Jedro

Poznejša razdelitev stečajne mase se opravi samo upnikom, katerih terjatve so obsežene s sklepom o glavni razdelitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Stečajni senat sodišča prve stopnje je zavrnil predlog upnika za poplačilo njegove terjatve v višini 15.750.000,00 SIT z obrestmi skladno s sklepom o glavni razdelitvi z dne 6.7.1993. Ugotovil je namreč, da ta terjatev ni bila obsežena z navedenim sklepom o glavni razdelitvi, naknadno pa je vanj ni mogoče vključiti.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njegovo spremembo. Po njegovem mnenju ni res, da se vse kasnejše delitve stečajne mase opravljajo na podlagi sklepa o prvi glavni delitvi, ker se o vsaki kasnejši delitvi odloča s posebnim sklepom, pri čemer ni bistveno, da o njih odloča stečajni sodnik, ne pa stečajni senat. Zato ni ovire, da njegova pravnomočno ugotovljena terjatev ne bi bila poplačana v kakšni od kasnejših delitev stečajne mase. V podporo temu stališču je tudi dejstvo, da v pravdnem postopku ni bilo ugotovljeno, da zaradi sklepa o glavni razdelitvi stečajne mase nima več pravnega interesa za pravdo.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o glavni razdelitvi stečajne mase (taka razdelitev je samo ena) je rezultat celotnega postopka ugotavljanja terjatev upnikov, od prijav terjatev do njihovega preizkušanja in v primeru prerekanja ugotavljanja njihovega obstoja v postopkih pred pristojnimi organi, do preizkušanja osnutka za glavno delitev vključno z ugovornimi postopki. Ves ta postopek vodi stečajni senat, ki na koncu tudi odloči o glavni razdelitvi. Poznejša delitev se nato opravlja samo še ko pritekajo sredstva dolžnika (1. odst. 147. člena ZPPSL). Že ta določba pove, da se pozneje delijo samo sredstva, ki pozneje pritečejo. Delijo pa se seveda lahko samo upnikom, katerih terjatve so ugotovljene in je o njih odločeno s sklepom o glavni razdelitvi.

Zelo pomembna pa je tudi določba 2. odst. 147. člena ZPPSL, po kateri o poznejši razdelitvi odloča stečajni sodnik. Kaže namreč, da je kasnejša delitev, ko je potrebno pozneje pritečena sredstva samo še razdeliti upnikom v razmerju, ugotovljenem že s sklepom o glavni razdelitvi, prepuščena stečajnemu sodniku, ki sicer ni pristojen za odločanje v zvezi z ugotavljanjem terjatev upnikom in odločanjem o glavni delitvi stečajne mase. Zato trditev pritožbe, da se pozneje lahko delijo sredstva stečajne mase tudi upnikom, katerih terjatve niso obsežene s sklepom o glavni razdelitvi, ni pravilna. To, da pravdno sodišče o sporni terjatvi ni odločalo glede na upnikov pravni interes za tožbo, pa na odločitev o kasnejši delitvi stečajne mase nima prav nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.

Stroški tega postopka s pritožbo niso stroški stečajnega postopka, poleg tega pa jih stečajni dolžnik pritožniku tudi ni povzročil, zato jih mora trpeti pritožnik sam.