Jedro

Ob več različnih stopnjah skladnosti predstave z dejstvi zadošča za sojenje o preteklih dejstvih prepričanje, ko o resničnosti določenega pravno relevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek.

Povzročitelji škode, ki so delali skupaj, bodisi po dogovoru, bodisi z vednostjo o drugih storilcih, za nastalo škodo odgovarjajo solidarno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se spremenita tako, da se glasita: Tožena stranka M. S. M, je dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 42.716,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,855.433,76 SIT za čas od 3.9.1999 ter od zneska 6.381,054,33 SIT od 13.4.2001, oboje do dne prenehanja obveznosti, v 15 dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 470,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 567,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženko. Z dopolnilnim sklepom je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.813,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo in dopolnilni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni dogovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko stanje v tej zadevi ni sporno in je naslednje: tožeča stranka je kot izdajateljica mednarodnih kart za zavarovanje motornih vozil (zelenih kart), v letu 1996 prejela več odškodninskih zahtevkov za povračilo škod, ki so jih povzročili vozniki tovornih vozil iz Turčije. Ob pregledu dokumentacije se je ugotovilo, da so bile zelene karte, na podlagi katerih so turški avtoprevozniki izkazovali zavarovanje odgovornosti proti tretjim, ponarejene. Tožeča stranka je morala škodo povrniti, čeprav ni bila izdajateljica spornih zelenih kart. Zoper M. B. (ki je ponarejene zelene karte prodala turški družbi G., konkretno njenemu direktorju H. G.) in D. M. (ki je B. pri tem pomagal) je bil uveden kazenski postopek.

6. Tožeča stranka v tem postopku toženki očita, da je bila v poslu v zvezi s prodajo ponarejenih zelenih kart aktivno udeležena, in sicer tako, da je H. G. večkrat dostavila ponarejene zelene karte, za svojo mater M. B. pa je opravljala tudi druge posle (pošiljala faksirana sporočila in faksirno napravo preuredila tako, da je izgledalo, kot da so sporočila poslana iz Z.).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da po izvedenem dokaznem postopku ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, kdo je posloval z zelenimi kartami oziroma, da ni (dovolj) dokazov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo in prepričanjem zaključilo, da je toženka izročala ponarejene zelene karte G., od njega prejemala kuverte z denarjem in jih dostavljala materi, pri tem pa vedela, da gre za posel s ponarejenimi dokumenti. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo v zvezi z očitkom, da je bila toženka povezana z glavnimi akterji tega posla.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje pri izvedbi dokaznega postopka imelo precejšnje težave: predlagana priča H. G. je umrl, priča B. R. pa se je na vabilo za zaslišanje odzval šele po tem, ko ga je sodišče prve stopnje denarno kaznovalo (tudi po tem je bilo njegovo pričanje povsem neuporabno, saj je vztrajno zatrjeval, da se ničesar ne spomni). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi zato lahko oprlo zgolj na zaslišanje toženke ter dokazne listine, ki jih je vpogledalo. Zaslišanje toženke je sodišču sicer vzbudilo dvome, ker pa je o okoliščinah v zvezi z obiskom G. v Nemčiji izpovedala enako kot v preiskovalnem postopku, je tožbeni zahtevek zavrnilo z razlogi, da ni imelo na razpolago dovolj dokazov za zgoraj navedene zaključke. Iz istega razloga je zavrnilo tudi navedbe tožeče stranke, da je toženka G. poslala potrdilo za prestop meje, pri tem pa faksirno napravo preprogramirala tako, da je bilo videti, kot da ga je posla iz Z.. Sodišče je verjelo toženkini izjavi, da tega niti ne zna in za takšne stvari potrebuje pomoč sina, čeprav je potrdila, da je po naročilu matere faks sporočila večkrat pošiljala.

9. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, in sicer, da se je sodišče prve stopnje nepravilno omejilo zgolj na ugotavljanje dejstev o tem, ali je toženka pri izročanju zelenih kart G. in sprejemanju denarja zanje spremljala B. R. ali obratno (kar za samo odločitev niti ni bistvenega pomena), pri tem pa spregledalo, da vloga toženke ni bila omejena zgolj na to, pač pa je v poslu tudi sicer sodelovala na način, da je materi pomagala pri izvedbi posameznih nalog. Toženka je v kazenskem postopku natančno opisala, kako je potekal posel med G. in R.: izpovedala je, da je R. G. izročil kuverto, na kateri je pisalo serija C in F ter zraven vsake številke število komadov, na podlagi prejšnjih razgovorov med mamo in njenimi partnerji pa je sklepala, da gre za zelene karte. Postopek naj bi bil po njeni izpovedi v obeh primerih isti: R. je vedno izročal karte v rjavi kuverti, G. pa denar enkrat v modri in enkrat v zeleni kuverti. Kasneje je sicer zanikala, da bi vedela, kaj je bilo v kuvertah, ki jih je R. dal G., prav tako pa je zanikala, da bi kaj vedela o tem, da je R. prejel denar od G.. Sodišče prve stopnje se tudi v ponovljenem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je mogoče, da je bila toženka tako natančno seznanjena s podrobnostmi poteka posla pri G., če naj bi o tem ničesar ne vedela, niti se ni opredelilo do tega, zakaj je tako očitno spremenila svojo izjavo. Toženka je živela v skupnem gospodinjstvu z materjo, ki je bila organizator posla preprodaje ponarejenih zelenih kart, po njenem naročilu je najmanj dvakrat sodelovala pri predaji zelenih kart G. (pri čemer niti ni bistveno, ali je zelene karte G. izročila ona ali R.), G. je pošiljala faksirana sporočila in za vpletene opravljala prevoz s svojim osebnim vozilom. Če naj bi bil R. tisti, ki je opravil celoten posel, potem ni jasno, niti logično, zakaj je G. potrdila, ki naj bi jih toženka prenesla materi, izročal toženki in ne R.. V kolikor bi držalo, da toženka ni bila povezana z glavnimi akterji posla, potem tudi ni logično, da je bila ona tista, ki je pri zapletu z enim od tovornjakov na meji klicala M. ter ga prosila za pomoč, ona pa je bila tudi tista, ki ji je M. grozil zaradi denarja, ki ga je zahteval za izvedbo posla (o čemer je izpovedala v zadevi Kpr 365/96). Navedeno po zaključku višjega sodišča nedvomno kaže na to, da je sodelovala v organiziranem poslu preprodaje ponarejenih zelenih kart. 10. O vlogi toženke pri izmenjavi zelenih kart in denarja je v kazenskem postopku skladno izpovedal zlasti H. G. (njegovo izjavo pa je smiselno potrdil tudi takrat zaslišani R.). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do G. natančnega opisa poteka posla, niti ni pojasnilo, zakaj njegovega pričevanje ni upoštevalo. G. opis posla je skladen s toženkinim prvim opisom posla (uradni zaznamek št. 22/2-02 z dne 28.3.1996), tako da po zaključku višjega sodišča ni nobenega dvoma, da je vedela, da gre za zelene karte (kar nenazadnje nedvoumno izhaja iz njene izpovedi dne 28.3.1996 in zaslišanja v zadevi Kpr 365/96). Pritrditi je torej pritožbenim očitkom, da zgolj na podlagi pričevanja toženke v tem postopku ni mogoč zaključek, da slednja ni vedela in niti ni mogla vedeti, da gre za zelene karte, saj ostali dokazi tega ne potrjujejo. Prav tako pa je utemeljeno opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kritično presojati izpoved toženke v tem postopku in jo primerjati z izpovedbami ostalih vpletenih (prič in obdolžencev v postopku Kpr 362/96).

11. Sodišče prve stopnje po zaključku višjega sodišča zmotno zaključuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati utemeljenosti svojega zahtevka s tisto stopnjo verjetnosti, ki se zahteva v civilnem postopku. Resnica je popolna skladnost predstave z objektivno stvarnostjo, v pravdnem postopku pa se pri odločanju zahteva prepričanje. Ob več različnih stopnjah skladnosti predstave z dejstvi stoji pravna teorija na stališču, da zadošča za sojenje o preteklih dejstvih prepričanje, ko o resničnosti določenega pravno relevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek (dr. Jože Juhart: Civilno procesno pravo, 1961, stran 53; dr. Lojze Ude: Civilno procesno pravo, 2002, stran 116; II Ips 492/2002). V nasprotju s sodiščem prve stopnje, višje sodišče zaključuje, da je tožeča stranka z zadostno stopnjo prepričanja dokazala, da je toženka sodelovala v organiziranem poslu preprodaje zelenih kart. 12. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje določil 206. člena ZOR ni uporabilo pravilno. V skladu s prvim odstavkom navedenega zakonskega določila za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR). V zadevi P 497/2000 je bila ugotovljena odgovornost M. B. in D. M., in sicer, da je šlo za organiziran posel preprodaje ponarejenih zelenih kart na škodo tožeče stranke, v katerem je sodelovalo več oseb; glede na zgoraj navedeno očitno tudi toženka. Četudi je bila glavna akterka posla mati toženke, bi se slednja morala in mogla zavedati, da njena ravnanja predstavljajo pomoč pri oškodovanju tožeče stranke. Udeleženci v poslu so imeli določene vloge, vsi pa so delovali skupno in tožeči stranki škodo tudi skupaj povzročili. Povzročitelji škode, ki so delali skupaj, bodisi po dogovoru, bodisi z vednostjo o drugih storilcih, za nastalo škodo odgovarjajo solidarno (četrti odstavek 206. člen ZOR).

13. Glede višine škode višje sodišče ugotavlja, da toženka le-tej ni konkretizirano ugovarjala (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP), tudi sicer pa je višino mogoče ugotoviti iz podatkov v spisu ter tudi iz spisa P 497/2000. Zaradi ponarejenih zelenih kart je tožeči stranki nastala škoda, saj je morala oškodovancem po določbi 5. člena Londonskega inter-biro sporazuma plačati škodo kljub temu, da so bile zelene karte ponarejene. Tožeča stranka je po podatkih spisa plačala (11.3.1997) 2.742,43 EUR, (24.11.1997) 1.642,90 EUR, (19.12.1997) 897,39 EUR, (19.12.1997) 9.528,19 EUR, (25.5.1998) 150,98 EUR in (27.11.2000) 26.627,67 EUR ter 1.126,55 EUR, skupno torej 42.716,11 EUR. Za to škodo odgovarja toženka solidarno (v tem postopku je bila pravnomočno že ugotovljena odgovornost I. S.).

14. Višji tožbeni zahtevek (20.520,03 EUR) ni utemeljen. Glede zahtevka v višini 2.930,21 EUR tožeča stranka ni navedla niti pravne podlage, niti ni izkazan po višini. Glede stroška, nastalega zaradi zamenjave zelenih kart v skupni višini 17.589,82 EUR (17.474,80 EUR in 115,02 EUR), je bilo že v sodbi I Cpg 1295/2010 z dne 18.1.2010 pojasnjeno, da pritožnik trdi, da je bil dolžan kriti škodo po posameznih zelenih kartah, ne glede na to, da so bile ponarejene, hkrati pa zatrjuje, da je zelene karte moral zamenjati. Če je kljub ponarejenim zelenim kartam obstajala obveznost povračila škode, povzročene z vozili, ki se izkažejo s ponarejenimi zelenimi kartami, to pomeni, da je bil strošek njihove zamenjave nepotreben (192. člen ZOR). Tudi sicer tožeča stranka terja stroške zamenjave in uničenja 356.781 zelenih kart, čeprav je bilo ugotovljeno, da jih je bilo v obtoku bistveno manj. V kolikor so bile zelene karte in zavarovalne police računalniško zavedene, na njih pa navedena tudi zavarovalna polica, kateri je zelena karta pripadala, do situacije, da bi bilo zavrnjeno plačilo škode po „pravih“ zelenih kartah, ni moglo priti. Menjava in uničenje cele serije torej ni bila potrebna zaradi zmanjševanja ali preprečitve nastanka škode, zaradi česar vzročna zveza ni podana. Poslovni razlogi za zamenjavo zelenih kart so obstajali pred in po ugotovljenem nedopustnem ravnanju, in sicer zaradi obstoja dvojno natisnjenih kart (enkrat za prave zavarovance, drugič za nelegalno prodajo), zaradi česar je bil strošek zamenjave tako velikega števila nepotreben. Tudi sicer ukrepi (kot je bilo ugotovljeno v postopku P 497/2000) tudi teoretično niso bili sposobni preprečiti nadaljnje škode (190. člen ZOR). Tožeča stranka torej od tožene stranke povračila stroškov zamenjave zelenih kart ni upravičena terjati.

15. Tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je sama plačala zneske Z., kar dokazuje z obsežno listinsko dokumentacijo. Tožeča stranka je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe (3.9.1999) oziroma od zneska 26.627,67 EUR od 13.4.2001 dalje (prim. 324. člen ZOR). Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je nastala, ko je bil v veljavi ZOR. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04-25 z dne 02.03.2006 se za zamudne obresti, ki so nastale pred dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (01.01.2002), in ki so tekle tudi po 01.01.2002, uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Ta je do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi OZ (OZ-A) (Uradni list RS, št. 40-2169/2007) dne 22.05.2007 določal, da tudi zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker so zakonske zamudne obresti v predmetni zadevi glavnico dosegle pred 22.05.2007, so prenehale teči in tudi z uveljavitvijo OZ-A niso mogle začeti teči znova. Zato je Višje sodišče tožbenemu zahtevku v obrestnem delu ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do dne, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla višino glavnice.

16. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve glede pravdnih stroškov. Le-te je višje sodišče pravdnima strankama priznalo v skladu s 154. členom ZPP, pri čemer je upoštevalo, da znaša uspeh tožeče stranke 67,6% (1.381,69 EUR), tožene pa 32,4% (911,70 EUR) ter, da so bili tožeči stranki prvotno prijavljeni stroški priznani že s sodbo z dne 6.5.2010. Stroške obeh pravdnih strank je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Tako odmerjene stroške je med seboj pobotalo, presežek pa naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi 154. členom ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je tudi v tem primeru upoštevalo, da je tožeča stranka uspela le s 67,6% tožbenega zahtevka.