Jedro

Pri izračunu vrednosti čiste zapuščine se upošteva vrednost daril, danih dedičem. Če je darilna pogodba po vsebini v celoti neodplačen posel, se od vrednosti darila ne odšteje vrednost pomoči, ki jo je obdarjenec nudil darovalcu.

Če vrednost zapuščine, s katero je zapustnik razpolagal z oporoko, ne zadošča za pokritje nujnih deležev, je potrebno ugotoviti prikrajšanje in v višini prikrajšanja odločiti o vrnitvi daril v zapuščino.

Izrek

Pritožbi tožečih strank proti sodbi (točka I izreka) se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da po spremembi glasi: "Ugotovi se, da je zapustnik J.Š. z darilno pogodbo z dne 18.8.1999 v celoti neodplačno razpolagal v korist toženke A.V. glede 8/28 nepremičnin, vl. št. 1016 k.o. S. in s tem v višini 30 % darila prikrajšal tožnike L.Č., J.B., F.B., J.Š., J.L., B.B. in J.Ll. za njihove nujne deleže, ki so jih tožniki v celoti prenesli na prvotožnika J.L., kateremu tako pripada skupni nujni delež v višini 5/12.

Tožena stranka A.V. je dolžna v zapuščino po pokojnem J.Š. vrniti 30 % od 8/28 nepremičnin vpisanih pod vl. št. 1016 k.o. S., ki jih je od zapustnika J.Š. pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 18.8.1999, vse zaradi pokritja nujnega deleža tožnikov L.Č., J.B., F.B. in J.Š., vsakega v višini 1/12 in J.L., B.B. ter J.Ll., vsakega v višini 1/36 oziroma zaradi pokritja skupnega nujnega deleža, ki so ga tožniki prenesli na prvotožnika J.L., ki tako znaša skupaj 5/12. Toženka A.V. je dolžna tožnikom L.Č., J.B., F.B., J.Š., J.L., B.B. in J.Ll. v 15. dneh povrniti njihove pravdne stroške v znesku 297.681,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 29.6.2004 dalje do plačila."

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke proti sodbi in sklepu (točka II. izreka) ter pritožba tožene stranke v celoti zavrnejo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam 26.692,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo (točka I. izreka), da je zapustnik J.Š. z darilno pogodbo z dne 28.8.1999 neodplačno razpolagal v korist toženke A.V. glede 27/100 nepremičnin vl. št. 1016 k.o. S. in s tem prikrajšal tožnike za njihove nujne deleže, ki skupaj znašajo 5/12. Toženka je zato dolžna v zapuščino vrniti 28/100 od 8/28 nepremičnin vl. št. 1016 k.o. S., ki jih je od zapustnika pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 18.8.1999, vse zaradi pokritja nujnega deleža tožnikov. Toženka je dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v višini 190.082,00 SIT z obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in sklenilo, da se zavrže tožba tožnikov z zahtevkom na ugotovitev, da tožnikom pripada nujni delež v skupni višini 5/12 premoženja, ki sestavlja zapuščino in sestoji iz terjatev po hranilnih knjižicah ter delnic.

Proti navedeni sodbi in sklepu so vložili pritožbo tožniki, proti sodbi pa toženka.

Tožniki izpodbijajo sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v točki 1 v celoti ugodi, v preostalem delu pa ugotovi, da je zapustnik neodplačno razpolagal v korist toženke glede 8/28 nepremičnin in da je toženka dolžna v zapuščino vrniti celotno darilo. V pritožbi pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ko so tožniki zahtevali ugotovitev nujnega deleža na premoženju, ki je predmet zapuščine, saj je toženka v zapuščinskem postopku prerekala pravico tožnikov do nujnega deleža, pa tudi v tem postopku le-te ni nedvoumno priznala. Zato so tožniki upravičeni zahtevati, da o tem odloči sodišče, ne glede na to, ali so bili glede tega spornega vprašanja izrecno napoteni na pravdo ali ne. Pritožniki nadalje menijo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odšteti od vrednosti darila vrednost uslug, ki naj bi jih toženka nudila pokojnemu J.Š.. Zapustnik je namreč izročil toženki nepremičnino brez obveznosti, zato je pogodba neodplačna. Če je toženka kaj skrbela za zapustnika, potem tega ni mogoče vštevati v vrednost darila, ki ga je prejela, ker darilo ni bilo z ničemer pogojevano. Menijo tudi, da je sodišče vrednost pomoči, ki naj bi jo toženka nudila pokojnemu očetu, ovrednotilo previsoko. Po njihovem mnenju bi smelo sodišče na račun vrednosti delnic in denarnih sredstev, ki so predmet zapuščine in oporoke, zmanjšati obseg vračanja darila v zapuščino le v primeru, če bi sočasno v izreku sodbe tudi odločilo, da zapuščino, ki je predmet oporoke, dedujejo tožniki oziroma prvotoženec. Pritožniki zahtevajo tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka prav tako izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje njeno pomoč očetu ovrednotilo v prenizkem znesku, kar je posledica napačne dokazne ocene izvedenih dokazov. Pri izračunavanju, v kolikšnem delu je potrebno darilo vrniti v zapuščino, pa je sodišče deleže povsem neutemeljeno zaokrožilo navzgor, vse na škodo tožene stranke. Pritožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča glede zavrženja dela tožbe pravilna. Meni tudi, da je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da premoženje, ki ga je prejela toženka od svojega očeta, ne predstavlja v celoti darila, pač pa gre vsaj deloma, če že ne v celoti, za odplačen pravni posel. Toženka zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ob upoštevanju določbe 162. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

V sklepu o dedovanju sodišče navede podatke o dedičih in njihovih dednih deležih. V pravdnem postopku se ugotavlja pravica do dednega deleža le ob pogojih iz 223. čl. ZD, torej po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V konkretni zadevi pa so tožniki uveljavljali pravico do nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Ta pravica jim pripada v skladu z določbami ZD, zato se oporočni dedič ali obdarjenec, v korist katerega je zapustnik razpolagal v nasprotju z določbo I. odst. 26. čl. ZD, temu ne more upreti, razen ob pogojih, ki jih določa ZD. Ker je torej pravica do nujnega deleža določena z zakonom, zato o tem ne more biti spora o dejstvih, o pravici do nujnega deleža pa odloča zapuščinsko sodišče, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tožbo v delu, s katero so tožniki zahtevali ugotovitev pravice do nujnega deleža na premoženju, ki spada v zapuščino, zavrglo. Glede tega dela zahtevka tožniki niso bili napoteni na pravdo. Tožniki pa v skladu z določbo 181. čl. ZPP tudi niso izkazali pravne koristi za ugotovitveno tožbo. Pritožba tožeče stranke proti sklepu sodišča prve stopnje v točki II. izreka izpodbijane odločbe je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. čl. ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

Kot je že bilo navedeno, tožnikom kot potomcem in vnukom pokojnega J.Š., pripada pravica do nujnega dednega deleža na podlagi določbe I. odst. 25. čl. ZD. Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (I. odst. 26. čl. ZD). Nujni delež tožnikov znaša polovico zakonitega dednega deleža. Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi v skladu z določbo 28. čl. ZD. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v skladu s citirano določbo zakona tudi ugotavljalo vrednost čiste zapuščine, vendar je po presoji pritožbenega sodišča nepravilno štelo le del premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe, sklenjene med pokojnim J.Š. in toženko, kot darilo, ki ga je prištelo vrednosti premoženja, katerega je imel zapustnik ob smrti. Zapustnik in toženka sta dne 18.8.1999, torej le dobre tri mesece pred zapustnikovo smrtjo, sklenila darilno pogodbo, s katero je zapustnik podaril toženki svoj solastninski delež nepremičnin, vl. št. 1016 k.o. S.. Pogodba je neodplačna tako po naslovu kot po vsebini, zato jo je potrebno kot takšno tudi upoštevati v zvezi z izračunom vrednosti čiste zapuščine. Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov nad ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka pred sklenitvijo darilne pogodbe in tudi po njej nudila potrebno oskrbo zapustniku, vendar pa tega ni bila dolžna početi na podlagi darilne pogodbe, zato vrednosti te pomoči zapustniku ni mogoče odšteti od vrednosti premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe. Po določbi

29. čl. ZD se kot darilo po tem zakonu šteje vsako neodplačno razpolaganje, kar darilna pogodba z dne 18.8.1999 nedvomno je.

Sodišče prve stopnje se je zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je navedena darilna pogodba deloma odplačen pravni posel, po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem obsega pomoči, ki jo je toženka nudila zapustniku in vrednosti te pomoči. Določila vsakega pravnega posla je potrebno presojati tako kot se glasijo (99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Darilna pogodba z dne 18.8.1999 je povsem jasno zapisana, toženka pa je tudi potrdila, da je v njej zapisana prava pogodbena volja pogodbenih strank. Zato je potrebno pri izračunu vrednosti čiste zapuščine v smislu 28. čl. ZD upoštevati celotno vrednost darila, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne

18.8.1999, torej 8/28 navedenih nepremičnin.

Tožniki so zatrjevali, da so prikrajšani v pravici do nujnega deleža, saj je zapustnik z oporoko in darilno pogodbo razpolagal s celotnim svojim premoženjem. Glede premoženja, ki spada v zapuščino, obstaja namreč zapustnikova oporoka v korist toženke, katero so tožniki v zapuščinskem postopku priznali kot veljavno. Ker je torej zapustnik za časa življenja in z oporoko razpolagal s celotnim svojim premoženjem, ni dvoma o tem, da so tožniki prikrajšani pri pravici do nujnega deleža. Če je prikrajšan nujni dedni delež, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor je potrebno, da se dopolni nujni delež (I. odst. 34. čl. ZD). Najprej se zmanjšajo oporočna razpolaganja. Če nujni delež s tem še ni krit, se vračajo tudi darila (35. čl. ZD). Ker tožniki trdijo, da je njihov nujni delež prikrajšan ne samo zaradi oporoke, pač pa tudi zaradi darila, je potrebno ugotoviti, v kolikšnem obsegu je prikrajšan, saj je le v obsegu prikrajšanja tožbeni zahtevek na vrnitev darila utemeljen. O dedni pravici odloča sodišče v zapuščinskem postopku. V pravdnem postopku pa se odloča o obsegu vračanja daril v zapuščino, če je zapustnik z njimi prikrajšal dediče pri pravici do nujnih deležev.

Zato je očitek tožnikov, da bi sodišče smelo na račun vrednosti delnic in denarnih sredstev, ki so predmet zapuščine in oporoke, zmanjšati obseg vračanja darila v zapuščino le v primeru, če bi sočasno v izreku sodbe tudi odločilo, da zapuščino, ki je predmet oporoke, dedujejo tožniki, neutemeljen.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da znaša vrednost darila, ki ga je toženka prejela od zapustnika z darilno pogodbo z dne 18.8.1999, 6,334.337,00 SIT, kar predstavlja 8/28 vrednosti nepremičnin vl. št. 1016 k.o. S., ki po izračunu sodnega izvedenca znaša 22,170.181,00 SIT. Vrednost premoženja, ki spada v zapuščino, je 1,249.679,00 SIT, kar prav tako izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopnega sodišča. Vrednost čiste zapuščine, izračunane v skladu z določbo 28. čl. ZD, tako znaša 7,584.016,00 SIT. Ob upoštevanju dejstva, da znaša skupni nujni delež tožnikov 5/12, je vrednost nujnega deleža, s katerim zapustnik ne bi smel razpolagati, 3,160.007,00 SIT, vrednost razpoložljivega dela pa 4,424.009,00 SIT.

Ker vrednost zapuščine, s katero je zapustnik oporočno razpolagal, ne dosega višine skupnega nujnega deleža, saj je manjša za 1,910.328,00 SIT, je potrebna tudi delna vrnitev darila v takšni vrednosti. Glede na to, da znaša vrednost darila 6,334.337,00 SIT, vrednost prikrajšanja nujnega deleža pa 1,910.328,00 SIT, je utemeljen zahtevek za vrnitev darila v višini 30 %. V takšni višini je zapustnik z darilom, ki ga je podaril toženki dne 18.8.1999, prikrajšal tožnike pri njihovem nujnem deležu do 5/12, zato je toženka v takšni višini dolžna vrniti darilo v zapuščino zaradi poplačila nujnih deležev tožnikov.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke proti sodbi delno ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je zapustnik z darilno pogodbo neodplačno razpolagal v korist toženke s celotno vrednostjo darila in ne le glede 27/100, kot je odločilo prvostopno sodišče ter s tem prikrajšal tožnike pri njihovi pravici do nujnega deleža v višini 30 %, zato je toženka dolžna vrniti v zapuščino takšen delež darila in ne 28/100, kot je odločilo prvostopno sodišče oziroma celotno darilo, kot zahtevajo tožniki s pritožbo. V presežku je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu, kolikor ni sodbo spremenilo, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je že obrazložilo, zakaj je potrebno zapustnikovo darilo, naklonjeno toženki, šteti v celoti kot neodplačen pravni posel in ga v smislu citiranih zakonskih določil upoštevati pri izračunu čiste zapuščine in dopolnitvi nujnega deleža v višini ugotovljenega prikrajšanja. Zato je pritožba tožene stranke, s katero izpodbija po presoji pritožbenega sodišča napačno odločitev prvostopnega sodišča, ko je od vrednosti darila odštelo vrednost pomoči zapustniku, neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka na prvi stopnji odločilo v skladu z določbo II. odst. 154. čl. ZPP in uspeh tožeče stranke ocenilo v višini 60 %, uspeh tožene stranke pa v višini 40 %. Glede na to, da je sodiče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke glede ugotovitve, da je zapustnik z darilno pogodbo razpolagal neodplačno v celoti n ne le deloma, v zvezi z ugotavljanjem obsega in višine pomoči zapustnika pa so nastali dodatni stroški, sodišče druge stopnje ocenjuje uspeh tožečih strank v postopku na prvi stopnji v višini 70 %. Ob upoštevanju neizpodbijane višine pravdnih stroškov na strani tožeče stranke v znesku 620.474,00 SIT, je tožnikom priznalo stroške v višini 434.332,00 SIT. Uspeh toženke v postopku je 30 %, zato so ji tožniki dolžni povrniti nastale stroške v takšnem deležu. Stroški so bili odmerjeni v višini 455.504,00 SIT, 30 % teh stroškov pa znaša 136.651,00 SIT. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je sodišče druge stopnje odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom 297.681,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Odločitev o stroških v tem delu temelji na določilu II.

odst. 165. čl. ZPP.

Tožniki so s pritožbo zahtevali vrnitev darila v višini nujnih deležev, se pravi do 5/12 oziroma vrednostno v višini 2,639.307,00 SIT. Sodišče prve stopnje je njihov zahtevek priznalo v vrednosti 1,741.302,00 SIT ali 28/100, sodišče druge stopnje s spremenjeno sodbo pa v višini 1,910.328,00 SIT ali 30 %. Njihov uspeh v pritožbenem postopku je glede na povedano 23 %, zato jim je toženka dolžna v takšni višini povrniti stroške v zvezi s pritožbo. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v zvezi s plačilom nagrade odvetniku v višini 74.052,00 SIT (561 točk x 110,00 SIT x 20 % DDV) in v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo v višini

42.000,00 SIT. Skupni stroški znašajo 116.052,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe II. odst. 154. čl. ZPP in na podlagi II. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom 26.692,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Na podlagi I. odst. 154. čl. ZPP tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo.