Jedro

Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o tožničini možnosti nemotene (so)uporabe stanovanjske hiše pravdnih strank ostaja sicer na ravni spodnje premise in ima naravo dejanske ugotovitve, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar je pomembno, da tožnica v reviziji dopustno (in utemeljeno) očita sodiščema obeh stopenj kršitev procesnih določb o metodičnih napotkih za dokazno oceno, ki ni bila ne analitično niti sintetično opravljena v skladu z določbo 8. člena ZPP in ki je bila uveljavljana kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tožničini pritožbi, enako pa je (kot perpetuirana na drugi stopnji) uveljavljana tudi v reviziji.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu za zneske 156.339,84 EUR s pripadki (ustrezni del drugega odstavka izreka odločbe sodišča druge stopnje in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Kratko o dosedanjem poteku postopka

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuno skupno premoženje je že bilo pravnomočno ugotovljeno in po deležih ovrednoteno v razmerju 40 % v prid tožnici po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnica) in 60 % v prid tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženec). Ta pravdni postopek se je začel s tožbo toženca zoper tožnico zaradi plačila uporabnine spričo tožničine izključne uporabe njunega skupnega (zdaj že po deležih razmejenega) stanovanja v I., med pravdo pa je tožnica z nasprotno tožbo terjala od toženca plačilo uporabnine (tudi delno odškodnine) spričo toženčeve izključne uporabe njune skupne (zdaj že po deležih razmejene) stanovanjske hiše ..., ki jo zaseda toženec. Po sklepu sodišča je odločanje o njunih zahtevkih sedaj predmet ločenih pravd (?). Tožnica je zahtevala plačilo uporabnine za čas od 1. 10. 1991 (ko je vložila predlog za razdružitev skupne lastnine v nepravdnem postopku) dalje do razdružitve premoženja v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu N 103/91 leta 2007. 2. Sodišče prve stopnje je tožnici zdaj že v drugič ponovljenem sojenju priznalo pravico do uporabnine (neupoštevaje razmerje njej pripadajočega deleža) v znesku 14.416,29 EUR spp le za čas od 12. 7. 1995 do 24. 12. 1996, to je za obdobje, za katero toženec priznava, da je bila tožnica onemogočena v uporabi hiše; za obdobje pred in po tem pa je tožničin zahtevek – vključno z odškodninskim – zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (na podlagi toženčeve pritožbe pa je razveljavilo obsodilni del prvostopenjske sodbe zaradi bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj v znesku tožnici prisojene uporabnine, navedenem v izreku prvostopenjske sodbe, ni upoštevan njen le proporcionalni pravnomočno ugotovljeni delež na hiši – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo).

Navedbe revidentke

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija po njenih navedbah zavrnilni del pravnomočne sodbe, vendar obrazloženo le za znesek 156.339,84 EUR zavrnjene uporabnine za čas pred 12. 7. 1995 in po 24. 12. 1996. Kot uveljavljane revizijske razloge navaja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjeno na drugi stopnji, in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tudi pritožbeno sodišče dolžno vestno in skrbno oceniti vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov. V konkretnem primeru pa sta sodišči obeh stopenj to dolžnost opustili in je zato podana kršitev določbe 8. člena ZPP, ki je imela za posledico izdajo nezakonite in nepravilne sodbe na obeh stopnjah sojenja (prvi odstavek 339. člena istega zakona) v revizijsko izpodbijanem delu. V spisu III P 356/95 Okrajnega sodišča v Ljubljani je pisna izjava toženca z dne 22. 4. 1995, v kateri sam priznava, da je 11. 3. 1995 pred hišo pravdnih strank ... zahteval naj se tožnica odstrani, da jo je večkrat obrcal, da je tožničino izselitev iz hiše zahteval že 20. 12. 1990, da je njun zakon mrtev, da ji je telefonsko prepovedal prihod v hišo in podobno. Zmotno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da ji toženec naj ne bi ves čas že od leta 1990 dalje preprečeval souporabe njune hiše, saj tudi iz podatkov spisa v pravdi zaradi motenja posesti III P 356/95, na katere se sodišči sklicujeta, ni mogoče razbrati tožničine soposesti hiše v polnem (temveč le v minimalnem) obsegu. Toženec je priznaval, da tožnice pred 11. 3. 1995 zaradi njegovih telefonskih groženj ni videl že 18 mesecev. Sicer pa so v spisu tudi dokazi toženčevega psihičnega nasilja in groženj tožnici v njegovih pismih z dne 28. 12. 1990, ko ji piše „naj gre v I. in naj se ne vrača domov, sicer bo zelo, zelo hudo“, in z dne 11. 8. 1991, ki jih sodišči nista upoštevali oziroma ocenjevali. Podobno velja za izpovedbo skupnega sina pravdnih strank A. J., zaslišanega kot priča, iz katere izhaja, da je julija 1995, ko je tudi on oklofutal tožnico, ravnal po navodilih svojega očeta, ki mu je naročil naj tožnice pod nobenim pogojem ne spusti v hišo, kot priča pa tudi izpovedal, da „so tožnico leta 1993 dokončno izgnali iz hiše“. Izpovedbo te priče je sodišče prve stopnje delno sicer povzelo v razlogih svoje sodbe, vendar ji ni pripisovalo pomena, ker jo je napačno ovrednotilo kot od toženca neodvisno ravnanje (sodišče druge stopnje pa se o tem kljub pritožbeni graji ni izreklo). Končno je po mnenju tožnice v nasprotju s podatki spisa (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) še ugotovitev, da je od 24. 12. 1996 ponovno imela ključe in od tedaj dalje lahko zopet uporablja skupno hišo. Ta datum je po mnenju tožnice preprosto izmišljen, saj je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 356/95 v pravdi zaradi motenja posesti izdan šele 5. 11. 1997; v njem pa je celo izrecno ugotovljeno, da toženec še ni omogočil posesti hiše tožnici in da slednja spričo nevzdržnih odnosov v hiši že dlje časa ne živi. Tožnici je ostal le zmanjšan obseg posesti v okviru posedovanja ključev in možnosti vstopa v hišo, ne pa tudi možnost bivanja. Z zamenjavo ključev je torej toženec tožnico popolnoma izključil (le) iz že tako zmanjšanega obsega posesti; da tožnica v hiši ni bivala, pa je v posestnomotenjski pravdi vseskozi zatrjeval sam toženec; sicer pa je tožnica ključe ponovno dobila šele maja 1998, vendar ji to spričo toženčevega ravnanja ni še v ničemer omogočilo tudi souporabe njune skupne hiše in je zato odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka materialnopravno zmotna. Predlaga spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

5. Izvod tožničine revizije je bil v skladu z določbo 375. člena ZPP poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija je pretežno utemeljena.

7. Pravilno je izhodišče, da je obstoj podlage za utemeljenost tožničinega zahtevka odvisen od izkazanosti dejstev, da skupne stanovanjske hiše pravdnih strank tožnica proti svoji volji ni mogla uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker ji toženec tega ni dovolil ali ji je to preprečil oziroma, da souporaba zaradi sporov ni mogoča. Ni odveč tudi odkaz na doslej že zavzeta stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča s tem v zvezi, ki je na primer v zadevi II Ips 998/2007 odreklo upravičenje do uporabnine z obrazložitvijo, da „zaradi privolitve v prikrajšanje tožeči stranki uporabnina ne pripada“ (glej še II Ips 251/2006 in II Ips 508/2006), medtem ko je na primer v zadevi II Ips 533/2001 po razlogih Vrhovnega sodišča zadoščalo za upravičenost do uporabnine že to, da „tožnica ne uživa posesti solastne nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem prav zato, ker se je zaradi nevzdržnih razmer – te so bile podlaga za razvezo zakonske zveze – od toženca odselila“. Upoštevaje doslej obrazloženo je torej za konkretno obravnavan primer odločilnega pomena vprašanje dokazanosti tožničine nezmožnosti souporabe stanovanjske hiše pravdnih strank v sorazmerju s svojim deležem (zaradi nevzdržnosti razmer s tožencem oziroma njegovega ravnanja), odgovor na katerega je po presoji sodišč prve in druge stopnje negativen – kot tak pa tudi nosilni razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine za čas pred 12. 7. 1995 in po 24. 12. 1996. 8. Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o tožničini možnosti nemotene (so)uporabe stanovanjske hiše pravdnih strank ostaja sicer na ravni spodnje premise in ima naravo dejanske ugotovitve, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar je pomembno, da tožnica v reviziji dopustno (in utemeljeno) očita sodiščema obeh stopenj kršitev procesnih določb o metodičnih napotkih za dokazno oceno, ki ni bila ne analitično niti sintetično opravljena v skladu z določbo 8. člena ZPP in ki je bila uveljavljana kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tožničini pritožbi, enako pa je (kot perpetuirana na drugi stopnji) uveljavljana tudi v reviziji.

9. Glede na obrazložitev revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, po kateri se sicer verjame tožencu, da je „le enkrat“ brcnil tožnico, in sinu pravdnih strank (prebivajočem v hiši s privolitvijo toženca), da so leta 2003 „dokončno uspeli izseliti tožnico“ in da je tožnico pretepel tudi on, se v oporo sklepanju o opustitvi tožničine volje živeti v skupni hiši operira na primer: z uspehom tožnice v eni od treh motenjskih pravd (zaradi po ugotovitvah sodišča toženčevega nenehnega menjavanja ključavnice že od leta 1990 dalje), kar naj bi pomenilo, da je morala tožnica imeti stanovanjsko hišo v posesti že pred vložitvijo motenjske tožbe leta 1995 (prej tudi že leta 1991 in leta 1993), s toženčevim nesodelovanjem pri preprečevanju vstopa tožnici s strani sina pravdnih strank, za ravnanje katerega toženec naj ne bi odgovarjal, s prepričanjem, da „tožnica ni dokazala, da bo toženec grožnje (60. člen ZOR), izrečene verbalno, tudi uresničil, in da ji je grozila resna nevarnost življenju in zdravju tako, da njen strah, da se boji priti v hišo, lahko štejemo kot neutemeljen,“ ipd.

10. Za procesnopravni preizkus skladnosti dokazne ocene z določbo 8. člena ZPP je nujen še napotek na besedilo drugega odstavka na 4. stani prvostopenjske sodbe: „Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vse listinske dokaze v spisu, vpogledalo v spis N 103/91 Okrajnega sodišča v Piranu, s soglasjem strank prebralo dosedanje zapisnike o zaslišanju prič in strank ter ponovno zaslišalo pravdni stranki“.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje „vse listinske dokaze v spisu“ ocenilo pomanjkljivo in selektivno. Ob vztrajnem sklicevanju na motenjsko(e) pravdo(e) kot oporo za sklepanje o tožničini posesti (pri čemer niti ni povsem jasno, ali gre za prvostopenjsko avtonomno vrednotenje pomena motenjske pravde ali le za sledenje napotkom sodišča druge stopnje s tem v zvezi iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa) je izostala sleherna presoja obsega tedanje posesti tožnice kot okvira za nudenje sodnega varstva; izostala je tudi ocena številnih toženčevih „grozilnih“ pisem tožnici, ravnanje starejšega sina pravdnih strank pa je ostalo v pretežni meri neocenjeno oziroma je ocenjevano neodvisno od toženca, čeprav je le on odločal o načinu razpolaganja s celotno hišo oziroma imel vpliv na način njene uporabe. Na pritožbeno grajo v tej smeri so odgovori v sodbi sodišča druge stopnje delno pomanjkljivi, mestoma pa so v celoti izostali (ravnanje sina pravdnih strank). Na utemeljen pritožbeni očitek o neobrazložitvi dneva 24. 12. 1996 kot tistega, od katerega dalje tožnica ponovno naj ne bi več bila upravičena do uporabnine, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je to dan izročitve ključev hiše tožnici (kot posledici izida motenjske pravde); vendar je to izvirna ugotovitev pritožbenega sodišča, ki nima opore v dejanskih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče do nje prišlo brez predhodno opravljene obravnave v postopku na drugi stopnji, ob tem pa je izostala še presoja vpliva morebitne tožničine zgolj posesti ključev na možnost njenega (so)bivanja v hiši. 12. Ker je pravnomočna odločitev v delu o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine za čas pred 12. 7. 1995 in po 24. 12. 1996 obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku na obeh stopnjah sojenja v zgoraj obrazloženem pomenu (revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP), je bilo treba v tem delu, torej v zavrnilnem delu za znesek 156.339,84 EUR s pripadki, sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena istega zakona razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa revizijo tožnice v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo odškodnine 4.899,02 EUR s pripadki, v oporo izpodbijanju katere tožnica ni ponudila nobenih razlogov (sleherni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti pa je v postopku z revizijo izključen), na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.