Jedro

Tožnik trditve, da mu je okvara zdravja v času služenja vojske nastala zaradi poškodbe, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uspel dokazati. Brez izkazanega zdravljenja poškodbe pa tožena stranka v določbah ZVojI in niti v drugih predpisih ni imela podlage za ugotavljanje morebitnih bolezni. V času vložitve zahteve pa je glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI tožnik že izgubil pravico zahtevati priznanje statusa na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, in takšno zahtevo bi bilo potrebno zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Koper z izpodbijano odločbo izdano dne 18. 6. 2007 tožniku ni priznala statusa vojnega invalida-mirnodobnega invalida, ki ga je tožnik uveljavljal z vlogo dne 4. 6. 2003, zaradi posledic poškodbe pridobljene 27. 7. 1971 v času služenja vojaškega roka v .

... Po citiranju določb 1. in 3. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 62/92, 2/97, 19/97, 21/97 in 75/97) in navajanju podatkov pridobljenih v ugotovitvenem postopku (zaslišanje prič, izjava tožnika in izvid in mnenje o invalidnosti Zdravniške komisije I. stopnje) ugotavlja, da se je tožnik zdravil od 30. 7. 1971 do 10. 8. 1971 zaradi akutnega enterokolitisa in ne zaradi poškodbe ali zastrupitve s plinom. Z navedenimi ugotovitvami upravni organ utemeljuje svojo odločitev.

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno odločbo, je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zavrnilo z odločbo številka 02001-65/2007 z dne 8. 7. 2010. Tožnik v tožbi navaja, da so mu posledice poškodbe iz časa služenja vojaškega roka zaznamovale življenje in da je zato upravičen do priznanja statusa vojnega invalida-vojaškega mirnodobnega invalida. Zato vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu. Zatrjuje, da je bil Zakon o vojnih invalidih, Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti ter Zakon o splošnem upravnem postopku nepravilno uporabljen, oziroma da pri odločanju niso bila uporabljena ustrezna določila. Poudarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V nadaljevanju navaja, da upravna organa nista upoštevala dejstva, da je odšel na služenje vojaškega roka zdrav in da je to dejstvo razvidno iz zdravniške knjižice, ki je bila predložena kot dokaz v upravnem postopku. Od dne nezgode in zdravljenja pa trpi za posledicami poškodbe. Težav z želodcem do nesreče ni imel in so zato v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem vojaških vaj v času služenja vojaškega roka. Poleg teh težav pa je imel po vojski tudi psihične težave, ki jih pripisuje tako poškodbi kot tudi plinom, ki jim je bil izpostavljen kot minometalec. Zatrjuje, da se zdravniška komisija do teh navedb ni opredelila, ni ugotovila kakšne pline je vdihoval in niti posledic dolgotrajnega vdihovanja le-teh na prebavni sistem in živčevje. Zdravniški komisiji prve stopnje očita, da je obravnavala le odpustnico VMA-Klinike za nalezljive bolezni, v kateri se je zdravil od 30. 7. 1971 do 10. 8. 1971 ter izvide iz tega obdobja, ni pa upoštevala dejstva, da je bil že pred tem, z diagnozo škrlatinke, hospitaliziran, od 20. 6. 1971 do 21. 7. 1971. Meni, da je po 3. členu Zakona o vojnih invalidih upravičenec tudi oseba, ki se ji je zdravje poslabšalo pri opravljanju dolžnosti. Med opravljanje dolžnosti sodi tudi prehranjevanje. Zato dopušča možnost, da je bolezen akutni enterokolitis in njene posledice, v neposredni vzročni zvezi z nekim dogodkom v času trajanja vojaškega roka. Prepričan je, da ne glede na povzročitelja bolezni (vdihovanje zdravju škodljivega plina ali zastrupitev s prehrano) v času služenja vojaškega roka, vzrok zanjo ni na njegovi strani. Upoštevajoč posledice, ki jih je zaradi bolezni pretrpel na prebavnem in živčnem sistemu, je stopnja invalidnosti po mnenju tožnika precej nad 20 %. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti tako, da tožniku prizna status vojnega-vojaškega mirnodobnega invalida in mu določi ustrezno invalidnino od 4. 6. 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, navedenih v odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialne predpise. Sodišče zaradi tega sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Najmanj 20 % okvara zdravja, ki je navedena v 1. odstavku 1. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 75/97 in 11/06-odl.US – ZVojI), dobljeno v predpisanih okoliščinah, lahko oseba-vojaški invalid dobi zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni. ZVojI pa v 1. odstavku 96. člena določa, da se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni.

Za tožnika ni sporno dejstvo, ki izhaja iz predloženih spisov, da je svojo zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida vložil na Upravni enoti Koper dne 4. 6. 2003. V njej zatrjuje, da se je v času služenja vojaškega roka (od 25. 2. 1971 do 22. 5. 1972) dne 27. 7. 1971 poškodoval in da se je od 30.7. 1971 do odpusta iz bolnišnice, v njej zdravil zaradi akutnega enterokolitisa.

Iz posredovanih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje zbral podatke, na podlagi katerih so vse zdravniške komisije prve in druge stopnje, podale mnenje, da tožnik med služenjem vojske ni imel mehanske poškodbe trebuha, in da v letih za tem, ko je bil odpuščen iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi akutnega enterokolitisa, ni bilo nobenih posledic akutne črevesne infekcije, ki jo je prebolel. Tožnik je bil z vsemi ugotovitvami upravnega organa in mnenji zdravniških komisij seznanjen, omogočeno mu je bilo tudi, da se o njih izjasni. V postopku izdaje izpodbijane odločbe so bile na tožnikov predlog zaslišane tudi priče, ki pa navedbe tožnika, da si je dne 27. 7. 1971 poškodoval trebušno votlino, niso potrdile.

Tožnik torej trditve, da mu je okvara zdravja v času služenja vojske nastala zaradi poškodbe, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uspel dokazati. Brez izkazanega zdravljenja poškodbe trebuha ali živčnega sistema, pa tožena stranka, v določbah ZVojI in niti v drugih predpisih ni imela podlage za ugotavljanje morebitnih bolezni, zaradi katerih naj bi tožnik v času služenja vojske utrpel okvaro zdravja. V času vložitve zahteve za priznanje statusa, dne 4. 6. 2003, je glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI, tožnik že izgubil pravico zahtevati priznanje statusa na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka, če bi tožnik pravico uveljavljal zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe, takšno njegovo zahtevo zavreči. Ker je tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavala kot zahtevo na podlagi okvare zdravja zaradi po tožniku zatrjevane poškodbe, ki pa v pravilno opravljenem postopku in po ugotovljenem dejanskem stanju tožniku ni nastala, so neutemeljeni vsi tožbeni razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi.

Na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi je sodišče, glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.