Jedro

Dodatni izračun plače primerjalnih delavcev z upoštevanjem stimulacije se nahaja v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki pa je bilo strankam posredovano šele na zadnji glavni obravnavi. Glede na to in izrecno zahtevo tožnika za določitev krajšega roka za preučitev tega dodatnega mnenja in glede na nestrinjanje tožene stranke z dodatnim izračunom (to nestrinjanje sicer ni bilo konkretizirano), je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je zavrnilo predlog za določitev dodatnega roka za izjasnitev v zvezi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. S tem je bila strankama kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu 5. točke izreka, ki obsega zavrnitev višjega zahtevka tožnika za plačilo nadomestila plače za čas od 1.7.1991 do 10.8.1998 razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu 5. točke izreka (odločitvi o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika iz naslova razlike v nadomestilu plače za čas od 21.10.1987 do 9.2.1988 in za čas od 10.2.1988 do 30.6.1991 ter regresa za letni dopust) zavrne ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožnika in stroški odgovora na pritožbo tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku iz naslova plač (pravilno nadomestila plače) 3.368.437,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec in sicer od posameznih zneskov kot so navedeni v sodbi za obdobje od vključno oktobra 1987 do vključno avgusta 1998, iz naslova regresov za letni dopust 361.070,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz sodbe in sicer v 60. dneh pod izvršbo (odločitev o tem je v sodbi označena pod 4. točko izreka). Višji tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plačah v času od 21.10.1987 do 9.2.1998 in iz istega naslova za čas od 9.2.1988 do 10.8.1998 kot tudi iz naslova regresa za letni dopust, je sodišče zavrnilo (5. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke za znesek 38.968,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1988 dalje do plačila (6. točka izreka izpodbijane sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 555.347,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2000 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške postopka (7. in 8. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 5. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe v 5. točki izreka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je sodišče za obdobje od 1.7.1991 do 10.8.1998 zavzelo stališče, da je upravičen le do izhodiščne plače za III. tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi z dodatkom na delovno dobo, pri čemer se sodišču zastavlja vprašanje, koliko časa bi tožnik lahko opravljal delo voznika tovornjaka. Ob vrnitvi na delo v letu 1988 se je namreč izkazalo, da za delo voznika iz zdravstvenih razlogov ni sposoben. Tožnik meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno, saj je v skladu s 190. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) upravičen do popolne odškodnine, to je do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja s strani tožene stranke. Dejstvo je, da je bil šele 17.5.2000 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo od 20.5.1999 dalje. Tožnik bi torej opravljal delo voznika in pri tem prejemal vse dodatke, stimulacijo, nagrade, kot ostali delavci, prav tako pa bi prejemal tudi regres v znesku tako kot ostali zaposleni. V konkretnem primeru izhodiščna plača in regres, ki je določen s kolektivno pogodbo, ni merilo za izračun njegovega prikrajšanja pri plači in drugih prejemkih. Merilo je dejansko stanje, način določanja in obračunavanja plač in priznavanja drugih prejemkov iz delovnega razmerja - v višini, kot jih je tožena stranka izplačevala. Sodišče neutemeljeno ni ugotavljalo razlik v plači v obdobju od 9.2.1988 do 30.6.1991, ki bi pripadale delavcem, ki so s tožnikom primerljivi, čeprav je bilo ugotovljeno, da jim je tožena stranka plače neutemeljeno zniževala. Tožnik je na obravnavi zahteval rok za preučitev dodatka k izvedenskemu mnenju, vendar pa mu sodišče tega ni omogočilo, s čemer je kršilo določbe ZPP. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca pa je dejansko stanje v zvezi z zniževanjem plač v obdobju od 9.2.1988 do 30.6.1991 ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki so mu bili odmerjeni v prenizkem znesku.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je pravilno stališče sodišča, da je tožnik upravičen le do plače v panožni kolektivni pogodbi, saj sta primerjalna delavca v spornem obdobju delo opravljala, tožnik pa ne, sploh pa ni mogoče reči, koliko časa bi lahko delal na delovnem mestu voznika, oziroma koliko časa bi bil v bolniškem staležu. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o razliki plač za čas od 9.2.1988 do 30.6.1991, saj prisojeni zneski izhajajo v celoti iz izvedenskega mnenja. Kaj več tožnik ne more dobiti, saj ne drži, da bi tožena stranka svojim delavcem neupravičeno zniževala število polnih kilometrov in s tem plačo. Tožena stranka tudi meni, da dodatno zaslišanje izvedenca ne bi bilo potrebno.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot navedeno se tožnikova pritožba nanaša le na zavrnitev višjega zahtevka, to je zahtevka iz naslova razlike oz. nadomestila plače za čas od 21.10.1987 do 10.8.1998 in iz naslova regresov za letni dopust, tožnik pa uveljavlja tudi povračilo višjih stroškov postopka.

Glede priznanih plačil iz naslova regresa za letni dopust pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku za leto od 1988 do 1997 priznalo regres za letni dopust po izračunu finančnega izvedenca, kot izhaja iz njegovega izvedenskega mnenja z dne 3.2.2000. Pri tem je izvedenec že sam navedel, da je zneske regresa za leta 1988, 1989 in 1990 izračunal na podlagi dejansko izplačanih zneskov regresa pri toženi stranki, po tem (z uveljavitvijo kolektivnih pogodb) pa je znesek regresa obračunal in določil v skladu s kolektivnimi pogodbami. Za obdobje od leta 1988 do 1990 je torej že izvedenec izhajal iz podatkov o izplačilih regresa primerjalnih delavcev (voznikov tovornjaka), v naslednjem obdobju pa iz regresov, kot so bili izplačani v skladu z določbami kolektivnih pogodb. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je tožena stranka za čas od leta 1991 do 1997 regrese izplačala v višjih zneskih. Tudi izračunu in podatkom izvedenca glede regresa za letni dopust ni v ničemer nasprotoval. Zato celo presenečajo njegove pritožbene navedbe, da izplačilo regresa, ki je bil določeno s kolektivno pogodbo ne more biti merilo za izračun prikrajšanja tožnika; še toliko bolj, ker v pritožbi niti ne navaja konkretno, v katerem obdobju oziroma za katero leto naj bi tožena stranka primerjalnim delavcem izplačala več regresa, kot to izhaja iz kolektivnih pogodb. Zgolj splošnih pritožbenih navedb v zvezi z regresom za letni dopust zato ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče pa vendarle opozarja tudi na to, da je tožnik že v svojih zahtevkih za regres za letni dopust izhajal iz očitno previsokih zneskov tudi za obdobje od 1988 do 1990, ko je izvedenec upošteval dejansko izplačilo pri primerjalnih delavcih. Sodišče prve stopnje mu je za leto 1995 prisodilo celo več regresa, kot ga je zahteval, torej je v tem delu preseglo njegov tožbeni zahtevek, v kar pa pritožbeno sodišče ne more več poseči, saj se zoper sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka sploh ni pritožila.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega višjega zahtevka za nadomestilo plače. S tem v zvezi se sicer načeloma pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v celotni 5. tč. izreka, vendar konkretno ne navaja ničesar glede razlike plače do 9.2.1988. Zato v tem obsegu pritožbeno sodišče le iz razlogov po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče v tem delu celo napačno odločilo v korist tožnika, ko mu je razliko plače prisodilo, glede na to, da je imel tožnik z izredno revizijo, v skladu s 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) možnost revidirati le postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in posledice tega prenehanja (t.j. nadomestila plače od 10.2.1988 dalje), ne pa postopka v zvezi s predhodnim suspenzom in razliko plače zaradi tega. Odločitev sodišča je torej v navedenem obsegu ugodilnega dela celo izven okvirov, začrtanih v 73. čl. ZDSS, prav tako pa tudi v zavrnilnem delu, vendar pa le na pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče tega ni moglo več upoštevati.

Za obdobje od 9.2.1988 do 30.6.1991 tožnik meni, da mu pripada višje nadomestilo plače, saj je tožena stranka primerjalnim delavcem v tem obdobju neutemeljeno zniževala plače. Tožnik nezakonito znižanih plač pri toženi stranki zaradi nepravilnega znižanega števila kilometrov pri primerjalnih delavcih ni dokazal. V zvezi s tem se je v postopku, ki se je nanašal na plačilo razlik plač na to prvič skliceval v pripravljalni vlogi z dne 18.3.2000 in sicer, da je tožena stranka neupravičeno zmanjševala število polnih kilometrov in primerjalnima delavcema na ta način neupravičeno zmanjšala plačo, to pa naj bi sodišče prve stopnje že ugotovilo in naj bi izhajalo iz vloženih potnih nalogov, poročil o eksploataciji avtoprometa, zapisnika samoupravne delavske kontrole z dne 8.8.1998, zapisnikov o zaslišanju priče Š. z dne 12.9.1996, plačilnih list ter drugih listin. Večina dokumentacije na katere se je tožnik s tem v zvezi skliceval, niti ni v spisu, saj jo je predhodno sam dvignil iz spisa (glej zapisnik glavne obravnave z dne 20.4.1999), navedene trditve tožnika pa ne držijo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo tega, da bi tožena stranka neupravičeno zmanjševala število polnih kilometrov. V prvotnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je nadrejeni delavec tožniku in primerjalnim delavcem popravljal potne naloge glede prevoženih polnih in praznih kilometrov, vendar pa ni bilo ugotovljeno, da je bilo njegovo postopanje neupravičeno niti ni bilo ugotovljeno, da se je to nanašalo na sporno obdobje v času od 10.2.1988 do 30.6.1991. Vsa zatrjevanja o neupravičenem zmanjševanju števila polnih kilometrov se sicer nanašajo na september 1987, ne pa na sporno obdobje, vendar tudi pri tem tožnik pozablja, da je bil spoznan za odgovornega za storitev hujše kršitve delovnih obveznostih po 46. točki 16. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke (nedosledno izpolnjevanje potnih nalogov). Prav tako se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, naj bi dejansko stanje za navedeno obdobje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo predlagani dokaz po dodatnem zaslišanju izvedenca. Dodatno zaslišanje izvedenca o zmanjševanju plač tožene stranke od 9.2.1988 do 30.6.1991 namreč ne bi moglo pripeljati do drugačnih ugotovitev, saj v prvi vrsti dokaz z zaslišanjem izvedenca k temu sploh ne bi mogel prispevati. Naloge izvedenca so bile jasno določene, med njimi pa ni bilo ničesar v zvezi z neutemeljenim zniževanjem obračuna kilometrov pri toženi stranki. Tudi sicer to ne bi mogla biti naloga izvedenca, temveč sodišča, ki bi za ugotovitev neutemeljenega zniževanja obračuna prevoženih kilometrov moralo izvajati druge dokaze, česar pa tožnik sploh ni predlagal oziroma se s tem v zvezi neutemeljeno skliceval na dokaze, ki jih v spisu sploh ni, oziroma na dokaze iz katerih to ne izhaja, sploh pa se vsi ti nanašajo na obdobje še pred 10.2.1988. Glede na to je pritožbeno sodišče tudi pritožbo v tem delu zavrnilo.

Pač pa je utemeljena pritožba tožnika v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov višji zahtevek za nadomestilo plače za obdobje od 1.7.1991 do 10.8.1998. V nasprotju s prejšnjimi obdobji je v tem obdobju tožniku prisodilo le nadomestilo plače do izhodiščne plače za III. tarifni razred. Pri tem je neustrezno navedlo, da ostaja vprašanje, koliko časa bi tožnik lahko opravljal delo voznika tovornjaka, saj se je ob vrnitvi na delo leto 1998 izkazalo, da za to delo iz zdravstvenih razlogov ni sposoben, vendar pa očitno sodišče prve stopnje sodbe sploh ni oprlo na takšno ugibanje, saj je že samo izhajalo iz tega, da bi tožniku v celotnem obdobju pripadala plača za III. tarifni razred, to pa je prav toliko, kot so imeli primerjalni delavci določeni v njihovih pogodbah o zaposlitvi. Iz teh izhaja, da osnovna plača delavca ustreza veljavni izhodiščni plači III. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije. Glede na to pritožbene navedbe o tem, da je bil tožnik šele 17.5.2000 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo od 20.5.1999, niti niso pomembne. Pomembno pa je, da tožniku tudi za to obdobje pripada nadomestilo plače v višini plače, kot bi ga dobil, če bi v tem obdobju delal. To pomeni, da mu tudi v tem obdobju pripada nadomestilo plače v višini plače, ki sta jo prejemala primerjalna delavca. Pri takšni plači pa je potrebno upoštevati in obračunati tudi stimulacijo oziroma v skladu s sodno prakso stimulacijo primerjalnih delavcev - razen v primeru, če bi se ugotovilo, da je že pred začetkom spornega obdobja tožnikova stimulacija zaostajala za stimulacijo primerjalnih delavcev.

Dodatni izračun plače primerjalnih delavcev z upoštevanjem stimulacije se nahaja v spisu in sicer v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki pa je bilo strankam posredovano šele na zadnji glavni obravnavi dne 18.4.2000. Glede na to in izrecno zahtevo tožnika za določitev krajšega roka za preučitev tega dodatnega mnenja in glede na nestrinjanje tožene stranke z dodatnim izračunom (to nestrinjanje sicer ni bilo konkretizirano), je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je zavrnilo predlog za določitev dodatnega roka za izjasnitev v zvezi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. S tem je bila strankama kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kot navedeno se ta kršitev nanaša le na zavrnitev dela zahtevka tožnika za plačilo nadomestila plače za čas od 1.7.1991 do 10.8.1998, ne pa na zavrnitev višjega zahtevka iz naslova regresa in nadomestila plače za čas od 9.2.1988 do 30.6.1991. Glede na to je pritožbeno sodišče le v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker naj bi bili ti odmerjeni v prenizkem znesku, vendar brez konkretnih navedb, v čem naj bi mu sodišče prve stopnje prisodilo prenizek znesek stroškov postopka. Tožnik celo navaja, da se posledično, torej zaradi pritožbe zoper zavrnilni del sodbe, pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar pa mu sodišče prve stopnje ni prisodilo nižjih stroškov postopka iz razloga, ker s tožbo ni v celoti uspel. Kot izhaja že iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo stroške v navedenem znesku, pri čemer je odločilo tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz stroškov postopka glede na procent uspeha strank v sporu. Drži le-to, da sodišče tožniku ni prisodilo vseh priglašenih stroškov postopka, kar je tudi izrecno obrazložilo, s takšno obrazložitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo stroške v skladu z veljavnimi odvetniškimi tarifami, sicer pa mu je od 15.2.1999 priznalo praktično vse stroške, v zneskih kot jih je uveljavljal (razen kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožnika, ki je zahteval le še več stroškov, kot mu jih je bilo prisojeno, neutemeljena.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da so stroški pritožbe in odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka.