Jedro

V večinski sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP in da navedeno izključuje uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD.

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za ugotovitev, da je tožnik zakoniti dedič do celote po pokojni H. H., rojeni 11. 10. 1926, umrli dne 14. 3. 2004, nazadnje stanujoči O.g. 33, S. ob D., nepremičnin in zanje pridobljene kupnine: ID znak ...-422/5-0, ...-573/3-0, ...-573/4-0, ...-573/2-0, vse do 4/160; in ID znak ...-542/2-0, ...-542/10-0, ...-251/3-0, vse do 12/60. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da tožena stranka (v nadaljevanju toženec) tožniku za nepremičnine ID znak ...-542/2-0, ..-542/10-0, ...-251/3-0, vse do 12/60, izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice in da toženec tožniku izroči kupnino v znesku 1.142,00 EUR, dobljeno s prodajo nepremičnin ID znak ...-422/5-0, ...-573/3-0, ...-573/4-0, ...-573/2-0, vse do 4/160, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008 do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu v 15 dneh plača pravdne stroške v višini 1.049,04 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da mu v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru I D 419/2004 po pokojni H. H. vabilo na zapuščinsko obravnavo ni bilo pravilno poslano, sklep o dedovanju pa je bil po odredbi poslan le tožencu. V zapuščinskem postopku tako ni mogel sodelovati. V konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede rokov za obnovo postopka, saj se v skladu z 224. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določila ZPP uporabljajo le za obnovitvene razloge. Toženec ni bil dobroveren, saj je vedel za obstoj tožnika in za sklenjeno sodno poravnavo, s katero se je v celoti odpovedal dedovanju deleža iz denacionalizacije po zapustnici, nato pa je v zapuščinskem postopku v nasprotju s prejšnjim ravnanjem dediščino sprejel. Vedel je, da se tožnik ni odpovedal svojemu deležu in ga o zapuščinski obravnavi ni obvestil. Tožnik je urejal denacionalizacijski postopek, zato zanj velja absolutna prepoved odpovedi dedovanju, kar je bilo tožencu prav tako znano. Sodna poravnava je bila realizirana in ne drži, da je neveljavna. Meni, da je predmetna tožba lastninska, ki ne zastara. Sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo poštenost toženca uveljavljati z njegovim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič in je upoštevalo le pisne izjave, ki so samo posreden dokaz. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo darilne pogodbe med zapustnico in tožnikom ter tega ni pojasnilo. Z opustitvijo izvedbe dokazov mu je bila kršena pravica do izjave. Meni, da zastaralni rok ni mogel pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Sicer pa je toženec prepozno substanciral svoj ugovor zastaranja, saj bi to moral storiti najkasneje na prvem naroku. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ugotovitveni del zahtevka, ki ne more zastarati, s čimer je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Primerna obrazložitev je avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožencu naloži povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Meni, da so njegove trditve glede zastaranja, podane v ponovljenem postopku, pravočasne, ker bi sodišče prve stopnje moralo izvajati materialno procesno vodstvo glede zastaranja. Navaja, da že iz trditev tožnika v tožbi izhajajo zadostna dejstva za presojo ugovora zastaranja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, zakaj je zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Iz celotne obrazložitve pa smiselno izhaja, da je razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev celotnega zahtevka zastaranje. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ugotovitveni del tožbenega zahtevka ne zastara.1 Vendar navedeno za odločitev v tem postopku ni odločilno, saj sodišče druge stopnje tudi glede zastaranja dajatvenega dela zahtevka ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

6. V zapuščinskem postopku po pokojni materi pravdnih strank (v nadaljevanju zapustnica) Okrajnega sodišča v Mariboru I D 419/2004 je bil s sklepom o dedovanju z dne 13. 4. 2005 kot edini dedič razglašen toženec. Tožnik v tem postopku zatrjuje, da ni bil pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo, ker mu je bilo vabilo poslano na napačen naslov, in da je bil sklep o dedovanju po odredbi sodišča poslan le tožencu, zato ni vedel, da teče zapuščinski postopek po zapustnici.

7. Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek, v pravdnem postopku se dedna pravica uveljavlja zgolj izjemoma. Pravda ima torej korektivno funkcijo, dopustna pa je v primerih, ki jih določa ZD. Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi (223. člen ZD). Tudi kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu in so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi, zapuščinski postopek pa se ne obnovi (224. člen ZD).

8. V zapuščinskem postopku po zapustnici je sodišče tožniku poslalo dopis in ga vabilo na obravnavo (čeprav po njegovih trditvah na napačen naslov), zato tožnika z vidika pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka ni moč opredeliti kot novega dediča v smislu 223. člena ZD, ki se je pojavil šele po tem, ko je sklep o dedovanju po zapustnici postal pravnomočen. Tožniku sklep o dedovanju ni bil vročen, ker ga zapuščinsko sodišče zaradi (nepravilne) domneve2, da se je dedovanju odpovedal in da zato ni več dedič, ob izdaji sklepa o dedovanju ni več štelo kot stranko zapuščinskega postopka. To je bilo ugotovljeno že v prvem sojenju v tem postopku, pri čemer toženec v prvem sojenju niti ni prerekal tožbenih trditev, da sklep o dedovanju tožniku ni bil vročen. Tožnik tako zaradi opustitve vročitve ni imel možnosti pritožbe zoper sklep o dedovanju. Takšno ravnanje sodišča v zapuščinskem postopku pa je napačno, saj je sklep o dedovanju treba vročiti vsem strankam zapuščinskega postopka, tudi dedičem, ki se dedovanju odpovejo (prvi in drugi odstavek 215. člena ZD3). Tožnik tako svojo dedno pravico v pravdi utemeljeno uveljavlja na temelju 224. člena ZD v zvezi z 2. točko 394. člena ZPP, ker mu zaradi nepravilnega postopanja zapuščinskega sodišča (nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve) pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da svojo dedno pravico uveljavi že v njem, ni bila zagotovljena.4 Pri tem ni relevantno, če je tožnik v tožbi kot pravno podlago navedel 223. člen ZD, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, za obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP pa je tožnik navedel zadostno dejansko podlago.

9. V večinski sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP in da navedeno izključuje uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD.5 V skladu z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP je treba predlog za obnovo postopka vložiti v roku 30 dni od takrat, ko je bila odločba vročena stranki. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožba vložena pred potekom tega roka. Objektivni rok v primeru, ko stranki zaradi opustitve vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ni določen (tretji odstavek 396. člena ZPP). Pri tem ni mogoče upoštevati ugotovitev izpodbijane sodbe (20. točka obrazložitve), da je bil toženec že v letu 2010 oziroma 2013 seznanjen z izdajo sklepa o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005, ker je vpogledal v zapuščinski spis. Te ugotovitve namreč temeljijo na prepoznih navedbah toženca v zvezi z zastaranjem, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tudi tožnik v pravočasnih tožbenih navedbah ni zatrjeval, da je sklep o dedovanju prejel že v letu 2010. Navajal je le, da je toženca v letu 2010 pozval k spoštovanju dogovora - sodne poravnave iz leta 20106 in njegovega spregleda pri dedovanju. Iz teh navedb ne izhaja, da je bil tožnik že v letu 2010 tudi seznanjen z vsebino sklepa o dedovanju. Po oceni sodišča druge stopnje glede na jasno dikcijo 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP navedeno ne zadostuje za pričetek teka prekluzivnega roka.7 Ker tožniku do vložitve te tožbe sklep o dedovanju ni bil vročen, je predmetna tožba vložena pravočasno v smislu 396. člena ZPP.

10. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je bil ugovor zastaranja podan prepozno, saj bi moral toženec zadostne trditve za ta ugovor podati že do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je že v prejšnjem sojenju opozorilo, da je trditveno in dokazno breme glede zastaranja na tožencu (7. in 212. člen ZPP), da zgolj toženčeva pavšalna navedba „v kolikor zadeva še ni zastarala“ za upoštevanje ugovora zastaranja ne zadostuje in da tudi iz tožnikovih trditev ne izhaja zadostna dejanska podlaga za presojo ugovora zastaranja v tej zadevi, kar pomeni, da je ugovor zastaranja neutemeljen in ga je treba zavrniti. Tudi ne drži stališče sodišča prve stopnje, da so toženčeve trditve glede zastaranja, podane v ponovljenem sojenju, pravočasne (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugovor zastaranja je res materialnopravne narave. Da pa lahko sodišče presodi njegovo utemeljenost, mora imeti kot pri vsaki materialnopravni presoji razmerja med strankama na razpolago določena dejstva, ki tako presojo omogočajo. Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo.8 Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP9). Navedeno pa tožencu v tem postopku ni uspelo, saj je šele v ponovljenem sojenju izrecno postavil ugovor zastaranja ter navedel določne trditve o pričetku in poteku zastaralnega roka na način, da se je tudi tožnik lahko branil in zanikal dejstva glede poteka zastaralnega roka ter zatrjeval dejstva glede (ne)poštenosti toženca.

11. Ni pritrditi tožencu, da bi sodišče prve stopnje glede ugovora zastaranja moralo izvesti materialno procesno vodstvo že v prvem sojenju in da so zato njegove kasnejše trditve pravočasne. Namen materialnega procesnega vodstva je, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Ni pa primerno, da bi sodišče z materialnim procesnim vodstvom vzpodbujalo stranke, da podajo materialnopravne ugovore (kot je npr. ugovor zastaranja).10

12. Odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja je torej nepravilna tudi zato, ker temelji na prepozni trditveni podlagi. Pri tem je potrebno poudariti, da mora sodišče prve stopnje na prekluzijo po 286. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, tudi če nasprotna stranka prepoznim trditvam ne ugovarja. Za dokazovanje prepoznih trditev tako tudi ni dolžno izvajati dokazov. Ob dejstvu, da je sodišče druge stopnje že v prvem sojenju opozorilo, da so trditve toženca glede ugovora zastaranja premalo substancirane11 in da zato ugovor zastaranja ni utemeljen, tožniku ni mogoče očitati, da ni že v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu z 286.b členom ZPP ugovarjal prepoznim navedbam toženca.

13. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, ali je tožnik dedič po zapustnici in v kakšnem deležu, kar je med strankama sporno, ker je štelo, da je zahtevek zastaran. Sodišče druge stopnje celih sklopov odločilnih dejstev zaradi posega v pravico do pravnega sredstva ne more samo ugotavljati. V konkretnem primeru je zato treba dati prednost ustavno zagotovljeni pravici do pravnega sredstva pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Slednje pa je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve istemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjih materialnopravnih stališč in (le) pravočasnih trditev pravdnih strank presoditi, ali je bila predmetna tožba vložena pravočasno v smislu 396. člena ZPP. Nato bo moralo v okviru trditvene podlage pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov presoditi, ali je podana dedna pravica tožnika in ali tožnik utemeljeno zahteva, da se ugotovi, da je dedič celotne zapuščine po zapustnici. Razloge za sprejeto odločitev bo moralo ustrezno obrazložiti.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 VSL sodba in sklep II Cp 3076/2015 z dne 10. 2. 2016 in Zupančič K., Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 287. 2 Po 132. členu ZD preide zapuščina na dediče po samem zakonu ipso iure v trenutku zapustnikove smrti. To pomeni, da za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje, zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Ker v našem pravu velja pravna domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo, dedič šele z izjavo o odpovedi dediščini, ki mora biti podana v skladu z 208. členom ZD, to pravno domnevo ovrže oziroma izpodbije. 3 Sklep o dedovanju se vroči vsem dedičem in volilojemnikom, kakor tudi osebam, ki so v postopku uveljavljale zahtevke iz naslova dedovanja.Če je bila sodišču predložena pisna izjava o odpovedi dediščini po pooblaščencu in podpis pooblastitelja ni overjen, se sklep o dedovanju vroči obema. 4 Če bi sodišče v zapuščinskem postopku sklep o dedovanju tožniku pravilno vročilo in mu s tem omogočilo pravico do pritožbe, tožnik svoje dedne pravice v tem pravdnem postopku ne bi mogel uveljavljati, ker bi bil vezan na pravnomočen sklep o dedovanju (220. člen ZD). 5 Glej npr. VS RS sodba II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2002, VS RS sklep II Ips 144/97 z dne 5. 6. 1997, VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015. Drugače VSL sodba I Cp 1359/99 z dne 12. 7. 2000 in Rijavec V., Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 259., ki se tudi v primeru pravde ob pogojih postopka po 224. členu ZD zavzema za uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD. 6 S to poravnavo se je toženec dedovanju po zapustnici v celoti odpovedal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta dogovor ni veljaven. 7 Prim. VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015. 8 Glej npr. VS RS sodba II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008. 9 Za postopek na prvi stopnji se uporabljajo določila ZPP, ki so veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-E (125. člen ZPP-E). Po tedaj veljavnem 286. členu ZPP sodišču ni bilo treba presojati, ali bi dopustitev navajanja dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo zavlekla reševanje spora. 10 Prim. Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 587. 11 Ob postavljenih pavšalnih trditvah toženca je celo sklepati, da ugovor zastaranja sploh ni bil podan.