena med Hazari po smrti moža izpostavlja ti dve poročili.95 Iz teh poročil res izhaja, da je glava hazarskega gospodinjstva ali hiše mož, ali žena v primeru moževe smrti. Hazari lahko tvorijo sestavljene družine v primeru, ko starejša žena nasledi možev položaj dokler najstarejši sin ne postane odrasel. Na kateri objektivni podlagi v smislu informacij o stanju v izvorni državi je torej tožena stranka sklepala, da bi po legalni poti brat po umrlem tožnikovem očetu prišel do posestva, ne pa da bi posestvo ostalo v družini tožnika, ni jasno. Poročilo, ki ga je uporabila tožena stranka, je namreč bolj splošno od dveh poročil, ki jih navaja tožnik v tožbi, in ki se nanašata prav na Hazare, med tem ko se poročilo, ki ga je uporabila tožena stranka nanaša na Afganistan na splošno. Drži ocena tožene s stranke, ki je deloma, vendar selektivno, uporabila predloženi dve poročili s strani pooblaščenca tožnika v upravnem sporu, da se s tožnikovo izpovedbo ne ujema podatek iz omenjenih dveh poročil, da so odnosi v primarni družini zelo intenzivni, da si izkazujejo veliko skrbi in ljubezni, da so si sestre in bratje pogosto čustveno blizu in da takšnega odnosa med bratom in sestro ter mamo ni zaznati v tožnikovi izpovedbi. Vendar po drugi strani neselektivna ocena verodostojnosti, ki mora vsebovati tako pozitivne kot negativne vidike verodostojnosti, kaže, da imajo Hazari raje poroko prvega bratranca z izmenjavo sester, da se izognejo plačilu neveste. Izmenjava sester se nanaša na običaj, ko se dva moška dogovorita, da se bosta poročila s sestrama v izogib plačilu visoke cene za nevesto. Ne gre torej zgolj za zatrjevano „nagajanje z nevesto“, kot ugotavlja tožena stranka na koncu prvega odstavka na strani 11 odločbe, ampak gre za način, kako omogočiti poroko z manj stroški, ki je dokumentiran v poročilih o stanju v izvorni državi. Tožnikova izpoved torej ni brez relevantne podpore v poročilih o stanju v izvorni državi. V tožbi se tožnik opira še na eno poročilo, ki se tudi nanaša samo na Hazare, to poročilo je v spisu, saj ga je tožena stranka v določenih delih prevedenega predložila tožnikovemu pooblaščencu pred izdajo odločbe, da se o njem izreče. Vendar pa v spisu ni prevedenega dela, ki je za obravnavan spor relevanten, in na katerega se sklicuje tožnik v tožbi.96 Tožnik namreč v tožbi uveljavlja, da je v tem poročilu navedeno, da imajo „Hazare nuklearne družine, kjer je mož glava družine, razen v primerih, ko umre. Takrat žena postane glava družine.“ Ta poročila oziroma argumentacija tožnika v tožbi v povezavi s selektivnim načinom izdelave ocene verodostojnosti s strani tožene stranke zahteva, da bo tožena stranka pri ponovni oceni verodostojnosti tožnika morala upoštevati navedena tri poročila in zaradi večje zanesljivosti pridobiti tudi objektivnejše informacije o tem, ali je možno oziroma ali obstaja kakršna koli praksa krvnega maščevanja znotraj družine med Hazari in če, kdaj do krvnega maščevanja prihaja in kako razrešujejo te spore.

123. Pretirana selektivnost v dokazni oceni je toženo stranko vodila tudi v nadaljevanju ocene verodostojnosti, ki je zaradi tega v procesnem (8. člen ZUP in 2. in 5. točka 1. odst. 214. člena ZUP) kot tudi v materialnem smislu (3. in 5. točka 3. odstavka 21. člena ZMZ) nezakonita. Tožena stranka pravi, da ni zaslediti v poročilih, da bi se mlade že pri 12 letih sililo k poroki, saj se fantje poročijo pri starosti 19 ali 20 let. Tožena stranka omenja pojasnitev tožnika, da so ga silili v zaroko, ne pa v poroko, a ne upošteva, da naj bi v konkretnem primeru zaroka bila pravzaprav sredstvo, kako priti do posestva, in naj ne bi šlo za načrtovanje poroke v običajnih okoliščinah. Argument, da tožnik kot dvanajstletnik ne bi imel nobenih dejanskih možnosti upreti se stričevi volji, je šibek, saj je tožnik izpovedal določeno samostojnost, trdoživost, upornost tudi s tem, da je povedal, da je bil žalosten, da se je sestra poročila z moškim starejšim do 50 let in da ni šel na njeno poroko, ampak je takrat odšel od doma za en teden in je spal v mošeji (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 20. 9. 2011, str. 6). Tudi tožnikova pojasnitev v tožbi, da ga stric ni sam nadlegoval, ampak je to počel preko sinov, ni brez smisla, saj je tožnik povedal, da se stric ni hotel izpostavljati, da mu ne bi potem očitali drugi pretendenti za zemljo. Tožena stranka zaključi ta del ocene s stališčem, da ne verjame, da tožnikov stric, h kateremu se je zatekel po usodnem pretepu, ni preveril, v kakšnem stanju je poškodovani bratranec tožnika, in da mu je takoj omogočil, da se preobleče in zbeži naprej, saj naj bi se pretepi med njimi dogajali vsakodnevno. Res je, da je tožnik sam povedal, da naj bi se pretepi dogajali in da je bil napaden tudi z nožem in porezan, vendar enako verjetno je tudi, da je tožnik stricu povedal, kaj točno je storil bratrancu, da je ta lahko predvidel posledice. Tožeča stranka namreč v tožbi odgovarja na ta očitek s tem, ko pravi, da je tožnik /.../ „že po izgledu in psihičnem stanju videl, da je potreben pomoči in ni bilo potrebno dodatno preverjanje, kaj je z žrtvijo, ampak je bilo treba tožnika čim prej spraviti na varno. Tako ravnanje je veliko bolj smiselno, kot pa da bi se stric odpravil do kraja dogodka ali celo k očetu umorjenega poizvedovat, ali je tožnik res s krampom umoril tega otroka.“ Takšno, dovolj smiselno, zavračanje ocene verjetnosti v tožbi je pomembno, kajti s tem pride do izraza napaka tožene stranke, ker tožnika natančneje o tem ni vprašala, pa bi ga morala za pravilno uporabo tretjega kriterija za oceno verodostojnosti v obravnavanem elementu. Zakaj je neverjetno, da bi stric plačal sprovajalcu za pot, glede na to, da je imel 9 otrok, kako dolgo je trajalo, da je stric dobil stik s sprovajalcem in da je organiziral tožnikovo pot, tožena stranka tudi ni razčiščevala s tožnikom, tožnik pa ob tem opozarja, da je v postopku navedel, da je stric že poznal ilegalne sprovajalce.

124. V drugem in tretjem odstavku na strani 12 izpodbijane odločbe tožena stranka ponavlja nekatere nekonsistentnosti, ki jih je sodišče že obravnavalo v tej sodbi, na novo pa ugotavlja, da je v prošnji navedel, da je že v Afganistanu slišal, da je Slovenija lepa dežela in je hotel priti sem. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da za Slovenijo v Afganistanu še ni slišal. To neskladje drži, vendar tožena stranka tudi ni vprašala tožnika, zakaj je ta razlika nastala v njegov izpovedbi. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati, da gre v tem elementu za postransko stvar (nematerialna nekonsistentnost), saj obravnavani element ni vezan na pogoje za priznanje statusa begunca.

125. Dejavnik iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ:

126. Določilo 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki je dejavnik, ki vpliva na splošno verodostojnost prosilca s tem, da dopolnjuje tretji kriterij za oceno verodostojnosti, to je verjetnost, da so se vsi relevantni dogodki odvijali tako, kot je v izpovedbah navedel tožnik, govori o tem, da mora prosilec zaprositi za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Tožena stranka je v zadnjem odstavku na strani 12 in v začetku na strani 13 navedla, koliko časa je bival in kaj je delal tožnik v Iranu, Turčiji in Grčiji, kjer je bival skupaj 5 let, in da bi lahko v kateri koli od treh držav zaprosil za azil. Ni pa tožena stranka obravnavala in v dokazno oceno vključila nobene pojasnitve tožnika, zakaj ni v Iranu, Turčiji in Grčiji zaprosil za azil, čeprav je tožnik to v postopku pojasnjeval. Zato tožnik v tožbi upravičeno ugovarja, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik pred izdajo odločbe povedal, da v Iranu ni zaprosil za azil, ker tam na splošno ne sprejemajo Afganistancev kot azilante, in če bi to storil bi ga izgnali; glede Turčije ga tožena stranka niti ni vprašala, vendar pa je želel državo samo prečkati na poti v kakšno bolj varno evropsko državo. Glede Grčije pa je tožnik pred izdajo odločbe in v tožbi ponovno opisal, kakšno je stanje s prosilci za azil; deloma je to stanje razvidno tudi iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S.. Zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ker ni v dokazno oceno vključila tožnikovih navedb, ki opravičujejo dejstvo, da ni v nobeni od teh treh držav zaprosil za azil, preden je vstopil v Slovenijo in navedene okoliščine zato ne prispevajo nič k splošni oceni o tožnikovi neverodostojnosti.

127. Iz vseh do sedaj navedenih napak in pomanjkljivosti v oceni verodostojnosti tožnika in njegovih izpovedb izhaja, da je tožena stranka tudi splošno oceno o verodostojnosti tožnika, ki jo je podala v drugem odstavku na strani 13 izpodbijane odločbe, kot oceno, ki temelji na celoviti uporabi vseh kriterijev in dejavnikov iz 1., 2., 3. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ skupaj, nepravilno izdelala in zaključila.

128. Tožena stranka nato od tretjega odstavka na strani 13 do konca tretjega odstavka na strani 14 izpodbijane odločbe navaja dejstva iz poročil o Hazarih v Afganistanu in ugotavlja, da prosilec ob vrnitvi v okraj Jaghori, provinca Ghazni, ne bi bil preganjan, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar tožnik niti ni uveljavljal v postopku, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistanu ali v provinci Ghazni ali v okraju Jaghori preganjan, ker je Hazar. Uveljavljal je preganjanje zaradi krvnega maščevanja, kar je upravno-sodna praksa tudi v Sloveniji, s sklicevanjem na mednarodno sodno prakso, že sprejela kot možno obliko pripadnosti določeni družbeni skupini.97 Tožena stranka nato v zadnjem odstavku na strani 14 navaja, da ker prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker naj bi bil izrazito neverodostojen, tudi ni nevarnosti, da bi bil zaradi katere osebne okoliščine podvržen resni škodi. Tožena stranka pravi: „Ker so se prav vse navedbe prosilca, ki bi lahko pomenile izpolnjevanje pogojev iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ, v postopku izkazale kot neresnične, v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen.“ Ta argumentacija kaže in potrjuje, da je tožena stranka napravila oceno verodostojnosti ob napačnem razumevanju in uporabi materialnega prava. Preganjanje zaradi krvnega maščevanja spada med razloge iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ, ne pa v okvir 28. člena ZMZ. Tožena stranka torej zmotno šteje, da krvno maščevanje ne more biti razlog za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ.98 Ker mora pristojni organ po ZMZ najprej ugotoviti in odločiti o (ne)priznanju pogojev za status begunca in šele potem, če ni pogojev za status begunca, ugotavljati in odločiti še o prošnji za subsidiarno zaščito, bo tožena stranka za pravilno uporabo materialnega prava, vključno s splošno verodostojnostjo tožnika, morala nujno pridobiti tudi ustrezne informacije o stanju v izvorni državi tožnika glede krvnega maščevanja v okoliščinah, ki so posebej relevantne za tožnika, pri čemer ne bo mogla iti mimo splošnega poročila UNHCR z dne 17. 10. 2010, citiranega v opombi št. 60, ki tudi obravnava krvno maščevanje v Afganistanu v povezavi s spori zaradi zemlje, in ki ga je tožena stranka uporabila v zvezi z 3. alinejo 28. člena ZMZ, ne pa tudi v kontekstu pogojev za status begunca v povezavi s krvnim maščevanjem.

129. V zadnjem delu obrazložitve pa tožena stranka ugotavlja dejstva v zvezi s tveganjem, da bi vrnitev tožnika v Afganistan in pot v njegov okraj pomenila resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka sprva (na str. 15-16 izpodbijane odločbe) tega ne obravnava v materialno-pravnem smislu glede na opredelitev samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, ampak ugotavlja samo, kakšna je „varnostna situacija“ na območjih, kjer so Hazari v večini in posebej v okraju Jaghori, od koder je tožnik, in da se podatki o varnostni situaciji v provinci Ghazni; za to območje tožena stranka ugotavlja, da je varnostna situacija na splošno slaba, ne more pa to isto veljati za oceno stanja v okraju Jaghori. Zato pa tožena stranka v navedenem delu odločbe ugotavlja možnosti potovanja oziroma dostopa po cesti v okraj Jaghori, kar šteje za ključno varnostno tveganje. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da so nekatere ceste, ki vodijo v Jaghori, pod nadzorom Talibanov in se torej vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani Talibanov in kriminalcev. Vendar pa tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da so tri možne poti do Jaghorija. Avtocestna povezava Kabul – Kandahar skozi okraj Qarabagh je izjemno nevarna, zato jo tudi tožena stranka zavrne kot možnost varne poti do Jaghorija. Tudi za drugo cestno povezavo preko okraja Maqur tožena stranka ugotavlja, da je prenevarna. Nato tožena stranka nadaljuje: „Vendar pa je iz preučenih poročil izhaja, da je varna cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino in področje torej ni pod nadzorom Talibanov. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo tudi varne stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja.“ Tožena stranka se pri tem ključnem dejstvu opre na vir: „Republika Avstrija, oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan, poročilo o državi izvora“.99

130. Navedena vsebina o varni tretji poti v okraj Jaghori se nahaja na strani 3 prevedenega teksta pod naslovom „Potovanja in možne alternativne smeri potovanja“. Tožnik v tožbi ne oporeka, da bi tožena stranka nepopolno ali pa napačno povzela dejstva iz originalnega poročila „Country Guidance Note, Afghanistan, March 2011, Country Guidance Unite, Onshore Protection Branch Department of immigration and Citizenship, 30. 3. 2011“ (v nadaljevanju: CGN/March 2011). Nepopolnega ali netočnega povzemanja dejstev CGN/March 2011 (točka 7, str. 30) tudi sodišče ni zaznalo. Tožnik se v tožbi, da bi ta dejstva izpodbil, sklicuje na poročilo „Refugee Documentation Centre“ (Irska), kjer so povzete smernice UNHCR za Afganistan z dne 17. 12. 2010. Tožnik se na te smernice sklicuje v delu, kjer je navedeno, da je Jaghori vedno bolj izoliran, ker naj bi bile še vedno pod nadzorom Talibanov nekatere dostopne ceste, vključujoč široke pasove strateško pomembne ceste Kabul-Kandahar. Tožena stranka je torej uporabila novejše poročilo iz meseca marca 2011 in tudi bolj specialno poročilo in predmetni podatki o varni poti v tem poročilu so temeljili na usmeritvah UNHCR/2010 in na poročilu „The Hazara, Australia: Department for Foreign Affairs and Trade, 28 September 2010.“ CGN/March 2011 je poročilo avstralske specializirane službe za pridobivanje informacij o stanju v izvorni državi, ki sicer ni narejeno z namenom neposrednega citiranja,100 vendar pa to ne pomeni, da ga tožena stranka ne bi smela uporabiti. Zato tožeča stranka po oceni sodišča ni uspela ovreči ugotovitev tožeče stranke glede varnega dostopa do Joghurija. Vendar pa bodo v ponovnem postopku za odločanje o morebitni subsidiarni zaščiti relevantni morebitni novi podatki o varnostni situaciji v Afganistanu in o varni poti v Joghuri še posebej iz razloga, ker tudi sama tožena stranka ugotavlja, da situacija iz 3. alineje 28. člena ZMZ obstaja v več delih province Ghazni in v več drugih provincah v Afganistanu (Helmand, Kandahar, Kunar, Khost). Pomembno bo tudi, če bo tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca, da bo v okviru odločanja o subsidiarni zaščiti ugotovila tudi, kakšna je aktualna sodna praksa ESČP glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v Afganistan, ob upoštevanju specifičnih okoliščin tožnika. Tudi v sodbi v zadevi I U 42/2012-6 z dne 15. 2. 2012 je sodišče opozorilo, da tožena stranka v ponovnem postopku lahko upošteva, da po stališču ESČP iz aktualnih sodb v zadevah Husseini proti Švedski z dne 6. 9. 2011 (oziroma 13. 10. 2011), ki sicer ni dokončna, in J.H. proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 11. 2011 (oziroma 20. 12. 2011), ki temeljita tudi na dejstvih iz Smernic UNHCR o upravičenosti za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010, „ni znakov, da je situacija v Afganistanu /.../“ (Husseini, odst. 84) oziroma /.../ „posebej v Kabulu, kamor naj bi bil pritožnik vrnjen“ (J.H., odst. 55) /.../ „tako resna, da bi vrnitev pritožnika sama po sebi pomenila kršitev 3. člena MKVČP.“ V primeru novejše sodbe ESČP, ki bi bila izdana do izdane upravne odločbe v ponovnem postopku, bo potrebno upoštevati vsaj uporabljene informacije o stanju v Afganistanu iz novejše sodbe ESČP. 131. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na materialno pravo in na vodenje postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Kanadski odbor za priseljevanje in begunce [Immigration and Refugee Board of Canada], Respons to information request, 14. 7. 2006; The critearia and verifications used/established by passport offices in Afganistan in order to issue a passport to individuals who do not possess identification, 18. 12. 2007. 2 - Poročilo k misiji za ugotavljanje dejstev Avstrijskega zveznega urada za azil (BA), Bericht zur Finding Mission Afganistan 2010, http://www.staatendokumentation.at/,- Operativne smernice Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva za Afganistan, Home Office, UK Border Agenci: Operational Guidance Note, Afganistan, February 2012, http://www.ukba.homeoffice.gov.uk/sitecontent/documents/policyandlaw/countryspecificasylumpolicyogns/afganistan.pdf?view=Binary 3 Institute for War and Peace Reporting, Passports for Sale in Afganistan, 12 january 2012, http://www.unhcr.org/refworld/topic,4565c2258,465467932,4f0fe8ea2,0...AFG.html 4 Spletna stran Iranian visa information service, http://www.iranvisa.co.uk/, Iransko veleposlaništvo v Canberri, http://www.iranembassy.org.au/english AU/council/pilgrimagevisa.aspx 5 UNHCR-jeve kvalifikacijske smernice za oceno potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. december 2010,[UNHCR Eligibility Guidelines for Assessing the International Protection Needs of Asylum-Seekers from Afganistan, 17 December 2010] http://www.unhcr.org/refworld/countri...AFG,4562d8cf2,4d0b55c92,0.html 6 Poročilo k misiji za ugotavljanje dejstev Avstrijskega zveznega urada za azil (BAA). 7 Illinois Institute of Technology, Family - Afganistan Country Study, http://ww.jl.iit.edu/govdocs/afganistan/Family.html in Poročilo UNHCR: Refugee resettlement, family separation and Australia's humanitarian programme, www.unhcr.org/4b167ae59.pdf 8 Enota za raziskavo in oceno stanja v Afganistanu, [Afghanistan Research and Evaluation Unit, Deborah, J. Smith: Decisions, Desires an Diversit<: Marriage Practices in Afghanistan, February 2009], http://areu.org.af/EditionDetails.aspx?Editionld=35&Contenld=7&Lang=en-US 9 Berg Harpviken, Kristian, Afganistan: Zgodovina, članek o podrobni politični zgodovini ljudstva Hazara od leta 1880, [Social and political background, Etnicity in Afganistan, Etnic boundary markers for the Hazara] http://boozers.fortuneciti.com/jerusalem/47/Background/background.html 10 UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana 11 Zvezni urad za azil Republike Avstrije, ÖIF - Länderinfo n-5, Manjšine v Afganistanu: Hazar5i, Minderheiten in Afganistan: die Hazara, February 2010, http://www.integrationsfonds.at/fileadmin/Integrationsfond/5wissen/L%C3%A4nderinfos 12 Wikipedia, Etnična sestava v provinci Ghazni, http://en.wikipedia.org/wiki/Ghazni Province 13 Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, Poročilo o državi izvora: Afganistan [UK Border Agency: Afghanistan, Country of Origin Information Report 11 October 2011] http://www.ecoi.neUfilehttp://www.ecoi.neUfile upload/90 1319110975 afghanistan-v5-rc-2011-10-11-ukba-clean-version.pdf, 14 UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana. 15 Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, Poročilo o državi izvora: Afganistan. 16 Immigration and Refugee Board of Canada, Situacija in ravnanje s Hazari junij 2010 – junij 2011). 17 Enota za države izvora Republike Avstrije, Oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan: Poročilo o državi izvora [Onshore Protection Branch, Department of Immigration and Citizenship: Coutnry Guidance Note - Afghanistan, March 2011] http://www.immi.gov.au/media/publicationslpdf/can-afghanistan.pdf 18 Landinfo, Afganistan: Poročilo o varnosti, november 2010 - junij 2011 (II. del), Security Report November 2010 - June 2011 (part II), 20 September 2011 19 Republika Avstrija, Oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan: Poročilo o državi izvora, CPAU, Analiza konflikta: okraja Jaghori in Maistan v provinci Ghazni [Cooperation for Peace and Unity, Conflict analysis: Jaghori and Malistan districts, Ghazni province, April 2009] http://www.humansecuritvgateway.comldocuments/CPAU JaghoriMalistanDistricts GhazniProvince Conf1ictAnalvsis.pdf 20 UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, Enota za države izvora Republike Avstrije, Oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan: poročilo o državi izvora, Landinfo, Afganistan: Poročilo o varnosti, november 2010 - junij 2011 (II. del), 21 Republika Avstrija, Oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan: Poročilo o državi izvora. 22 Family - Afghanistan Country Study, Refugee resettlement, family separation and Australia's humanitarian programme, A new Taliban front, Afghan Hazaras from Ghazni Province, Nexus between general security situation and Hazara minority in Ghazni province, particularly in Jaghori district. 23 UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana 24 ACCORD, Query response a-7367, 6 September 2010, Afghan Hazaras from Ghazni Province, Nexus between general security situation and Hazara minority in Ghazni province, particularly in Jaghori district. 25 Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, Operativne smernice za Afganistan z dne 20. 2. 2012 26 UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana. 27 Gre za študijo: Illinoins institute of technology, Family – Afghanistan, country study, http://www.gl.iit.edu/govdocs/afghanistan/Family.htm; UNHCR: Refugee resettlement, family separation and Australia's humanitarian programme, www.unhcr.org/4b167ae59.pdf 28 Dostopno na naslovu http://www.unhcr.org/refworld/docid/49749d693d.html 29 http://www.ecoi.net/file_upload/90_1319110975_afghanistan-v5-rc-2011-10-11-ukba-clean-version.pdf 30 Tudi po novejših usmeritvah UNHCR koncept ocene (ne)verodostojnosti spada v poglavje o definiciji statusa begunca in v podpoglavje o „utemeljenem strahu pred preganjanjem“ (glej: Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 41, str. 12); vendar pa UNHCR verodostojnost prosilčevih navedb omenja tudi v poglavju o ugotavljanju dejanskega stanja (Ibid. odast. 196, str. 38). 31 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, odst. 8. 32 Ibid. odst. 9. 33 Določilo 2. odstavka 20. člena ZUS-1 pravi: „Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.“ Določilo 2. odstavka 51. člena ZUS-1 pa pravi: „Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt.“ 34 Določilo 2. odstavka 20. člena in 2. odstavka 51. člena ZUS-a pa se nanašata na „dokaze“ in ne na informacije o stanju v izvorni državi po pravu EU, ki niso dokazi v pravem pomenu besede. 35 V zadevi I U 440/2012-40 z dne 8. 6. 2012 je Upravno sodišče razpisalo glavno obravnavo in je samo pridobilo določena dejstva o stanju v izvorni državi, ki pa so bila pogosto uporabljena dejstva iz poročil o stanju v Afganistanu, ki jih je uporabilo ESČP v svoji sodni praksi. 36 Sodne določbe ESČP v zadevah: N. v. Finland, 26. 7. 2005, odst. 167, F.H. v. Sweeden, 20. 1. 2009, odst. 95 ter sodne odločbe v zadevah Husseini v. Sweden, 13. 10. 2011, odst. 81, J.H. v the United Kingdom, 20. 12. 2011, odst. 52, S.S. Against the United Kingdom, 24. 1. 2012, odst. 69. 37 Določilo 1. odstavka 47. člena Listine pravi: „Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.“ 38 Določilo 2. odstavka 47. člena Listine pravi: „Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.“ 39 Določilo 1. odstavka 6. člena PEU in sodba SEU v zadevi C-78/11 z dne 21. 6. 2012, odst. 17. 40 Gre zlasti za sodbi SEU v zadevah C-69/10, 18. 7. 2011 (Diouf) in C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011 (N.S. in M.E.). 41 Takšna metoda razlage namreč izhaja tudi iz neazilne zadeve C-297/10 in C-298/10, kjer je SEU navedlo, da je načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti – razglašeno v 21. členu Listine in da je temu načelu dan konkreten izraz v direktivi št. 2000/78 (odst. 78). 42 C-69/10, 18. 7. 2011 (Diouf), odst. 35. V tej zadevi SEU tudi jasno postavi, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča in ne do večstopenjskega sodnega varstva„ (Ibid. odst. 69). Iz tega izhaja, da slovenski zakonodajalec v tem elementu izkorišča klavzulo minimalnih standardov, po kateri lahko države članice ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje statusa begunca ali odvzema statusa begunca, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo (3. člen Procesne direktive), saj imajo prosilci za mednarodno zaščito v Sloveniji pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo na Vrhovno sodišče. 43 Sklepni predlogi generalne pravobranilke Verice Trstenjak, 22. 9. 2011, C-411/10 (N.S.). 44 M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011. 45 Zadnja dva stavka v tem citatu sta del opombe št. 44 v sklepnih predlogih generalne pravobranilke. 46 Ob tem v opombi št. 76. generalna pravobranilka med drugim pravi: „Glej tudi ustaljeno sodno prakso ESČP v zvezi s členom 13 MKVČP, v skladu s katero je treba v njej zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva razlagati tako, da mora imeti upravičenec pravno sredstvo na voljo de facto in de iure, pri čemer mora biti omogočeno, da pristojni nacionalni organi vsebinsko preverijo zatrjevano kršitev MKVČP in najdejo ustrezno rešitev. Glej sodbo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (navedena v opombi 3, točki 290 in 291.“ 47 Ibid. odst. 160-161. 48 Sodba SEU v zadevi C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011 (N.S. in M.E.), odst. 77. 49 Izjema je element, da po praksi ESČP iz 13. člena MKVČP učinkovito pravno sredstvo ni nujno vezano na varstvo pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem; to dejstvo še v večji meri vzpostavlja pravno nesigurnost, ki jo je možno na podlagi 3. člena Procesne direktive odpraviti z ustavi-skladno razlago prava EU. 50 Sodba ESČP v zadevi M.S.S., odst. 293. 51 Ibid. odst. 290. 52 Ibid. odst. 291. 53 I.M. c. France, 2. 2. 2012, odst. 128-134. Test stroge presoje ESČP potrjuje tudi v kasnejši zadevi Labsi v. Slovakia, 15. 5. 2012, odst. 137. 54 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9 z dne 20. 10. 2011, odst. 17. 55 Na primer: sodni odločbi Zveznega ustavnega sodišča ZRN, 22. 10. 1986, Solange II, BverfG ter BverfG, 2 BvL 1/97 z dne 7. 6. 2000; sodne odločbe Ustavnega sodišča Italije, Frontini Ministero delle Finanze[1973], Giur. Cost., str. 2041 in Spa Granital v. Amministrazione finanziaria [1984], Giur. Cost., str. 1098 ter zadeva Fragd z dne 21. 4. 1989; sodna odločba Državnega sveta Francije (Conseil d'Etat) z dne 30. 10. 1998, Sarran et Levacher et autres ter sodna odločba Vrhovnega sodišča Francije [Cour de Cassation] v zadevi Fraisse z dne 2. 6. 2000; sodna odločba Ustavnega sodišča Poljske, K 18/04, 11 5. 2005 idr. 56 Amended proposal for a directive /.../ on common procedures for granting and withdrawing international protection status (Recast) Brussels, 1. 6. 2011, COM(2011) 319 final, 2009/0165 (COD). 57 Na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 232/2011-16 z dne 6. 4. 2011 in I U 440/2012-40 z dne 8. 6. 2012. 58 Za odločanje v pospešenem postopku na podlagi ocene o kontradiktornosti, verjetnosti, (ne)skladnosti, protislovnosti navedb je potrebna „očitna neutemeljenost“ (23(4)(g) člena Procesne direktive), kot to velja po praksi SEU. SEU namreč pravi, da se 16 posebnih razlogov, ki opravičujejo uporabo pospešenega postopka, nanaša „zlasti“ na prošnje, pri katerih „vse okoliščine kažejo, da so neutemeljene, ker jasni in očitni elementi dovoljujejo oblastem, da menijo, da prosilec ne more uporabljati mednarodne zaščite in na prošnje, ki temeljijo na zavajanju in zlorabi“ (sodba SEU v zadevi C-69/10, Diouf, z dne 28. 7. 2011, odst. 31). 59 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 41., str. 12. 60 Ibid. odst. 195, str. 38 61 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, odst. 8. 62 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 15. 63 Tudi Ustavno sodišče, ko razlaga zakonsko materijo in Ženevsko konvencijo v luči zahtev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 18. členom Ustave, šteje, da je ocena verodostojnosti relevantna tudi, ko stranka predloži določene dokaze, saj navaja naslednje: „Pri presoji o obstoju prvega elementa (gre za subjektivni element znotraj utemeljenega strahu pred preganjanjem – opomba Upravnega sodišča) mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb“ (Ibid. odst. 16). 64 Na to specifičnost se sklicuje tudi Ustavno sodišče v v zadevi Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, odst. 8. 65 Gre za ugovor iz točke 5 tožbe. 66 Upravno sodišče se je pri tem oprlo na naslednje vire: Thomas, Robert, 2006, Assessing the Credibility of Asylum Claims: EU and UK Approaches Examined, International Journal of Migration and Law, 8, 79-96; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, 367-415; Cofey, Guy, 2003, The Credibility of Credibility Evidence at the Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, 15, 3, 377-417; Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11. 67 Upravno sodišče se je ob tem v sodbi I U 979/2009-7 oprlo na naslednje vire: Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, str. 381. 68 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 42., str. 12; odst. 204, str. 39. 69 Ibid. odst. 93, str. 19; odst. 195, str. 38 70 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota, 26. 4. 2012, C-277/11, M.M., odst. 67 71 Ibid. odst. 83 72 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16. 73 Ker Upravno sodišče ni sodišče, zoper katerega ni pravnega sredstva, ima Upravno sodišče diskrecijsko možnost, da presodi, ali sproži postopek predhodnega vprašanja zaradi razlage akta Unije, ali pa samo poda razlago po metodah razlage, ki veljajo po pravu EU. Te metode pa vključujejo tudi spoštovanje „skupnih ustavnih izročil držav članic“ (člen 6(3) Pogodbe o Evropski uniji). 74 Glej na primer odločitve ESČP v zadevah: Nasimi against Sweden (no. 38865/02); Emily Collins and Ashley Akaziebie against Sweden (no. 23944/05); sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden; sodba v zadevi S.F. and Others v. Sweden, 15. 5. 2012, odst. 66. 75 Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16 in Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, odst. 10. 76 To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti „vsa dejstva“, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). 77 Razlikovanje med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi je uveljavljeno tako v sodni praksi (sodbi ESČP v zadevah Hilal v. the United Kingdom, odst. 64; N. v. Finland, odst. 154-157; Immigration and Refugee Board (Canadian Guidelines): Assessment of Credibility in Claims for Refugee Protection, June 2002, točka 2.3.4.), kot tudi v pravni doktrini (Goodwin-Gill, Guy., S., Jane McAdam, 2007, The Refugee in International Law, Third Edition, Oxford University Press, str. 549). 78 Sodbi ESČP v zadevah N. proti Finski z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157 in S.F. and Others v. Sweden, odst. 66. Enaka uporaba instituta (ne)verodostojnosti prosilca za status begunca na podlagi Ženevske konvencije velja tudi v sodni praksi neevropskih držav (na primer odločitve pritožbenega organa Nove Zelandije /.../ ARR, Refugee Appeal No. 522/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1995; SA, Refugee Appeal No. 1/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1992 ter sodba Zveznega sodišča Avstralije v zadevi Kopalapillai v. Minister for Immigration & Multicultural Affairs, 1126 FCA, 8. 9. 1998). 79 Ta standard je potrjen s strani Vrhovega in Ustavnega sodišča (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007, Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10-11). Tudi po usmeritvah UNHCR velja, da je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Neresnične izjave same po sebi niso razlog za zavrnitev statusa begunca in je odgovornost na uradni osebi, da oceni takšne izjave v luči vseh okoliščin primera“ (Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 199., str. 39). Tudi po praksi ESČP velja, da „kadar stranka predloži neke informacije, ki v veliki meri postavljajo pod vprašaj resničnost trditev, mora stranka podati zadovoljivo razlago za ta neskladja“ (N. v. Sweden, 20. 7. 2010, odst. 53; Akasiebe v. Sweden, 8. 3. 2007, S.S. v. the U.K., 24. 1. 2012, odst. 69). 80 Sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2308/2006, 11. 10. 2006, U 42/2007, 17. 1. 2007, U 962/2007, 13. 6. 2007; glej tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota v zadevi C-277/11 (M.M.) z dne 26. 4. 2011, odst. 107-111. 81 „Očitno“ po ustavno-sodni praksi pomeni, da je že „na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12). Z vidika sodne prakse ESČP pa to pomeni, da ima prosilec tehten zahtevek (t.i. „arguable claim“), zaradi česar morajo organi opraviti strogo presojo („close scrutiny“), ki pa nujno zahteva pridobitev ustreznih poročil o stanju v izvorni državi (N.A. v. the United Kingdom, odst. 110-111). 82 Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. 83 Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. 84 Člen 8(2)(a) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. 85 Člen 4(3)(a) Direktive št. 2004/83/ES. 86 Člen (4(a) Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Vsi zgoraj našteti kriteriji so v uporabi v upravno-sodni praksi, glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010, I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010, I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012, I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012. 87 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. 88 Zaradi morebitnih psihičnih ali zdravstvenih težav pritožnik pri vložitvi prošnje za azil in zaslišanju morda ne bi mogel ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Nepovezane in nekredibilne izjave pritožnika, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje, zato same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe azilnega postopka (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 in Up-2195/06-14 z dne 11. 9. 2007, odst. 14). Po praksi Odbora ZN proti mučenju [Committee against Torture] je konsistentnost izjav žrtve mučenja redko oziroma težko pričakovati (C.T. and K.M. v. Sweden, 22. 1. 2007; Tala v. Sweden, 15. 11. 1996). 89 Odločitve ESČP v zadevah Collins and Akasiebie v. Sweden, 8. 3. 2007. 90 Na primer sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden, 20. 1. 2009, odst. 103-104. 91 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. 92 Ibid. odst. 204, str. 39. 93 Odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006, odst. 11 in Up-1187/06 z dne 13. 7. 2006, odst. 8. 94 Vir poročila je naveden v opombi št. 1, na strani 8 odločbe. 95 Gre za študijo: Illinois Institute of Technology, Family- Afghanistan, Country Study in poročilo UNHCR: „Refugee resettlement, family separationand Australia's humanitarian programme. 96 Gre za poročilo: Minority Rights, Group International World Directory of Minorities and Indigenous pepoples – Afghanistan, Hazaras 2008. 97 Na primer sodba Upravnega sodišča v zadeti I U 440/2012-40 z dne 8. 6. 2012. 98 Poleg omenjene sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U I U 440/2012-40 z dne 8. 6. 2012 je za pravilno razlago materialnega prava iz Ženevske konvencije v primeru krvnega maščevanja relevantno tudi Poročilo UNHCR o usmeritvah za odločanje o potrebah za mednarodno zaščito prosilcev iz Afganistana, ki v podpoglavju o krvnem maščevanju (točka 11, str. 33) krvno maščevanje povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini (UNHCR Eligibility Guidelines for Assessing the International Protection Needs of Asylum-Seekers from Afghanistan, 17 December 2010, HCR/EG/AFG/10/04). V tej zvezi sta relevantna še dva vira UNHCR in sicer: UNHCR Position on Claims for Refugee Status Under the 1951 Convention relating to the Status of Refugees Based on a Fear of Persecution Due to an Individual's Membership of a Family or Clan Engaged in a Bolood Feud, 17 March 2006, odst. 5-6, 16-20; UNHCR Guidelines on International Protection no.2. „Membership of a Particular Social Group“ Within the Context of Article 1 A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol Relating to the Status of Refugees, 7 May 2002. 99 Vir je naveden pod opombo št. 22 v izpodbijanem aktu. 100 Drugi odstavek, točka 1 CGN/March 2011.