Jedro

Upravičeni vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so le univerzalni pravni nasledniki, zato predlagatelj na osnovi preužitkarske pogodbe ne more biti upravičen predlagatelj zahteve za denacionalizacijo v smislu drugega odstavka 61. člena ZDen. S predložitvijo pooblastila pravnega naslednika razlaščencev po izteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen ni mogoče z učinkom odobritve opravljenih postopkovnih dejanj sanirati okoliščine, da pravni naslednik ni pravočasno vložil zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote N. z dne 19.11.2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo nepremičnin v k.o... iz vl. št. 13, 10 in 11 po upravičencu I. (tudi J.) J., roj. x.x.xxxx, in F.J., roj. y.y.yyyy.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil A.J., ki je pravno nasledstvo izkazoval z izročilno pogodbo, sklenjeno med denacionalizacijskima upravičencema I. in F.J. ter svojim očetom. Navaja, da je A.J. zahtevo vložil v svojem imenu in ne kot pooblaščenec A.J., sina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev. Po 15. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) so pravni nasledniki univerzalni pravni nasledniki, to je oporočni in zakoniti dediči. Ker sta zakonca J. imela sina, A.J. ni imel aktivnega upravičenja za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, saj kot dedič drugega dednega reda ne bi prišel v poštev za zakonito dedovanje. Sodišče prve stopnje še navaja, da sin pokojnih upravičencev A.J. v pravočasno vloženi zahtevi ni nastopal kot predlagatelj, saj iz njegovih pooblastil, danih A.J., izhaja, da ga je šele 13.1.1994 pooblastil za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Po določbah ZUP (1986) pa vloga A.J. zaradi manjkajočega pooblastila v formalnem smislu ni bila pomanjkljiva, saj v zahtevi z dne 1.7.1992 kot predlagatelj nastopa sam vložnik. Ker A.J. zahteve ni vložil kot zakoniti dedič, njegova sicer pravočasna vloga ni mogla biti vložena v korist zakonitega dediča A.J. V nadaljevanju sodišče prve stopnje še dodaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je A.J. pooblastilo A.J. pridobil 13.1.1994, torej po izteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen, zato niso bili izpolnjeni pogoji za obravnavanje zadeve kot zahteve A.J., vložene po pooblaščencu A.J. Glede na navedeno ni pravno pomembno, kdaj je bilo navedeno pooblastilo predloženo v upravne spise. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu za odločanje na glavni obravnavi, saj tožeča stranka ni izpodbijala dejstev, pravno pomembnih za odločitev.

Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo in tudi navedel dediča A.J., ki je dne 21.5.1993 poveril pooblastilo za vodenje postopka. Pooblastilo za nadaljevanje postopka je, ne glede na svoje uveljavljanje pravic, predložil upravnemu organu v maju 1993, o čemer priča dokumentacija. Ker pa to pooblastilo ni zadoščalo, ga je upravni organ ustno pozval, da predloži dodatno pooblastilo, kar je tudi storil. Sodišče prve stopnje pa je glede tega narobe razumelo tožbeno naracijo, češ da je bilo pooblastilo z dne 13.1.1994 predloženo pred pooblastilom z dne 21.5.1993. Meni, da upravni organ ni ravnal pravilno, saj bi ga moral ob predložitvi pooblastil pozvati, da se opredeli glede svojega statusa in temeljnih vprašanj postopka. Hkrati navaja, da je že iz tožnikove vloge razvidno, da je v postopek s pooblastilom z dne 21.5.1993 pritegnil tudi dediča A.J., saj je tako zahteval upravni organ. Zaradi pomanjkljivo vodenega upravnega postopka je zahteval, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zasliši M.G., ki je vodila postopek pred prvostopnim upravnim organom. Sodišče predlogu ni sledilo, kar je vplivalo na odločitev, tožniku pa je bila kršena pravica do neposrednega izvajanja dokazov. Kolizija med tožnikovimi interesi v vlogi pooblaščenca A.J. in kot denacionalizacijskega interesenta se bo razčiščevala v zapuščinskem postopku. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je z navedenimi pooblastili dediča prvega dednega reda pridobil tudi postulat pooblaščenca za vodenje denacionalizacijskega postopka. Pooblastilo z dne 13.1.1994 je pridobil naknadno na zahtevo upravnega organa, ker prvotno ni ustrezalo. Če je upravni organ kršil postopkovne določbe, pa to ne more biti v škodo stranke. Navaja, da je tožba oprta na dva temeljna postulata, postopkovnega in materialnopravnega značaja, in sicer glede pravnega nasledstva. Navaja, da je v denacionalizacijskem postopku nastopal kot stranka in hkrati kot pooblaščenec stranke, to je dediča A.J. Sodišče napačno razlaga, da gre za prekluzijo, saj je bilo pooblastilo v spis vloženo že v letu 1993, ki pa ni bilo popolno in ga je na zahtevo organa dopolnil z drugim. Meni, da je predložitev pooblastil sanirala stanje za nazaj, ne glede na to, kdo je vložil zahtevo, saj je bila ta vložena za zavarovanje pravic dedičev in pravnih interesentov. Takšno ravnanje je v skladu z določbami ZPP, ki pridejo v poštev po napotilni normi ZUP. Meni še, da je status pravnega naslednika po 15. členu ZDen širši od predpisanega z Zakonom o dedovanju, zato je upravičen do vložitve zahteve. V tej denacionalizacijski zadevi A.J. nastopa tako kot pooblaščenec zakonitega dediča kot tudi dedič, saj dediči s svojimi zahtevki prosto razpolagajo in lahko pride do odpovedi dedovanju, kar bi pomenilo, da je A.J. pravi zakoniti dedič.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, da je zahtevo za denacionalizacijo v korist upravičencev I. in F.J. vložil A.J., ki svoje pravno nasledstvo opira na izročilni pogodbi, sklenjeni med njegovim očetom (prav tako A.J.) in denacionalizacijskima upravičencema I. in F.J. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bil A.J. kot pravni naslednik pokojnih upravičencev sam upravičen vlagatelj zahteve. Po drugem odstavku 61. člena ZDen imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Po prvem odstavku 15. člena ZDen so pravni nasledniki upravičeni za uveljavljanje pravic, če so, tako kot v obravnavani zadevi, upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena ZDen mrtvi ali razglašeni za mrtve. Pravno nasledstvo se po drugem odstavku omenjenega člena praviloma presoja po pravu Republike Slovenije. Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi (tako vrhovnega kot ustavnega sodišča) razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po prvem odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po Zakonu o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 17/91, 13/94, 40/94-Odl.US, 82/94, 117/00-Odl.US, 67/01, 83/01 in 73/04) ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Ker so glede na navedeno upravičeni vlagatelji zahteve za denacionalizacijo le univerzalni pravni nasledniki, v obravnavani zadevi pa ni sporno, da sta pokojna denacionalizacijska upravičenca imela sina A.J., je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da A.J., kot sin nečaka upravičencev, ni izkazal verjetnega pravnega nasledstva. Ker po prvem odstavku 137. člena ZD odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, nima pravnega učinka, tožnik ne more uspeti s pavšalnimi navedbami o teoretični možnosti, da se zakoniti dedič odpove dedovanju. Glede na to, da so za uveljavljanje pravic iz ZDen upravičeni le univerzalni pravni nasledniki, se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na pravno nasledstvo po izročilnih pogodbah, ki se nahajata v upravnih spisih in sta po svoji vsebini preužitkarski pogodbi. Preužitkarska pogodba, ki jo je slovenska pravna praksa poznala že pred ureditvijo v OZ, zanjo pa se je pogosto uporabljal tudi izraz izročilna pogodba, glede predmeta pogodbe ustvarja singularno pravno nasledstvo, zato A.J. na podlagi navedenih pogodb ne more biti upravičeni predlagatelj zahteve za denacionalizacijo v smislu drugega odstavka 61. člena ZDen.

Prav tako tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi A.J. za vodenje denacionalizacijskega postopka glede premoženja, podržavljenega I. in F.J., pridobil položaj pooblaščenca A.J., zakonitega dediča pokojnih upravičencev. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki mu je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo v korist upravičencev I. in F.J. kot vlagatelj v svojem imenu vložil A.J. Takšna zahteva za denacionalizacijo, ki jo je kot sam vlagatelj vložil A.J. (torej ne v imenu A.J.), pa z vidika zastopanja oziroma predložitve pooblastil ni nepopolna, kar pravilno navaja že sodišče prve stopnje, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala vlagatelja A.J. pozvati k opredelitvi njegovega statusa in predložitvi pooblastil. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju na drugačno odločitev ne morajo vplivati niti pritožbene navedbe, da je A.J. navedel tudi zakonitega dediča A.J.. A.J., sin pokojnih upravičencev, v zahtevi za denacionalizacijo z dne 1.7.1992 namreč ni omenjen. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je prvostopni upravni organ kot vlagatelja štel tudi A.J., vendar je iz upravnih spisov razvidno, da ne gre za sina upravičencev, ampak za brata A.J., ki se prav tako imenuje A.J. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji, da bi pravočasno zahtevo vlagatelja A.J. obravnavali kot zahtevo A.J., vloženo po pooblaščencu A.J. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 61. člena ZUP/86, ki glede vprašanj v zvezi s pooblastilom, ki niso urejena v tem zakonu, napotuje na smiselno uporabo določb zakona o pravdnem postopku. Ker je namreč vlagatelj zahteve A.J. in ne A.J., s predložitvijo pooblastila A.J. z dne 13.1.1994 po izteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen ni mogoče z učinkom odobritve opravljenih postopkovnih dejanj sanirati okoliščine, da A.J. ni pravočasno vložil zahtevka. Vrhovno sodišče je v svoji praksi že sprejelo stališče, da kasnejša odobritev opravljenih procesnih dejanj s strani dediča prvega dednega reda nima pravnega učinka (I Up 1352/2006 z dne 14. 2. 2007). Kolikor pa se tožnik sklicuje na v pritožbi zatrjevano vložitev pooblastila z dne 21. 5. 1993 že v maju 1993, pa pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni napačno razumelo tožbene naracije, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Tega, da bi bilo pooblastilo z dne 21. 5. 1993 v upravne spise vloženo maja 1993 oziroma pred prekluzivnim rokom iz 64. člena ZDen, namreč tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Že tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da se pooblastilo z dne 21. 5. 1993 ne nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno denacionalizacijskima upravičencema I. in F.J. in ki je predmet zahteve za denacionalizacijo v obravnavani zadevi.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave in na njej zaslišalo M.G., ki je vodila upravni postopek na prvi stopnji. Zaslišanje M.G. je tožnik predlagal zaradi ugotavljanja, kdaj je bilo v upravne spise vloženo pooblastilo z dne 13. 1. 1994. Okoliščina, ali oziroma kdaj je bilo v upravne spise vloženo pooblastilo z dne 13. 1. 1994, pa, kot je že navedeno zgoraj, na drugačno odločitev v stvari ne more vplivati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi pravno odločilna dejstva niso sporna, zato ni ravnalo v nasprotju z ZUS-1, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi četrtega odstavka 75. člena ZUS-1 se namreč opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1. V prvem odstavku 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Do enake odločitve pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, po katerem je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa, glede na prej navedeno, v tem primeru ni.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.