Jedro

Tožnica je preusmerila posle tožene stranke na konkurenčno družbo, saj je bilo ugotovljeno, da je bila nav dena kot kontaktna oseba konkurenčne družbe, v kazenskem postopku pa se ji očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic v času zaposlitve pri toženi stranki. Tako ravnanje tožnice predstavlja kršitev 35. člena ZDR, ki delavcu prepovedujejo škodljivo ravnanje, zato je podan razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Če je delavcu dan rok štirih dni za pripravo zagovora, mu je dan ustrezen rok za pripravo obrambe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.7.2003 nezakonita. Poleg tega je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti; podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo pravila postopka s tem, ko je najprej ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je tedaj prenehala veljati, hkrati pa zaključilo kot nesporno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Ob upoštevanju dejstva, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas do dne 30.6.2003, izredno odpovedana dne 10.7.2003, bi bilo potrebno šteti, da tožena stranka v mesecu juliju 2003 ni imela več pravnega interesa za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obenem je pri tem tudi prekoračila 15-dnevni subjektivni rok, saj se je že na skupščini tožene stranke dne 30.5.2003 seznanila s podatki o upadu prodaje - torej o zatrjevani kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Glede možnosti za zagovor tožnici ni pustila primernega roka za pripravo obrambe ter ni upoštevala, da je bila v tistem času poškodovana in je bila njena možnost koncentracije zaradi jemanja zdravil zmanjšana. Glede uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi naj bi bile prekršene. Nadalje še navaja, da so v izpodbijani sodbi kot dokaz navedene listine v nemškem jeziku brez overjenega prevoda v slovenščino. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo nekatere tožničine dokazne predloge, razlogov za tako odločitev pa v izpodbijani sodbi ni navedlo. Prav tako se ne strinja z dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič sodišča prve stopnje ter navaja, da je le-ta pristranska in premalo upošteva izpovedbo tožnice.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnica pri njej zaposlena že od leta 1992 dalje, zaradi česar se šteje, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas. Če pa tožnica meni, da ji je delovno razmerje poteklo z dne 30.6.2003, torej po izteku roka, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, v tem individualnem delovnem sporu ni izkazala pravnega interesa za tožbo. Nadalje še navaja, da je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi pravočasno (znotraj 15-dnevnega subjektivnega razloga), saj se je z očitanimi ravnanji tožnice seznanila šele dne 27.6.2003, ko je prejela kopijo dopisa družbe M. d.d..

Tožnici je tudi omogočila dovolj časa za pripravo obrambe, vabilu na zagovor pa se tožnica neupravičeno ni odzvala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov. Ob presoji izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, čeprav sta bili zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 31.12.2001 (priloga A8) in 31.5.2003 (A9) sklenjeni za določen čas. Glede trajanja delovnega razmerja tako ne gre slediti navedbam tožnice, da je bila ves čas prepričana, da ji bo delovno razmerje prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2006, torej dne 30.6.2003, saj v tem primeru ne bi sama toženi stranki poslala dopisa, v katerem predlaga sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 30.6.2006 (priloga B3). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi, četudi bi bilo delovno razmerje tožnice pri toženi stranke sklenjeno le za določen čas, bi slednja še vedno imela pravni interes za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru nastanejo drugačne pravne posledice kot tedaj, ko pride do prenehanja zaradi izteka časa, za katerega je pogodba o zaposlitvi sklenjena. Sicer pa pogodbi o zaposlitvi z dne 31.12.2001 in 31.5.2003 po vsebini predstavljata "managerski" oziroma individualni pogodbi, s katerima sta pravdni stranki uredili le pravice in obveznosti tožnice kot direktorice tožene stranke oziroma njenega profitnega centra. V okviru obstoječega delovnega razmerja pri toženi stranki je tako tožnica od dne 1.1.2002 opravljala funkcijo direktorice, s katere je bila na skupščini dne 30.5.2003 zaradi slabih poslovnih rezultatov razrešena ter z novo pogodbo z dne 31.5.2003 imenovana za direktorico profitnega centra za nadaljnji mesec dni (do dne 30.6.2003). Njena dolžnost ravnanja kot dober gospodarstvenik pa se, kot je pravilno navedeno že v izpodbijani sodbi, ves čas ni spreminjala.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica preusmerila posle tožene stranke na konkurenčno družbo R. d.o.o. Pri tem se je predvsem oprlo na predloženi dopis družbe M. d.d. (priloga B7), v katerem je tožnica navedena kot kontaktna oseba za R. d.o.o. ter na podatke iz kazenskega preiskovalnega spisa Kpr X/Y (priloga C), v katerem se tožnici očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 2. odstavku v zvezi z 1. odstavkom Kazenskega zakonika Repubike Slovenije (Ur. l. RS, št. 95/04 - UPB1). V izpodbijani sodbi so izčrpno navedeni razlogi za takšne zaključke, prav tako je pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnice ter priče G., direktorja družbe R. d.o.o. Očitano ravnanje tožnice tako predstavlja kršitev 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), ki delavcu prepoveduje vsa ravnanja, ki glede na naravo dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (enako izhaja tudi iz same izredne odpovedi tožene stranke, priloga A2). S tem je v presojanem individualnem delovnem sporu podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (namerna oziroma iz hude malomarnosti storjena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR), kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožnice, po katerih iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati očitanega ravnanja, pa so neutemeljene. Opisani razlog, torej namerno škodljivo ravnanje, je tožena stranka dokazala - po 2. odstavku 82. člena ZDR namreč dokazovanje utemeljenega razloga za izredno odpoved bremeni tisto stranko, ki podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožena stranka upoštevala okoliščine konkretnega primera in interese pogodbenih strank ter ugotovila, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitve samega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, se je namreč tožena stranka seznanila s škodljivim ravnanjem tožene stranke šele dne 27.6.2005, ko je prejela dopis družbe M. d.d. (priloga B7), tožnici pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 10.7.2003, torej znotraj 15-dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Pred tem ji je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, omogočila zagovor, na katerega je tožena stranka tožnico pravočasno povabila ter ji kasneje, ker je imela poškodovano nogo, tudi ponudila, da jo pripelje na svoj naslov ali opravi zagovor pri njej doma. Tako ne more biti dvoma o tem, da je bila tožnici dana možnost zagovora, ki pa je ni izkoristila. V izpodbijani sodbi je zatorej pravilno stališče, da je bila tožnici omogočena pravica do obrambe pred očitanimi kršitvami in da se je zagovoru sama odpovedala. Pritožbene navedbe tožnice, da zagovora tedaj ni bilo moč opraviti, ker je bila pod vplivom močnih zdravil proti bolečinam, pa predstavljajo pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - tega pa tožnica ni dokazala. Glede na to pritožbeno sodišče tega dejstva pri odločanju o utemeljenosti tožničine pritožbe ni moglo upoštevati. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil štiridnevni rok, ki ga je imela tožnica na razpolago za pripravo zagovora, ustrezen. Neutemeljene so namreč navedbe v pritožbi, da bi moralo od vročitve vabila do zagovora preteči vsaj osem dni, saj ZDR takšne določbe ne vsebuje, štiridnevni rok za pripravo na zagovor pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča primeren.

Ob nadaljni presoji pritožbenih navedb tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi sicer resnično navedene kot dokaz listine in elektronska pošta v nemškem jeziku, za katere ni bil predložen overjeni prevod. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo prav na te dokaze, čeprav jih je povzelo v dokazni sklep.

Pritožbeno sodišče zato meni, da četudi gre za kršitev določb pravdnega postopka, le-ta ni bistvena, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Glede preostalih dokaznih predlogov tožnice pa pritožbeno sodišče dodaja, da vsebuje izpodbijana sodba izčrpno obrazložene razloge za njihovo zavrnitev. Sodišče prve stopnje je tako pojasilo, zakaj je nepotrebno zaslišanje priče L. (podatki razvidni iz listinske dokumentacije; priloga A10), prav tako se je ustrezno opredelilo do poškodbe tožnice v času vodenja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako ni bilo potrebe po dodatnem zaslišanju lečeče zdravnice. Ustrezno je v izpodbijani sodbi navedeno, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi izpovedbi tožnice ter z njene strani predlaganih prič, nadalje je pojasnjeno, kako je sodišče prve stopnje presodilo izpisek klicanih številk z službenega telefona tožnice ter zaseženo dokumentacijo, povezano z toženo stranko oziroma njej konkurenčno družbo R. d.o.o. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki v celoti strinja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje odloči o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka tako, da mu bodisi ugodi, bodisi ga zavrne (324/3 čl. ZPP). Noben predpis ne daje sodišču pravne podlage, da bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi še potrdilo, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Ker pa navedena nepravilnost na zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo tožničino pritožbo.

Ker tako niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo.