Jedro

V zahtevi za obnovo kazenskega postopka podan predlog za zaslišanje priče sicer ne predstavlja novega dokaza (njegovo izvedbo je obsojenec predlagal že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), predstavlja pa novo dejstvo - po končanem kazenskem postopku dano izpoved navedene priče v pravdni zadevi. Z vsebino te izpovedi pa je obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, kakšen naj bi bil pričakovani učinek predlaganega dokaza.

Vsebinsko oceno predlaganega dokaza lahko sodišče opravi le, če ne zavrže zahteve za obnovo in nadaljuje postopek po 2. in 3. odstavku 413. člena ZKP ter šele nato na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega I.N. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 23.7.2003 in Višjega sodišča v Kopru z dne 17.9.2003 razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Piranu v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je s sklepom z dne 23.7.2003 zavrglo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, ki je bil zoper obsojenca končan s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Piranu z dne 19.11.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 3.3.1994. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 17.9.2003 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik dne 3.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve določbe 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v nadaljevanje postopka po predlogu za obnovo sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Piranu z dne 19.11.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 3.3.1994, je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena ZKP. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Kot izhaja iz razlogov te pravnomočne sodbe se je obsojenec ves čas zagovarjal, da oškodovanke ni poškodoval in v potrditev takšnega zagovora predlagal zaslišanje priče E.H., ki je bil kritičnega dne ves čas z njim. Sodišče zagovoru obsojenca ni sledilo, predlog za zaslišanje priče E.H. je zavrnilo in svojo dokazno oceno, da je obsojenec dne 2.6.1992 na parkirnem prostoru hotelskega podjetja Ž. z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost zasebne tožilke, ko jo je zgrabil za roke z namenom, da ji vzame ključe avtomobila, pri čemer jo je za levo dlan stisnil tako močno, da ji je prizadejal poko kosti petega prsta leve roke, oprlo na izpoved zasebne tožilke in medicinsko dokumentacijo o poškodbi.

Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, katero je vložil iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, predlagal zaslišanje priče E.H. in navedel, da je E.H., zaslišan kot priča na glavni obravnavi dne 9.1.2003 v pravdni zadevi, povedal, da obsojenec po odhodu s sestanka ni poškodoval oškodovanke M.V. Zahtevi za obnovo kazenskega postopka je priložil neoverjeno fotokopijo zapisnika s te glavne obravnave.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče navedeno zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena ZKP. Presodilo je, da predlagani dokaz ni nov dokaz v smislu 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki utegne sam zase ali v povezavi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca, saj je obramba izvedbo tega dokaza predlagala že dvakrat tekom postopka (na glavni obravnavi dne 5.2.1993, kot tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje). Ker je obsojenec že tedaj navajal, da je bila ta priča kritičnega dne vseskozi z njim in bi zato lahko potrdila njegov zagovor, da z oškodovanko kritičnega dne niti ni govoril, kaj šele da bi jo poškodoval, zatrjevanje v zahtevi za obnovo, da je priča v svoji izpovedbi v pravdni zadevi to potrdila, ne predstavlja novega dokaza.

Po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP sodišče zavrže zahtevo za obnovo kazenskega postopka tudi v primeru, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova. V zahtevi za obnovo kazenskega postopka podan predlog za zaslišanje priče E.H. sicer res ne predstavlja novega dokaza, saj je izvedbo tega dokaza obsojenec predlagal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da ne gre le za nov dokaz, temveč tudi za novo dejstvo - izpoved priče E.H. dne 9.1.2003 v pravdni zadevi. Z vsebino te izpovedi pa je obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, kakšen naj bi bil pričakovani učinek predlaganega dokaza.

Obnova kazenskega postopka je izredno pravno sredstvo, ki naj omogoči odpravo nepravilnosti sicer pravnomočne sodbe. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, se je sodišče spustilo v vsebinsko oceno predlaganega dokaza. Takšna ocena pa je možna le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve za obnovo in nadaljuje postopek po 2. in 3. odstavku 413. člena ZKP ter nato šele na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne. Obenem pa je sodišče s tem, ko ni izvedlo v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlaganega dokaza (zaslišanje priče E.H.) in za katerega je obramba s predložitvijo zapisnika o zaslišanju priče v pravdni zadevi izkazala verjetnost učinka izvedbe tega dokaza (potrditev zagovora obsojenca, da oškodovanke ni poškodoval), je bila kršena pravica do obrambe. Po določbi 2. odstavka 371. člena ZKP je takšna kršitev upoštevna samo, če so kršene pravice obrambe na glavni obravnavi, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Analogno je takšna kršitev podana tudi, če so pravice obrambe kršene v postopku obnove oziroma, če gre za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca, kot jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (3. alinea 29. člena Ustave). Po oceni Vrhovnega sodišča bi navedena kršitev mogla vplivati na pravilnost odločitve o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zagotovo pa je vplivala na njeno zakonitost. Glede na obrazloženo je sodišče kršilo navedene zakonske določbe, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zato je bilo potrebno ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljaviti sklep sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odstavek 426. člena ZKP).