Jedro

Ni dovolj, da tožnica izkaže, da ji bo nastala določena škoda, temveč mora tudi izkazati, da ta škoda zanjo konkretno predstavlja težko popravljivo škodo. Ne da bi tožnica jasno izkazala, kakšno je njeno finančno stanje, ne glede na višino zneska, ki naj bi ga plačala, pa ni mogoča pozitivna odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj pavšalne neizkazane navedbe in višina zneska ne utemeljujejo v zadostni meri verjetnosti o možnosti nastanka težko popravljive škode tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila v zvezi s tožbo zoper odločbo Agencije RS za okolje, št. 42601-0992/2011 z dne 12. 6. 2012, s katero ji je bilo odmerjeno vodno povračilo za leto 2010 v skupnem znesku 199.399,35 EUR (1. točka izreka odločbe), določen rok plačila 60 dni (2. točka izreka) ter v primeru zamude naložene zamudne obresti (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 3555-107/2011-09 z dne 13. 12. 2012, tožničino pritožbo zoper prej navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da bo tožnici z izvršitvijo izpodbijane odločbe nedvomno nastala denarna obveznost, kar pa še ne pomeni, da ji bo zato nastala zatrjevana nepopravljiva škoda. Če bo s tožbo uspela, ji bo plačani znesek vodnega povračila v celoti vrnjen. Opis tožničinih težav (s plačilom drastično poslabšanje poslovanja pristaniške dejavnosti, posledično oteženo opravljanje drugih dejavnosti: ravnanje s komunalnimi odpadki, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod) brez podatkov o stanju prihodkov in odhodkov po vseh dejavnostih v letu 2012 in drugih podatkov (glede finančnega stanja v letu 2012 in finančnega stanja v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe), pa ne zadošča za zaključek, da bi lahko šlo za škodo, ki bi jo bilo težko popraviti. Zato zgolj pavšalne neizkazane navedbe in višina zneska ne utemeljujejo v zadostni meri verjetnosti o možnosti nastanka težko popravljive škode.

3. Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč substancirano izkazala in dokazala, da je izvajalec vseh temeljnih javnih služb v Občini ..., za kar je predložila Odlok o ureditvi statusa Javnega podjetja ..., katere trajno in nemoteno v javnem interesu zagotavlja lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, če pa tožnica zaradi posega države tega ne more zagotavljati, javne potrebe ne bodo zagotovljene. Struktura in pomen javnih služb sta razvidna tudi iz revidiranega letnega poročila za leto 2010. Tožnica je že brez plačila te dajatve poslovala praktično na ničli in celo z izgubo iz poslovanja ter bi plačilo po izpodbijani odločbi pomenilo še povečanje celotne izgube. Stanje se je v letu 2011 še drastično poslabšalo. Izvršitev odločbe pa bi povzročila nepopravljivo škodo, saj dejavnosti ne bi več mogla opravljati. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa se do navedenih dejstev in dokazov ni opredelil, temveč je izpostavil, da tožnica ni izkazala stanja za leto 2012. Letnega poročila za to leto tožnica še ni mogla (niti ni smela) pripraviti, samo revidirano letno poročilo pa lahko predstavlja dopusten dokaz. Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene v celoti dokazanih navedb o izkazu težko popravljive škode. Sodno varstvo ne more biti učinkovito, če je tekom upravnega spora izpodbijana odločba izvršena in se s tem tožnici povzroči nepopravljiva škoda, ki je tudi morebitno kasnejše vračilo zneska ne bi moglo odpraviti, saj javnih služb ni mogoče izvajati za nazaj. Glede tehtanja interesov nasprotne stranke tudi v primeru neutemeljenega tožbenega zahtevka Republika Slovenija ne bi utrpela hujših posledic, če bi sporni znesek dobila z nekaj mesečnim zamikom.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sklepi I Up 326/2008 z dne 17. 7. 2008, I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011, I Up 468/2012 z dne 18. 10. 2012) materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode.

10. Tožnica je zatrjevala, da je že brez plačila te dajatve poslovala praktično na ničli in celo z izgubo iz poslovanja v znesku 38.144,00 EUR ter bi plačilo po izpodbijani odločbi pomenilo še povečanje celotne izgube. Iz celotnega naslova upravljanja pristanišča v letu 2010 je tožnica prejela 104.154,89 EUR, za vodno povračilo pa bi morala odšteti 199.399,35 EUR. V letu 2011 pa se je stanje še poslabšalo, saj je iz upravljanja pristanišča imela 241.548,00 EUR prihodkov in 415.303,00 EUR stroškov, poslovni izid je bil torej negativen (-173.755,00 EUR brez vodnega povračila, ki naj bi v letu 2011 znašal 206.283,74 EUR, skupaj bi bilo potem skoraj 400.000,00 EUR izgube). Izvršitev odločbe naj bi ji tako povzročila nepopravljivo škodo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno in pravilno oprto na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ni namreč dovolj, da tožnica izkaže, da ji bo nastala določena škoda, temveč mora tudi izkazati, da ta škoda zanjo konkretno predstavlja težko popravljivo škodo. In pritrditi je stališču izpodbijanega sklepa, da tožnica ni na ustrezen način izkazala, kaj domnevna škoda - plačilo spornega zneska predstavlja za celotno finančno poslovanje družbe. Tožnica tako ni izkazala svojega celotnega finančnega stanja in obsega poslovanja, ni predložila npr. bilance stanje, iz navedb ni razviden npr. obseg njenih sredstev, ev. terjatev iz poslovanja, terjatev iz financiranja, gotovine ipd. Glede leta 2012 pa bi lahko predložila delne podatke, tudi brez revidiranega poročila. Ne da bi tožnica jasno izkazala, kakšno je njeno finančno stanje, ne glede na višino zneska, ki naj bi ga plačala, pa ni mogoča pozitivna odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj pavšalne neizkazane navedbe in višina zneska ne utemeljujejo v zadostni meri verjetnosti o možnosti nastanka težko popravljive škode tožnici. Če pa ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in se sodišču tudi ni treba opredeljevati do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilno in dovolj jasno obrazložen, iz obrazložitve izhaja, da je sodišče tožničine argumente obravnavalo ter nanje odgovorilo in jih dovolj obrazloženo zavrnilo.

13. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.