Jedro

Tožnik kljub obsodbi niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi. Zoper njega so bili zaradi nespoštovanja zakonodaje in pravil zavoda odrejeni različni varnostni ukrepi. Ker gre za več ponavljajočih se dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, je tožena stranka logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je tožena stranka pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., in sicer od 29. 5. 2026 od 15.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 8. 2026 do 15.00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 14. 8. 2020 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, nato pa je samovoljno zapustil prostore azilnega doma, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Nato je 5. 5. 2022 vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in ponovno zapustil prostore azilnega doma, zaradi česar je bil postopek ponovno ustavljen. Dne 2. 11. 2023 je vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 30. 1. 2024, ki je 15. 10. 2024 postala pravnomočna. Nato je 29. 5. 2026 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.V nadaljevanju obrazložitve sklepa je navedeno, da je Sektor uniformirane policije Policijske uprave A. 19. 5. 2026 toženo stranko obvestil, da je tožnik izpuščen iz Zavoda za prestajanje kazni zapora B. in toženi stranki predlagal, da tožniku izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ker je bil tožnik v času prestajanja zaporne kazni večkrat nasilen in je bil med drugim zaprt v posebno strogem režimu. Še vedno se ga boji žrtev kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen na zaporno kazen.

4.Kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025, ki je postala pravnomočna 12. 11. 2025, je bil tožnik spoznan za krivega, ker je z drugim grdo ravnal, ga pretepal in ga drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic spravljal v podrejen položaj, s tem pa ga je tudi lahko telesno poškodoval. Dne 29. 6. 2024 je v zapuščeni hiši najprej vpil na <em>C.C.</em> in ji govoril, da bo ubil njo in tistega, ki se bo kdaj z njo družil. Razbijal je v prostoru, vzel steklen predmet ter imenovano porezal po ušesu. Brcal jo je po nogah in bokih ter z roko udarjal po telesu, zaradi česar je utrpela rano na glavi. Nadalje je bil obsojen, ker je drugega ustrahoval in vznemirjal, resno grozil, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da je 5. 7. 2024 C. C. rekel, naj se ne približuje ... in ji dejal, da je tema zanjo nevarna in da jo bo zatolkel. Grozil ji je, da je nihče več ne bo videl ter da bo ubil njenega psa. Prav tako je 8. 7. 2024 zagrozil, da jo bo z nožem ubil. Grozil je, da jo bo porezal po vratu ter s kladivom potolkel in spravil v grob. Poleg tega je bil tudi obsojen, ker je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil s tem, da je 27. 7. 2025 v trgovini D. iz trgovine odnesel dva parfuma, ne da bi ju plačal. Zaradi navedenih kaznivih dejanj je bil obsojen na enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora.

5.Nadalje je v obrazložitvi sklepa navedeno, da iz dopisa Zavoda za prestajanje kasni zapora B. z dne 22. 5. 2026 izhaja, da je bil premeščen v poseben strožji režim kot nevaren obsojenec. Poleg tega se je v zaporu večkrat neprimerno obnašal in kršil hišni red. Med drugim je bil 5. 3. 2026 udeležen v fizičnem obračunu s soobsojencem, ki je utrpel poškodbo pod levim očesom. Dne 8. 4. 2026 je iz sobe v posebnem strožjem režimu sprožil pozivni signal, na kar ga je pravosodni policist našel v slabem psihofizičnem stanju. Bil je objokan in porezani je imel obe roki. Rekel je, da je to storil zato, ker se ne razume dobro z osebo, ki deli hrano. Po tem je bil premeščen v poseben prostor z video nadzorom. 16. 5. 2026 je bil udeležen v fizičnem obračunom z soobsojencem in ko so pravosodni policisti vstopili v sobo, je v steno stiskal soobsojenca in kljub opozorilom ni odnehal. Ko so ga pravosodni policisti prijeli, se je poizkušal izmuzniti in ponovno udariti soobsojenca. Zaradi fizičnega napada je soobsojenec utrpel telesne poškodbe na predelu obraza. V zvezi s tem dogodkom je bila podana prijava suma storitve kaznivega dejanja na Policijsko postajo E..

6.Pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja je bil tožnik s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z vsemi kaznimi dejanji in drugimi ravnanji, zaradi katerih tožena stranka ocenjuje, da mu je zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda potrebno omejiti gibanje. Imel je možnost da se izjasni o vseh navedenih dejanjih. Med drugim je povedal, da je oškodovanka sama padla na tla, odšla na policijo in dejala, da jo je tožnik udaril, čeprav je v resnici sama padla. Po krivem ga je obtožila. V zaporu ni imel pravic, policisti so ga pretepli, zaradi česar je moral 16. 5. 2026 na operacijo. Varnostniki in policisti so ga uničili. Zanikal je, da bi večkrat kršil hišni red zavoda. Pojasnil je, da je bil napaden on in da ga obtožujejo po krivem. Poudaril je, da ni nasilna oseba, kot ga želijo prikazati.

7.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, skladno s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

8.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja zanikal nasilna dejanja in poudaril, da so zaposleni v zaporu mafija, ki ga obtožujejo po krivem. Vendar pa iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora B. jasno izhaja, da je bil tožnik med prestajanjem kazni zapora večkrat nasilen do soobsojencev, poleg tega se je neprimerno obnašal tudi do zaposlenih. Tožena stranka težko sledi njegovim pojasnilom, da so ga obtožili po krivem. Sam je namreč še izpostavil, da namerava njihovo dejanje prijaviti, ob tem pa ni jasno, zakaj tega ni že storil, če meni, da je bil neprimerno obravnavan. Ko je bil soočen z kaznivimi dejanji, zaradi katerih je bil obsojen na kazen zapora, pa je pojasnil, da to, kar je navajala žrtev, ne drži. Povedal je tudi, da je v preteklosti pil veliko alkohola. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik večkrat poudaril, da se kritičnega dogodka dne 29. 6. 2024 spomni in ve, kaj se je takrat dogajalo. Nadalje iz sodbe tudi izhaja, da je tožnik kazniva dejanja storil z direktnim naklepom. Glede njegovih pojasnil, da naj bi oškodovanka padla sama, pa iz sodbe izhaja, da je bila tožniku storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Glede na tožnikova pretekla ravnanja, kazniva dejanja in nasilniško obnašanje med prestajanjem kazni zapora, do katerega je intenzivno prihajalo ravno v zadnjih mesecih pred odpustom iz zapora, tožena stranka ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani tudi izhaja, da obstaja velika verjetnost, da bo tožnik v Republiki Sloveniji še naprej izvrševal podobna kazniva dejanja, zaradi česar obstaja resna grožnja za javni red in javno varnost. Niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi.

9.Tožena stranka je preverila, ali bi bil učinkovit ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Glede na tožnikova pretekla kazniva dejanja in nasilno obnašanje ocenjuje, da bi bila v predmetni zadevi omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma povsem neučinkovita in bi tožnik v prostorih azilnega doma utegnil vnašati nemir in bi še naprej ogrožal svojo varnost in varnost drugih oseb in premoženja. Glede na vse navedeno meni, da je tožnikovo ravnanje nepredvidljivo in zato ni primerno, da bi se mu izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnemu domu, saj je tam nastanjenih izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Hkrati obstajajo tudi okoliščine, ki v skladu 84.a členom ZMZ-1 kažejo na nevarnost pobega. Tožnik je predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji oziroma v drugih državah članicah Evropske unije in te države kasneje zapustil (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1). Poleg tega je bil v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (deseta alineja 84.a člena ZMZ-1). Vse navedeno kaže na potrebo, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovil nenadzorovano gibanje na ozemlju Republike Slovenije.

10.Poleg tega v azilnem domu naloge varovanje izvaja majhno število varnostnikov. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma. Varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepov pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Glede na to lahko vlagatelj zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območju azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma bi bil popolnoma neučinkovit. V Centru za tujce bo tožniku nudena primerna zdravstvena oskrba. Imel bo dostop do pomoči socialnih delavk in primerne psihiatrične obravnave, v kolikor bi to potreboval.

11.Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in navaja, da je v konkretni zadevi potrebna presoja, ali tožnik trenutno predstavlja dejansko in dovolj resno nevarnost za javni red in varnost ljudi oziroma ali obstajajo trenutno konkretne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost tožnika. Tožnik je kazen za kaznivo dejanje prestal, domnevni strah oškodovanke pa za odvzem prostosti ne zadostuje in prav tako ne njegovo preteklo obnašanje v zaporu. Tožena stranka je že vnaprej sklepala, da bo tožnik, če bo nastanjen v azilnem domu, tja vnašal nemir in še naprej ogrožal svojo in varnost drugih oseb in premoženja. Tožena stranka pri oceni nepredvidljivosti tožnikovega vedenja izhaja iz okoliščin, ki so nastajale v zaporu, ki je specifično mesto in neprimerljivo z življenjem na prostosti. Tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila s konkretnimi in aktualnimi razlogi, konkretnih ravnanj tožnika po izpustitvi prestajanja zaporne kazni ni preverjala. Odvzem prostosti mora biti tehten, nujno potreben in zakonit. Zaradi pomanjkanja razlogov o ponovitveni nevarnosti tožnika je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, obrazložitev sklepa pa nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

12.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pred izrekom ukrepa omejitve gibanja ocenila, ali tožnik dejansko trenutno predstavlja dovolj resno nevarnost za javni red in varnost ljudi oziroma ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Sklicuje se na vsebino sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025. Tožnik kljub obsodbi niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi. Zoper njega so bili zaradi nespoštovanja zakonodaje in pravil zavoda odrejeni različni varnostni ukrepi. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora B. z dne 22. 5. 2026 izhaja, da je bil 5. 3. 2026 premeščen v poseben strožji režim kot nevaren obsojenec. Poleg tega se je v zaporu večkrat neprimerno obnašal in kršil hišni red. Ravno dejstvo, da je tožnik z nasilnim obnašanjem nadaljeval tudi v zaporu, kaže na to, da ni pripravljen spoštovati pravnega reda Republike Slovenije, saj očitno sama obsodba nanj ni imela vzgojnega učinka. Če tožnik niti v okolju, ki je strogo varovano in pod nadzorom policistov, ne spoštuje pravnega reda, je še toliko manj verjetno, da bo pravni red spoštoval, ko pod takšnim nadzorom ne bo. Glede na pretekla ravnanja tožnika, kazniva dejanja in nasilno obnašanje med prestajanjem kazni zapora tožena stranka utemeljeno ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

13.Sodišče je dne 10. 6. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

14.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri navedbah glede očitanih dejanj, zaradi katerih mu je bilo omejeno gibanje, kot jih je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. V Centru za tujce ni imel nobenih konfliktov. V B. pa je bil pod stresom. Potreboval je cigarete, zato je bil živčen in agresiven do sozapornika ter sta se stepla. V Centru za tujce je za vse poskrbljeno, kar potrebuje. Ko je bil s prijateljico, je užival alkohol in jemal drogo, odkar je pa zaprt, nima več težav s tem.

Tožba ni utemeljena.

1.Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Glede izpolnjenosti citiranega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

2.Tožnik je sicer na zaslišanju na sodišču rekel, da vztraja pri navedbah glede očitanih dejanj, zaradi katerih mu je bilo omejeno gibanje, kot jih je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki, kar pomeni, da so se po njegovem dogodki drugače zgodili, kot so opisani v izpodbijanem sklepu. Vendar je po presoji sodišča tožena stranka v sklepu dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da so se tožnikova ravnanja dogajala tako, kot so navedena v sklepu, s tem, ko je navedla, da iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora B. izhaja, da je bil tožnik med prestajanjem kazni zapora večkrat nasilen do soobsojencev ter da se je neprimerno obnašal tudi do zaposlenih. Glede kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen na kazen zapora, pa se je utemeljeno sklicevala, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik večkrat poudaril, da se kritičnega dogodka dne 29. 6. 2024 spomni in ve, kaj se je takrat dogajalo ter da je kazniva dejanja storil z direktnim naklepom. Utemeljeno se je sklicevala na to, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani tudi izhaja, da obstaja velika verjetnost, da bo tožnik v Republiki Sloveniji še naprej izvrševal podobna kazniva dejanja, zaradi česar obstaja resna grožnja za javni red in javno varnost.

3.Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki, da ni pravilno ocenila okoliščin, ali tožnik trenutno še vedno predstavlja nevarnost za javni red in varnost ljudi in da je napačna ocena tožene stranke, da če bo tožnik nastanjen v azilnem domu, bo še naprej ogrožal svojo varnost in varnost drugih oseb ter premoženja. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ocenila trenutno nevarnost za javni red in varnost ljudi oziroma premoženja, ko je na podlagi preteklih ravnanj tožnika sklepala, da je lahko taka nevarnost podana tudi v prihodnje. Ni mogoče spregledati, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025 izhaja, da je šlo pri tožniku za več ravnanj, ki so po naravi taka, da predstavljajo ogrožanje varnosti. Gre za grožnje oškodovanki C. C. in za napad nanjo v različnih časovnih obdobjih. Nadalje gre, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi za dejanja, ki predstavljajo ogrožanje varnosti, ki so bila storjena v zaporu. Tožena stranka je dovolj konkretno obrazložila, da je bil tožnik udeležen v fizičnem obračunu z drugim soobsojencem tako 5. 3. 2026 kot tudi 16. 5. 2026. Ker gre za več ponavljajočih se dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, je tožena stranka po presoji sodišča logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je tožena stranka pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti. Tožnikova dejanja so se dogajala tako v zaporu kot tudi pred tem na prostosti, zaradi česar sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, češ da je v zaporu specifično mesto, ki je neprimerljivo z življenjem na prostosti. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s konkretnimi razlogi, saj so v obrazložitvi sklepa navedene konkretne okoliščine, zaradi katerih se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Zaradi tega se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni razlogov o konkretni ponovitveni nevarnosti tožnika in ima obrazložitev sklepa tudi navedene razloge o odločilnih desjtvih. Glede na vse te okoliščine je odvzem prostosti tehten, kot tudi nujno potreben in ima zakonsko podlago v ZMZ-1.

4.Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.