Jedro

V ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo ni mogoče odločiti v pospešenem azilnem postopku, če je bil že pred izdajo prve odločbe uveden in izveden posebni ugotovitveni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.2.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 63/2006-7 z dne 25.1.2006, ponovno na isti pravni in dejanski podlagi odločila, da je tožnikova prošnja za azil v Republiki Sloveniji očitno neutemeljena ter svojo odločitev oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05). Menila je namreč, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek, ker v ponovljenem postopku ni upoštevala napotkov iz njegove prve pravnomočne sodbe z dne 25.1.2006. Prvotno svojo odločbo z dne 12.12.2005 v tej zadevi je namreč tožena stranka oprla tudi na številna poročila o stanju v izvorni državi tožnika, ne da bi ga s temi poročili seznanila, s čimer je kršila pravila postopka, in sicer 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS) v povezavi s 3. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/05). V navedeni sodbi prvostopno sodišče sicer ni zavzelo stališča, da so dejstva iz uporabljenih poročil objektivno pomembna za odločanje v obravnavani zadevi, vendar po njegovi presoji tožena stranka ob tem, da se poročila še nahajajo v upravnem spisu, v ponovnem postopku ni imela zakonite podlage za sprejetje odločitve, ne da bi jih uporabila in ocenila stanje v tožnikovi izvorni državi. Ugotovitev teh dejstev ni pomembna samo za ugotovitev, ali tožniku v izvorni državi grozi preganjanje, temveč tudi zato, ali so znotraj njegove izvorne države pogoji za notranjo razselitev. Ker torej tožena stranka ni upoštevala napotkov iz prvotne sodbe prvostopnega sodišča in je v obravnavanem primeru dejstva, potrebna za odločitev, v bistvenih točkah nepopolno ugotovila in kršila pravila postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti ter ji zadevo vrniti v ponoven postopek.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča ter potrdi odločbo tožene stranke. Navaja, da je v ponovljenem postopku tožniku zavrnila prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil je po svoji naravi skrajšani postopek iz 144. člena ZUP, kar je bilo zagotovljeno tudi v tem primeru, saj se je o pravici do azila odločalo le na podlagi podatkov iz vloge prosilca za azil. S tem je spoštovala tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05). Ker je v zadevi v ponovljenem postopku odločila še preden ji je sodišče vrnilo upravne spise, se v njih še vedno nahajajo poročila, na katere se je sklicevala v prvotni odločbi. Prvostopno sodišče pa je v izpodbijani sodbi svojo odločitev oprlo na poročila, ki pa v ponovljenem postopku pred toženo stranko sploh niso bila upoštevana in za katera v prvotni sodbi ni zavzelo stališča, da so dejstva in okoliščine, ki iz njih izhajajo, pomembna za odločanje v obravnavani zadevi. V pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa se ugotavlja le obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Ker je v tem primeru podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ji torej pri odločanju ni treba uporabiti poročil o objektivnih razmerah v tožnikovi izvorni državi in ji ni treba ugotavljati razlogov iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ne strinja se niti s trditvijo prvostopnega sodišča, da so poročila pomembna za ugotovitev, ali je notranja razselitev v tožnikovem primeru mogoča. Že iz tožnikove prošnje za azil je namreč razvidno, da njegova družina (žena in trije otroci) varno živijo v G. pri njihovem stricu, ki je prav tako poročen s Srbkinjo, in zato razume njegovo situacijo. Glede na okoliščine primera je tožena stranka utemeljeno sklepala, da ima tožnik možnost uporabe inštituta notranje razselitve, in sicer v G., kjer živi njegov stric, oziroma kamor koli izven svojega in ženinega rojstnega kraja. V takšnih okoliščinah je tudi prvostopno sodišče samo v več primerih (U 2448/2005 z dne 30.11.2005, U 281/2005 z dne 7.12.2005...), odločilo, da obsojajo realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer prosilec ne bo preganjan, zato tudi v tem primeru toženi stranki ni bilo treba opraviti preizkusa instituta notranje razselitve v skladu s standardi 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in 10. člena Direktive Sveta Evropske Unije, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Nasprotuje tudi ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in da so bila kršena pravila postopka, ker naj v izpodbijani odločbi tožena stranka ne bi navedla, katera dejstva in okoliščine kažejo na to, da prosilec v izvorni državi očitno ni ogrožen oziroma mu očitno grozi preganjanje. To je v izpodbijani odločbi jasno navedeno in to ponavlja tudi tožena stranka v pritožbi. Še vedno meni, da tožnikove težave izhajajo iz družinskega spora in se niso širile preko domačega kraja. Tožnikove navedbe pa ne dosegajo standarda preganjanja, ki se je izoblikoval v upravno-sodni praksi, saj je šlo le za verbalne grožnje, ki pa se tudi po odločitvah v številnih sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne štejejo za preganjanje v smislu ZAzil. Ker tožnik v tožbi ni navedel drugih razlogov in okoliščin, oziroma ponudil dokazov, ki bi kakor koli vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za azil, oziroma ni navedel, v čem bi lahko s svojimi nadaljnjimi izjavami dokazoval nasprotno, čeprav je bil pred samo podajo prošnje opozorjen na 29. člen ZAzil in je imel ob podaji prošnje za azil pomoč svetovalca za begunce, tožena stranka meni, da izpodbijana odločba temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, kakršen je predviden v 2. odstavku 35. člena ZAzil, v bistvu skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen ZUP. Če se torej vodi pospešeni azilni postopek, seveda, če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se odloča zgolj na podlagi prosilčeve prošnje. V takem primeru torej tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pa pomeni, da ji prosilca ni treba posebej zaslišati, poleg tega pa ne sme ugotavljati drugih dejstev in okoliščin v zvezi z dejanskim stanjem konkretne zadeve, kar pomeni med drugim tudi, da ne sme pridobivati posebnih poročil o stanju v izvorni državi prosilca, še posebej pa ne sme svoje odločitve, izdane po 2. odstavku 35. člena ZAzil, opreti na takšna poročila, četudi bi tožnika prej seznani z ugotovljenim dejanskim stanjem ter mu da možnost da se o vsem tem izjavi.

Ker se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih subsidiarno uporablja ZUP, je po presoji pritožbenega sodišča v pospešenem azilnem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil mogoče glede na določbo 144. člena ZUP odločati tudi na podlagi dokazov, dejstev oziroma okoliščin, navedenih v 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP.

Čim pa tožena stranka ugotavlja katerakoli druga dejstva ali zbira dokaze ali dodatno zasliši prosilca zaradi dopolnjevanja ugotavljanja dejanskega stanja glede pogojev za azil, ne gre več za pospešeni, temveč za redni azilni postopek. Zato mora s svojimi ugotovitvami pred izdajo odločbe prosilca seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

V obravnavanem primeru je sicer tožena stranka izpodbijano odločbo res oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Ker pa je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča z dne 25.1.2006, s katero je to odpravilo njeno prvotno odločbo z dne 12.12.2005, v kateri pa je bila odločitev oprta tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v prosilčevi izvorni državi, v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanja, ki se je začel pred izdajo in končal z izdajo prvostopne odločbe z dne 12.12.2005. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve prvostopne odločbe. To pa za ta primer, ko so bila pred izdajo prve prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi in je prva odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek, in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku. Tožena stranka bi morala torej v obravnavanem primeru tožnika seznaniti s poročili, na podlagi katerih je izdala prvo odločbo, mu dati možnost, da se o teh poročilih izjavi, ter nato odločiti o njegovi prošnji za azil po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku. To pa ne pomeni, da bi morala ugotavljati vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o prošnji za azil po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi v primeru rednega azilnega postopka namreč lahko organ, zlasti z upoštevanjem načela ekonomičnosti postopka, vsebovanega v 14. členu ZUP, ugotovi le tista dejstva in okoliščine ter izvede le tiste dokaze, ki zadoščajo za odločitev v stvari in dajejo zadostno podlago za utemeljitev odločitve.

Razlika med pospešenim in rednim azilnim postopkom je po presoji pritožbenega sodišča predvsem v tem, da je treba v rednem azilnem postopku prosilca pred izdajo odločbe seznaniti z ugotovljenim dejanskim stanjem ter mu dati možnost, da se glede tega izjavi in da odločba ne more biti oprta na 2. odstavek 35. člena ZAzil, ni pa nujno, da so ugotovljene tako subjektivne kot objektivne okoliščine za priznanje azila in je to pojasnjeno v obrazložitvi odločbe. Če že subjektivne okoliščine niso podane, objektivnih niti ugotavljati ni treba. Če pa z ugotavljanjem teh okoliščin že začne in nanje opre odločitev, krši pravila postopka, če pred izdajo svoje odločitve s tako ugotovljenimi okoliščinami prosilca ne seznani in mu ne da možnosti da se o teh okoliščinah izjavi.

Ker je torej v prvotnem postopku tožena stranka že izvajala poseben ugotovitveni postopek, izpodbijana odločba, ki je izdana v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, ne more biti izdana v skrajšanem oziroma pospešenem postopku.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.