Jedro

Tožena stranka je zaradi racionalizacije proizvodnje razporedila opravila iz tožnikovega delokroga na druge izvajalce, določene postopke pa je tudi poenostavila in jih začela izvajati z računalniškimi programi. Iz tega razloga je zakonito ugotovila, da tožnikovega dela ne potrebuje več, in mu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav njegovega delovnega mesta ni formalno ukinila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2009, s katero je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehničnega vodje; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 7. 2009 s potekom 120-dnevnega odpovednega roka, temveč še vedno traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, med drugim plačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska ter tožnika prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti za čas od 1. 8. 2009 dalje in tožniku izročiti fotokopijo te prijave v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, vse pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 8 dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov in glede odločitve, da sam nosi svoje stroške postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „tehnični vodja“, za katero je predpisana visoka izobrazba, to je diplomiranega inženirja strojništva. Sporno je, da se delovne naloge iz takšnega delovnega mesta pri toženi stranki še vedno opravljajo in so potrebne za potek delovnega procesa, zaradi česar ni bilo pravne podlage, da so se posamezna opravila prenesla na delavce, ki nimajo zahtevane strokovne izobrazbe. Glede tega je direktor izpovedal, da se delavcem ni v ničemer spremenila pogodba o zaposlitvi, niti ne opis del in nalog, ki so jih opravljali. Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov spremenila organizacijsko shemo v podjetju, pri čemer je reorganizirala tehnično službo in v tej posledici odpustila štiri delavce. Akt o sistemizaciji delovnih mest predstavlja le okvir, v katerem opravljajo delavci osnovne naloge. Zmotno je stališče sodišča, da se lahko delavci razporedijo na dela, ne glede na akt o sistemizacij in za kakšno delo so sklenili pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Takšen akt predstavlja podlago za sklepanje pogodb o zaposlitvi. Tudi s kolektivno pogodbo dejavnosti ni mogoče konkretna dela iz delovnega mesta razporediti na druge delavce. Tožena stranka bi morala v njegovem primeru upoštevati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Ker so bila dela tehničnega vodje še vedno potrebna, tožena stranka ni imela tako dejanske kot pravne podlage, da jih je razporedila na druge izvajalce, njemu pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Kot delodajalec je v celoti avtonomna v tem, na kakšen način bo organizirala delovni proces. Poslovni razlog obstaja tudi takrat, če se naloge, ki jih je opravljal določen delavec, prenesejo na druge izvajalce. Glede tega se sklicuje na sprejeto sodno prakso. Delavcem je ob koncu letu res izplačala božičnico, vendar iz razloga, ker je s tem kompenzirala njihove manjše dohodke. Takšno izplačilo v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je prišlo pri njej do upada prometa. Neutemeljeno je pričakovati od delodajalca, da bo za vsak posamezen primer, ko se določene naloge razporedi med druge delavce, spreminjal tudi akt o sistemizaciji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov v prvostopenjskem postopku je razvidno, da je prišlo pri toženi stranki dne 12. 3. 2009 na podlagi sprejetega sklepa do reorganizacije tehnične službe, zaradi česar je tožena stranka dne 23. 3. 2009 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu tehničnega vodje. Tožnik je bil na tem delovnem mestu odgovorni skrbnik procesa izvedbe proizvoda, procesa proizvodnje od razvoja in izdelave tehnologije do izvedbe merilnih protokolov in odgovoren v podpornem procesu. Tožena stranka je že koncem leta 2008 ugotovila občuten padec proizvodnje in prodaje izdelkov, zaradi česar je uvedla skrajšani delovni čas na 36-urni delovni tednik in zniževala cene dobaviteljem. Takšna situacija z nenehnim upadanjem prodaje je bila prisotna tudi v letu 2009. Tožena stranka je zaradi racionalizacije proizvodnje razporedila opravila iz tožnikovega delokroga na druge izvajalce. V tej zvezi je direktor izpovedal, da je del delokroga prevzel sam, del nalog je prešel na vodjo proizvodnje, del na odgovornega za meritve in kvaliteto, na konstruktorja orodij in na prodajnika. Vsi navedeni izvajalci so že prej sodelovali na teh področjih. Poleg tega je tožena stranka določene postopke poenostavila in jih začela izvajati z računalniškimi programi. Čeprav delovno mesto tehničnega vodje ni bilo formalno ukinjeno, so bila opravila iz tega delovnega mesta ustrezno reorganizirana in prerazporejena na druge delavce, vse z namenom zmanjšanja stroškov poslovanja.

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je utemeljen, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi delavca zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR) ter v tej zvezi preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma ustrezno prekvalificirati. Če ta možnost obstaja, mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da so v konkretnem primeru pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika obstajali utemeljeni ekonomski razlogi. Tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožnika ustrezno zaposlila pod spremenjenimi pogoji z namenom ohranitve zaposlitve, saj je v cilju zmanjšanja stroškov poslovanja takrat odpustila tudi tri druge delavce v proizvodnji. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika ni bilo izkazane nobene dejanske podlage, ker je potreba po opravilih iz delovnega mesta tehničnega vodje še vedno obstajala. V konkretnem primeru je za presojo odločilno, da je prenehala potreba po delu tožnika v skladu s pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšna opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se konkretna opravila iz delovnega mesta še vedno izvajajo, vendar ne več v okviru samostojnega delovnega mesta. To pomeni, da obstaja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v situaciji, če se določena opravila razporedijo na druge delavce oziroma izvajalce, kar je tožena stranka dokazala tudi v konkretnem primeru glede opravil iz delovnega mesta „tehnični vodja“.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v pristojnosti delodajalca, da organizira delo in proizvodni proces na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko najbolj smotern. To pa ne pomeni, da mora v posameznem primeru za vsako razporeditev del iz določenega delovnega mesta ustrezno spreminjati sistemizacijo del oziroma sprejeti nov ustrezen akt o sistemizaciji del. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja takšen akt le okvir, v katerem delodajalec formalno uvrsti posamezna delovna mest v tarifne razrede z opisom pogojev in nalog na posameznih delovnih mestih. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da v primeru tožnika ni bilo podanih tako dejanskih kot pravnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne more biti utemeljeno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo samo do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, podlaga za takšno odločitev pa je v ugotovitvi, da tožnik s pritožbo ni uspel oziroma na drugi strani ni odgovor tožene stranke v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).