Jedro

Na blagu, prejetem v hrambo in obnavljanje državnih blagovnih rezerv, ne obstaja izločitvena pravica, če iz pogodbe o hrambi izhaja, da je shranjevalec dolžan vrniti enako količino istovrstnega blaga, ker gre v takem primeru za nepristni depozit. V enakem primeru na blagu ne more obstajati pravica do ločenega poplačila iz tistega blaga, na katerem je hkrati zatrjevana izločitvena pravica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v stečajnem postopku, ki teče proti toženi stranki, prijavila izločitveno pravico na 37.225 kilogramih mesa mladih govejih polovic v živem in 58.900 kilogramih svinjskega mesa.

Prijavila pa je tudi terjatev v višini 40.427.172,50 SIT, kar predstavlja denarno protivrednost mesa, s pravico do ločenega poplačila te svoje terjatve iz dela premoženja tožene stranke, ki naj bi ga predstavljalo prav to meso. Stečajni upravitelj je terjatev tožeče stranke priznal, izločitveno in ločitveno pravico pa prerekal. Zato je bila tožeča stranka napotena na pravdo za ugotovitev teh pravic. V tožbi je postavila primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice, podredno pa je uveljavljala pravico do ločenega poplačila svoje terjatve.

Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da kot revizijske razloge uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da v stečajni masi ni mesa, na katerem tožeča stranka uveljavlja izločitveno oziroma ločitveno pravico. Na ugotovitev tega dejstva je revizijsko sodišče vezano. Že zaradi tega dejstva tožeča stranka ne more imeti izločitvene pravice, kakršno uveljavlja s tožbo v tem postopku.

Obstoj ločitvene pravice na stvari, za katero tožeča stranka hkrati zatrjuje izločitveno pravico, pa pojmovno ni mogoč. Pravica do ločenega poplačila terjatve tožeče stranke bi lahko obstajala samo na nekem drugem premoženju, če bi jo stranki ustanovili v zavarovanje plačila te terjatve. Česa takega pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi odločilnega dejstva, da v stečajni masi ni premoženja, na katerem tožeča stranka uveljavlja izločitveno oziroma ločitveno pravico, odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je tudi pravilno utemeljilo, čeprav je njegova sodba glede odločilnih razlogov res zelo kratka. Zato ni podana edina v reviziji obrazložena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravno je obrazložitev dopolnilo pritožbeno sodišče, ko je pogodbi o hrambi in obnavljanju državnih blagovnih rezerv opredelilo kot pogodbi o nepristnem depozitu iz 722. člena ZOR. Taka opredelitev je glede na vsebino pogodb (tožena stranka je v hrambo prejela žive živali, na zahtevo tožeče stranke pa bi morala vrniti meso v dogovorjeni embalaži ali pa plačati njegovo protivrednost po cenah na dan vrnitve) pravilna. Ker se po navedeni zakonski določbi za razmerja med shranjevalcem in položnikom uporabljajo določbe zakona o posojilu, pride do uporabe določbe drugega odstavka 557. člena ZOR, po kateri - smiselno, upoštevaje da gre za nepristno hrambo - shranjevalec postane lastnik v hrambo danih nadomestnih stvari. Pri tem ni pomembno, da je bila tožena stranka dolžna knjigovodsko ločeno voditi meso kot da je last tožeče stranke. To pomeni, da tožeča stranka na mesu nima izločitvene pravice. Na samem predmetu hrambe pa iz istih razlogov tudi ne more imeti ločitvene pravice.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.