Jedro

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je zoper brata (prvega toženca) in mamo (drugo toženko) vložila tožbo zaradi razveljavitve oporoke oporočitelja - pokojnega očeta tožnice in prvega toženca in moža druge toženke A. A. z dne 10. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke, sestavljene dne 10. 2. 2018, podpisane s strani zapustnika A. A. in sopodpisane s strani prič B. B. in C. C., ter za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema plačati njune pravdne stroške v znesku 1.582,47 EUR, nadalje prvemu tožencu stroške v znesku 1.964,71 EUR, enak znesek pa tudi drugi toženki, slednji na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati neveljavnosti oporoke iz razloga zatrjevane zapustnikove - očetove nesposobnosti za razsojanje oziroma njegove oporočne nesposobnosti v času sestave sporne oporoke, niti ni uspela dokazati zatrjevanj, da sporna oporoka ni veljavna zaradi pisanja na računalnik oziroma zaradi neizpolnjenih zahtev glede pisne oporoke pred pričami in tudi ne trditev, da je bil njen oče v sestavo in podpis oporoke prisiljen s silo in grožnjo in da je oporoko podpisal zaradi zvijače oziroma zmote.

2.Tožnica je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče na podlagi zaslišanja prič B. B. in C. C. ter izvedeniškega mnenja izvedenke prof. dr. Č. Č. in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovilo, da je pok. A. A. v času sestave oporoke dne 10. 2. 2018, upoštevaje njegovo zdravstveno stanje, razumel pomen vsebine oporoke in njene posledice in je bil tudi sposoben izraziti svojo pravo voljo pri sestavljanju oporoke, ugotovilo, da sam možganski tumor in dne 18. 12. 2017 izvedeni operativni poseg nista imela vpliva na izražanje njegove prave volje, in zavrnilo tožničin dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke oz. izvedenca nevrologa, ker je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in dodatna postavitev izvedenca ni bila potrebna. S takšnim stališčem in pravnim razlogovanjem se tožnica ne strinja in navaja, da je obrazložitev in utemeljitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti ni postavilo novega izvedenca psihiatra ter izvedenca nevrologa, posledično pa je dejansko stanje vsaj nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno. Trdi, da je izvedenka napačno ugotovila zdravstveno stanje pok. A. A. na dan pisanja oporoke, da je mnenje protispisno in v nasprotju z listinskimi dokazi - medicinsko dokumentacijo pokojnika. Pokojni je imel diagnosticiran glioblastom frontalno levo z invazijo v korikospinalno progo. Kot je izvedenka navedla v mnenju in izpovedala, je za ugotavljanje, ali je pokojni razumel pomen in vsebino same oporoke, bistvena lokacija možganskega tumorja. Levostranska lokacija povzroča spominske težave in tudi razumevanje glede same vsebine sporne oporoke. Izvedenka je upoštevala, da naj bi imel pokojni tumor na desni strani - desnostransko pariatalno, ki ne vpliva na sposobnost razumevanja, čeprav sama izpostavlja, da se izvidi nanašajo na lokacijo tumorja levosredinsko. Že na podlagi same te okoliščine je izvedenka napačno podala svoje mnenje. Tožnica navaja, da je predlagala postavitev novega izvedenca psihiatra oziroma nevrologa, saj je iz prakse poznano, da izvedenci tudi na podlagi podanih pripomb na njihovo mnenje ne odstopajo od svojega mnenja. Iz medicinske dokumentacije pokojnika izhaja, da je bil 18. 12. 2017 operiran zaradi možganskega tumorja glioblastoma levo frontalno, pri čemer je vsaj dva tedna pred operativnim posegom opažal pešanje spomina in poslabšanje gibljivosti. Dne 2. 2. 2018, le nekaj dni pred sestavo oporoke, je bil le delno orientiran v času in prostoru, pri čemer je, upoštevaje tudi izjavo dr. D. D. z dne 24. 10. 2022, mogoče nedvoumno zaključiti, da ni bil razsoden ob sestavi izpodbijane oporoke. Pri tem bi bilo potrebno, kot to navaja dr. D. D., za pokojnika izdelati natančno oceno psihološkega in nevrološkega statusa s strani specialistov nevrologa in psihologa. Le ob tako izvedenem dokaznem postopku bi bilo lahko nedvoumno ugotovljeno, ali je bil pokojnik sposoben razumeti pomen - podpis oporoke dne 10. 2. 2018. Ob pregledu pokojnika dne 9. 1. 2018 je bilo njegovo stanje ocenjeno po WHO kot 4 - nezmožen je bil skrbeti zase, vezan je bil na posteljo in cele dneve je prespal. Tudi navedena okoliščina govori v prid tožničinemu zatrjevanju, da pokojni A. A. ni vedel, kaj podpisuje 10. 2. 2018, in tudi to ni bila njegova volja. Nelogično in neživljenjsko je nadalje, da bi po operaciji tumorja in nato izvršenih kemoterapijah še razmišljal o tem, da bi sestavil oporoko. To je še toliko bolj čudno iz razloga, ker je v letu 2015 že sestavil pisno oporoko. Tudi je nelogično, da bi ob svojem zdravstvenem stanju organiziral vse v zvezi s sestavo oporoke; več kot očitno je, da je sestavo oporoke, njeno vsebino in nato tudi podpis oporoke s strani pokojnika in prič izvršil prvi toženec. Logično je, da so s strani tožencev predlagane priče - tudi priče na oporoki, zatrjevale, da je bil pokojni priseben in se je zavedal pomena svojih dejanj. S strani tožnice predlagana priča E. E. pa ni govoril po resnici. E. E. je sam povedal tožnici, da je pokojnika videl enkrat pred trgovino Jager in da se mu je zdel zmeden. Če ji tega ne bi povedal, ga ne bi predlagala za pričo. Tožnica ne ve, zakaj E. E. ni želel govoriti pred sodiščem tega, kar je ob srečanju s pokojnikom zaznal, domneva pa, da se verjetno s svojim zaslišanjem ni želel zameriti tožencema. Tožnica zaključuje, da je sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, pritožuje se pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je sodišče tožencema priznalo stroške za vloge, podane po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, oziroma jima je napačno odmerilo stroške npr. vloga z dne 18. 5. 2023 - podaja pripomb na izvedeniško mnenje itd., pri vlogah v letu 2023 in tudi v letu 2022 pa neutemeljeno priznalo stroške. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ni uspela dokazati nobenega izmed zatrjevanih razlogov neveljavnosti sporne oporoke. Pravilno je ugotovilo, da zatrjevane pokojnikove nesposobnosti za razsojanje1, nesposobnosti izraziti svojo pravo voljo oziroma oporočne nesposobnosti v času sestave in podpisa sporne oporoke dne 10. 2. 2018 (z navedbami: - da je bil takrat oporočitelj neprišteven, duševno prizadet, ves zmeden, utrujen, ker je bil na intenzivni obdelavi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani zaradi zdravljenja raka; - da je bil zaradi hude stiske na pol priseben; - da ni več prepoznal svojih vnukov in je imel spomin že okrnjen ali zamrznjen; - da ni mogel diktirati svoje oporoke; - ni vedel, kaj se piše na računalnik, in oporoke ni sam prebral in jo je podpisal mimo svoje volje, ne da bi se zavedal in vedel, kaj je podpisal) ni potrdila izpovedba nobene od zaslišanih prič niti izvedensko mnenje sodne izvedenske psihiatrične stroke (izdelano na podlagi pokojnikove medicinske dokumentacije) in njena ustna dopolnitev niti je niso potrdila predložena listinska dokazila.

6.Glede oporočiteljevega zdravstvenega stanja v času sestave in podpisa sporne oporoke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da že iz izpovedb pravdnih strank ne izhaja, da bi bil pokojnik v tem času v zelo slabem oz. nerazsodnem stanju. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da je že sama tožnica (ki je izpovedala, da je bila v tem času v stikih z očetom, h kateremu je prihajala na obiske z možem, vsakič za eno uro, včasih za dve, pojasnila, da je pri tem z očetom lahko komunicirala oz. je dodala, da govoriti ni mogel oz. je govoril po tihem oz. je pokazal kaj želi ali pa je pokimal, če ga je vprašala, ali ga kaj boli, je samo pokimal, povedal pa ni) povedala tudi, da ji je oče, ko je bil že bolan in mu je šla enkrat v decembru 2017 pomagat, rekel, čeprav sicer ni nikoli razlagal, da bi kaj dal: "Veš kaj, tisto njivo ti dam", in tudi ni izpodbijano sklepanje sodišča prve stopnje, da je iz tega razvidno, da je očitno pokojnik v tistem času razmišljal tudi o tem, kako bo po njegovi smrti z njegovim premoženjem, kar je v nasprotju s tožničinimi trditvami o tem, da se zaradi bolezni naj ne bi preveč ukvarjal s svojim premoženjem. Pritožbeno konkretizirano ni izpodbijana niti dokazna ocena izpovedbe prvega toženca. Sodišče prve stopnje je sledilo prvemu tožencu, da je oče po začetku zdravljenja zaradi raka vrste glioblastom, ki se je nahajal na njegovi glavi, prejemal paliativno obsevanje, ni pa prejemal nobenega morfija - tega je dobil le zadnja dva dni pred smrtjo, saj prej bolečin ni imel; da je očeta vedno spremljal na Onkološki inštitut, kamor so ga vozili z rešilcem, in ga čakal; da ni bilo nobenega problema glede očetovega prenašanja obsevanja - verjetno zato, ker je bilo to paliativno in so mu dajali majhno dozo; da je bil oče mogoče malo utrujen od vožnje, sicer pa pred in po obsevanju neke razlike v utrujenosti ni bilo, prav tako po tem ni deloval odsoten oz. z mislimi kje drugje; da je oče pričel bolj počasi govoriti in ni mogel več hoditi, probleme je imel z okončinami, umsko pa je bil čisto v redu, zmogel je brati, bil je naročen na revijo Reporter, spremljal je tudi dnevnik in televizijo; da je oče prepoznal svoji vnukinji, saj so mu hodile še spat v posteljo; da oče v času nastajanja oporoke nikakor ni bil prizadet v sposobnosti razsojanja o tem, kaj si želi ali pa da tega ne bi mogel izraziti, in je jasno povedal vse. Tožnica pa tudi z ničemer v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča o izpovedbi druge toženke - svoje matere in dokazne ocene njene izpovedbe. Druga toženka je izpovedala, da je imel mož operacijo decembra 2017, na katero je komaj čakal, saj je mislil, da se bo tako ozdravil; da je bil mož v tem času kar v redu; da je bil močen in nič shujšan ter da je obsevanja, ki niso dolgo trajala, prenašal čisto v redu in ko je prišel ven, ni bilo nobene spremembe. Glede vpliva bolezni na moževo sposobnost mišljenja, odločanja in izražanja je izpovedala, da je bil mož prve mesece, od januarja do aprila 2018, še čisto v redu; da je vnukinji v času sestavljanja oporoke poznal; da je svoje želje v času pisanja oporoke izrazil jasno. Nosil je očala za branje in vožnjo, katera si je ob podpisu oporoke nataknil ter počasi bral oporoko in rekel, da se s tem strinja in da je želel, da se to spremeni.

7.Če tožnica s pritožbeno navedbo, da je logično, da so s strani tožencev predlagane priče zatrjevale tako, da je bil pokojni priseben in se je zavedal pomena svojih dejanj, meri na to, da sodišče ne bi smelo izpovedb teh prič sprejeti kot verodostojnih, ker sta njihovo zaslišanje predlagala toženca, oziroma če s to navedbo izpodbija oceno sodišča, da v celoti sledi skladnim in prepričljivim izpovedbam teh prič in jih zato ocenjuje kot verodostojne, kljub temu da jim je tožnica sicer oporekla z navedbami, da imajo priče, predlagane s strani tožencev, prijateljske vezi s prvim tožencem in da ne bodo izpovedovale nepristransko, ta graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je pričam poklonilo vero. Obrazložilo je, v kakšnem odnosu je bila posamezna priča do pokojnega in od kod črpa védenje o dejstvih, o katerih je izpovedala. Pravilno je ocenilo, da so priče skladno in natančno povedale, da so bile pokojnikovi prijatelji (z izjemo C. C., ki je prijatelj prvega toženca) oziroma da so pokojnika dobro poznale in da nobena izmed zaslišanih prič nima interesa za izid te pravde, zato je njihove izpovedbe utemeljeno ocenilo kot verodostojne in prepričljive. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vse po tožencih predlagane in zaslišane priče potrdile, da je bil pokojni A. A. (in ne tožnik, kot je očitno pomotoma navedeno v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) kljub težki diagnozi (rak) v času sestavljanja sporne oporoke "v redu".

8.Tožnica z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti dokazne ocene izpovedbe E. E. - priče, ki jo je sama predlagala za zaslišanje, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je E. E. v nasprotju s tožničinimi zatrjevanji izpovedal, da se mu je, ko je nazadnje videl pokojnika pred trgovino Jager, zdelo, da se je s pokojnikom pogovarjal čisto normalno. Izrecno je tudi povedal, da ni pokojnika nikoli srečal oz. videl v zmedenem stanju in da tega tožnici tudi nikoli ni rekel. Zato je utemeljeno zaključilo, da tudi izpovedba te priče ni potrdila tožničinih navedb o pokojnikovi zmedenosti in nesposobnosti za mišljenje oziroma neprištevnosti v obravnavanem času.

9.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožničino zatrjevanje oporočiteljeve nesposobnosti za razsojo v celoti ovrglo tudi pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo ter njegova ustna dopolnitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in prepričljivo ter mu zato tudi v celoti sledilo. Izvedenka je ob upoštevanju medicinske dokumentacije pokojnika pravilno ugotovila zdravstveno stanje pok. A. A. na dan pisanja oporoke, to je na dan 10. 2. 2018. Nasprotno pritožbeno uveljavljeno stališče ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo strokovnemu mnenju sodne izvedenke za psihiatrijo. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi z zdravstvenim stanjem pokojnika izčrpno navedlo v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na katere se pritožbeno sodišče povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Tožnica je prepozna za uveljavljanje pripombe, da je mnenje izvedenke protispisno in v nasprotju z listinskimi dokazi - medicinsko dokumentacijo v spisu, saj teh navedb ni podala v pripombah na pisno izvedensko mnenje. Kot je pravilno povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je tožnica na pisno izvedensko mnenje podala pripombe v smeri, da je izvedenka podala poenostavljene odgovore in da je pri tem premalo upoštevala prvotno, z decembra 2017 ugotovljeno pešanje pokojnikovega spomina, ugotovljeno tudi pozneje, v odpustnem pismu; da je izvedenka premalo upoštevala, da je bilo na dan 9. 1. 2018 pokojnikovo stanje zmogljivosti ocenjeno WHO P4 in da je tudi 2. 2. 2018 bilo le-to še vedno 4 ter da iz tega obdobja tudi izvid zdravnice iz Onkološkega inštituta pove, da je vsakič, kadar je kdorkoli v takšnem položaju, rahlo zmeden, utrujen in v šoku. Ugovarjala je tudi, da je izvedenka premalo upoštevala opisana dejstva v zvezi s pokojnikovo diagnozo. Tožnica prvič šele v pritožbi navaja, da je izvedenka navajala, da je za ugotavljanje, ali je pokojni razumel pomen in vsebino same oporoke, bistvena lokacija možganskega tumorja, in da je tudi pojasnila, da levostranska lokacija povzroča spominske težave in tudi razumevanje glede same vsebine sporne oporoke, ter ob podaji mnenja upoštevala, da naj bi imel pokojni tumor na desni strani - desnostransko pariatalno, ki ne vpliva na sposobnost razumevanja, čeprav sama v mnenju izpostavlja, da se izvidi nanašajo na lokacijo tumorja levo sredinsko, in da že na podlagi same te okoliščine je izvedenka napačno podala svoje mnenje. Ker tožnica, ki je bila v dopisu sodišča z dne 24. 4. 2023, prejetem skupaj z izvedenskim mnenjem, opozorjena na pravočasno podajo pripomb in predlaganje dokazov ter na posledice, če pripomb ne bo podala v danem roku (286. a člen ZPP), v pritožbi niti ne trdi, da teh navedb predhodno brez svoje krivde ni mogla podati, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra z razlogi, ki jih je navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj s pavšalno navedbo, da je iz prakse poznano, da izvedenci, ko so imenovani, pripravijo svoje mnenje, pri čemer nato naknadno tudi na podlagi pripomb, ne odstopajo od svojega mnenja, pritožnica ne more ovreči pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra. Tožnica glede na podatke v spisu ni predlagala postavitve izvedenca medicinske stroke - nevrologa, zato že iz tega razloga ni utemeljen očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z nevrologom.

11.Drži pritožbena navedba, da iz medicinske dokumentacije pokojnika A. A. izhaja, da je bil 18. 12. 2017 operiran zaradi možganskega tumorja glioblastoma levo frontalno, pri čemer je vsaj dva tedna pred operativnim posegom opažal pešanje spomina in poslabšanje gibljivosti. Prav tako tudi pritožbena navedba, da je bil dne 2. 2. 2018 le delno orientiran v času in prostoru. To je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, v katerem je bila upoštevana medicinska dokumentacija pokojnika, tudi samo ugotovilo in obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo in v sodbi obrazložilo pa je tudi, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je bilo to po zaključku paliativnega obsevanja brez zapletov, da je bil A. A. tega dne buden, ni imel težav z govorom, bil je pogovorljiv, njegov status po WHO je bil 4, ob pregledu pa je želel domov in je odklonil predlagano hospitalizacijo zaradi ureditve krvnega sladkorja. Sodišče prve stopnje je na podlagi gornjih ugotovitev utemeljeno sklepalo, da je iz tega možno zaključiti, da je bil tudi 10. 2. 2018 sposoben razumeti in izraziti svojo pravo voljo pri sestavljanju oporoke in razumeti pomen in posledice le-te. Utemeljeno je sledilo izvedenki, ki je pojasnila, da je zato, ker je oporočitelj 2. 2. 2018 (na datum, ki je najbližje 10. 2. 2018, ko je bila sestavljena in podpisana sporna oporoka) izrazil svojo voljo, da ne bi ostal v bolnišnici, iz tega sklepala, da je tudi v relevantnem času lahko izrazil svojo voljo, saj je mnenje podala na podlagi zdravstvene dokumentacije, iz katere tudi sicer ne izhajajo podatki, ki bi kazali, da bi pri pokojniku v času okoli datuma 10. 2. 2018 obstajale kakšne motnje, zaradi katerih ne bi bil sposoben pravilno dojemati sveta okoli sebe in pravilno izraziti svoje volje v tolikšni meri, da ne bi bil sposoben testirati. Sodišče prve stopnje glede na obrazloženo ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke. Lastni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne podpirajo, predstavlja sklepanje pritožnice, da je pri tem, upoštevaje tudi izjavo dr. D. D. z dne 24. 10. 2022, mogoče nedvoumno zaključiti, da pokojnik ni bil razsoden ob sestavi izpodbijane oporoke, in da bi bilo pri tem potrebno, kot to navaja dr. D. D., za pokojnika izdelati natančno oceno psihološkega in nevrološkega statusa s strani specialistov nevrologa in psihologa ter da bi le ob tako izvedenem dokaznem postopku bilo lahko nedvoumno ugotovljeno, ali je bil pokojnik sposoben razumeti pomen - podpis oporoke dne 10. 2. 2018. Sodišče prve stopnje utemeljeno izjave (mnenja) dr. D. D. z dne 24. 10. 2022 ni upoštevalo, ker se ne nanaša na relevantno obdobje. Tega razloga pa pritožnica niti ne izpodbija. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da dr. Danijela D. D. pokojnika ni obravnavala v obravnavanem času (tudi ob prvem pregledu aprila 2018, na katerem je bil sicer pogovorljiv in orientiran, ga ni pregledovala ona), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz dopisa dr. D. D. ne izhaja izkaz pokojnikovega mentalnega stanja v relevantnem času.

12.Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja tudi pritožbena navedba, da okoliščina, da je bilo ob pregledu pokojnika dne 9. 1. 2018 njegovo stanje ocenjeno po WHO kot 4 - nezmožen je bil skrbeti zase, vezan je bil na posteljo in cele dneve je prespal, govori v prid tožničinemu zatrjevanju, da pokojni A. A. ni vedel, kaj podpisuje dne 10. 2. 2018 in da tudi to ni bila njegova volja.

13.Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnici, da je nelogično in neživljenjsko, da bi pokojni po operaciji tumorja in nato kemoterapijah še razmišljal o tem, da bi sestavil oporoko in organiziral vse v zvezi s sestavo oporoke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnica ni dokazala trditev, da oporočitelj po vrnitvi z Onkološkega inštituta ni imel ne volje ne časa za napravo oporoke; da oporoka ne predstavlja njegove prave volje, ker se ob svojem zdravstvenem stanju ni preveč ukvarjal s svojim premoženjem, ampak le s svojim zdravjem; da pri pripravi oporoke ni sodeloval. Utemeljeno je sledilo tožencema, saj sta glede okoliščin sestavljanja in podpisovanja sporne oporoke skladno in prepričljivo izpovedala, da jima je oporočitelj v februarju 2018, ko so sedeli v kuhinji, rekel, da bi želel oporoko iz leta 2015 spremeniti. Sledilo je drugi toženki, da ji je pokojni rekel, da je sinu v prejšnji oporoki "napisal polovico hiše" in da se je glede tega premislil in je želel, da bi hišo imela ona, in sledilo obema tožencema, da je pokojni rekel, da bi bilo najboljše, če bi poklicali na pomoč F. F., upokojenega sodnika, sedaj že pokojnega. Ker se ta na telefon ni javljal, je šel prvi toženec sam do njega. F. F. jim je dan ali dva pred sestavo oporoke povedal, da lahko pokojnik oporoko spremeni, če ima tako željo, da pa potrebujejo dve priči in nekoga, ki bo to zapisal na stroj. Sodišče je utemeljeno verjelo tožencema, da je pokojnik sam rekel, da bo poklical B. B., saj je slednji, zaslišan kot priča, izpovedal, da ga je pokojni A. A. poklical kot dobrega prijatelja, prvega toženca pa je prosil, naj mu najde nekoga, ki ima računalnik. Prvi toženec je tako angažiral C. C. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so bili dne 10. 2. 2018 v pokojnikovi kuhinji oporočitelj, ki je sedel na kavču, toženca ter F. F., B. B. in C. C., ki so bili za kuhinjsko mizo; da so vsi bili prisotni ves čas pisanja oporoke, ki je, kot sta skladno izpovedala toženca, trajalo okoli uro ali uro in pol; da je za računalnikom, ki ga je prinesel s seboj (prinesel pa je tudi tiskalnik) sedel C. C., ki je pisal, kot mu je oporočitelj, ki je vodil razgovor, povedal, da želi; da je zapustnik vpričo vseh povedal, da želi, da del hiše dobi druga toženka, to pokojnikovo željo pa je narekoval F. F.; da je možu med pisanjem oporoke druga toženka rekla, da mora tudi tožnica nekaj dobiti, vendar pa je ta rekel, da ničesar in da bi jo razdedinil in še to, da bo potem hči dedovala po materi, kar izhaja iz izpovedbe druge toženke, ki jo je potrdil B. B.; da so zapis oporoke nato dali v podpis oporočitelju, ki jo je na glas prebral, da so ga vsi slišali, pri čemer si je nataknil očala; da je pokojnik povedal, da je to njegova želja in je oporoko podpisal, nato pa še rekel sinu, naj prinese liter vina. Glede na to, da so tak potek dogodkov potrdili vsi vpleteni (razen sedaj že pokojnega F. F.), tudi oporočni priči, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje nimata nobenega interesa za izid v tem postopku, ti pa sta tudi izpovedali skladno, prepričljivo in verodostojno, sodišče prve stopnje upravičeno ni podvomilo, da oporoka z dne 10. 2. 2018, ki je pisna oporoka pred pričami, izpolnjuje vse oblikovne pogoje za tako obliko oporoke, skladno s citiranim določilom 64. člena Zakona o dedovanju (ZD). Oporočitelj, ki je znal brati in pisati (pri čemer je sodišče pravilno ocenilo, da s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da ni znal pisati na računalnik, ni relevantno) je namreč v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpisal listino (oporoko), ki so mu jo sestavili drugi, ko je pred pričama hkrati izjavil, da je to njegova oporoka.

14.Pritožnica konkretizirano ne izpodbija ugotovitev in zaključkov sodišča, da pokojni ob pisanju oporoke ni bil pod vplivom grožnje, sile, zvijače ali zmote. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede teh tožničinih trditev in sprejelo pravilen zaključek. Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote. Sodišče prve stopnje je upravičeno tožničine pavšalne trditve, da ne ve, kaj so dali očetu podpisati, da je na oporoki njegov podpis (smiselno, da na oporoki ni njegov podpis), presojalo v smeri zatrjevane grožnje, sile, zvijače oziroma zmote. Na podlagi izpovedbe prvega toženca je ugotovilo, da se ga oče ni bal in da mu je vso življenje pomagal pri delu, da glede vsebine oporoke ni očetu nihče nič prigovarjal in da pri njem tudi ni bila prisotna kakšna bojazen, kaj bo, če oporoke ne bo podpisal, na podlagi izpovedbe druge toženka pa, da se mož, ki je bil energičen, ne bi pustil vplivati, da bi ga nekdo prisilil v podpis in da je to nemogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oporočitelja ni nihče prisilil k podpisu, saj je bila njegova želja, da se tako napiše, kar je tudi prebral in rekel, da tako želi in se podpisal, saj je tako jasno in izrecno potrdil tudi oporočna priča B. B., ki je tudi izpovedal, da nima občutka, da bi se oporočitelj koga bal. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tudi drugi oporočni priči C. C., da oporočitelja nihče ni prisilil k podpisu, da mu ni nihče grozil s tem v zvezi, da tudi ni bilo čutiti nobene napetosti v smislu, da bi se pokojni koga bal ali da bi bila pri njemu prisotna kaka bojazen, kaj bo, če ne bi podpisal oporoke, kakor tudi, da pokojniku ni nihče sugeriral vsebine oporoke. Upravičeno pa je tako tej priči kot priči G. G. sodišče verjelo, da se pokojnik sina ni bal, priči I. I. pa, da mu je pokojnik omenil, da mu sin veliko pomaga, tudi iti na stranišče, in da se je takrat zdel tudi zelo čustven, kot da mu gre na jok, čeprav sicer ni bil čustven človek. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da ni razvidno niti iz medicinske in spisovne dokumentacije v spisu niti iz pisnega izvedenskega mnenja, da bi bil pokojnik zaradi svoje bolezni prestrašen ali da sveta okoli sebe ne bi ustrezno dojemal.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ocenilo, da glede na vse navedeno in ob primerjavi lastnoročne oporoke iz leta 2015 in sporne oporoke ter upoštevaje tožničino izpovedbo (da ji niti po prejšnji oporočiteljevi oporoki iz leta 2015 niti po sporni oporoki ne pripada nič), za tožnico že iz oporoke iz leta 2015 izhaja enaka vsebina kot po sporni oporoki (ni oporočna dedinja). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da iz tega razloga ne more biti relevantno njeno zatrjevanje v smeri, da bi naj že sama vsebina nove oporoke, glede na njene navedbe, da je imela očeta rada, da sta se razumela in da ni res, da bi oče pisal, da se jo dobesedno razdedini, kazala na to, da oporočiteljeva volja, izražena v oporoki naj ne bi bila prava. V tem delu se namreč, kot je sodišče pravilno ugotovilo, oporočiteljeva volja ni v ničemer spreminjala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izvedeni dokazi nedvomno pokazali, da je zapustnik z oporoko svoje premoženje zapustil tožencema, tožnico pa izključil iz oporoke, kar je bila njegova volja.

16.Pritožbeno sodišče po obrazloženem zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (določbe 59., 60., 61., 62. in 64. člena ZD) in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

17.Neutemeljen je tudi očitek zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožnica ne navede, zakaj je sodišče napačno odmerilo stroške za vlogo z dne 18. 5. 2023 - podaja pripomb na izvedensko mnenje, materialnopravni preizkus pa pokaže, da je sodišče prve stopnje glede na vrednost spornega predmeta (25.000 EUR) utemeljeno priznalo stroške za sestavo te vloge v priglašeni višini 330 točk po tar. št. 20/3 Odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 19 OT in s sedmim členom OT. Preostali del pritožbe zoper odločitev o pravdnih stroških ni konkretiziran. Ne da bi pritožnica navedla, konkretno katere vloge niso bile potrebne, se pritožbeno sodišče ne more izreči o tem, ali je bil strošek zanje potreben pravdni strošek ali ne, in torej ali jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo ali ne.

18.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Oporočna sposobnost oziroma sposobnost za razsojanje se domneva. Tisti, ki zahteva razveljavitev oporoke, mora trditi in dokazati, da je bil oporočitelj v trenutku sestave oporoke nerazsoden oziroma ni bil sposoben za razsojanje - se ni zavedal pomena svojih dejanj oziroma dejanj ni imel v svoji oblasti.