Jedro

Stališče teorije in sodne prakse je, da tudi za osebne služnosti velja, da lahko prenehajo zaradi neizvrševanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da je služnostna pravica stanovanja na sobi v hiši v Š., ustanovljena v korist toženca, prenehala iz razloga, ker je toženec v dobi 30 let ni izvrševal. Na sobi je imel namreč toženec služnostno pravico rabe in sam v sobi ni nikoli bival. Sodišče je še odločilo, da mora toženec izprazniti sobo in jo prazno izročiti tožnici in da mora povrniti 1.532,19 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se toženec pritožuje in v pritožbi navaja, da je sodišče dokazni postopek pripeljalo do napačnega zaključka, da je služnost stanovanja ustanovljena v obliki rabe, čeprav je tožena stranka dokazala nasprotno, da je služnost ustanovljena v obliki užitka. Služnost užitka je v korist toženca ustanovil S.L., ki je potem sobo v obliki užitka na stanovanju tudi največ uporabljal, to je uporabljal jo je 24 let. Tožnica je sama izpovedala, da je bila služnost stanovanja tožencu zapisana s strani pokojnega očeta S.L., da bo imel streho nad glavo in da je bilo rečeno, da ima v hiši služnost za spanje. Smiselno podobno so izpovedale tudi priče E.L. in D.K. ter sam toženec z besedami, da ima "užitek sobe do smrti". Izrecno se toženec upira tolmačenju sodišča, da je sporna služnost prenehala zaradi 30 - letnega neizvrševanja. Služnost je bila izrecno ustanovljena do smrti upravičenca, za takšne osebne služnosti pa priposestvovanje ne more veljati. Gre za pomemben socialni korektiv, ki je namenjen predvsem starejšim ljudem, da so zagotovljeni glede stanovanja do svoje smrti. Določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), na katere se sklicuje sodba, temu ne nasprotujejo, ampak veljajo za služnosti, ki po svoji vsebini niso omejene. Nelogično je, da osebna služnost preneha ravno takrat, ko naj bi jo najbolj potreboval. Pritožba ni utemeljena.

Število in vsebino stvarnih pravic, torej tudi osebnih služnosti, določa zakon. Predmetna osebna služnost je bila ustanovljena kot dosmrtna služnostna pravica stanovanja v letu 1966, torej v času, ko so se uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na pravno pravilo paragrafa 521 ODZ, ki v primeru služnosti stanovanja določa, kdaj gre za služnost rabe in kdaj za služnost užitka. Za slednjo gre le v primeru, da so prepuščeni v uživanje vsi za stanovanje primerni hišni deli brez utesnitve. Osebna služnost, ki je predmet te pravde, obsega dosmrtno pravico bivanja v eni sobi v hiši Š. in torej ne izpolnjuje pogojev za služnost užitka. Te ugotovitve pritožba s sklicevanjem na izpovedi prič ne more izpodbiti. Dodati je le, da je trditev toženca, da je služnost zanj ustanovil njegov oče in je nato to isto služnost oče sam užival več kot 20 let, nesmiselna, saj je bila nepremičnina celotno obdobje last očeta. Ker je lastnik služeče stvari uporabljal stvar, na kateri je ustanovljena služnost, lahko to pomeni le, da se služnost v tem obdobju ni izvrševala. Ob gornjih ugotovitvah in ob dejstvu, da je služnost rabe neprenosljiva, je zato prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da toženec služnosti najmanj v obdobju od 1966 do očetove smrti leta 2000 ni izvrševal. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica na ta način priposestvovala prostost služnosti. Stališče teorije in sodne prakse namreč je, da tudi za osebne služnosti velja, da lahko prenehajo zaradi neizvrševanja. Dodati je le, da je v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 doba, v kateri je mogoče priposestvovati prostost služnosti, 20 let in ne 30 let, kot je štelo sodišče prve stopnje (kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve). Pavšalne pritožbene navedbe o služnosti kot socialnem korektivu zato niso relevantne.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker teh ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.