Jedro

Udeleženka pavšalno graja sklep prvega sodišča o omejitvi pravice udeleženke pri izvajanju dokazov, saj ne pojasni, zakaj naj bi bil napačen. Do izvedenih dokazov se je opredelil njen po uradni dolžnosti postavljen odvetnik, ki nanje ni imel pripomb. Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Udeleženka navsezadnje pritrjuje obstoju razlogov za omejitev njene pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ko omenja, da pred sprejemom na kliniko ni spala in jedla pet dni ter da v takšnem stanju niti zdrav človek ni sposoben spremljati obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom omejilo udeleženki pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še najdalj do 13. 8. 2018 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da bi glede na njeno zdravstveno stanje bilo primernejše, če bi se zdravila ambulantno. Predlaga ponovno izvedbo dokaza s sodnim izvedencem in zaslišanje njenega partnerja. Udeleženki ni bila dana polna možnost sodelovanja v postopku. Odločitev o omejitvi pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov je neutemeljena. Mnenje izvedenca je preuranjeno, saj jo je pregledal v stanju popolne izmučenosti in nerazsodnosti, ki je bila v veliki večini posledica neprespanosti in tega, da udeleženka nekaj dni ni jedla. Takoj ko se je udeleženka naspala in prišla k sebi, je dojela, da ne gre za depresijo, ampak da nujno potrebuje zdravila in terapije. Začela je razumeti, da ji marihuana ne bo pomagala. Pristala je na zdravljenje in je takoj prostovoljno začela jemati zdravila, pri zdravljenju pa tudi aktivno sodeluje. Če bi jo sodni izvedenec pregledal takoj po tako imenovanem deliriju, ne pa v njegovem času, bi ugotovil, da pri udeleženki zadošča milejša oblika zdravljenja. Sodišče ni preverjalo, ali obstajajo druge možnosti zdravljenja. Predlog izvedenca v preveliki meri posega v udeleženkino pravico do svobode gibanja, saj se da cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvo sodišče je udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZDZdr (v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena tega zakona), svojo odločitev pa je tudi obrazložilo v zadostni meri. Udeleženka pavšalno graja ta sklep prvega sodišča, saj ne pojasni, zakaj naj bi bil napačen. Do izvedenih dokazov se je opredelil njen po uradni dolžnosti postavljen odvetnik, ki nanje ni imel pripomb. Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Udeleženka navsezadnje pritrjuje obstoju razlogov za omejitev njene pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ko omenja, da pred sprejemom na kliniko ni spala in jedla pet dni ter da v takšnem stanju niti zdrav človek ni sposoben spremljati obravnave.

5. Izvedenec je podal svoj izvid in mnenje upoštevajoč stanje, v kakršnem se je udeleženka nahajala v trenutku pregleda na naroku. Iz pritožbenih navedb izhaja, da udeleženka tem ugotovitvam izvedenca (ki so bile utemeljena podlaga za izpodbijani sklep, ki je zato pravilen) ne oporeka, saj trdi, da se je njeno stanje spremenilo na bolje takoj, ko se je naspala in je prišla k sebi ter se začela zavedati svojih težav, v posledici tega pa je nato prostovoljno pristala na zdravljenje z jemanjem zdravil in pri tem začela aktivno sodelovati, zaradi česar bi jo moral sodni izvedenec po njenem stališču znova pregledati, kar bi vodilo do odločitve o drugih oblikah zdravljenja oziroma pomoči, ne pa do zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Te pritožbene navedbe so v pritožbenem postopku brezpredmetne, saj se po svoji vsebini ne nanašajo na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa glede na relevantne okoliščine iz 39. člena ZDZdr, ki so obstajale ob udeleženkinem zaslišanju na naroku, ampak merijo na situacijo iz 71. člena ZDZdr, ko (če) pride do izboljšanja zdravstvenega stanja zadržane osebe tekom zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Izvedenec je na naroku pojasnil, da druge oblike zdravljenja (pomoči) v tistem trenutku niso prišle v poštev, temu pa je prvo sodišče utemeljeno sledilo, kar je tudi obrazložilo, zato je drugačna pritožbena trditev protispisna.

7. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še najdalj do 13. 8. 2018. Če bo medtem prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja udeleženke v smislu prvega odstavka 71. člena ZDZdr, bo psihiatrična bolnišnica na tej podlagi udeleženko odpustila iz oddelka pod posebnim nadzorom še pred 13. 8. 2018. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

9. O stroških postopka bo odločilo s posebnim sklepom prvo sodišče.