Jedro

Kljub temu, da je bila pogodba nična, predstavlja plačilo (notarskih) stroškov realizacijo dogovora, zaradi česar je dogovor o plačilu teh stroškov konvalidiral.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138977/2014 s 17. 10. 2014 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti 139,69 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za pravilno razsojo so v konkretni zadevi relevantna naslednja dejstva, in sicer, da so se stranke v 7. členu prodajne pogodbe dogovorile, da stroške sestave pogodbe plačata prodajalki (domneva solidarnosti), da med strankama ni sporno, da je ena od prodajalk A. A. plačala del zneska 200 EUR in da je s tem konkludentnim dejanjem prodajalka priznala obstoj dogovora glede plačila stroškov sestave pogodbe, ne glede na to, kdo je bil dejanski naročnik. Tožnica je pritožbi priložila tudi dokaze: uradni zaznamek o zbranih obvestilih Policijske postaje ..., prepis zvočnega posnetka II Pom 163299/2015, zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 12. 2. 2014 in listino I Kpr 16399/2015 o zaslišanju B. A., s katerimi je razpolagala šele po vložitvi tožbe. Ne glede na to, ali je A. A. plačala račun v znesku 182,40 EUR, toženka ni prosta svoje obveznosti. Sodišče, ki je razpolagalo z dokazi, da je toženka pasivno legitimirana, in je kljub temu odločilo drugače, za svojo odločitev ni navedlo razlogov. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo glede 7. člena prodajne pogodbe.

3. Toženka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica kot notarka za toženki kot prodajalki in C. C. kot kupca opravila storitev sestave prodajne pogodbe v notarskem zapisu (priloga B 1), pri čemer je bil naročnik sestave pogodbe C. C. Določilo 7. člena navedene prodajne pogodbe določa, da stroške sestave pogodbe plačata prodajalki. Tožnica je v tožbi trdila (II. točka, list. št. 87), da je toženka takoj po opravljeni storitvi poravnala znesek 182,40 EUR, zaradi česar ji dolguje še znesek 272,40 EUR, ker vrednost opravljene storitve znaša 454,80 EUR in je pri sestavi računa prišlo do napake, ki jo je tožnica opazila šele junija 2014. Toženka pa je v odgovoru na tožbo (list. št. 105) navedla, da je bila nagrada tožnici s plačilom s strani A. A. preplačana glede na vrednost predmeta storitve, ki je znašal 6.000 EUR, saj je bil s tožnico sklenjen dogovor o višini obveznosti v znesku 200 EUR. Toženka je trdila, da je po podpisu pogodbe tožničina tajnica zahtevala plačilo zneska 550 EUR in da je na ugovor toženke in A. A. tožnica sama popravila znesek na računalniku, kjer je bil v pripravi račun, in sicer na dogovorjenih 200 EUR, kar je A. A. v celoti poravnala, zaradi česar je obveznost toženke v celoti ugasnila (list. št. 9).

7. Kot pravilno opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje vsebino 7. člena prodajne pogodbe materialnopravno zmotno tolmačilo. Iz vsebine navedenega določila namreč izhaja izrecno soglasje naročnika, da stroške naročenega pravnega posla krijeta prodajalki, torej toženka in njena hči A. A. Notarska tarifa (NT) v prvem odstavku 15. člena določa, da so za plačilo pristojbine, izdatkov in stroškov notarja zavezane vse osebe, ki so notarsko storitev naročile, z njihovim soglasjem pa tudi drugi udeleženci pravnega posla. Če je za plačilo notarske storitve zavezanih več oseb, odgovarjajo notarju solidarno (drugi odstavek 15. člena NT). Kot pravilno opozarja pritožba, so s podpisom pogodbe soglasja naročnika in prodajalk, da stroške naročenega in opravljenega pravnega posla krijeta prodajalki, izrecno podana v 7. členu prodajne pogodbe. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 126. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ni utemeljeno, saj je v obravnavani zadevi NT glede na določila OZ lex specialis. Ker so vsi udeleženci posla soglašali, da stroške notarske storitve krijeta toženka in A. A., ugovor pasivne legitimacije, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ni utemeljen.

8. Do ugovora ničnosti prodajne pogodbe, ki je bila za nično izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 128/2015-II z 22. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2956/2016 s 1. 3. 2017 (priloga B 15), se sodišče prve stopnje sicer ni opredeljevalo, vendar glede na na to, da iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je bila opravljena notarska storitev po navedbah tožnice že delno plačana s strani prodajalke v znesku 182,40 EUR, po navedbah toženke pa preplačana s plačilom A. A. v znesku 200 EUR, navedeno plačilo glede na določilo 89. člena OZ1 pomeni realizacijo dogovora, da stroške notarske storitve krijeta prodajalki, zaradi česar je navedeni dogovor o plačilu notarskih stroškov kljub ničnosti prodajne pogodbe konvalidiral. 9. S predložitvijo dokazil v pritožbenem postopku (priloge od A 8 do A 11), s katerimi je, kot je navedla, razpolagala po vložitvi tožbe, je tožnica prekludirana, saj ni izkazala, da navedenih dokazil brez lastne krivde ni mogla predložiti do prvega naroka pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), vse listine pa so datirane na čas pred opravo naroka, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

10. Ugovor pasivne legitimacije toženke glede na materialnopravno določilo 15. člena NT v povezavi s 7. členom prodajne pogodbe torej ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je bila opravljena notarska storitev tožnice, to je sestava prodajne pogodbe v notarskem zapisu,2 s plačilom zneska 182,40 EUR (kot trdi tožnica) ali 200 EUR (kot trdi toženka) v celoti plačana, saj je toženka ugovarjala, da je s tožnico po izdaji računa v znesku 550 EUR prišlo do dogovora o višini opravljene storitve v znesku 200 EUR, tožnica pa zatrjuje, da je pri izdaji računa prišlo do pomote. V zvezi z navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje že izvajalo dokazni postopek in o tem zaslišalo obe pravdni stranki, vendar se zaradi materialnopravno zmotne ugoditve ugovoru pasivne legitimacije do navedenega ugovora toženke, da je bila storitev že v celoti plačana, ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče navedene kršitve ne more odpraviti samo brez posega v pravico do pritožbe pravdnih strank (354. člen ZPP), je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče opisano kršitev odpravi. Ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek glede navedenega dejstva že izvajalo, naj ga, če ocenjuje, da je to potrebno, po lastni oceni dopolni in v nadaljevanju izda novo sodbo. Pri ugotavljanju dogovora o ceni storitve bo poleg dokazne ocene ostalih pravočasno predloženih listin in izpovedi strank, moralo narediti tudi dokazno oceno o dveh bistvenih listinah predloženih s strani tožnice, to je treh računov v prilogah A 1 in A 2. Pomembno za odločitev bo tudi ugotavljanje dejstva, zakaj je sploh prišlo do izdaje dveh računov v letu 2011 in nadalje okoliščina, da je tožnica zatrjevano napako odkrila šele v letu 2014. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 OZ v 89. členu določa, da kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi vedela za ničnost svoje pogodbe. 2 Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je šlo za storitev sestavo prodajne pogodbe v notarski obliki in ne za sestavo listine o zavarovanju posojila.