Jedro

Izbris kandidata za člana upravnega odbora združenja društev ne ustreza definiciji upravne stvari v smislu ZUP. Izpodbijani sklep namreč ni bil izdan o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je dne 18. 11. 2011 vložil tožbo, s katero izpodbija sklep Upravnega odbora (UO) ZDIS, da je njegova funkcija v politični stranki DESUS nezdružljiva s članstvom v UO ZDIS. Navaja, da je bil na volilni seji KOO Pomurje dne 13. 5. 2010 izvoljen v UO ZDIS. Le-ta je nato na svoji seji dne 5. 10. 2010 sprejel izpodbijani sklep, zoper katerega je tožnik vložil ugovor, tožena stranka pa je njegov ugovor zavrnila in potrdila sklep UO ZDIS. Dalje navaja, da Statut ZDIS v četrtem odstavku 24. člena določa, da člani UO ne morejo biti istočasno člani vodstev političnih strank ali vodstev njihovih lokalnih organizacij. Tožnik kot predstavnik Pomurja v svetu stranke DESUS ni član vodstva navedene stranke. Vodstvo stranke DESUS namreč sestavljajo predsednik stranke, podpredsednik stranke, predsednik sveta stranke, generalni sekretar in vodja poslanske skupine, kot je določeno v 25. členu Statuta stranke DESUS. Zato sta sklepa tožene stranke, da tožnik kot član sveta stranke DESUS ne more biti član UO ZDIS, zmotna, nezakonita in v nasprotju z Ustavo. Tožnik v stranki DESUS ne opravlja nobene vodstvene funkcije, zato je njegova funkcija združljiva s funkcijo članstva v UO ZDIS. Meni, da imajo pravni interes v predmetni pravdi tudi vsa medobčinska društva invalidov, predvsem MDI Murska Sobota in predlaga, da ga sodišče pozove v pravdo kot stranskega intervenienta. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na javni glavni obravnavi, na kateri bo izvedlo predlagane dokaze, tožbi ugodi in oba izpodbijana sklepa odpravi ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik za tožbo ni aktivno legitimiran, zato tožena stranka podaja ugovor aktivne legitimacije. Aktivno legitimirana stranka za izpodbijanje odločitev organa zveze društev je namreč le član zveze, člani ZDIS pa so društva. Zato je le društvo kot član zveze lahko aktivno legitimirano za sprožitev postopka pred sodiščem, tožnik pa ni društvo. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrže. Tožena stranka pa tudi vsebinsko ugovarja navedbam tožeče stranke in v zvezi s tem izpostavlja, da je tožnik član politične stranke DESUS, član sveta stranke te stranke in zato bi bila njegova kandidatura za člana UO ZDIS po mnenju tožene stranke v nasprotju s 24. členom Statuta tožene stranke. Zato tožena stranka v navedenem členu preprečuje prepletanje vplivnih položajev v zvezi s takšnimi položaji v politični stranki. Ker se tožnik ves čas sklicuje na to, da svet stranke DESUS v Statutu stranke ni opredeljen kot vodstveni organ, tožena stranka odgovarja, da je v zvezi z ugotavljanjem neodvisnosti tožene stranke od politike, potrebno opredelitev v Statutu razlagati smiselno široko in upoštevati, da mora statutarno določilo kot določilo temeljnega akta delovanja zveze določiti vsebinsko opredelitev, ki bo lahko v svoji nadpomenki vsebinsko pokrila vse možne različne situacije poimenovanja posameznih organov in vodstev političnih strank. Do tožnikove kandidature v UO ZDIS se je zbor članov tožene stranke v letu 2010 kar dvakrat opredeljeval in vsakič zavrnil tožnikovo zahtevo, da kot član najvišjega političnega organa politične stranke DESUS med kongresoma kandidira za najpomembnejši izvršilni organ tožene stranke. Odločitev najvišjega organa tožene stranke je skladna z njenim statutom, ne predstavlja kršitve nobenega zakona in se načelo enakosti članov pri toženi stranki uresničuje na podlagi enakopravnega obravnavanja in enakih pravic članov v skladu z Zakonom o društvih, ki so društva invalidov. Le-ta imajo enakovredno pravico predlagati kandidate za člane organov ZDIS in zaradi določila 24. člena Statuta ZDIS niso omejena. Tudi tožnik kot član MDI Murska Sobota enakopravno z drugimi člani uresničuje svoje članske pravice v tem društvu in pri tem zaradi svoje politične funkcije v društvu, kjer je celo njegov predsednik, ni omejen. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov : Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za upravno stvar. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je upravna stvar odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

Izbris kandidata za člana UO ZDIS po mnenju sodišča ne ustreza definiciji upravne stvari v smislu ZUP. Izpodbijani sklep namreč ni bil izdan o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), zato bi sodišče o njegovi zakonitosti lahko odločalo samo, če bi tako določil zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Vendar pa zakonodajalec v takšnem primeru ni predvidel sodnega varstva, zato predmetnega sklepa tudi po 2. členu ZUS-1 ni dopustno izpodbijati, saj zakon presoje zakonitosti tovrstnih aktov v upravnem sporu ne določa (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 719/2007).

Izpodbijani akt torej ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).