Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži samo zoper sodbo, ki je kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženih S.F. in P.R. za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 3.5.2006 spoznalo med ostalimi obtožena S.F. in P.R. za kriva kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ in napeljevanja k temu kaznivemu dejanju po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 26. in 25. členom KZ. Obema je določilo posamezne kazni šest in pet mesecev zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo vsakemu enotno kazen osem mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ jima je v enotno kazen vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu, in sicer obtoženemu S.F. od 24.1.2005 od 9.25 ure do 24.10.2005 do 21.00 ure, obtoženemu P.R. pa od 24.10.2005 od 8.30 ure do 24.10.2005 do 20.15 ure. Oba obtoženca je po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v zneskih po 100.000 SIT. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtožena S.F. in P.R. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. in 1. odstavku 253. člena v zvezi s 26. in 25. členom KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.9.2006, med drugim zavrnilo pritožbi zagovornikov obtoženih S.F. in P.R. kot neutemeljeni in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter obtožencema naložilo v plačilo po 200.000 SIT povprečnine. Z isto odločbo je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in oprostilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega S.F. in zagovorniki obtoženega P.R. so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP iz razlogov po 1., 4. in 5. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP iz razloga po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP iz razloga po 2. odstavku 371. člena ZKP, drugi pa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik obtoženega S.F. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obtoženca oprosti obtožbe oziroma prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločitev prvemu sodišču, obtoženca pa oprosti stroškov v tem postopku. Zagovorniki obtoženega P.R. pa prav tako predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.5.2006 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.9.2006 razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi obtožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi okrožne državne tožilke in v oprostilnem delu sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodba zoper obtožena S.F. in P.R. tako še ni pravnomočna, po 1. odstavku 420. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Izjema so le primeri, določeni v 4. odstavku 420. člena ZKP. Po že sprejeti razlagi te določbe, ki jo je osvojila sodna praksa, se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži samo v primerih, v katerih je sodba kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli. V tej zadevi je sodišče druge stopnje sicer potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, s katero sta obtoženca bila spoznana za kriva že navedenih kaznivih dejanj, vendar pa je s sklepom razveljavilo oprostilni del prvostopenjske sodbe glede kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 253. člena v zvezi s 26. in 25. členom KZ in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nastalem položaju kazenski postopek zoper obtožena S.F. in P.R. ni pravnomočno končan. Zato zahtevi njunih zagovornikov za varstvo zakonitosti v tem stadiju kazenskega postopka nista dovoljeni in ju je zato Vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).