Jedro

Odločitev, komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, lahko narekuje le skrbna proučitev vseh okoliščin in ugotovitev, pri katerem od roditeljev so podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijana sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, zaupalo mladoletna otroka pravdnih strank v varstvo, vzgojo in oskrbo materi – tožnici, tožencu naložilo, da je dolžan za preživljanje vsakega od mladoletnih otrok plačevati mesečno preživnino po 225,00 EUR in določilo stike med tožencem in mladoletnima otrokoma. S sklepom z dne 25.8.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero je sodišče odločilo, da se do pravnomočnega zaključka pravde otroka zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, toženec pa je dolžan v tem času plačevati mesečno preživnino po 225,00 EUR za vsakega od otrok. S sklepom z dne 8.10.2009 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče določilo način izvršitve sklepa o začasni odredbi oziroma sredstva izvršbe.

Toženec v pritožbah proti navedenim odločitvam uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka.

V pritožbi proti sodbi predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v odločanje, hkrati pa naj za odločanje določi drugega sodnika. Podredno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožničinega tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje in izvedenki očita, da sta prezrla njegove trditve v zvezi z družinskimi razmerami pri tožnici. Toženec je navajal, da je bil tožničin oče vedno fizično in psihično nasilen do tožnice, prav tako do svoje lastne žene, da je bil velikokrat pijan in se je sposoben na celo družino fizično znašati. Sodišče teh dejstev ni preverilo. Ker sodišče navedenega ni ugotovilo in ker je predloge v zvezi s tem kot nepotrebne zavrnilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zato napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče in izvedenka sta tudi spregledali toženčevo navedbo, da tožnica pri otrocih nima prav nobene avtoritete. Ugotovitev izvedenke, da je mati v primerjavi z očetom sposobna ustreznejšega vzgojnega ravnanja z otroki, je zato kontradiktorna. Toženec je v zvezi s tem, da je primernejši za varstvo in vzgojo sina, predlagal, da se izvedensko mnenje dopolni oziroma je predlagal postavitev novega izvedenca, čemur pa sodišče ni ugodilo. Zaradi tega je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Izvedenka je poudarila, da ni mogoče zanemariti dejstva, da je J. star 11 let in da je to tista starost, v kateri je za otroka že pomembno okolje, v katerem je živel celo življenje. To okolje otroku veliko pomeni in se ni pripravljen prilagajati s selitvijo v drugo. Kljub navedenim poudarkom in opozorilom izvedenke je sodišče brez ustrezno izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da bo za otroka koristneje, če se ju zaupa v varstvo in vzgojo materi. Izvedenka o tem, komu naj bi se otrok dodelil v varstvo in vzgojo, ni podala mnenja. Sodišče prve stopnje je kar na podlagi proste ocene otroka dodelilo tožnici že pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče je spregledalo, da toženec stikov sina z materjo ne ovira, ampak jih vzpodbuja in na njih vztraja (enako na stikih med njim in hčerko). Oče je torej poskrbel za ustrezen odnos sina do matere in tudi zagotovil redno vzdrževanje stikov med materjo in J.. O vsem navedenem bi se sodišče lahko z gotovostjo prepričalo, če bi dokazni postopek dopolnilo in pridobilo dodatno izvedensko mnenje, ki bi ga podal drugi izvedenec in predvsem tako, da bi sodnik oba otroka, predvsem J., povabil na neformalni razgovor, česar pa se sodišče ni poslužilo. Zaključuje, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek s pridobitvijo še enega izvedenskega mnenja in tudi izjave mladoletnih otrok, predvsem sina pravdnih strank ter z ugotovitvijo razmer, v katerih naj bi otroka v primeru dodelitve v varstvo in vzgojo živela. Tožnik vsebinsko enake razloge navaja tudi v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor zoper začasno odredbo, enako pa tudi v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi toženčevega ugovora zoper sklep, s katerim je sodišče določilo način izvršitve sklepa o začasni odredbi oziroma sredstva izvršbe.

Tožnica je podala odgovore na vse navedene pritožbe in predlagala njihovo zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe in sklepov sodišča prve stopnje.

Pritožbe niso utemeljene.

Materialnopravna podlaga odločitve o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok je v določilih 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke so po ustavi enake (54. člen v zvezi z 2. odst. 14. člena Ustave). Iz tega izhaja, da so starši praviloma dolžni skrbeti za otroka skupaj tudi v primeru, če se razvežejo in živijo ločeno. Z vidika ustavnih pravic staršev bi bilo torej najprimerneje, da starši za otroka praviloma skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, vendar pa ta rešitev predpostavlja soglasje staršev o nadaljnjem varstvu in vzgoji otroka. Če takšnega soglasja ni, potem mora sodišče odločiti, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev. Omenjene starševske pravice in dolžnosti so staršem dane v korist otroka. Zato je v 2. odstavku prej navedenega določila 78. člena ZZZDR določeno, da mora sodišče, preden odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki lahko legitimira navedeno odločitev. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošno izhodišče. Tako je v 2. odst. 5.a člena določeno, da delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegovih osebnostnih želja. Odločitev, komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, lahko narekuje le skrbna proučitev vseh okoliščin in ugotovitev, pri katerem od roditeljev so podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi. Zato je treba ugotavljati okoliščine pri obeh starših, nato pa primerjati pogoje za uveljavitev otrokovih koristi pri materi in pri očetu. Upoštevajoč prej navedena splošna izhodišča, je pri tem treba upoštevati materialne razmere obeh staršev, zlasti pa sposobnost roditeljev za vzgojo in intimno ter čustveno povezanost z otrokom. Upoštevati je treba tudi potrebe otrok, njihov odnos do vsakega od staršev in navezanost. Sodišče prve stopnje je dejstva, od katerih je odvisna ugotovitev navedenih okoliščin ugotavljalo z zaslišanjem vsake od pravdnih strank, ugotovitvami centra za socialno delo in mnenjem izvedenke klinične psihologinje. Pri tem je ugotovilo, da lahko oba starša otrokoma nudita materialne in bivalne pogoje, da pa so bivalni pogoji pri očetu ugodnejši. Ugotovilo je tudi, da sta oba starša sposobna za starševsko vlogo in da oba izpolnjujeta pogoje za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo, da imata oba otroka rada ter da imata tudi otroka rada oba starša. Otroka sta med seboj navezana in drug drugega pogrešata. V primerih, kot je obravnavani, ko torej oba starša izpolnjujeta pogoje za dodelitev otroka, je odločitev, da se otrok dodeli enemu, ne pa drugemu staršu, vselej težka ter za enega starša predstavlja izgubo. Vendar pa se izbiri ni mogoče ogniti, ker takšna zahteva izvira iz dejanskosti, da starša več ne živita skupaj. Sodišče je ugotovilo, da za izbiro toženke govori več relevantnih razlogov. Tako je sodišče ugotovilo, da je tožnica zaradi osebnostnih lastnosti primernejša za vzgajanje otrok. Po ugotovitvah izvedenke je tožnica relativno zrela osebnost, uravnotežena in čustveno topla. Sposobna je stvarnega ocenjevanja aktualne situacije in ljudi ter njihovega ravnanja. Je zavzeta za otroke in jih postavlja na prvo mesto. Otrokom je pozitivno naklonjena, hkrati pa je tudi sposobna postaviti potrebne omejitve. Po drugi strani je toženec človek z manjšo samokontrolo in impulziven v reagiranju. Miselno in čustveno je slabše organiziran, situacije ljudi je sposoben videti le s svojega zornega kota in s stališča svojih interesov. V težnji za doseganje svojih ciljev ni sposoben videti potreb in stanja drugih ljudi ter se posluži kateregakoli sredstva, da doseže svoje. Izvedenka je zaključila, da je glede na takšno osebnostno funkcioniranje mati v primerjavi z očetom sposobna ustreznejšega vzgojnega ravnanja z otroci. Glede mld. M. med pravdnima strankama o tem niti ni spora. Sodišče je glede nje ugotovilo, da je sicer navezana na oba starša, vendar pa ji je mati bistveno bližja in se z njo identificira, hkrati pa se je popolnoma vživela v okolje, kjer sedaj živi.

Prav vpetost v okolje oziroma kontinuiteta okolja bivanja mladoletnega J. je bila po mnenju sodne izvedenke tista okoliščina, ki je narekovala skrbno tehtanje vseh okoliščin v smeri zagotovitve J. največje koristi. To tehtanje je sodišče prve stopnje korektno opravilo. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da je mld. J. otrok, ki je zahtevnejši za vzgojo in je bolj rizičen v smislu osebnostnih problemov v primeru, da vzgojno vplivanje s strani odraslih ne bo primerno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bila mati, glede na njeno osebnostno funkcioniranje bolj kos vzgojnim potrebam mladoletnega J. kot oče. Ugotovljeno je tudi bilo, da je mld. J. v čustvenem zapletu, ki je pogojen z materinim odhodom od doma in očetovim položajem v družini. Po ugotovitvah izvedenke mld. J. očeta doživlja kot najmočnejšega člana družine, mati pa mu je najbližja, zato trpi zaradi njene izgube in se zanjo boji. Opozorila je tudi na očetovo težnjo, da otroka naveže nase in da pri tem izključi mater, kar kaže na zavedno ali nezavedno čustveno manipulacijo z otrokom. Ob ugotovitvi, da bi bila J. kontinuiteta okolja bivanja zanj ugodna, pa bi po drugi strani, kot je ugotovila sodna izvedenka, to pomenilo obstoj velike nevarnosti aktivnega odtujevanja sina od matere, ki se že dogaja. V takšnem primeru pa je treba dati kontinuiteti in kvaliteti čustvene navezave s staršem vendarle prednost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se tudi mladoletni J. zaupa v vzgojo in varstvo materi. Drugačna odločitev bi glede na ugotovljeno pomenila, da J. še naprej ostaja v omenjenem čustvenem zapletu, kar nedvomno ne bi bilo v njegovo korist. Končno je prav, da se otroku ob travmatični izkušnji ločevanja od staršev prihrani enaka izkušnja pri ločevanju od sorojenca. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da sta otroka navezana drug na drugega, zato je prav, da sta oba zaupana v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Glede na gornje ugotovitve, ki so plod razumne in pravilne dokazne ocene so neutemeljeni tisti pritožbeni očitki, ki se nanašajo na toženčevo pristransko oceno tožničine osebnosti ter na njegovo mnenje, da bi bil sposoben ustreznejšega vzgojnega ravnanja od toženke.

Glede toženčevega poudarjanja J. mnenja, pri katerem od staršev bi raje živel, je treba navesti, da je bila J. pravica, da izrazi svoje mnenje uresničena pri sodni izvedenki, pri kateri se je J. opredelil za očeta. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da se je mld. J. za očeta opredelil deklarativno oziroma, da se proti volji očeta, ki je bil v družinskem odnosu močnejši kot mati, ni mogel odločiti. Navedeno kaže, da otrokova izjava ni bila izraz njegove svobodne odločitve oziroma njegove svobodne volje. To pa pomeni, da je sodišče ne sme upoštevati.

Toženec tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno preizkusilo njegove dejanske trditve o nasilnosti tožničinega očeta, kar naj bi pomenilo, da bosta otroka živela v neugodnem socialnem okolju. Pristojni center za socialno delo v zvezi s takšno toženčevo trditvijo ni imel nikakršnega podatka. Toženec pa v zvezi z ugotovitvijo te okoliščine tudi ni postavil nobenega dokaznega predloga, razen zaslišanja družinskega terapevta G.. Vendar pa tega dokaznega predloga ni ustrezno substanciral, saj ni navedel, o čem konkretno bi navedena priča lahko izpovedovala. Kljub preiskovalnemu načelu, ki vodi sodišče v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki, pa je pri tem vendarle determinirano z dejanskimi trditvami in dokaznimi predlogi strank. Pri ugotavljanju dejstev, ki jih stranke ne navajajo mu je lahko v pomoč center za socialno delo, ki pa v obravnavani zadevi toženčevih dejanskih trditev ni mogel potrditi. V zvezi z omenjeno okoliščino pa ni odveč opozoriti na ugotovitev sodne izvedenke, da je mld. M. ki že dve leti živi v, po tožnikovem mnenju, spornem okolju, poleg tožnice najbližji prav njen dedek oziroma tožničin oče. Neutemeljeno toženec očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca. V obravnavani zadevi je izvedenka odgovorila na vsa ključna strokovna vprašanja, od katerih je odvisno, kateremu od staršev je primerneje dodeliti otroka. Na njeno mnenje je toženec podal pripombe. V zvezi z njimi je sodišče izvedenko zaslišalo. Ker je zaslišana na njih odgovorila, ni bilo nikakršne potrebe po postavitvi drugega izvedenca. S tem so odpadli razlogi za izvedbo dokaza z drugim izvedencem. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje strank z ugotovitvami izvedenca pa ni utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca iste ali podobne stroke.

Z izpodbijano odločitvijo je bilo odločeno tudi o preživljanju mladoletnih otrok pravdnih strank in o stikih med tožencem in mladoletnima otroka. Tega dela izpodbijane sodbe toženec argumentirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da izpodbijana odločitev v tem delu temelji na pravilni uporabi določb ZZZDR in da so z njo ustrezno varovane koristi mladoletnih otrok.

Tožnikova pritožba proti sodbi se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Iz zgoraj navedenih razlogov sta neutemeljeni tudi pritožba zoper odločitvi o ugovorih zoper sklep o začasni odredbi in sklep o njeni izvršitvi. Ker pa je s to odločitvijo pravnomočno zaključena pravda o varstvu, vzgoji in oskrbi otrok in ker velja začasna odredba le do navedene pravnomočnosti, bi bilo razpravljanje o navedenih dveh odločitvah tudi brezpredmetno. Tudi pritožbi zoper navedeni dve odločitvi je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijana sklepa (2. odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka temelji na določilu 413. člena ZPP.