Jedro

Izjava o odpovedi dedovanju v korist sodediča predstavlja dedno izjavo le v tistem delu, v katerem pomeni izjavo o sprejemu dediščine, v preostalem delu pa gre za dvostranski pravni posel, s katerim dedič prenaša svojo dedno pravico na sodediča, po tem ko je dediščino že sprejel. Takšen pravni posel lahko dedič prenese pred delitvijo zapuščine samo na sodediča, po delitvi pa tudi tretjim (146. člen ZD). Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep ni ovira za pritožnika, ki lahko svoj dedni delež prepusti sodediču tudi izven zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spadata v zapuščino po pokojni M. G. nepremičnini, parc. št. 2540/1 in 2540/2, obe k. o. X. Za zakonite dediče je razglasilo A. A. in B. B., vsakega do 1/3 zapuščine, ter C. C. in D. D., vsakega do 1/6 zapuščine. Ker sta zakonita dediča A. A. in C. C. svoja dedna deleža odstopila zakonitemu dediču B. B., je sodišče ugotovilo, da je slednji upravičen do 5/6 zapuščine. Odredilo je, da se v pristojni zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa pri nepremičninah, ki so bile v lasti zapustnice, vknjiži lastninska pravica na B. B. do 5/6 in na D. D. do 1/6. 2. Zoper takšen sklep je pravočasno vložil laično pritožbo dedič D. D., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga. V pritožbi navaja, da se odpoveduje dedovanju po pokojni M. G. v korist njenega sina B. B. 3. Pritožba je bila vročena A. A., B. B. in C. C., ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik, ki se je šele v pritožbenem postopku odpovedal dediščini v korist svojega sodediča, ne more doseči spremembe izpodbijanega sklepa o dedovanju. Izjavo o tem, ali sprejemajo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, lahko namreč dedni upravičenci pri sodišču podajo le do konca postopka (tretji odstavek 205. člena Zakona o dedovanju1 ), kar pomeni do konca postopka na prvi stopnji oziroma do izdaje sklepa o dedovanju. V pritožbenem postopku se lahko zgolj izjemoma navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi, če tega stranke brez svoje krivde prej niso mogle storiti. Sodna praksa dopušča v pritožbenem postopku tudi tiste novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice, razlog za to pa je zadolžitev, da sodišče skrbi za ugotovitev in varovanje pravic strank (165. člen ZD) ter dejstvo, da pravnomočni sklep o dedovanju veže tudi stranke, ki v zapuščinskem postopku niso sodelovale (220. člen ZD).

6. V obravnavani zadevi ne gre za takšno izjemo, saj izjava o odpovedi dediščini v korist drugega dediča ne pomeni uveljavljanja pravice do zapuščine. Ker odpoved dedovanju ne more biti ne delna, ne pogojna, se namreč odpoved dediščini v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Izjava o odpovedi dedovanju v korist sodediča tako predstavlja dedno izjavo le v tistem delu, v katerem pomeni izjavo o sprejemu dediščine, v preostalem delu pa gre za dvostranski pravni posel, s katerim dedič prenaša svojo dedno pravico na sodediča, po tem ko je dediščino že sprejel. Takšen pravni posel lahko dedič prenese pred delitvijo zapuščine samo na sodediča, po delitvi pa tudi tretjim (146. člen ZD). Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep ni ovira za pritožnika, ki lahko svoj dedni delež prepusti sodediču tudi izven zapuščinskega postopka.

7. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožbe upošteva po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi s 163. členom ZD).

1 Ur. l. SRS, št. 115/1976 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.