Jedro

V točki 9.1 pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da ima tožnik ob razrešitvi brez razloga in ob hkratnem prenehanju delovnega razmerja pravico do izplačila šestih plač. Ker je skupščina ob odločanju o razrešitvi tožnika soglašala s prenehanjem delovnega razmerja z dnevom njegove razrešitve, oziroma je takšno prenehanje delovnega razmerja v zvezi z izplačilom spornega zneska celo predpostavljala, se tožnik ne more uspešno sklicevati, da je bil pogoj iz točke 9.1 pogodbe o zaposlitvi za izplačilo šestih plač, to je, da tožniku sočasno z razrešitvijo preneha delovno razmerje, nemogoč. Prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi je bila tako mogoča in zakonita rešitev, do katere ni prišlo iz razlogov na tožnikovi strani. Sodišče je zato utemeljeno presodilo, da pogoji za izplačilo zneska iz 9.1 točke pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike plače za maj, junij in delno julij 2004 izplača bruto znesek 1.189,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti ugotovljenega neto zneska dalje. Višji zahtevek iz naslova razlike plače in zahtevek iz naslova plačila šestih plač zaradi prenehanja delovnega razmerja po razrešitvi s funkcije direktorja v višini 12.009,44 EUR je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo še preostalo zahtevano razliko plače za mesec julij in za mesec avgust 2004 in mu iz tega naslova skupaj prisodilo bruto znesek 2.410,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneska. Glede plačila 12.009,44 EUR pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ob razrešitvi s funkcije direktorja, temveč šele nekaj mesecev kasneje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je odklonil podpis nove pogodbe za drugo ustrezno delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo 12.009,44 EUR s pripadki vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu sočasno s prenehanjem funkcije direktorja, to je z 31. 3. 2004, delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo zakonito prenehati, ker ga je skupščina družbe razrešila šele 20. 2. 2004. Pri enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil vezan na odpovedni rok, pogoji za izredno odpoved z njegove strani niso bili podani, pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi stranki nista nikoli sklenili, tožena stranka pa mu je šele 10. 5. 2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe. Ker je bilo tako nemogoče, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem razrešitve s funkcije direktorja, pogoj za plačilo spornega zneska, na katerega se sklicuje sodišče, ni mogel biti izpolnjen.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Za odločitev so pomembne naslednje ugotovitve sodišča druge in prve stopnje, na katere je v revizijskem postopku vezano tudi revizijsko sodišče: - Tožnik in tožena stranka sta dne 1. 10. 2002 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja družbe, ki je v 8. točki določala, da lahko skupščina družbe tožnika kadarkoli razreši oziroma prekine pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da tožnik ni sposoben opravljati dela direktorja, in ga razporedi na drugo ustrezno delovno mesto. V točki 9.1 pa je bilo v pogodbi dogovorjeno, da ima tožnik ob razrešitvi brez razloga in ob hkratnem prenehanju delovnega razmerja pravico do izplačila šestih plač. - Skupščina tožene stranke je dne 20. 2. 2004 tožnika razrešila s funkcije direktorja z 31. 3. 2004 in soglašala, da tožniku pripada ob prenehanju funkcije šest plač ob sočasnem prenehanju delovnega razmerja. - Tožnik ni pristal na prenehanje delovnega razmerja z 31. 3. 2004. Zato mu je tožena stranka dne 10. 5. 2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe za drugo ustrezno delovno mesto. Ker je tožnik ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi odklonil, mu je po poteku odpovednega roka s 14. 8. 2004 prenehalo delovno razmerje.

8. Ker je skupščina družbe ob odločanju o razrešitvi tožnika dne 20. 2. 2004 soglašala s prenehanjem delovnega razmerja tožnika z dnevom njegove razrešitve, oziroma je takšno prenehanje delovnega razmerja v zvezi z izplačilom spornega zneska celo predpostavljala, se tožnik ne more uspešno sklicevati, da je bil pogoj iz točke 9.1 pogodbe o zaposlitvi za izplačilo šestih plač, to je, da tožniku sočasno z razrešitvijo preneha delovno razmerje, nemogoč. Stališče skupščine tožene stranke, preko katere je bila tožena stranka tudi sicer zastopana pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, da se s tožnikom ob izplačilu šestih plač razide sporazumno, je potrebno šteti za ponudbo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dnevom prenehanja funkcije direktorja, na katero pa očitno tožnik ni pristal. Prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) z 31. 3. 2004 je bila tako povsem mogoča in zakonita rešitev, do katere ni prišlo iz razlogov na tožnikovi strani. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da pogoji za izplačilo spornega zneska v smislu sklepa skupščine tožene stranke z dne 20. 2. 2004 in v smislu določb točke 9.1 tožnikove pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni.

9. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.